Gibanje Glasno: Propagandno prikrojena Franja Izpostavljeno

  • Napisal  Glasno.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Razglednica iz bolnišnice Franja (foto: Wikipedia) Razglednica iz bolnišnice Franja (foto: Wikipedia)

RTV Slovenija je v Tedniku, ki je bil na programu 17. 9. 2018, pripravila prispevek o bolnici Franja. Na prispevek smo dobili odziv publicistke Alenke Puhar, ki ugotavlja, da je bil prispevek propagandno prikrojen in ni razkril celotne resnice, predvsem o trpljenju zdravnikov Franje Bojc Bidovec in Viktorja Volčjaka. Oba sta bila leta 1944 deležna lažnih obtožb politkomisarjev in partizanskega tožilca ter zaradi tega aretirana, trpinčena in sojena. Kot je znano, ni prav veliko manjkalo, pa bi tragično končala kot žrtvi komunističnih spletk znotraj partizanskega gibanja. Celoten prispevek, si lahko ogledate na na tej povezavi.

 

RTV Slovenija nam v prispevku tako ni posredovala celovite resnice, čeprav je bila novinarka Vanja Kovač, ki je prispevek pripravljala, z njo gotovo seznanjena, saj je omenjena tudi v razstavnem gradivu same bolnice in dostopna v več drugih javnih virih. To je v nasprotju z Zakonom o Radioteleviziji Slovenija, ki v 5. členu določa, da morajo ustvarjalci spoštovati načelo resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij, ter zagotavljati nepristransko in celovito obveščenost gledalcev, da imajo ti možnost svobodnega oblikovanja mnenj.

Primer je bil v obravnavo posredovan tudi varuhinji. V poročilu za mesec september 2018 je razvidno, da sta se tako odgovorna urednica kot varuhinja izognili problemu, ki ga je argumentirala Alenka Puhar. Odgovorna urednica Manica J. Ambrožič je pojasnila, da "o naši polpretekli zgodovini v našem programu snujemo poglobljen dokumentarni projekt". Varuhinja pa je menila naslednje: "Razumem, da so se v uredništvu osredotočili na pričevalski vidik in obravnavo zamejili z obdobjem nastanka oz. delovanja bolnišnice. Gledalci tudi pri drugih oddajah, ki se vsebinsko dotikajo polpretekle zgodovine, in so predvsem memoarske narave (npr. Pričevalci, Spomini) občasno zatrjujejo, da je šlo za enosmerni ali enostranski ali nepopoln ali prikrojen ali pomanjkljiv prikaz in predlagajo, da bi tematiko osvetlili z drugačnega zornega kota in z drugimi govorci ter jo umestili v drugačen kontekst. Sama se zavzemam za odprtost in nasprotujem izključevanju ali zamolčevanju, obenem pa priporočam takšno obravnavo, ki prispeva k poznavanju in razumevanju preteklosti ter tematiko osvetljuje strpno, dialoško in tenkočutno. Zato podpiram napoved uredništva o poglobljenem dokumentarnem projektu."

Odgovorna urednica in varuhinja se izogneta jasnemu odgovoru na pritožbo, da je prispevek zamolčal pomemben del resnice o delovanju bolnice Franja in njene glavne zdravnice, s čimer je kljub dokumentarnemu značajo dobil propagandno konotacijo. Odgovorna urednica o prispevku v poročilu ne navede nič, varuhinja pa zavajajoče zapiše, da so se v prispevku omejili na pričevalski vidik iz obdobja delovanja bolnice. Dejstvo je, da prispevek ni pričevanje, pač pa dokumentarni prispevek, ki je sestavljen iz izjav petih gostov ter novinarske naracije, slednje v trajanju 30 % celotnega prispevka. In dejstvo je tudi, da je bila omenjena drama, ki jo je preživljala Franja Bojc Bidovec časovno umeščena prav v obravnavano obdobje delovanja bolnice. Eden od gostov celo izjavi, da je Franja Bojc Bidovec veliko pretrpela, a novinarka tega v nadaljevanju ne pojasni. Jasno je, da bi takšen dokumentarni prispevek v oddaji Tednik moral osvetliti realno sliko takratnega dogajanja, pri čemer nova dognanja, ki se ne skladajo z desetletja trajajočo uradno verzijo zgodovine, absolutno ne bi smela ostati zamolčana.

