Teden dni po Tarči: smo res vsi Ivan Gale? Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Naj uvodoma pojasnim, da si oddaje Tarča prejšnji teden nisem ogledal neposredno, ampak šele kasneje. Zato se prejšnji četrtek niti nisem zavedal nastavljene »bombice«, iz katere so mainstream mediji naredili veliko zgodbo, ki bi morala spraviti ljudi na ulice, češ takole nas skorumpirana oblast »farba«. No, še malo, pa bi si izmislili celo to, da si je premier Janez Janša koronavirus preprosto izmislil in z njim »nategnil« cel svet.

 

Zadnje čase vedno več razmišljam o resnični vlogi nacionalne RTV. Ne takšne vloge, ki naj bi bila ideal v neki demokratični državi (kar Slovenija formalno je, a dejansko nam, čeprav z dopuščenjem vladanja »drugega«, še vedno iz ozadja vlada politično podzemlje, ki se napaja iz dialektike med »dobrim« in »zlim«, pri čemer zlo predstavlja »desnico«), pač pa o njeni dejanski vlogi tukaj in sedaj. Primerov, ki dejansko osvetljujejo njeno realno vlogo, se je v zadnjem času nabralo toliko, da res ni mogoče več zatiskati oči pred dejstvom, da je javni zavod RTV Slovenija ne zgolj (od davkoplačevalcev podprt) posrednik nekih informacij, pač pa aktivni deležnik, instrument in nosilec določene politične agende. In to ne katerekoli, pač pa tiste, ki jo zastopa politično podzemlje s svojo logiko avantgardnega sovraštva. To pomeni: v vlogi avantgarde sovražiti tistega, ki ni del, niti podpornik te avantgarde ali pa je zanjo nekoristen, potencialno tudi škodljiv. Povedano drugače: otroka, ki zavpije, da je cesar nag, je treba nemudoma razglasiti za norca in paglavca, ki iz lastne hudobije dela nered, širi laži in nestrpnost – obenem pa ustvariti navidezno resničnost, češ saj smo »mi« tisti otroci, ki opozarjamo na cesarjevo nagoto. Ergo: na oblasti je skorumpirana vlada, »mi, komunisti« (po Stanetu Dolancu) pa imamo kot večni nosilci resnične oblasti pravico, da odženemo razrednega sovražnika stran. Pri čemer nam ta razredni sovražnik lahko koristi, saj izraženo avantgardno sovraštvo do njega pomaga prikriti naše lastne grehe in obrniti pozornost javnosti proč od resničnih problemov. In z vsako začasno izgubo oblasti (to je v času Bajukove vlade ter vseh treh Janševih vlad skupaj) se »naša« pozicija utrdi.

To, kar sem nekoliko karikirano orisal, je dejansko vzorec, ki se dogaja pred našimi očmi, vendar na prikrit način. Imamo torej dve možnosti: ali nasedemo navidezni resničnosti in sprejmemo »koristnega idiota«, ki se pojavi v oddaji Tarča, kot nekakšnega glasnika moralnosti, ki ga sedanja vlada neusmiljeno preganja, ker je razkril svinjarijo, ob tem pa seveda gojimo pozitiven odnos tudi do medija, ki je to omogočil in s tem pokazal svojo profesionalno in nepristransko držo, ki se kaže tudi v tem, da opravlja vlogo nadzora oblasti. Druga možnost: da pokukamo v ozadje vsega tega in skušamo narediti primerjavo z obnašanjem istega medija v času prejšnje vlade. Takrat za kaj takšnega, kar se je zgodilo pred tednom dni, ni bilo možnosti. A to, kar se je zgodilo, in način, kako se je zgodilo, nam seveda odpira številna vprašanja. In nekatera od njih so že odgovorjena. Pokazalo se je namreč, da je imela zadeva svojega »strica iz ozadja«, namreč Gregorja Golobiča. In namen takšne oddaje? Predvsem premakniti miselnost ljudi k temu, da so poulične spontane vstaje še kako potrebne. Torej, »spontane« vstaje, ki jih v času, ko so na dan prihajala šokantna odkritja o pranju iranskega denarja v NLB, ni bilo. In jih ni bilo niti v času razkritja podrobnosti o mafijski trgovini z žilnimi opornicami. Marsikdo se bo ob tem spomnil tudi na dogajanje pred osmimi leti – ko so »spontane« vstaje, ki so navidez kazale množice mladih, kako se borijo proti skorumpiranim elitam (tako »desnim« kot »levim«), dosegle svoje in je bila druga Janševa vlada odstavljena, razlogov zanje ni bilo več. In šele kasneje se je pokazalo, da je bilo njihovo finančno ozadje povezano celo z drogeraško mafijo.

Smo torej res vsi Ivan Gale? Težko. Predvsem zaradi dejstva, da smo v času tranzicije že imeli osebe, ki so se zaradi resnice in pravice izpostavile. In kaj so ti mali uporniki doživeli? Predvsem medijski pogrom, celo sodno preganjanje. A zgodba s Tarčo je zgolj vrh ledene gore, v katero je trčil slovenski Titanik. Ta megalomanska čezoceanska ladja, ki se je pred dobrim stoletjem potopila na svojem krstnem potovanju v New York, je na nek način dober simbol slovenskega političnega podzemlja, ki je zase prepričano, da je »nepotopljivo«, ob tem pa uživa številne luksuzne dobrine, na svoj krov pa seveda spusti tudi preproste in manj bogate ljudi, ki jih nato prepusti potopu. Zato lahko pričakujemo, da bo politično podzemlje tudi številne »žvižgače«, ki so zanj trenutno koristni, na koncu izpljunila in zavrgla kot umazano cunjo. Pomembno je namreč, da je »avantgarda« dosegla cilj, mar ne?

 

Izbrali smo drugačen pristop, pomagajte podpreti Demokracijo.

V ozračju politične korektnosti in ekonomske negotovosti prihodki od oglasov komaj zadoščajo za ohranitev neodvisnega in svobodnega glasu revije in spletne strani Demokracije. V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Če prebirate naše članke, vas prosimo, da nas podprete z donacijo, ki bo zagotovila, da nas boste lahko še naprej spremljali in brali. TUKAJ.

Hvala Vam.

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.