Vladavina prava se začne in konča – na komunističnih moriščih Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Ne vem sicer, kdaj sem prvič slišal za frazo »vladavina prava« [the rule of law], sklepam pa, da je moralo biti v času študija. Tedaj se je v politiki več govorilo o »pravni državi«, ki je sicer tudi ustavna kategorija. Generalno gledano naj bi obe sintagmi pomenila eno in isto stvar, vendar z nekoliko drugačnim poudarkom. Bistvo pa je, da označujeta ideal države, kjer veljajo enaka pravila za vse in kjer se pravni red spoštuje. Pa čeprav vsi vemo, da v resnici še zdaleč ni tako.

 

O vladavini prava se je sicer začelo zadnje čase več govoriti v času pogajanj o proračunu Evropske unije, vendar je šlo predvsem za spretne manevre evrosocialistov, da bi Evropska unija strožje obravnavala države z »desnimi« vladami na oblasti in z dokaj samostojno politiko, vsaj kar se tiče migracij ter nekaterih drugih odprtih vprašanj. Da bo slika bolj jasna: za evro-levico denimo še zdaleč ni toliko moteča nemška kanclerka Angela Merkel kot pa denimo madžarski premier Viktor Orban. Mnoge nekdanje države socialističnega bloka so se namreč začele ukvarjati s prenovo sodstva, kot npr. Poljska, to pa je vznemirilo centraliste v Bruslju. No, kot zanimivost naj povem, da so Poljsko v zadnjem času skušali disciplinirati tudi zaradi tega, ker se močno upira agendi LGBT, kar je nesprejemljivo celo za predsednico Evropske komisije Ursulo von den Leyen, sicer članico konservativne Evropske ljudske stranke. Obstaja sicer tehten razlog za to – članica ELS je namreč tudi Državljanska platforma s Poljske, njen prejšnji predsednik Donald Tusk, sicer tudi nekdanji predsednik Evropskega sveta, je sedaj tudi predsednik Evropske ljudske stranke. V tedniku Demokracija smo sicer nedavno razkrili, da je eden od funkcionarjev te stranke poskrbel, da so v mednarodni mreži nevladnih organizacij lustrirali slovensko društvo Jasa, ker naj bi njen sodelavec Anej Sam na facebooku izražal homofobna stališča. Povedano drugače: George Soros ima močan vpliv tudi na ELS

A ostanimo še nekoliko pri vladavini prava. V Sloveniji obstaja kar nekaj vnebovpijočih primerov, ki vladavino prava negirajo. V tedniku Demokracija smo tako že velikokrat opozarjali na primer sojenja dr. Milku Noviču, ki mu sedaj sodijo že tretjič v isti zadevi. Pisali smo tudi o zadevi Patria, kjer so si skušali sodni režiserji oprati roke tako, da bi v primeru tožbe proti njim poskrbeli za sojenje na »domačem terenu«, ker vedo, da vrana vrani ne izkljuje oči. Navsezadnje, niti vlada, niti parlament, pač pa je sodna veja oblasti poskrbela, da so se znova odpisali milijoni davčnega blaga družini Janković, le malo pred tem pa tudi padlemu tajkunu Zdenku Pavčku, ki je bil tudi sam po nekem čistem naključju vpleten v zadevo Patria. In lahko stavimo, da se razen glasnega nerganja ne bo zgodilo nič. Ker je pravosodje bojda neodvisen družbeni podsistem in Bog ne daj, da bi vanj posegaj kdo od zunaj. Ostal pa je v glavnem nedotaknjen še iz časa, ko je temelje temu sistemu postavljal razvpiti Ljubo Bavcon s tovarišijo.

In sedaj naj bi bila Slovenija v Evropski uniji od marca letos dalje velik problem?

Problem vladavine prava je najprej v tem, da pravo ni nekaj samo po sebi obstoječe. Ustavo, zakone in predpise pišemo in sprejemamo ljudje (no, ne vsi) – in kot vemo, noben predpis ne omogoča idealnega stanja. Gre za neke vrste kompromis, družbeno pogodbo, s katero se ljudje ščitimo, pa naj se še tako bizarno sliši, drug pred drugim. Ko beseda nanese na Božje pravo (denimo na Božje zapovedi – nalašč pišem z veliko začetnico), hitro nastane ogenj v strehi. Saj se še za »naravno pravo« ne moremo dogovoriti, kaj bi pravzaprav to bilo. Verjetno tudi zaradi tega, ker je slovenski pravni sistem odraz mentalitete, ki pa je tipično socialistična in totalitarna. In ostaja takšna tudi trideset let po formalnem padcu komunizma, ker imamo pač dobro zaščiten sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil (SORRI). Ki ima med drugim tudi zasluge za to, da doslej ni bil obsojen noben storilec povojnih komunističnih hudodelstev.

