Goran Protič: GLEDAL GOLOBÍČEK JE Z VIŠINE

  • Napisal  Goran Protič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: Matic Štojs Lomovšek foto: Matic Štojs Lomovšek

Gledal golobíček je z višine,
mislil je kot vedno le sam nase,
se oziral, kje se čreda pase,
se oko zapiči v serpentine.



Tam konjiček šarec poskakuje,
samcat sam, od črede je oddaljen,
od ovac in koz se zdi pohvaljen,
klanec že najvišji naskakuje.

»Ne uboga«, jezno golobíček
je začivkal, »ta konjiček dirja,
ne posluša svojega pastirja,
vede se kot cirkuški osliček.«

O napakah šarca se razčivka
v dnevnik golobíček si zapiše,
da ta šarec več ne more više,
zanj izumlja nova se zmerljivka.

Treba ga v dolino bo nagnati,
serpentine zanj so previsoko,
treba zbiti dol ga bo, globoko,
čredo konjsko v vrsto poravnati.

Tam, kjer je kobila postrojena,
pa z ročaji konj in šimelj židan,
kjer je Karlov hlev za to sezidan,
da kljusét so čreda vsi le ena.

Prav o tem golobček zdaj razmišlja,
da ta konj, ki k nam je bil uvožen,
naj v dolini bo ves zbit, povožen,
kaj pa kljuse vendar si domišlja.

Ta, ki celo čredo mu razdira,
ta naj klecne zdaj na serpentini,
znajde se polomljen na ravnini,
s tal pa, kdor ga hoče, naj pobira.

Kdor visoko skače, nizko pade,
imitacija mu ne pomaga,
golobíček vse napore vlaga,
da razblini konju šarce nade.

Gledal golobíček je z višine,
mel si krila ptič je privoščljivo,
šarec gledal gor je posmehljivo,
mislil si: »Saj tudi tvoja mine.«

Je golobček ptičica zmuzljiva,
v zraku, v megli dober je letalec,
ko pa pride čas in bo padalec,
kepa le na tleh bo razgradljiva.

nazaj na vrh