Prof. dr. Boštjan M. Zupančič: Udbovska deca paradira po cestah Izpostavljeno

  • Napisal  www.kanonist.eu
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Prof. dr. Boštjan-Marija Zupančič (foto: Polona Avanzo) Prof. dr. Boštjan-Marija Zupančič (foto: Polona Avanzo)

Gost Kanonistovega intervjuja je prof. dr. Boštjan-Marija Zupančič, nekdanji sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice. Zdaj je mednarodni pravni svétnik, med drugim prevzema primere ustavnih in pritožb na ESČP.

 

1 Gospod profesor, človekove pravice so širok pojem in konkretna realnost. Zakaj je sploh potrebna njihova kodifikacija? Je takšna, kot jo v mednarodnih pravnih dokumentih poznamo danes, sploh še ustrezna, glede na to, da se pojavljajo kar nove in nove pravice?

Vprašanje je, kaj mislimo pod pojmom 'ustreznost'. (Te besede ne prenesem.) V načelu so človekove pravice samo tisto, kar je zapisano v Evropski konvenciji človekovih pravic (EKČP), ostalo so ustavne in druge pravice. Te ustavne so v ZDA bistveno bolj pomembne kot pa evropske človekove pravice, ker je to odvisno od precedensov, judikature (t.im. sodne prakse), se pravi od case law, ki ga objavlja ameriško Vrhovno sodišče za razliko od Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu.

Človekove pravice sploh niso eksaktno opredeljen pojem in so, z evfemizmom rečeno, elastične. Z drugimi besedami, človekova pravica je v Evropi dobesedno vse tisto, kar ESČP presodi kot kršitev nekega člena Konvencije. Bistveno vprašanje pa je v kvaliteti sodb ESČP.

Če recimo ESČP presodi, da je neka gospa na Dunaju, ki je javno izjavila, da je Mohamed pedofil, ker se je pač poročil z mladoletno deklico, in če jo nato avstrijsko sodišče zaradi take izjave obsodi (pri nas bi morda dejali, da gre za njen 'sovražni govor') in če ESČP to potrdi, je s tem ESČP, četudi v malem senatu, kodificiralo blasfemijo, ampak zgolj v muslimanskem kontekstu. Če se pri nas na naslovnici pojavi brezjanska Mati Božja s podgano, pa to ni nič. (Slednje je le en dokaz več za primitivnost javnega diskurza v medijih v Sloveniji.)

Če povzamem: Človekove pravice niso izčrpen, eksakten, opredeljen pojem. Krši pa jih lahko samo država, saj je le ena od sedeminštiridesetih držav (za kršitev človekovih pravic) lahko v Strasbourgu tožena stranka. Vse ostalo, kar se dogaja med zasebnimi, pol-zasebnimi itd. entitetami, nima pravne koneksitete s človekovimi pravicami. Za historiat, za perspektivo v celotni zadevi moram povedati, da so si seveda EKČP in sodišče izmislili Američani. Robert Schuman in ostali, ki so jo koncipirali, so bili na plačilni listi State Departmenta oziroma CIE. Celotna zgodba z EKČP in ESČP je bila namenjena kot izložba za Vzhodno Evropo.  Začetek te zgodbe je popolnoma političen. To je v Guardianu obelodanil Ambrose Evans-Pritchard. Zadevo je pred par leti, ko se je odprl arhiv, odkril raziskovalec z George Washington University v Washingtonu. (vir, Guardian) Skratka, to ni nevtralen pojem, je politično obremenjen mit. Poleg tega je sedaj prišlo na dan, da je med sodniki, ki sodijo na ESČP in se pri Open Society zadevah niso izločili, najmanj dvanajst takih, ki so bili poprej direktno na Sorosovi plačilni listi. To je odkril European Center for Law and Justice (ECLJ) v Strasbourgu. To je izziv, na katerega ESČP, tâko kakršno zdaj jê, ni niti odgovorilo. Ker ni moglo.

2 Kar osemnajst let ste bili sodnik na ESČP. Ali to sodišče ustrezno varuje pravice posameznikov in skupin, ki se nanj obračajo, ko vanj polagajo še zadnje upanje za dosego pravičnosti?

