Skrb vzbujajoče stanje slovenskih arhivov Izpostavljeno

  • Napisal  Peter Pavel Klasinc
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: STA foto: STA

Po letu 1966, ko je v Sloveniji stopil v veljavo prvi arhivski zakon, smo dobili še vrsto zakonov, zadnjega z oznako ZVDAGA1a pred leti. Ti so med drugim določali, da je za arhivsko gradivo potrebno zagotoviti prostore za varno dolgodobno hrambo. Arhivsko gradivo je namreč kulturni spomenik neprecenljive vrednosti in je zavarovano z zakonom. Želim poudariti, da je bilo reševanje prostorske problematike slovenskih arhivov vedno izredno slabo. Arhivskega gradiva nikakor ne moremo shranjevati v nekakšnih ad hoc prostorih, saj morajo ti med drugim zagotoviti minimalne mikroklimatske pogoje hrambe ter pogoje, ki jih zahtevajo za hrambo izjemno občutljive pisne podlage. S temi resnimi problemi, kakor tudi s težavo kronične kadrovske podhranjenosti, se ukvarjajo takorekoč vsi slovenski arhivi.

 

Stanje je slabo v Pokrajinskem arhivu v Kopru, Mariboru, Zgodovinskem arhivu Ljubljana (ZALj) in Arhivu Republike Slovenije (ARS), v škofijskih arhivih in v arhivskih službah pri ustvarjalcih.

Angažirani arhivisti smo v zadnjih desetletjih na to nenehno opozarjali, a se žal na tem področju ni premaknilo na bolje. Distanciram se od raznih nerealiziranih projektov in idej o rešitvah prostorske problematike; ugotovim lahko le, da me globoko preseneča izjemna lahkotnost, s katero se Zgodovinskemu arhivu Ljubljana, ustanovljenem kot Mestni arhiv leta 1898, odvzema relativno dober prostor hrambe.

Močno dvomim, da predlagatelji take rešitve razumejo, da se stoletja staro arhivsko gradivo pač ne more hraniti kjerkoli. Ali se kdo od njih sploh zaveda pasti, ki grozijo ob selitvi gradiva na nove lokacije na hitro in morda celo nedokumentirano?

ZALj je največji regionalni arhiv, ki po mojem lahko svojo prostorsko problematiko reši z novo arhivsko zgradbo po slovenskih in mednarodnih standardnih. Že pred leti sem predlagal, da bi bila taka nova arhivska zgradba lahko namenjena tako ARS kot ZALj. Takšno rešitev med drugim poznajo tudi v Pragi. Ob vsem tem pa je potrebno opozoriti, da se v zadnjem času arhivsko gradivo nahaja na novih nosilcih informacij oz. je nastalo in se hrani v digitalni obliki.

Močno si prizadevam za izvajanje izobraževanja arhivistov na 1., 2. in 3. bolonjski stopnji na Alma Mater Europaea ECM, kajti le dobro izobraženi arhivisti bodo v profesionalnih arhivih kakor tudi arhivskih službah pri ustvarjalcih lahko uspešno izvajali zakonske in druge predpise.

Idejo o novi arhivski zgradbi ARS in ZALj dajem v razmislek vsem najvišjim institucijam te države. Slednje mnogokrat sploh ne hranijo arhivskega gradiva kot njegovi ustvarjalci, pač pa ga dajejo v hrambo v najete in drage prostore. Bilo bi dobro, če bi o novi arhivski zgradbi ministrstva in drugi ustvarjalci arhivskega gradiva sklenili dogovor, ter si zagotovili prostor za hrambo svojega arhivskega in dokumentarnega gradiva. Arhivsko gradivo bi po preteku predpisanega roka hrambe predali pristojnima arhivoma. Vsi skupaj bi s prodajo obstoječih objektov in s sredstvi, ki jih plačujejo za najem skladiščnih prostorov, lahko zagotovili velik del finančnih sredstev, pri čemer bi lahko računali tudi na evropska sredstva.

Prepričan sem, da bo Slovenija spoznala, da mora za hrambo svojega arhivskega gradiva kot pisne kulturne dediščine nujno zagotoviti zadostne kadrovske in prostorske kapacitete.

Peter Pavel Klasinc, Ljubljana

nazaj na vrh