Scenarist in producent Tomaž Grubar bi ukinil filmski center ter Viba film Izpostavljeno

foto: Wikipedia foto: Wikipedia
 Svoje javno pismo o problematiki slovenske filmske industrije je objavil scenarist in producent Tomaž Grubar. Objavljamo ga v celoti.

Spodaj podpisani Tomaž Grubar, scenarist in producent, soustanovitelj Produkcijske skupine Mangart d.o.o., neodvisne TV in Filmske produkcije, podajam kratko razmišljanje, drugačno perspektivo, kot odgovor na protest AV ustvarjalcev v okviru FSF 2020, ki se je zgodil 7.10.2020 v Kinu Komuna in kasneje tudi prispevek v oddaji Studio city dne 12.10.2020, kjer je Marcel Štefančič gostil dva slovenska režiserja, g. Zupaniča in g. Dvornika.

Ne strinjam se s pristranskim tolmačenjem problematike obstoja in delovanja filmskega ceha. Ne strinjam se s podržavljanjem filma. Zato podpiram ukinitev SFC in Viba filma. Podpiram generalno prevetritev filmsko ustvarjalnega ceha in vloge države v njem. Podpiram državno sofinanciranje filma na podlagi že zagotovljenega zasebnega financiranja. In z upoštevanjem oprijemljivih rezultatov preteklega uspešnega dela.

Strinjam se, da mora država izkazati interes za obstoj filma, vendar mora državna subvencija pomagati uspešnim, prodornim, racionalnim. V trenutno obstoječem sistemu, gre za klientelizem med slabimi ustvarjalci, gre za neodgovornost in gre za nedopustno eksperimentiranje posameznikov z državnimi sredstvi. Predlagam, da se zgodi novi SFC ali Zadruga Slovenske neodvisne produkcije AV del. Izgubili bomo piškave štiri klientelistične milijone. Zavzemimo se za model, ki je v pripravi in bo prinesel mnogo več. Ne našim. In ne vašim. Ampak uspešnim.

Strinjam se s protestniki, da je mačehovski odnos države do kulture, filma, jezika, medijev… pot v temo. Vsaka suverena kultura, mora skrbeti za svojo prepoznavnost in obstoj. In to še posebej velja za manjše države, ki so, praviloma, zaradi svoje majhnosti, medijsko hendikepirane. Medijske vsebine so drage in v primeru filma ali televizije v državi/kulturi kot je Slovenska, gledano ekonomsko, nikoli ne morejo doseči pozitivnih finančnih izkazov.

Agonijo SFC-ja vidim kot bližajočo odrešilno smrt, ki lahko omogoči rojstvo novih in boljših pogojev filmskega ustvarjanja v Sloveniji. Zakonski predlogi zakonov o RTV SLO, ZMed in ZAvMS, neodvisnim filmskim in televizijskim ustvarjalcem obetajo bistveno boljše čase.

A tu je treba biti realen, pošten in osvetliti še drugo plat medalje. Uzreti v ogledalu realno podobo in stanje filmskega ceha. 

Kolikor spremljam zakonske pobude in slišim govorice iz kroga politike, se branži neodvisne televizijske in filmske produkcije, skozi tri omenjene zakone, obeta večja finančna neodvisnost. Denar naj bi ustvarjalnost dobila iz naslova gospodarskih subjektov, ki služijo na različnih distribucijah avtorskih vsebin. A to še ni vse. Nerazumljivo delujoče kolektivne organizacije AV ustvarjalcev – Aipe, ki sedi na kupu nerazdeljenega denarja in ima obenem polna usta skrbi za ustvarjalce, niti ne omenjam. Tudi ta privatni denar bi moral biti razdeljen za dvig kvalitete in kvantitete slovenske produkcije.

Ne omenjam tudi neizpolnjevanja zakonsko predpisanih kvot domače produkcije javne in komercialnih televizij. Ne omenjam niti anomalije obstoja tujih, a s slovenskim jezikom podnaslovljenih ali sinhroniziranih tv programov, ki tržijo Slovenske oglase, v Slovensko ustvarjalnost pa ne vrnejo niti evra. Ne omenjam niti obljubljenih enajst milijonov državne subvencije filma, ki naj gre v pomoč dobrim scenaristom, režiserjem, neodvisnim produkcijam. Iz vsega naštetega se da uzreti neke boljše čase.

A zakaj ti predlogi nimajo podpore Filmske iniciative, ki se krčevito bori za preživetje rakavega bolnika v zadnjem stadiju bolezni?

Stari model je državna blagajna za omejeno klientelo, je državni bankomat za izbrance. Zagotavlja sredstva brez odgovornosti.

Podpiram ukinitev SFC, da se odslovi te, ki so z denarjem davkoplačevalcev večkrat dokazali, da nimajo stika z realnostjo in še manj z umetnostjo. Mantra ustvarjalcev, da če filma nihče ne razume, je treba zamenjati ljudstvo, mora oditi na smetišče zgodovine. In v šolske učbenike, kot primer negativne selekcije in njenih rezultatov. Umetnost se zgodi, ko je predčasna, drzna in obenem še vedno gledana in razumljena s strani čisto navadnih ljudi. Takšna se zgodi takrat, ko je trdno racionalna, čustvena, sanjava in vizionarska obenem. Tu pa trčimo v problem mikroskopskega slovenskega trga.

Za takšen fluid sobivanja emocij in racionalnosti po navadi poskrbi izkušen in uspešen producent, ki ima nos za dober scenarij in sestavljanje ekipe, ki bo ta scenarij nadgrajevala. Če takšnega producenta ni, se slej ko prej dogajajo le eksperimentalni filmski izleti. Ko pa za takšno improviziranje in eksperimentiranje pokurimo ves razpoložljivi državni denar /pa naj ga bo štiri, enajst ali trideset milijonov/ je to nesramno norčevanje iz lastnega davkoplačevalca.

Uspešni ustvarjalci, ki desetletja delujemo na trgu, brez državne pomoči, bi podprli ukinitev SFC in Viba filma. In vse svoje sile usmerili v zakonsko predlagani novi model hibridnega financiranja slovenske AV produkcije. Zagotovitev privatnih sredstev iz trga in iz naslova pravic. Šele za tem pa državna subvencija. Z jasnimi zavezami o gledanosti in siceršnji uspešnosti filma.

A takšne rešitve že desetletje preprečujejo iniciative tistih, ki so kot stalna klientela finančno prisesani na kopneča sredstva države – brez odgovornosti.

Samooklicani umetniki, globoko v sebi, prepoznavajo svoj hendikep in za vsako ceno vzdržujejo edini ribnik v katerem še lahko plavajo. Kljub temu, da je vode vse manj in manj. Vedo namreč, da v večjem in svežem ribniku nebi preživeli, ker bi se državne subvencije dodelile tistim, ki bi iz naslova plačila za uporabo lastnih uspešnih del, zagotovili svoja sredstva za nove produkcije in na podlagi takšnega izkaza resnosti in kredibilnosti, pridobili še državno subvencijo.

V Sloveniji je le malo ustvarjalcev, ki zadnjih dvajset let na tem področju delujejo uspešno, tudi brez pomoči države. Ti delajo in ne protestirajo. Sledi zgodovinski trenutek, ko se bodo številčnejši neuspešni organizirali in demokratično preglasovali manj številne, uspešne in se polastili tujih pravic in tujega imetja. Spet.

Tomaž Grubar

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.