Vprašanje je spet, kaj je to ‘ustrezno'. Na slovenski RTVS je vse 'ustrezno' ali pa 'neustrezno'… To je prazno miselno mašilo ... Kar pa zadeva Združeno kraljestvo, je zdaj jasno, da bo izstopilo iz Sveta Evrope in torej tudi iz ESČP – tudi pa ne samo zato, ker je to sodišče nekoč odločilo, da imajo hudodelci v Združenem kraljestvu volilno pravico. Angleži tega niso sprejeli. To je bil škandal, ESČP se je nato v velikem senatu (Grand Chamber) preokrenilo za 180 stopinj (reversal of the case law). Kakorkoli, to je bila za Angleže samo zadnja slamica na kamelin hrbet.

Druga relevantna zadeva je primer Lautsi proti Italiji. Sodbo je napisal sodnik, član malega senata (Chamber). To je redkost, ker skoraj nikoli teh sodb ne pišejo sodniki, ampak strokovni sodelavci (in so odločbe temu primerno slabe kvalitete). To sodbo je torej napisal sodnik in po vsej Evropi je izbruhnil škandal ali spotikljivost oziroma scandalum, kot se temu reče v cerkvenem pravu. Nato se je ESČP spet obrnilo za 180 stopinj in je prvotno odločitev na velikem senatu spremenilo z izgovorom, da gre za »kulturni simbol«, to je krucifiks v vseh učilnicah v Italiji.

Kar zadeva sodno prakso vis-à-vis Vzhodni Evropi, tudi Sloveniji, bi ta praksa lahko bila v Vzhodni in Srednji Evropi za vladavino prava zelo koristna. Koliko je bilo efekta na primer v Azerbajdžanu, je drugo vprašanje. Mi imamo tranzicijski problem komunistične kontinuitete, morda predvsem v pravosodju, ampak se je zgodilo, tako da so strokovne sodelavke, ki jih jaz imenujem »višje pravne sestre«, na ESČP te iste provenience. Če nekdo iz Slovenije vloži priziv na ESČP, pride primer najprej v roke tem višjim pravnim sestram in eventualno tudi v roke sodnika Bošnjaka. Če skomignejo z rameni, gre zadeva v roke sicer zelo solidnemu sodniku Kurisu iz Latvije (bil je predsednik latvijskega ustavnega sodišča), ki pa do spisa nima dostopa, ker ne zna slovensko; spisi se ne prevajajo. Če mu ne povedo, da je bila zadeva vložena v francoščini in/ali angleščini, tega niti ne bo vedel in spisa seveda ne bo zahteval. To pomeni, da se je pritožnik pritožil na 'tramvaj komando'. Recimo, v nekem primeru, ko je šlo za akutni strukturni in sistemski problem diskriminacije očetov v slovenskem pravosodju, bi zadeva vsekakor morala priti vsaj na mali senat, če ne tudi na velikega. Ampak ker so zadevo na koncu dali v roke sodniku Kurisu, ki ni mogel vedeti, za kaj gre, je ta odgovoril v dveh odstavkih. Videl je samo en odstavek poročila o zadevi s strani strokovne sodelavke.

Vse to je na ESČP, Bogu bodi potoženo, zakuhala glavna pravna sestra Angležinja Karen Reed, ki je preko dodatnega Protokola dosegla, da so vse te zadeve iz v glavnem tranzicijskih držav, ki jih je bilo prej ogromno, lahko podvržene sistemu, kjer tuji sodnik odloča o zadevi, medtem ko pa mora biti v vseh drugih zadevah nacionalni sodnik prisoten. Slednje je eno od osnovnih načel Konvencije. To so torej s posebnim protokolom spremenili in tako pometli pod preprogo na deset tisoče zadev, kar je nepojmljivo. Sam sem to v svoji novi knjigi o ESČP (glej), ki je tudi sicer ikonoklastična, obelodanil. Izšla je v angleščini, italijanščini, francoščini in končno tudi v slovenščini. Zdaj se pogajam za izdajo v ruščini.

