Slovenski razkol Izpostavljeno

  • Napisal  Demokracija
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
f f

Naša »polpretekla zgodovina« (kakor navadno imenujemo dogajanje na naših tleh med drugo svetovno vojno), je v resnici »pretekla«, ker gre za nek čas, ki je za vedno pretekel, se pravi, dogodkov, ki so se takrat zgodili, ni več mogoče spremeniti, in nobenega ubitega ni mogoče obuditi. In to dogajanje v tej zgodovini je bilo samo eno, kljub današnjim različnim, številnim interpretacijam le-tega. Do zgodovine lahko (iz raznih razlogov) zavzamemo takšno ali drugačno stališče, čeprav so osnova za naše interpretacije ista zgodovinska dejstva. Problem je, da smo ljudje mnogokrat nagnjeni k neiskrenemu iskanju resnice, k sprenevedanju, k zamolčevanju in izkrivljanju dejstev ali celo laganju, in v ozadju vsega tega ni samo intelekt ali neka preračunljivost, ampak tudi čustva, strasti… .

 

V Sloveniji so velika razhajanja med levičarji in desničarji – v odnosu do te zgodovine, vmes so seveda tudi čustva, tudi sovraštvo, kajti na naših tleh je prišlo do bratomornega spopada, in ta nas je razdelil na dva tabora. Današnji levičarji govorijo, naj to preteklost »pozabimo« in naj »se usmerimo v prihodnost«. Napačno stališče: zgodovina nam je dana tudi zato, da se iz nje nekaj naučimo, za sedanjost in prihodnost, in če naj se usmerimo v prihodnost, kot naročajo levičarji, moramo čim bolje razumeti sedanjost, tega poznavanja pa ni brez čim boljšega razumevanja preteklosti. In naša tranzicijska sedanjost je še kako zaznamovana s preteklostjo, z revolucijo in polstoletnim komunizmom, saj je večino teh let vladala levica, ki se še vedno napaja s komunistično ideologijo in se navdihuje pri njej.

Preteklost, zgodovina: vsako dogajanje v družbi in zgodovini je nekaj silno kompleksnega, zato nikoli ne bomo poznali vseh dejstev o njem, vseh vzrokov in posledic dogodkov, zato so možne samo neke razlage nekega dogajanja, ki so lahko samo bliže ali manj blizu resnici, poleg tega se vedno in neizbežno v vse skupaj vpletajo tudi čustva, ideologija in še deset drugih stvari. Ideologija: ko sem hodil v osnovno in srednjo šolo, kar je bilo še v času trdega komunizma, sem čutil, da je ta zgodovina, kakor so nam jo vbijali v glave, močno ideološko obarvana, pristranska – ker sem videl črno- belo slikanje: pripovedi o junaških, dobrih partizanih, ki so nas osvobodili, in o slabih, okupatorskih Nemcih in še hudobnejših domačih izdajalcih. Že takrat se mi je zdelo, da s tem mora biti nekaj narobe, saj že zdrava kmečka pamet pove, da noben udeleženec v kateremkoli dogajanju nikoli ni in ne more biti samo bel ali samo črn. Da, narodni spravi bi se morda nekoliko približali tudi s tem: vsaka stran bi morala priznati nasprotni, da ni bila samo slaba, in da oni sami niso bili samo dobri.

Partija je po zmagi revolucije prevzela monopol tudi nad zgodovino, zavedajoč se: kdor obvladuje zgodovino, obvladuje tudi sedanjost in prihodnost, logično je zato, da je vsa ta zgodovina, kakor je zapisana v številnih in debelih knjigah (o NOB in revoluciji, o bitkah in partizanskih brigadah…) pisana pristransko, in to namerno. Se pravi: zamolčana so mnoga pomembna dejstva, čeprav se je zanje vedelo, in številne stvari so prikazane izkrivljeno, popačeno, polepšano ali »pogršano«, vse v namen »mita o NOB«, ki ga je gradila Partija. Zgodovina v službi permanentnega boja za Oblast, permanentne Revolucije. Pogled na neko dogajanje v zgodovini skozi prizmo Ideologije, zloraba zgodovine v politične namene, ona naj služi legimitiranju Oblasti Partije. In knjige o »polpreteklosti« nastajajo še danes, hvala Bogu ne le na levici, tudi na desnici. In tudi tiste z levice skušajo biti bolj »objektivne«, hočejo delovati nepristransko, zato govorijo tudi o »napakah« in »svinjarijah« partizanov (greha in krivde levica, ki je ateistična, ne priznava), vendar ob vse še vedno skušajo ohranjati mit o NOB. Knjiga »Slovenski razkol« je zato še kako dobrodošla, in razumljivo je, da so jo ljudje takoj razgrabili. Sicer je še nisem preučil, le prelistal, a razvidno je, da skuša biti čim bolj objektivna, se pravi: prvenstveno hoče graditi na zgodovinskih dejstvih, ne pa zaradi ideoloških razlogov izkrivljati stvari. Noče zgodovine zlorabljati.

V nebo vpijoč primer, kako se zgodovina uporablja, zlorablja in pači v namene politike in oblasti, je zanikanje revolucije s strani današnjih (post)komunistov. Komunisti niso nikoli zares sestopili z Oblasti, ki jim je izredno draga, zanje sveta, sestopili so zgolj navidezno, taktično, in ob tem so, med drugim, začeli tudi taktično zanikovati svojo Revolucijo (nasilni prevzem oblasti, v namen spremembe družbenega reda), ki so jo izvedli med vojno, v pogojih okupirane Slovenije, in so bili desetletja nanjo tako ponosni, saj je uvedla (naj)naprednejši družbeni red. Meni osebno ne gre v račun in ne morem razumeti, kako se morejo ljudje tako sprenevedati, zanikati nekaj, čemur so bili postavljeni nešteti spomeniki širom po Sloveniji, po čemer so bile poimenovane ulice in trgi, o čemer so bile napisane številne knjige, čemur so bili posvečeni muzeji. In čemur je bil posvečen velik spomenik, še vedno stoječ pred parlamentom, na nekdanjem Trgu revolucije. Vse skupaj si je možno razlagati s tem, da danes postkomunisti, za dnevne politične potrebe, potrebujejo samo »svetle vrednote NOB«, NOB legitimira njihovo oblast in privilegije (»Mi smo tisti, ki smo vas osvobodili«), revolucija (ki je ta »NOB« zlorabila) in ki je zahtevala toliko krvi in žrtev, mnogokrat tudi na grozovit način pomorjenih, pa ta NOB umaže, nanj meče strašno, temno senco. In revolucija je vzpostavila ekonomski in politični sistem, ki je razmeroma kmalu klavrno propadel.

Franc Bešter, Zg. Besnica

nazaj na vrh