Politična policija in politično sodišče?

Piše: Dimitrij Rupel

Jugo-slovenska tajna politična policija se je imenovala Udba. Ime ustreza srbohrvaškim začetnicam naslova nekdanjega oddelka beograjskega notranjega ministrstva: Uprava državne bezbednosti. Udba je bila pri nas pristojna za podobne posle, kot jih je v Sovjetski zvezi opravljala NKVD oz. KGB, v Nemški demokratični republiki STASI, v Romuniji SECURITATE… Igor Omerza, ki je o Udbi napisal več knjig, razlaga takole:

Njena prvenstvena naloga ni bila borba proti tujim obveščevalnim službam, ampak predvsem proti domačim cerkvenim strukturam …, notranji opoziciji (resnični ali potencialni ali umišljeni), politični emigraciji… in proti informbirojevcem.^[1]

Udba je nastala leta 1946, ko se je Ozna (Odjeljenje za zaštitu naroda^[2]) razdelila na civilni (udbovski) in vojaški del, ki se je imenoval KOS (Kontraobaveštajna služba). Jugoslovanska zakonodaja je dajala Udbi neomejene pristojnosti. Udba je izvedla je vrsto podtalnih akcij, umorov, izsiljevanj in ugrabitev. Poleg drugega je v tujini kopičila velike vsote konvertibilnega denarja, kar so pričevalci pozneje označili za “udbovsko gospodarstvo”. Leta 2003 je Dušan Lajovic na internetu in v knjigi Med svobodo in rdečo zvezdo objavil gradivo s podatki o ljudeh, ki so sodelovali s tajno policijo. O Udbi pišejo še mnogi drugi: Ljubo Sirc^[3], Peter Starič^[4], Rosvita Pesek^[5]; zanimivo dokumentacijo pa so leta 2010 – ob Türkovem odlikovanju šefa Udbe Tomaža Ertla – objavili pri Novih obzorjih.^[6]

Kot je mogoče razbrati iz dokumentov v Arhivu Slovenije, me je jugo-slovenska politična policija (Udba) spremljala (brala moja pisma, poslušala moj telefon, zasledovala na mojih poteh po domovini in tujini) od leta 1974 do leta 1990. Kot minister v slovenskih vladah sem imel precej srečanj z represivnimi organi. Zaradi pobude, da bi v Sloveniji ustanovili diplomatsko akademijo, ki zaradi pritiskov zainteresiranih skupin ni mogla biti ustanovljena in zanjo MZZ ni potrošil niti tolarja oz. evra, so me ob bučni spremljavi novinarjev Dela ovadili in me spravili na sodišče leta 2003. Takrat sem imel srečo: sodnik je prepoznal absurdnost obtožb. Pač pa sem leta 2008 moral plačati informacijski pooblaščenki Pirc Musarjevi 1.660 evrov kazni, ker sem naročil sodelavcem na MZZ, naj raziščejo, na kakšen način po čigavi zaslugi je bila iz naših arhivov ukradena t.i. washingtonska depeša. Za nameček me je konec leta 2008, po koncu ministrskega mandata kot že imenovanega in od Republike Avstrije sprejetega veleposlanika na Dunaju (imel sem t.i. agreman) preprosto “skenslal” predsednik republike Türk. Potem me je doletel politični policist Sandi Sheikha.

Pred petimi leti, 28. oktobra 2016, je Sheikha iz meni nerazumljivega razloga zaustavil moje vozilo, s katerim sem se vračal s pokopališča in v katerem sta se poleg mene peljali bolna soproga in njena negovalka, Kljub mojemu ugovarjanju – češ da mora soproga čim prej domov – je policist svoj policijski poseg nadgradil z dolgotrajnim prepisovanjem mojih dokumentov in celo z (resda neuspešnim) preverjanjem moje domnevne alkoholiziranosti. Z eno besedo: ustvaril je konfliktno situacijo, ki je trajala približno pol ure, medtem ko je soproga trpela zanjo neznosne bolečine. Pozneje sem ugotovil in razumel, da je šlo za policista, ki je v času Cerarjeve in pozneje Šarčeve vlade užival vsestransko politično imuniteto. (Sandi Sheikha je kandidiral za poslanca na listi Marjana Šarca, se udeleževal proticepilskih in protestov proti aktualni Janševi vladi.) Šlo je – preprosto povedano – za poseg pripadnika politične policije, ki je v Sloveniji vse bolj napadalna in se sicer uveljavlja z nasprotovanjem vojski, zahodnim zaveznikom in članstvu v Natu.