Če se na sploh vprašamo, ali je praksa ESČP 'ustrezna' vis-à-vis Rusiji, Bolgariji, Azerbajdžanu ali pa Franciji, so ti odgovori zelo različni. Je pa treba dodati, da so se celo Angleži in Francozi v tistem času, ko je Sodišče še imelo ugled in kredibilnost, v preveč stvareh podrejali kapricam ESČP.

knjiga.jpg

3 Kaj se bo za ESČP spremenilo, ko bo Združeno kraljestvo izstopilo iz EU?

Zanj odločitve ESČP ne bodo več obvezujoče in Združeno kraljestvo lahko zradira precedense (sodno prakso), če se nanje nanašajo. Ko bo izstopilo iz Sveta Evrope, bo njegov budžet, ki je že tako ali tako majhen, še manjši. Združeno kraljestvo je poleg Rusije, Nemčije in Francije eden od velikih plačnikov (big payers). To pa pomeni no money, no music. Že sedaj strokovnim sodelavcem na Sodišču več ne ponujajo stalnih pogodb.

4 V svoji knjigi O ESČP. Kritična retrospektiva (1998–2019 ), ki je v slovenščini izšla letos, omenjate tako kontinentalno kot anglosaksonsko (ali Common Law) pravo. V čem je bistvena razlika med njima? 

To vprašanje je pravzaprav epistemološko. V knjigi The Master Algorithm je Pedro Domingos pokazal in dokazal, da je analogno mišljenje v umetni inteligenci superiorno silogističnemu (zgornja premisa, spodnja premisa, sklep): adaequatio rei et intellectus, kot bi rekel Tomaž Akvinski. Pri analognem mišljenju pa je merilo podobnost in se primeri presojajo podobno; the like cases should be treated alike. Sistem analognega mišljenja se je torej pri umetni inteligenci izkazal za superiornega. Po mojih izkušnjah, v ZDA sem študiral in predaval petnajst let, sem o tem prepričan. V Evropi prevladuje prilično neinteligenten pravni formalizem. Pri načelu zakonitosti, ki ga morda poznate tudi pri kanonskem pravu, je zgornja premisa tista, ki domnevno determinira sklep glede na to, kakšna dejstva se pač subsumirajo pod zgornjo premiso. A to ni res. Če vzamete npr. pravno kvalifikacijo v kazenskem pravu in isto velja po moje tudi za kanonsko pravo, recimo Dostojevski, Zločin in kazen. Rekli boste, da je zgornja premisa pač umor zastavljavke s strani Raskolnikova. Ni res. Umor je v posebnem delu kazenskega zakona, odgovornost (naklep) pa v splošnem delu. To sta dve normi, ki ju je treba kombinirati, da je zgornja premisa sploh mogoča.

Ampak kako to, da se je nato postavilo vprašanje prištevnosti Raskolnikova? Lahko se postavijo še druga vprašanja; ali je šlo za dolus eventualis, ali za dolus directusdolus coloratus, ali je šlo morda celo za prekoračen naklep, in se nabere takoj pet, šest elementov, ki naj bi bili integralni del pravne kvalifikacije oziroma rekombinirane zgornje premise. Še na Harvardu sem delal kalkulacijo. Če vzamete 5 elementov, lahko dobite 50 milijard kombinacij. Ob vsem tem reči, da je zgornja premisa, magari v kazenskem pravu, kjer je to zelo striktno in zapovedano celo v prvem odstavku 7. člena Konvencije, to ni res. Tožilec si lahko izmisli tako ali drugačno kombinacijo in nikjer ni rečeno, da je to edina možna izmed 50 milijard drugih možnih. Zaradi tega na primer sodišča nanje niso vezana: iura novit curia, in v civilnem pravu falsa denominatio non nocet. Skratka, načelo zakonitosti je mit. Poleg tega zgornja premisa pogojuje selektivno apercepcijo relevantnih dejstev. Da dejstva niso neodvisna spremenljivka, se vidi pri načelu ne bis in idem, kjer naj bi šlo za isti historični dogodek. Tega ni, ker so dejstva apercipirana različno glede na postavljano pravno kvalifikacijo. Zato trditi, da načelo zakonitosti varuje obdolženca, ni res. To vse izhaja iz te silogistične logike, ki pravi, da je načelo zakonitosti varnostni ventil, da abstraktne norme determinirajo konkretno presojo konkretnih dejstev –, ampak to ni res. Če gledate vse arbitrarnosti slovenskih tožilk, potem vam postane jasno, da se dá s temi stvarmi manipulirati. Kar pa je v Sloveniji velik problem, je to, da imajo nizek IQ. Ana Kirn in Marko Godec sta slabo zmontirala proces proti duhovniku p. Strehovcu. Takšnega procesa v prejšnjem sistemu ne bi nikdar montirali. Jaz trdim nekaj globljega oziroma bolj enostavnega, namreč, da bi v Sloveniji imeli malo več vladavine prava, če bi imela pravna fakulteta dva semestra matematike.

