Pirjevec ponižuje Slovence v bratstvu in enotnosti

  • Napisal  Dr. Jože Dežman
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Pirjevec  ponižuje Slovence v bratstvu in enotnosti

Akad.prof.dr. in politikant Jože Pirjevec je zapisal, da je bil protikomunistični upor na eni ravni »spontan odpro podeželskega prebivalstva grobemu partizanskemu nasilju, ki se je poleti in pomladi 1942 razširilo na Notranjskem, Dolenjskem in v Beli krajini.« Po drugi strani pa naj bi protikomunistično delovanje spodbujalo »iz sovraštva ljubljanskih klerikalnih krogov do OF oziroma komunistov.« Najhuje naj bi zoper komuniste agitirali »člani Katoliške akcije, derviško strastni laiki, tercijalske ženske in inkvizitorski fanatiki.«

Te karakterizacije so po duhu zelo podobne oni pirjevščini, da bi dr. Lamberta Ehrlicha ustrelil kar sam. To je inačica leninistično/stalinistične fantazme o beli gardi, ki so jo stalinisti sami najbolj potrebovali. Gre za dovolj znan postopek, da tistega, ki ga hočeš odstraniti, označiš kot nevrednega, nečistega, kot nečloveka, ki ga je res najbolje kar ustreliti. Značilnost te pirjevščine o »članih Katoliške akcije, derviško strastnih laikih in inkvizitorskih fanatikih« je seveda ta, da jih Pirjevec ne zna našteti. Glede na njegov posebni odnos do žensk bi nas posebej zanimalo, katere »tercijalske ženske« ima v mislih? Ali pozna vsaj eno? Jo zmore identificirati kot zgodovinsko osebo, našteti njena konkretna agitacijska dejanja, njihove učinke, opisati njeno usodo?

Še hujšo diagnozo postavi Pirjevec borcem protikomunističnih enot. Menda so »številni kmečki ljudje, polizobraženi nemaniči, dezertirali, se predajali, vstopali v okupatorske formacije.«

Če je bil kdo v partizanih, je torej po pirjevski logiki z njim vse v redu, če pa je od tam dezertiral in se pridružil protikomunističnim enotam, je kar naenkrat »polizobraženi nemanič«.   S to karakterizacijo je Pirjevec dodatno razširil krog ničvrednežev, ki jim zgodovine pač ni mogla nakloniti drugega kot izginotje, pirjevski strel. Ker Pirjevec nerad navaja konkretna zgodovinska dejstva, naj ga opozorimo, da s takimi pirjevščinami odobrava najhujše bratomorne vojne zločine in zločine proti človečnosti v slovenski zgodovini: partizansko gibanje med vojno in komunistične oblasti po njej umorijo več kot 20.000 slovenskih vojnih ujetnikov in civilistov (da o verjetno nekaj tisoč partizanih, ki jih ubijejo partizani sami, niti ne govorimo).

Toda tako s takimi karakterizacijami slovenskih idejnih nasprotnikov komunizma kot s »polizobraženimi nemaniči« si Pirjevec nakoplje nekaj težav. Poglejmo nekaj primerov.

Avgusta 1941 je 546 pripadnikov najvišje srbske politične, gospodarske, vojaške, kulturne elite  podpisalo Apel srbskemu narodu. Poudarili so, da srbski narod ni komunističen, predvsem pa nima nobene zveze z mednarodnimi rušitelji najsvetejših izročil evropske kulture. Zato ne smejo več prekrižanih rok gledati, kako jih komunisti porivajo v prepad in so pozvali ves srbski narod, da odločno in ob vsaki priložnosti z vsemi sredstvi podpre oblast v borbi proti tem uničevalcem srbskega naroda in njegove prihodnosti.

Če ta poziv primerjamo z Ehrlichovim, potem bi pričakovali, da bi Pirjevec podpisnike takega pisma neusmiljeno postrelil. Toda zgodovina se ni ravnala po Pirjevcu. Nekaj podpisnikov so komunisti res obsodili na smrt, kakega ustrelili, nekdo se je v obupu ubil sam. Vendar Peter Cohen poudarja, da je kar 73 podpisnikov tega protikomunističnega poziva navedenih v povojni Mali enciklopediji prosvete. 28 podpisnikov je bilo po vojni članov Srbske akademije znanosti in umetnosti. 12 podpisnikov je bilo po vojni odlikovanih za njihovo protifašistično delovanje.

Zanimiv primer so tudi bosanske muslimanske deklaracije  jeseni leta 1942, ki jih je podpisala muslimanska elita. Z njimi so od oblasti Neodvisne države Hrvaške in četnikov zahtevali, naj se neha nasilje nad Srbi, Romi in Muslimani. Ko ti pozivi niso bili uspešni, so se Muslimani zatekli na pomoč kar k Hitlerju in dosegli, da je bila ustanovljena muslimanska divizija Handžar. Med podpisniki omenimo Derviša Korkuta, teologa, knjižničarja, orientalista. Med vojno je skril sarajevsko judovsko hagado iz 14. stoletja in rešil življenje judovskemu dekletu. Za to ga je Izrael leta 1999 počastil z odlikovanjem pravičnika med narodi. Manj sreče je imel s komunističnimi oblastmi, saj je bil obsojen na osem let zapora in jih šest tudi odsedel. Potem je bil kustos v muzeju v Sarajevu. Kaj je Korkut za Pirjevca? Ali spodoben človek ali »derviško strasten« ali »polizobraženi nemanič«? Bi ga streljal ali ne bi streljal?

Zanimive so tudi usode Slovencev, podpisnikov Božične deklaracije slovenskega naroda leta 1943. Poudarili so, da »nihče ne more od nas zahtevati da naj se damo pobiti," in da „boj proti komunizmu ni politika, ampak osnovna človeška in narodna dolžnost."

Objavljenih je bilo več kot 140 imen »vodilnih predstavnikov slovenskega javnega, kulturnega, političnega, go­spodarskega in socialnega življenja«, več kot 1300 pa je bilo podpisov županov, organizacij, zadrug in drugih.   

Čeprav bi po Pirjevčevih merah tudi tu moralo pokati po podpisniki na debelo, pa opažamo, da se je ponovil srbski vzorec. So primeri, ko podpisnike komunistične oblasti obsodijo na smrtne in zaporne kazni, mnogo jih po vojni pobegne v tujino. Toda koga ubijejo kot sodelavca partizanskega gibanja,   cela vrsta  podpisnikov po koncu vojne nadaljuje kariere brez posebnih motenj, užijejo mnoge časti. Spet vprašanje za Pirjevca, kam bi jih del. Od beguncev omenimo   dr. Valentina Meršola.  Danes velja, da je bistveno pripomogel k temu, da Britanci pomladi 1945 niso vrnili v Jugoslavijo kakih šest tisoč slovenskih civilistov iz taborišča v Vetrinju. Ali je Meršol za Pirjevca »derviško strasten« ali »polpismeni nemanič« ali kaj tretjega? Bi ga streljal ali ga ne bi streljal?

S temi nekaj primeri opozarjam na nevzdržnost Pirjevčeve logike, ko ljudi skuša uvrščati ali med častivredne upornike ali med zavržene kolaborante. Življenje je veliko več kot pa črno-belo fantaziranje o tem, koga bi častil kot upornika in koga bi opljuval oz. ustrelil kot kolaboranta.

Zanimivo pri Pirjevcu pa je zlasti, da protikomunistične Slovence zmerja in zaničuje bistveno bolj kot druge protikomunistične Jugoslovane. Ali ne bi bil čas, da pojasni to svojo nenavadno čustveno zveriženost do lastnega naroda?

Dr. Jože Dežman

Naslednji teden: Zakaj v Partizanih ni partizanov. 

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.