Potem ko je izterjal nezaslišano in neupravičeno globo, je Sheikha začel še s sodnim pregonom. Od mene je zahteval 2,500 evrov kot odškodnino za svoje duševne bolečine, ki naj bi mu jih ob aretaciji povzročil s polemičnimi, po njegovem žaljivimi izjavami. Sodišče je v postopku, ki se je (zaradi zaposlenosti sodišča in zaradi epidemije) vlekel pet let, ugodilo tožniku in na koncu sem 13. maja 2021 Sheikhovi odvetnici plačal 3.277 evrov. Pred nekaj dnevi sem od sodišča prejel sklep, da moram poravnati še pravdne stroške, ki si jih je privoščil tožnik. Moj odvetnik mi je sporočil:

Sporočam vam, da smo v vaši pravdni zadevi tožeča stranka Sandi Sheikha, opr. št. II P 1374/2017, prejeli sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani. Sodišče je sklenilo, da ste tožeči stranki dolžni povrniti pravdne stroške v višini 3.602,12 EUR v 15 dneh.

Če tem številkam prištejem še stroške, ki sem jih imel s svojim branilcem, me je napad politične policije na mojo osebo, ki ga je vseskozi podpiralo ljubljansko sodišče, stal okrog 10,000 evrov. Mimogrede povedano (in razloženo v prilogi): sodišče ni upoštevalo niti zdravniškega spričevala, ki ga je napisal zdravnik moje soproge, niti pričevanja negovalke; pač pa je upoštevalo mnenje psihologa, ki ga je za razlago svojih duševnih bolečin priskrbel Sheikha.

Iz tega sledijo nauki za žrtve politične policije (če niso po naključju voditelji nogometnih združenj, predsedniki računskega sodišča ali trgovci z elektriko, torej zelo premožni ljudje):

1. politična policija je vse močnejša in vse bolj napadalna;
2. politični policiji ni mogoče oz. dovoljeno ugovarjati;
3. sodnim sporom s politično policijo se je treba na vsak način izogibati, kajti ti avtomatično koristijo politični policiji in škodijo njenim žrtvam;
4. morebitno zahtevo politične policije po odškodnini je treba razumeti kot neizogibno in jo je najbolje plačati nemudoma, saj odlašanje le povečuje stroške.

To vljudno pisanje pošiljam varuhu človekovih pravic. Za primer, če se bo utegnil ukvarjati s problemom politične policije, temu pisanju prilagam daljšo razlago in kronologijo. 

 

PRILOGA 

Policist Sandi Sheikha in sodnica/svetnica Lilijana Podlesnik z roko v roki proti Dimitriju Ruplu  

3. novembra 2020

I.

Pred nekaj dnevi, 29. oktobra 2020 sem podpisani prejel zajetno, 29 strani obsegajoče pisanje (Sodbo v imenu ljudstva IIP1374/2017) sodnice/svetnice Okrajnega sodišča v Ljubljani Lilijane Podlesnik, iz katerega izhaja, da moram (toženec) policistu Sandiju Sheikhi (tožniku) poleg globe zaradi prekrška, ki naj bi ga bil storil pred štirimi leti (26. oktobra 2016), izplačati še 2,500 evrov odškodnine (z obrestmi) zaradi tožnikove užaljenosti oz. porušenega duševnega ravnotežja, prizadete samopodobe, občutka manjvrednosti, nespečnosti, znižanega libida itn.

II.

