fbpx

Tudi jaz bi prinesel šopek . . . Izpostavljeno

  • Napisal  Franci Kindlhofer
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Franci Kindlhofer (foto: Demokracija) Franci Kindlhofer (foto: Demokracija)

Te dni, ko se bliža prvi november, ko obiščemo sorodnike in prijatelje, ki so odšli za vedno od nas, se spomnim vedno znova mojega doživetja v drugem razredu nižje gimnazije.  Ker sem nekako izstopal z zanimivimi spisi, mi je razredničarka in profesorica slovenščine naročila, da pripravim spis o Dnevu mrtvih, tako so se takrat morali imenovati Vsi sveti, da ga bom naslednji dan v razredu prečital. Nekako instiktivno sem slutil, da je gotovo pričakovala, da bom kaj napisal o padlih junakih, katerim moramo izkazovati večno hvaležnost za zlato svobodo, ki jo uživamo, talcih in umrlih taborišnikih.

 

Poskušal sem doma, po opravilu v hlevu, bolj pozno zvečer. Pa se nisem mogel ničesar primernega spomniti. Zaprl sem zvezek in si dejal, bom napisal jutri, na vlaku, ali pred poukom, saj smo prihajali eno uro prezgodaj v šolo. Tudi naslednjo jutro nisem prišel dalje od naslova in prvega stavka: »Dan mrtvih je dan spomina na . . .« Nekje v glavi se mi je odprl skrivni kotiček, kjer se mi je prikazala mama. Ja, ona je tudi mrtva, pa nikoli ne govorimo o tem. Na dan je privrelo kup neodgovorjenih vprašanj. Zakaj je pa ni več? Kdo ji je vzel življenje. Potem pa zopet lažna tolažba, mogoče bo pa nekega dne prišla, verjetno je kam pobegnila in se skriva, saj nas otroke ne bo kar tako pozabila. Včasih sem zjutraj v postelji sanjal z odprtimi očmi. Ko sem slišal Rogačana, vlak proti Rogaški. Kaj pa če je mama le prišla s tem vlakom. Čez nekaj časa bo potrkalo na vrata in na pragu bo stala lepa mama v klobuku, kot ga ima na sliki, ki jo večkrat občudujem. Precej časa mine. Nihče ne potrka. No ja, pa kdaj drugič. Vlaki vozijo vsak dan.

Na kraju sem ostal brez spisa. Ne vem, od kod te misli. Mi je mama prišepetala? Dobil sem neko idejo. Šel bom pred tablo in vsemu razredu povedal samo en stavek. Ko je prišla ta učna ura slovenščine, me pokliče razredničarka, ki je sedela za katedrom. Vzel sem zvezek v roke, v katerem pravzaprav ni nič pisalo, a čutil sem ga kot nek ščit. Z blatnimi čevlji sem stopil na podest pred tablo. Sošolke in sošolci so zvedavo uprli oči v mene. Bili so navajeni, da sem včasih kaj šaljivega napisal, da so se smejali.

Začel sem bolj glasno, da premagam tremo:

 »Danes je dan mrtvih in na grobove  prinašamo cvetje«.

 V grlu sem imel občutek, kot da se mi je zataknil prevelik kos žgancev.

»Tudi jaz bi rad položil šopek na grob moje mame, če bi vedel . . .«

Solze, ki so ze nabirale v očeh in mi meglile pogled, so spolzele po obrazu. Odrešila me je razredničarka, ki me je prijela za ramo in prijazno rekla, naj grem v klop. Nekako me je postalo sram, da sem tako klaverno nastopil. V tej uri ni bilo več govora o dnevu mrtvih. Sošolci so bili tiho. Nihče me nič ni vprašal. Bil sem jim hvaležen.

Nekaj časa za tem me je ogovorila ena sošolka. Imena se več ne spominjam. Z mamo sta živeli sami na Podplatu. Dejala mi je, da so njenega očeta ubili partizani. Rekla je, da sta se z mamo pogovarjali o meni. Njena mama je povedala, da je bila tudi zaprta v Starem piskru v Celju in, da se dobro spomni na tisto Zaliko, ki je vedno jokala, da ne ve kaj je z njenimi tremi otroki. Spomni se le to, da so enkrat ponoči prišli po njo. V hitrici je vzela s seboj plašč in ročno taško. Naslednje jutro, ko je iz nekih razlogov šla iz skupne sobe, je njena mama videla v neki odprti pisarni na mizi tisti plašč in taško. To je zadnja vest od naše mame.

Mama Zalika.

Gospa Fajon, zasluži takšna ženska nasilno smrt. Njena krivda je bila, da je živela v tistem hudem času. Gotovo boste rekli ne. Kaj Vas pa potem hudič nese pred spomenik morilca?  Je to  Vaša neumnost ali namerna provokacija, izzivati nasprotnike komunizma?

Predsednici SD Tanji Fajon moram postaviti naslednje vprašanje: Kako ste prišli na idejo, da se morate pokloniti človeku, ki je, kot nobeden drug, v zgodovini Slovenk in Slovencev na najhujši način krojil naše usode. Po vojni, ko je pri zahodnih sosedih sijala svoboda, so morali naši ljudje nositi težak križ na Kalvarijo. Polnile so se kraške jame, rudniki, tankovski grabni, s trupli nedolžnih ljudi. Boris Kidrč ni bil edini, a eden glavnih krivcev za pokoli in pogrom nad Slovenci.

Ko se ukvarjate z usodo migrantov, ki za njih gotovo ni lahka, kako prezrete trpljenje našega naroda? Tudi, če niste rojena Slovenka, to ne pomeni, da ne smete imeti srce na pravem mestu. Če niste verni, to tudi ni zapreka, da je človek moralen. Sedaj, ko se vsi borimo za preprečevanje katastrofe, da se bomo zopet lahko pobrali iz te krize, sicer poškodovani a ne potolčeni, vi trosite pesek v motor, ki nas vleče iz blata. Imate še sploh sposobnost zaznati, kaj se okoli Vas dogaja?  Kakšen psiholog bi Vam mogoče atestiral kognitvne deficite. Napravite enkrat nekaj dobrega za Slovenijo. Odpovejte se komunističnim ciljem.  Razpustite to stranko, ki je nastala na temeljih boljševizma in propadlih marksističnih teorijin je nam vsem prinesla le smrt, rop in razkol. Tudi okoili Vas so mladi ljudje, ki so mogoče bolj sposobni kot Vi in imajo voljo in znanje, da prikličejo v življenje stranko, ki bo scialna in ne socialistična, ki bo demokratska in ne diktatorska, ki ne zna preživeti brez absolutnega vladanja. Slovenija ni Vaša, tudi kultura ne in televizija ne . To je naše skupno in če se ne morete vključiti v našo družbo kot človek in politik, ki želi deželi dobro, potem prste vstran od Slovenije, ker ji prinašate samo nesrečo.

Poklon morilcu. Idioti ali provokatorji.

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.