Skrbi dejstvo, da se neprofesionalna praksa na RTV Slovenija ponavlja - glede manipulativnih prispevkov, neustreznih obravnav varuhinje, ki takšna dejanja očitno ščiti, in glede izmikanja konkretnim odgovorom na vprašanja, ki jih postavijo gledalci. Pa to ni omejeno le na obravnavo zgodovine, pač pa tudi sedanjosti. Opozarjamo, da to ni v skladu z namenom in poslanstvom javnega medija! Od vodstva RTV Slovenija zahtevamo, da primer ponovno obravnava, se do njega opredeli ter gibanju GLASNO! in javnosti sporoči, katere kršitve so zaznali, kako so ukrepali in kaj bodo storili, da se v prihodnje takšne stvari ne bodo več ponovile.

V nadaljevanju objavljamo celoten odziv publicistke Alenke Puhar.


Spoštovani,

Javljam se k besedi po ogledu prispevka o bolnici Franji, ki je bil objavljen na vaši tv v Tedniku včeraj, 19. septembra 2018. Oddaja se mi je zdela pristranska, propagandna, pa tudi hkrati anahronistična in za aktualne račune narejena. Vse to se mi zdi vredno kratkega komentarja in ugovora.

Pristransko in propagandno se mi zdi ravnanje avtorjev, ki gledalcem ponujajo paket, iz katerega so bili izločeni vsi bridki, neprijetni, k razmišljanju navajajoči elementi fascinantne zgodbe. Tako je nastal propagandni sladkobni izdelek, podoben stotinam in stotinam zgodovinskih slavospevov, pred katerimi so morali in bi očitno morali še naprej gledalci ostati odprtih ust. Tako je anahronistična, ker je o bolnici Franji vsaj od leta 1983 znano še vse kaj drugega, za aktualne račune pa tudi narejena, saj smo gledalci lahko zaznali obračun z Možino, Dežmanom in njim podobnimi, ki baje manipulirajo z zgodovinskimi dejstvi.

Nepristranska in nepropagandna stvarna osnova je precej bolj grenka: julija 1944 sta bila vodilna človeka bolnice Franje aretirana, dobra dva meseca zasliševana in trpinčena. Oktobra 1944 sta bila izpuščena, dr.Volčjak (ki je to bolnico ustanovil in nekaj časa vodil) je bil degradiran in “izgnan” v Benečijo, dr. Franja Bojc pa je bila oproščena in poslana nazaj v isto bolnico. Sodni postopek kaže znake nastopa sovjetskega revolucionarnega prava, a na srečo je bilo v bližini nekaj modrih in vplivnih ljudi, ki so se mu postavili po robu. Tako sta oba zdravnika odnesla iz konflikta senco na duši in črno piko v karakteristiki, a vsaj glavo na ramenih. Ni pa nobenega dvoma, da ju je krivica bolela vse življenje – in tudi to, da sta morala o njej molčati.

Razlogi za pregon obeh zdravnikov so prav zanimivi: Izrazita nadvlada politkomisarjev v enotah partizanske vojske, tudi v bolnicah. Politkomisar, ki je sprožil postopek proti Volčjaku in Franji, je bil prepričan, da ga premalo upoštevajo, da mu ne nudijo privilegijev, ki mu pripadajo in da ga nalašč nepravilno zdravijo. V Ozni in tožilcu je našel bojevite in brezobzirne sodelavce, pripravljene na akcijo.

Vse to je previdno in v zadržanem tonu povedala Franja Bojc v svojih spominih (Ni neskončnih poti, 1983), ko so smeli v tisk, precej bolj študiozno pa sta obdelali Mateja Jeraj in Jelka Melik v svoji leta 1996 objavljeni študiji. Saj verjamem, da je bilo avtorjem oddaje toplo pri srcu, ko so srečali devetdesetletnike, ki pečejo kruh ali se spominjajo vodometa, ki je šprical na tisti zaplati zemlje… Seveda, to se da tako lepo zapakirati v celofan… Ampak!

Odpovedujem se vsem modrovanjem o tem, kdo in kako bolj manipulira, kakšne točke s tem nabira, pa o profesionalnosti in uravnoteženosti, o partizanih in kolaborantih, o dognanih in še ne čisto jasnih zgodovinskih zadevah… Iz čistega spoštovanja do dr. Franje Bojc in do dr. Volčjaka pa moram reči, da so takšne propagandne oddaje bolj žalitev kot počastitev realnih akterjev.

Alenka Puhar

V Ljubljani, 19. septembra 2018

nazaj na vrh