Postavlja se vprašanje, s čim policist Sheikha in sodnica/svetnica Podlesnikova utemeljujeta svojo zahtevo oz. odločitev? Policist Sheikha oz. sodnica Podlesnikova se sklicujeta na dva pojava prizadetosti. Policist naj bi se čutil prizadet dvakrat:

• med postopkom po zaustavitvi mojega vozila 26. oktobra 2016 zaradi mojih ugovorov in zaskrbljenih komentarjev (iz razlogov, ki so bistvenega pomena za razumevanje cele zadeve, in jih bom pojasnil v nadaljevanju); in
• ko je izvedel za moje pismo ministrici za notranje zadeve Györkös Žnidarjevi, ki sem ga napisal po dogodku, in v katerem sem se pritožil zaradi policistovega nečloveškega ravnanja.

Policist Sheikha je svojo “prvo” prizadetost sankcioniral na licu mesta, saj mi je izdal plačilni nalog zaradi “nedostojnega vedenja” oz. kršitve 7. čl. ZJRM-1”, nakar je odredil preizkus alkoholiziranosti. Policistu in sodnici je po tem ostala samo še “druga” prizadetost zaradi moje pritožbe zoper policistovo ravnanje na naslov MNZ.

Tu se stvar nekoliko zaplete, saj državljan Republike Slovenije pač ne bi smel biti kaznovan, če o – po njegovi sodbi – spornem ravnanju državnega uslužbenca obvesti nadrejeno inštanco oz. delodajalca. Pri tem moram povedati, da od te nadrejene inštance (ministrice za notranje zadeve Györkös Žnidarjeve) glede na svoj status upokojenca in na njeno strankarsko pripadnost (SMC) nisem pričakoval nobenega ukrepa. Od ministrice – v skladu z navadami v tisti vladi – tudi nisem dobil nobenega odgovora. V zvezi s sporočilom ministrici in tudi glede kopij, ki sem jih “v vednost” poslal na nekatere naslove, nisem imel nobenih pričakovanj. Dejansko se po njih ni zgodilo nič, predpostavljam pa, da razen v mojem obstajajo še v kakšnem arhivu kot ilustracija brezobzirnega ravnanja policista Sheikhe.

Sodnica in njen policist sta s pomočjo psihološkega izvedenca Derganca skonstruirala dramatično dogajanje, o katerem nimam pojma in za katero na noben način ne morem biti odgovoren. Policist Sheikha naj bi zaradi mojih sporočil živel v strahu, da se mu bo kaj zgodilo, da bo izgubil plačo ali službo, kupoval si je pomirjevala (ki jih je mogoče dobiti brez recepta), skrbel in trpel zaradi pripomb sodelavcev; neprijetno mu je bilo, če je kje zagledal mojo sliko, “ni sodeloval v gospodinjstvu ter pri družinskih aktivnostih, saj je bil z dogodkom in dogajanjem po njem tako obremenjen.” Dejansko policist zaradi dogodkov – za katere pač ne morem biti odgovoren – ni imel nobenih posledic, ampak je nadaljeval svojo politično kariero, o čemer bo govor na koncu.

III.

Če za trenutek zanemarimo interes policista Sheikhe in njegovih somišljenikov za politično provokacijo, navsezadnje za političen obračun z Dimitrijem Ruplom, slovensko državnostjo, liberalno-demokratično ureditvijo in osamosvojitvijo… je bistven problem zadeve humanost in predvsem odnos do bolnih ljudi. Policist Sheikha je po nalogu ali za zabavo 28. oktobra 2016 zaustavil moje vozilo, v katerem se je peljala tudi moja – skrajno resno bolna – žena. Moja prošnja, naj upošteva posebne zdravstvene okoliščine, in naj pohiti s postopkom, če je že potreben, je bila s policistove strani grobo zavrnjena, ta zavrnitev pa se je v sodbi znašla v naslednji formulaciji:

Sodišče ugotavlja, da je toženec sam, čeprav je vedel, da je žena hudo bolna in da težko prenaša vožnjo, ženo kljub temu peljal na pokopališče. Glede na to, da je obisk groba opravila, očitno njeno stanje ni bilo kritično, da bi potrebovala nujno zdravniško pomoč, tega toženec tudi ni trdil. Toženčeva žena, čeprav bolna, je bila kot sopotnica v vozilu in zato udeleženka v prometu in so tudi zanjo veljala prometna pravila. Tožnik za stanje toženčeve žene do zaustavitve vozila in pojasnila toženca ni mogel vedeti. Policista toženčeve žene neprerekano nista kaznovala zaradi neuporabe varnostnega pasu in sta upoštevala toženčevo pojasnilo, da je žena bolna, čeprav bi skladno z določbo 3. odst. 33. člena ZPolP lahko zahtevala tudi veljavno zdravniško potrdilo. Toženčevo sklicevanje na ženino bolezen ni predstavljalo utemeljenega razloga za ustavitev postopka prekrška zoper toženca…

Zaradi neuspešnega prepričevanja policista, da gre za nujen prevoz bolne osebe od pokopališča Žale do doma, sem bil vznemirjen in zaskrbljen. Policist si je celo dovolil oceno, da z zdravjem moje žene Marjetice A. Rudolf-Rupel ni nič narobe, v sodbi pa je njen položaj opisan protislovno: po eni strani naj bi bila skrčena in negibna, mimogrede pa naj bi iz avtomobila tudi izstopila in “policistu Kosiču rekla, naj ga bo sram in naj bo sram njegove otroke.” Zgodba o ženinem izstopanju iz vozila je izmišljena in neresnična.

IV.

Pisec teh vrstic nimam izkušenj s “sodbami v imenu ljudstva” in ne morem vedeti, ali je konkretna sodba običajna, ali je nemara izjemna. O tem bo moral presoditi kdo drug. Za vsak primer pa moram opozoriti na nekatere njene značilnosti, ki so skrajno nenavadne in za demokratična merila nesprejemljive. V prvi vrsti gre za izredno nepreglednost in gostobesednost (29 strani stokrat ponovljenih domnev in citatov iz tožbe policista Sheikhe), ki naj bi ustvarili vtis, kot da gre za daljše dramatično dogajanje. Nato gre za neutemeljene sklepe, za faktične napake, predvsem pa za skrajno pristranost. Sodnica je sprejela kot verodostojne izjave tožnika in njegovega policijskega kolega (ki večinoma ni bil navzoč pri dogajanju, ampak je medtem sedel v avtomobilu); kot neverodostojne pa je zavrnila izjave toženca in njegove priče Tatjane Kopušar; medtem ko je pričanje izvedenca prof. Zvezdana Pirtoška – ki je kajpada bistvenega pomena za razumevanje cele zgodbe – ocenila kot nepotrebno.

Iz besedila sodbe bi naivni bralec lahko sklepal, da toženec pol ure (oz. dvajset minut po oceni tožnika) ni počel drugega kot zmerjal tožnika. Sodnica na vsaki strani svojega pisanja navaja in ponavlja žaljivke in oznake, kot so “idiot”, “kreten”, “neumen”, “nesposoben”… vendar gre za oznake in zmerljivke, ki jih je v svoji tožbi navedel tožnik in niso na noben način dokazane. Sodnica skuša z njihovim kopičenjem in ponavljanjem  doseči učinek v korist tožnika. Ob tem je pozabila, da sem bil – ne glede na to, ali so bile v resnici izrečene – za te oznake/“žaljivke” že kaznovan s policistovim plačilnim nalogom zaradi kršitve ZJRM. Sodnica je po vsem videzu želela o isti zadevi soditi že drugič, torej dvakrat (ne bis in idem).

Od dogodka, zaradi katerega sem si prislužil obsodilno sodbo sodnice Lilijane Podlesnik oz. Okrajnega sodišča v Ljubljani, in ki mi nalaga plačilo odškodnine 2,500 evrov policistu Sheikhi, so minila štiri leta, kar med drugim priča o (nedopustni?) dolgotrajnosti sodnih postopkov v naši državi. Po štirih letih so seveda zbledele okoliščine, ki so botrovale dogodku (28. oktobra 2016), kar je sodbo, ki je sama posebi neresna in krivična, naredilo še toliko bolj absurdno in nerazumljivo.

