Emonska elegija: CEZAR IN POMPEJ

foto: arhiv Demokracije foto: arhiv Demokracije

Cezar davi Pompeja obišče,
po ameriško beseda teče,
Pompej tiho je, ko Cezar reče,
potrditev da ponovno išče.



Cezar s Pompejem tako modruje,
da je Rubikon le mrtva črka,
je poginjena v zalivu crka,
še naprej pa Cezar natolcuje.

Pompeju obisk že prav preseda,
ko dovolj je, Cezarčka prekine,
to zgodi se, preden ura mine,
takšna se izgovori beseda:

»Mar ti nisi, Cezar, se pajdašil
s Skiti tam iz daljne stepe vzhodne,
čez province naše pa zahodne
si grdo udrihal, samopašil?«

Pompej se ga skratka naveliča,
ker za varnost gre nadnacionalno,
k Boltonusu pošlje triumfalno
Cezarčka, naj tam naprej se driča.

Z novim nič ne bo triumviratom,
Boltonus pove mu brž naravnost:
»Si iz glave zbij enakopravnost,
Cezarček, pogled usmeri k vratom.«

Cezar davi je obisk opravil,
mu gostitelj je zaprl vrata,
na konjičku zdaj domov kot ata
se osramočenec je odpravil.

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.