5 Verska svoboda je temeljna človekova pravica in lakmusov papir za druge pravice in svoboščine. Tudi ESČP se je s kršitvami pravic v povezavi z versko svobodo že večkrat srečalo. Je ta pravica v slovenski družbi bolj spoštovana ali bolj teptana kot nekoč, če imamo pred očmi primere kot so podgana v rokah Brezjanske Marije ali pa predstavo Dueta Eclipse, kjer se je članica dueta gola povila na odru kot ptujskogorska Marija, pod svojim plaščem pa je imela ljubimce?

To pravzaprav niso napadi na versko svobodo, ampak na versko integriteto, na integriteto vernikov in vere kot doktrine, čaščenja itd. To so hudi napadi. Vzemimo za primer Francijo z njenim zakonom o laiciteti iz leta 1905, ki zaradi revolucije striktno zapoveduje ločitev Cerkve in države –, pa država kljub temu financira vse katoliške šole in zasebne šole drugih verskih skupnosti. V Franciji ekscesov z napadom na religijo ni; to vprašanje se tam ne postavlja. Slovenska zadeva s podgano je tako strahotna, da v neki civilizirani družbi do nje sploh ne bi moglo priti. Če bi se to recimo zgodilo v Franciji, bi bila reakcija po členu kazenskega zakonika, ki bi to sankcioniral iz naslova svobode veroizpovedi. To se še zlasti ne dogaja sedaj, saj ena vera, ki se je pa res bojijo, je islam. S šarijo pa se ne bodo šalili ne eni ne drugi, ker vedo, da bodo imeli vse muslimane, Arabce na cesti. Charlie Hebdo je bil pravzaprav umor oziroma konspiracija, komplot.

Če se vrnem k podgani, to je s civiliziranega stališča nepojmljivo, kot je nepojmljiva tista ženska, ki doji psa. To so ostude, do katerih lahko pride v travmatizirani družbi. Dvomim celo, da bi se kaj takega lahko zgodilo na Hrvaškem ali pa v Srbiji. Da pravni sistem na to ne reagira, vem iz zadeve Strehovec, kjer sem pisal (sicer objavljeni) pravni memorandum. Tam je šlo za zrcalno obrnjeno zadevo, v kateri sta tožilca Kirnova in Godec reagirala na nekaj, kar je bilo sicer versko obarvano (protest proti abortusu), kljub vsemu pa samo po sebi ni bilo versko, saj so napadli p. Strehovca kot duhovnika in proces umetno montirali. Primer Strehovec je zrcalna slika tega, kar se pri podgani ni zgodilo. To nam pove, da imamo v pravniških vrstah ohlokracijo. Pravna fakulteta daje diplome ljudem, ki nimajo ne kognitivne in ne volitivne in ne moralne opreme za biti npr. sodnik. Pravo ni samo kognitivna zadeva, ampak je v zadnji konsekvenci vedno tudi moralna zadeva. Če imamo ohlokracijo po sodiščih (primera Novič in Radonjić to dokazujeta), potem se nam take stvari dogajajo. To se na elektrotehniški fakulteti ne bi moglo zgoditi, lahko se pa zgodi na pravni fakulteti, kjer je možna kombinacija ohlokracije in nizkega IQ-ja. Kaj takega se celo v Jugoslaviji ne bi moglo zgoditi.

Intervju na nacionalni televiziji (foto: RTVSLO)

Intervju na nacionalni televiziji (foto: RTVSLO)

Iz JLA, iz udbovskih virov vem, da je bilo treba imeti za vsak kazenski pregon duhovnikov dovoljenje vlade, ker je bil v veljavi dogovor med Vatikanom in Jugoslavijo takšen in so se ga držali. Pravniki so bili nekoč nekaj povsem drugega, kot so pa danes te višje pravne sestre, ki so strokovnjakinje za črkobralstvo. No, tega pač ne gre preveč posploševati; še vedno je nekaj sodnikov, ki svoje delo opravljajo spodobno.

Če je Katoliška cerkev preko nekoga vstopila v tožilske čevlje in se pojavila kot subsidiarni tožilec, država pa na to ni reagirala, ker je preiskovalna sodnica dejala, da ni utemeljenega suma, potem bi bilo to treba predložiti ESČP. Ali bi tam uspelo ali ne, je druga zgodba, ampak to bi bil profil zadeve, ki bi morala iti na ESČP. Lapsuse ali pa slovenske zlorabe pravosodnega sistema je treba internacionalizirati. Vse, kar se v samoreferenčnem pravnem sistemu ljudske republike dogaja, je zavarovano z neprebojno carinsko lingvistično bariero. Na sosednjem Hrvaškem, v Srbiji, na Madžarskem ali pa v Avstriji nimajo pojma, kaj se v Sloveniji pravnega dogaja. To je pravzaprav apel katoliškim oblastem, da te stvari internacionalizirajo. Primere je treba privesti tudi na ESČP, pa čeprav brez upa zmage, in dokler so stvari pendentne, je treba dati temu maksimalno mednarodno publiciteto.

6 Časnik Delo je 26. maja 2020 na str. 10 objavil članek Ive Ropac z naslovom Cerkev se otepa odgovornosti za zlorabe. V njem so postregli s presenetljivim podatkom (kje so ga dobili?), da je Ustavno sodišče »šele nedavno sklenilo«, da ustavne pritožbe Katoliške cerkve zoper sodbo Vrhovnega sodišča izpred štirih let, s katero je to potrdilo objektivno odgovornost in odškodnino, ki so jo danes odrasli ženski, »ki jo je kot deklico spolno zlorabljal zdaj že pokojni duhovnik Karl Jošt,« izplačale Nadškofija Maribor, Škofija Celje in Župnija Artiče –, »sploh ne bo sprejelo v obravnavo«. Ali obstaja možnost, da Katoliška cerkev zadevo preda ESČP?

Seveda. To je klasičen primer. Če se lahko Pravoslavna cerkev v Grčiji ali pa v Srbiji pritoži na ESČP, zakaj se ne bi mogla Katoliška cerkev v Sloveniji v zadevi, kjer gre za konkretni primer, ki je bil narobe ali pa drugače presojan. Rok je 6 mesecev.

7 Menite, da so vprašanja, povezana z versko svobodo, v Sloveniji pravilno naslovljena? Zadnja seja Sveta Vlade RS za dialog o verski svobodi je bila recimo 23. oktobra 2017!

Primeri kot so Strehovec in podobni so za politično kontinuiteto, kot jo imenujem, preprosto irelevantni. Dokler ne bodo imeli opravka z muslimani, ki se jih za razliko od kristjanov bojijo, bodo te zadeve zanemarjali. Po eni strani za muslimani stoji denar; Savdska Arabija, Kuvajt, Združeni arabski emirati in podobni. Po drugi strani pa muslimani niso tradicionalni sovražnik te udbovske dece, kot jih jaz imenujem, ki je v Sloveniji prededipalni nosilec kontinuitete in zdaj paradira po cestah. Sicer pa je v Sloveniji vse zelo osebno in odvisno od tega, kdo je v kašnem svetu, kdo ji predseduje in podobno.

8 Na ljubljanski Pravni fakulteti se je nekoč predavalo Kanonsko pravo. Eden od predavateljev je bil prof. dr. Rado Kušej (1875 – 1941), ki je bil kar trikrat dekan in tudi rektor univerze. Menite, da bi glede na to, da je bila in je še vedno Katoliška cerkev največja verska skupnost pri nas, ki ima tudi najbolj razvit pravni sistem, in se državljani poleg državnih ravnajo tudi po cerkvenih zakonih (sklenitev zakona, ustanavljanje vrtcev in šol itd.) bilo smiselno bodoče pravnike izobraževati tudi o teh tematikah? Po Evropi na državnih pravnih fakultetah obstajajo posebni predmeti in celo katedre, ki se posvečajo pravnim razmerjem med državo in Cerkvijo in drugimi verskimi skupnostmi. Tam je uveljavljen predmet državno religijsko pravo ali pa državno cerkveno pravo …

Ob osamosvojitvi sem bil prorektor Univerze v Ljubljani. Na rektorat se je prišel pogajat dr. Janez Juhant. Pred vsemi sem mu rekel: »Boljše za vas je, da ostanete izven univerze, ker imate sedaj določeno disidentsko kredibilnost in integriteto. Po moje je bolje, da ne pridete v ta univerzitetni birokratski mlin.« Spominjam se, da je na to celo malce agresivno reagiral, ampak mislim, da sem imel prav. Katoliška cerkev je v bivšem sistemu kot disidentska organizacija imela višjo stopnjo kredibilnosti. V tistih dokaj urejenih jugoslovanskih pravnih razmerah je bila pravno bolj varovana, ker takrat se primer s podgano ne bi mogel zgoditi. To ni neka jugonostalgija. Sem bil pripravnik na sodišču leta 1976 in vem, kako so takrat stvari potekale. Takrat takšnih zlorab kazenskega prava, kot je bil ta proti p. Strehovcu, enostavno ni moglo biti.

Če bi se predavalo religijsko pravo, bi to moral biti izbirni predmet. Ne verjamem, da je to v dani situaciji in kadrovski zasedbi na pravni fakulteti v Ljubljani lahko del rednega kurikuluma. Tak predmet, če bi bil na pravni fakulteti, bi moral biti multireligiozen, ker država po ustavi ne sme preferirati ene religije pred drugo. Predavalo se ne bi samo kanonsko pravo, ampak tudi šeriatsko pravo, vendar to po moje spada v kak širši predmet, kot je pravna zgodovina ali kaj podobnega. Kanonsko pravo je poseben predmet, ki ga ne sme kontaminirati slovenska pravna birokracija. Če bi se kanonsko pravo predavalo na pravni fakulteti, ga ne bi predaval Rado Kušej (mimogrede, njegov sin je bil moj profesor) in to ne bi bilo nujno dobro za Katoliško cerkev. Bi pa bilo morda dobro, da bi se na pravni fakulteti uvedel predmet, ki bi se posvečal pravnim razmerjem med državo in Cerkvijo ter verskimi skupnostmi, torej zakonodaji, ki jo ustvarja država na področju verske svobode; na pravni fakulteti diplomirajo pravniki, ki kasneje delajo kot svetovalci na ustavnem in drugih sodiščih in je prav, da to tematiko dobro poznajo. 

9 Za sklep, kakšen je Vaš komentar glede na trenutne družbeno-politične razmere in protestnike kolesarje?

Taki protesti se dogajajo povsod po Evropi. To niso rumeni jopiči v Franciji, tisto je bilo nekaj drugega, ampak zdaj brez razloga protestirajo v Nemčiji, na Danskem, povsod. Izgredi v ZDA so na videz drugačna zgodba, a imajo isti vzrok. V vseh primerih gre za »upornike brez razloga«, to je brez objektivnega razloga. Moja razlaga tega je v skladu z mojima knjigama (Prva od suhih krav in Tembatsu - Druga od suhih krav). Če je prekinjen proces edipalizacije, v katerem se deček iz endokrinoloških razlogov, ker je biološko poženščen, ne more več poistovetiti z očetom, se razlika med prav in ne-prav v starosti 4 ali 5 let ne ponotranji.

Sociološko rečeno, družba postane anomična, prah posameznikov. Deljene vrednote (shared values) so tiste, ki ljudi povezujejo v družbo. Če vrednot ni, kot je rekel Napoleon, je to pesek posameznikov. Edipalni trikotnik (oče, mati, sin; ne: oče, mati, hči) je univerzalen. To je dokazano, Levi Strauss, Gerard Pommier in ostali razen Malinowskega so to jemali kot samo po sebi umevno. V vsaki družini imate očeta, mater in sina, hčerka je pa druga zgodba. (glej) Če se sin v določeni fazi svojega razvoja, 4–5 let,ne more poistovetiti z očetom, bo ostal v najboljšem primeru amoralen.

ESČP (foto: Council of Europe)

ESČP (foto: Council of Europe)

Pa ne le to. V lakanovski terminologiji avtoriteta za takega fanta zato prihaja najprej od matere in potem od ženske. Leta 1968 so v Franciji imeli geslo  prepovedano je prepovedovati, kjer je a priori zavržena vsaka avtoriteta. Bruno Betteleheim je rekel, da protestniki izživljajo svoj Edipov komplex. (»They are acting out their Oedipal complex.«) To je diagnoza tega političnega trenutka. Povsod. Če nekomu v glavo stopi Janša, ki učinkovito vodi to borbo proti epidemiji, ob vsem historiatu, ki ga on v javnih medijih ima, potem se pač zgodijo take stvari, ki se dogajajo, kot recimo nedavni incident v parlamentu, ko je poslanec Nemec prededipalno reagiral na avtoriteto predsedujočega poslanca Tanka. Zakaj? Zato, ker poslanec Tanko je moški, poslanec Nemec pa je prededipalec. To je razlog, da se te stvari dogajajo povsod, ne le v Sloveniji. To se dogaja po vsem svetu, kjer je bil razširjen ta začetni pantakan že leta 1948 (DDT). Danes imate feminizirajoči koktejl vseh raznih pesticidov, ki ima tudi patofiziološko očitne sekundarne spolne znake (oziroma njih umanjkanje). Pred časom sem v Pravni praksi objavil članek, da je to nesluteno kršenje temeljne človekove pravice do kromosomske istovetnosti, tj. biti to, kar bi spričo Y kromosoma moški moral biti, pa so ga in utero kontaminirali ksenoestrogeni. Prav ta čas berem Perrujevo knjigo Od Platona do Maritaina (vir). Vsi po vrsti (Platon, Aristotel, Tomaž Akvinski, Mark Avrelij, drugi Stoiki itd.) so govorili o Dobrem, torej o tem, kar je etično, kakor da je ta ideal kot ideal samoumeven. Zdaj pa naenkrat ni več tako. Po konfucionistični filozofiji je ravnotežje med moškim in ženskim principom (Jang in Jin) ključno za vsako in vsakršno harmonijo. Zdaj smo v situaciji, ko je ženski Jin prevladal in družba je zato iz ravnotežja. To je še zlasti res v Sloveniji. Tu nimamo samo agresivnega feminizma. Slovenija je tudi iz svojih posebnih razlogov šesta najbolj matriarhalna država na svetu (raziskava OSCE). Ni treba biti psiholog ali sociolog. Vsakomur, ki gleda večerni Dnevnik na RTVS, je očitno, da ženske in prededipalni kvazi-moški propagirajo vse, kar je nominalno žensko, v resnici feministično. Za prededipalno zaustavljene Lacanov Zakon, to je avtoriteta, prihaja od matere in torej kasneje vedno od ženske. Pri tem medicinska sestra, ga. Monika Ažmanova, ki je zares ženska v vsej svoji empatični ženstvenosti in empatiji, skoraj ne pride do izraza.

S prof. dr. Boštjanom M. Zupančičem se je pogovarjam mag. Sebastijan Valentan

Glej tudi druge intervjuje

BIOGRAFIJA

Boštjan-Marija Zupančič je leta 1980 doktoriral na pravni fakulteti harvardske univerze, pred tem je tam magistriral. Postdiplomske študije je opravil na Univerzah v Zagrebu in Montrealu. Leta 1985 je bil v ZDA, kjer je deset let na raznih fakultetah predaval, habilitiran za rednega profesorja (full professor of law) na Katoliški univerzi Seaton Hall in kasneje tudi na pravni fakulteti v Ljubljani za rednega profesorja pravne filozofije, materialnega in procesnega kazenskega prava. En mandat je bil prorektor ljubljanske univerze. Bil je podpredsednik Komiteja proti mučenj OZN. Leta 1993 je bil izvoljen za ustavnega sodnika, od l. 1998 pa do l. 2016 (18 let) je služboval kot sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, štiri leta kot predsednik Tretjega Senata. V tem času je bil profesor (professeur associé) na Science Po v Parizu. Predavanja je sicer imel v večini evropskih držav od Združenega kraljestva do Ukrajine ter od Kitajske do Papue-Nove Gvineje itd. Nekatera njegova dela, tudi literarna, so dostopna gratis na https://www.bostjanmzupancic.com/home

Zadnja knjiga z naslovom “Evropsko sodišče za človekove pravice: Retrospektiva” (1998-2016) je izšla v francoskem, angleškem in italijanskem jeziku ter nazadnje v slovenskem jeziku. Zdaj je mednarodni pravni svétnik, prevzema primere ustavnih in pritožb na ESČP. Podrobnejši curriculum vitae je dostopen na Wikipediji.

Vir: www.kanonist.eu

nazaj na vrh