V obrazložitvi sodbe recimo piše, da sem toženec “tožniku očital celo, da je sramota za našo državo in mu grozil, da se bo(m) trudil, da bodo imeli policisti manjše plače.” Ne glede na to, da takšnih groženj nisem nikoli izrekel in glede na to, da se nisem nikoli v življenju trudil, da bi kdorkoli imel manjšo plačo, mi je seveda nesmiselno in naivno pripisovati, da bi lahko s takšnimi grožnjami uspel pri vladi, s katero nisem imel nobenih stikov in ki me – zaradi političnih razlik – ne bi upoštevala  niti v sanjah.

Oktobra 2016 je Republiki Sloveniji vladala 12. vlada, ki jo je dve leti pred tem prevzel in dve leti potem odložil Miro Cerar. Ta vlada je bila – glede na svoje sposobnosti – preobremenjena s t.i. begunsko oz. migrantsko krizo. Kot je znano, so se leto pred tem preko slovenskega ozemlja proti Nemčiji premikale velikanske množice izseljencev iz Severne Afrike, Bližnjega vzhoda in Srednje Azije; Cerarjeva vlada pa je po neuspehu pri nadziranju nezakonitih prehodov začela postavljati mejne ovire. Pri tem je prihajalo do različnih zapletov in nesporazumov med vlado in različnimi nevladnimi organizacijami, ki so si vzele za zgled gostoljubnost Angele Merkel. Glavni problem je bila policija, ki je zaradi preobremenjenosti in vseh mogočih zapletov konec leta 2015 začela stavkati. Takrat sem se oglasil z javnim komentarjem (ki sem ga celo ponatisnil v knjigi): “Vsaka pametna vlada bi bila, če pred njenim sedežem protestira 2000 ali 3000 uniformiranih policistov, skrajno obzirna in previdna. Brez policije, vojske, gasilcev in diplomacije – ki se je v teh časih sploh poskrila – ni države!” Februarja 2016 sem dodal še tale komentar: “Da je marsikaj zelo narobe, govorijo poročila NATO o pomanjkljivi vojaški pripravljenosti Slovenije, vsem na očeh pa so težave z maloštevilno, slabo opremljeno in slabo plačano policijo. ki varuje mejo in se sooča z migracijami v metežu polemik, protestov in tavanja vse večjega števila priseljencev po evropskih mestih…” Kaj si mislim o policiji, bi si gospod Sheihka lahko prebral črno na belem. Seveda sem na zaslišanju to – kar zdaj ponavlja sodba na 29 gosto tipkanih straneh – že zavrnil.

V.

Eden vrhuncev omenjene obrazložitve se skriva v naslednjem stavku: “Prav tako je nedopustno, da je toženec zoper delo tožnika vložil pritožbo, čeprav je ta naloge Policije opravljal v skladu z navodili in zakonom…” Po besedah obrazložitve pritožba zoper policista ni dopustna. Res sem po dogodku napisal pismo notranji ministrici Györkös Žnidarjevi. V njem sem napisal, da sem ravnanje policista Sheikhe doživel kot šikano in domneval, da je šlo za naročilo.

Tožnik je iz te moje obupane pritožbe – morda ne po svoji lastni pameti – ustvaril nekakšno dramo, v kateri se skromni, nedolžni in dobronamerni policist spopada z nekom, ki izrablja “svojo veliko politično moč”. S strani leve koalicije (Bratušek, Erjavec) leta 2013 penzionirani diplomat in profesor – s strani leve koalicije zaničevane in omejevane Nove univerze – naj bi imel veliko politično moč?  

VI.