Prav pred tednom dni sem obiskal območje nasipa ob Savi pri Mostecu med Brežicami in Dobovo. Bila je tiskovna konferenca ob začetku ekshumacije posmrtnih ostankov približno 140 ljudi, ki so bili tam pobiti po končani vojni leta 1945. In to niso bili neki »domobranci« in »ustaši«, kakor si verjetno predstavljajo indoktrinirane množice. V kupu okostij se je dalo prepoznati tudi ostanke ženskih čevljev ter nožno protezo, pa tudi žice, s katerimi so žrtve najprej zvezali, preden so jih umorili. Gre seveda za samo majhen del celotnega števila žrtev, ekshumacija pa je nujna zato, ker bo zaradi gradnje HE Mokrice to območje kasneje zalila voda. A komunistično morišče/prikrito morišče, s katerim je avtorja vrstic pred petimi leti seznanil nekdanji poslanec SKD, sicer Brežičan Ciril Kolešnik, je bilo dejansko evidentirano že v začetku devetdesetih let – novinar Ivo Žajdela je pričevanje voznika tovornjaka že leta 1990 objavil v časopisu Demokracija (glasilu SDZ oz. Demosa). Območje so najprej neuspešno sondirali leta 2008, dve leti kasneje so se dela lotili ponovno. Marko Štrovs iz sektorja za vojna grobišča na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve je takrat v poročilo zapisal, da bi lahko v tankovskem jarku pri Mostecu bilo tudi do deset tisoč žrtev pobojev. Prvi izkop in iznos posmrtnih ostankov pa se dogaja šele v teh dneh. Trideset let po tistem, ko je morišče postalo javno in dobilo obeležje v katerem od javnih glasil.

Priznati moram, da me je v času, ko sem bil na prizorišču Zločina brez zločincev – tam je namreč potekala tiskovna konferenca vladne komisije za grobišča ter vseh sodelujočih – kar pretreslo, ko sem opazoval, kako brezbrižno se je novinarska smetana sprehajala ob posmrtnih ostankih žrtev (in dejansko je dr. Jože Dežman naglas povedal, da je tu ujet trenutek zločina). A to je predvsem posledica dejstva, da nas je ideološki aparat preko medijev in šolstva vsa desetletja po letu 1945, celo v samostojni Sloveniji, ves čas prepričeval, da kakršna koli empatija do žrtev povojnih pobojev ne pride v poštev. Češ, bili so izdajalci in stvar je zaključena. In prav tu se vidi, kako nas je ta sistem dejansko pohabil, tako duhovno kot psihološko. Povedano drugače: vnesel je razredno delitev tudi med mrtve, s tem pa je zadal celo enemu od stebrov svetovnega etos, to je posvečenost mrtvih, o kateri je sicer pogosto govoril in pisal dr. Tine Hribar. Posvečenost mrtvih pa, laično povedano, pomeni predvsem to, da tudi mrtev človek, tudi če od njega ostanejo samo kosti, s smrtjo ne izgubi svojega dostojanstva, zato je potrebno s posmrtnimi ostanki skrajno spoštljivo ravnati.

Seveda ta duhovna in psihološka pohaba ni nek tipičen slovenski izum. Dogaja se tudi v razvitem svetu, na primer pri odnosu do splavljenih otrok. Otrok, dokler ni rojen, namreč na žalost ni pod zaščito pravnega sistema. In tu vladavina prava odpove. Ko je umor določene kategorije človeških bitij legaliziran, je s tem spodbit pomemben temelj civilizacije. A ne samo to: nerojene otroke se dejansko dehumanizira in jih degradira na raven »fetusa«. Kajti ko prihaja do takšne degradacije, se moramo spet spomniti na opravičevanje pobijanja tistih, ki so bili, kot to piše propaganda iz arzenala SORRI, »na napačni strani zgodovine«. Žrtev pobojev v Srebrenici se denimo javno nihče ne upa dehumanizirati s takšnim načinom diskurza.

In prav to je tudi razlog, zakaj se vladavina prava začne in konča pri dostojanstvu človeka kot osebe. Najraje tam, kjer je to dostojanstvo poteptano. Tudi pri Mostecu. In seveda v ginekoloških klinikah, ki po svetu terjajo vsako leto stotine milijonov uničenih življenj.

 

 

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.