Če se spomnimo izjave policista Sheikhe, da je policijski postopek trajal vsega 20 minut, se moramo vprašati, kako se je lahko v tako kratkem času zgodilo toliko reči, da je bilo za poročilo o njih potrebnih 29 strani gosto tipkanih strani Sodbe v imenu ljudstva. Sodba obravnava vprašanja o upravičenosti prevozov bolnih oseb v civilnih družinskih vozilih; o utemeljenosti predlogov, da policija pomaga in olajša takšne nujne prevoze; o pospeševanju in zavlačevanju policijskih postopkov; o istovetnosti policijskih uslužbencev in upokojenih funkcionarjev slovenske države; o bistrovidnosti policistov – ki naj bi bili sposobni od zadaj in iz daljave ocenjevati, ali je voznik spredaj vozečega vozila pripet z varnostnim pasom; o tehnologiji preizkusov alkoholiziranosti; o dostojanstvu priimkov in imen; o pomanjkanju policijske navzočnosti, kjer bi bila zaželena… Predvsem pa se sodba na dolgo in široko ukvarja s posledicami toženčeve korespondence, ki naj bi spravila tožnika v duševno krizo, v nespečnost, v pomanjkljivo družinsko funkcioniranje, v strah pred slikami Dimitrija Rupla, ki naj bi imel veliko politično moč…

Iz obsežnosti teh dialogov bi bilo mogoče sklepati, da so trajali več kot dvajet minut, pri čemer nastane vprašanje, koliko časa je bilo porabljenega za alkotest in različna administrativna opravila, kot je izpolnjevanje formularjev. Z eno besedo, nobenega dvoma ni, da je šlo za zavlačevanje in razmeroma dolgotrajen postopek, ki se je začel iz precejšnje oddaljenosti med policijskim vozilom in vozilom D.R., s prostoočesno policistovo oceno o neuporabi varnostnega pasu; in se je zavlekel zaradi brezobzirnosti policista Sheikhe v zvezi z bolno potnico  v civilnem avtu.

Zanimiv je povzetek izjave priče Tatjane Kopušar, katere verodotojnosti sodnica ni priznala:

…(Tatjana Kopušar) misli, da je podpisala neke papirje, vendar se natančno ne spomni, ker se je takrat začelo že razburjenje, gospa je bila močno razburjena, vsi so bili živčni, tak mlad policist očitno ni razumel težavnega stanja, ali bo plenica zdržala ali ne, ozračje je bilo zelo naelektreno. Toženec je potem rekel, da bo dovolj, da morajo domov, da se bo naslednji delovni dan zglasil na policiji, zahteval je priimek in ime od policista, da bo vedel, kdo je bil v patrulji oz. na koga se obrniti. Policist je imel na suknjiču nekje priimek in ime, takrat je tudi opazila, da je imel za pasom pištolo. Ve, da je bil policistov priimek nanavaden, da so ga skušali prebrati, toženec je potem rekel, da si policistovega priimka ne bo mogel zapomniti. Policist je potem začel spraševati, če jih moti njegov priimek, dr. Rupel mu je rekel, da ga priimek ne moti, da ga pa moti proces. Potem se je začelo pregovarjanje, da če priimek moti, toženec je tožniku rekel, da hoče vedeti, kdo je policist, ki ga je obravnaval, potem je policist povedal priimek in ime, takrat je bilo vse kot v filmu. Postopek se je potem zaključil. Policist je interveniral, čeprav niso nikogar ogrožali. Ko je bilo intervencije konec, pa je dejansko prišlo do ogrožanja, saj je gospa izgubila žuvce, tako, da sploh ne ve, kako so prišli do doma. Vprašana, ali je bil gospod Rupel kaj razburjen, je izpovedala, da malo že, tudi sama bi bila, sploh če ti nekdo ob 10h zjutraj da za pihat. Vprašana, ali je toženec uporabljal kakšne žaljivke do tožnika, je izpovedala, da ne, razburjen je bil. Priča ni zaznala, da bi toženec tožniku rekel, da je neumen, nesposoben, idiotski, da naj ga bo sram, je pa rekel, da če vidi bolnico v avtu in da če ima registrsko tablico od toženca, da lahko poda izjavo potem na policiji… 

VII.

Sodnica po vsem videzu ni pomislila, da pismo, ki ga je Dimitrij Rupel pisal notranji ministrici 28. oktobra 2016, ni bilo nikakršno naročilo ali besedilo za javno razpravo. Bilo je sporočilo ministrici, na katero ministrica niti ni odgovorila. Po svoji naravi je bilo pismo osebno in ni bilo namenjeno javni ali sodni obravnavi. Sodnica je posegla v pisemsko tajnost in v pravico državljana, da sporoča kritična mnenja na katerakoli državna zastopništva. S tem je posegla v prvovrstno državljansko svoboščino, zaščiteno z ustavo Republike Slovenije.

Seveda so anomalije in brezobzirnosti, kot sta si jih privoščila policist Sheikha in njegova sodnica/svetnica Podlesnikova v dobi žvižgačev in splošne erozije državljanskega dostojanstva in zaupanja, tako rekoč vsakdanji pojav. Ne glede na to, zadeva Sheikha ne bi smela imeti vstopa na sodišče pravne države oz. vladavine prava.

Sodnici se ni posrečilo natančno določiti oz. opisati pritožbe toženca na dan 28. oktobra 2016. Po eni strani ugotavlja, da je toženec pisal pismo ministrici za notranje zadeve, nato pa navaja: “Izjave, ki vsebujejo neutemeljen očitek nezakonitega ali nemoralnega ravnanja, pa so žaljive. Sodišče ne najde nobenega utemeljenega razloga, da je toženec poslal sporni dopis predsedniku vlade SDS, predsedniku VSO, predsedniku države, predsedniku zbora oziroma odbora za Republiko… Toženec je pritožbo poslal ministrici za notranje zadeve, predsedniku vlade SDS, predsedniku VSO, predsedniku države, predsedniku zbora oziroma odbora za Republiko…”

Sodnici se je zapisalo, da tožnik in toženec pripadata različnim političnim opcijam, s čimer na neki način izenačuje izjave strank v postopku. Sodnica – kot je razvidno tudi iz njenih zmedenih naslovov različnih državnih ustanov in organizacij (leta 2016 ni bilo nobenega predsednika vlade SDS!) – ne upošteva usodne in naklepne usmeritve tožbe policista Sheikhe zoper prof. Dimitrija Rupla. Prof. Rupel nima velike politične moči, vendar je prepoznavna osebnost slovenske osamosvojitve in oseba, ki – kot vsi dobri in pošteni ljudje – vzorno skrbi za svojo družino. Znana so njegova kritična stališča o pouličnih bojih in neredih, ki jih (ob petkih in sicer) pripravlja aktualna opozicija proti “predsedniku vlade SDS”. Sodnica je iz svojega pohvalnega in svetniškega portreta policista Sheikhe namerno izpustila edino verjetno in verodostojno razlago njegovega ravnanja v zvezi s profesorjem Dimitrijem Ruplom. Sandi Sheikha je bil na volitvah 2018 kandidat za poslanca stranke LMŠ Marjana Šarca; sicer pa je znan po tem, da se je s službenim motociklom pridružil kolesarjem na petkovih demonstracijah in z njimi snemal “selfije”. Da bi se slovenska policija postavila proti državi in na stran ljudstva, je ne tako dolgo nazaj priporočil nekdanji predsednik Milan Kučan.

^[1] Igor Omerza, “Udba”, Osamosvojitev, prispevki za enciklopedijo slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti, str. 321. Omerza je o Udbi pisal v več knjigah: Edvard Kocbek – osebni dosje št. 584 (2010), Veliki in dolgi pohod Nove revije (2015), Temna stran Dela: osupljiva anatomija režimsko-udbovskih labirintov (2019), Udba in akcija Sever (2020), Velikani slovenske osamosvojitve in Udba (2021).

^[2] Mimogrede: v Sloveniji so Ozno prevajali z “Organizacijo za zaščito naroda”, kar je bila namerna napaka: srbohrvaški narod je v slovenščini ljudstvo.

^[3] Ljubo Sirc, Dolgo življenje po smrtni obsodbi, Ljubljana 2010.

^[4] Peter Starič, Moje življenje v totalitarizmu 1941-1991, Ljubljana 2013.

^[5] Rosvita Pesek, Pučnik, Celovec 2013.

^[6] Predsednikovo simbolno odlikovanje zloćina, ustavna obtožba proti Danilu Türku, Ljubljana

Dr. Dimitrij Rupel je sociolog, politik, diplomat, pisatelj, dramatik, urednik, publicist ter nekdanji zunanji minister.

 

Prikaz nasprotnih dejstev: