Negativni učinki »napredka« na družbo Izpostavljeno

  • Napisal  Demokracija
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: Pixabay foto: Pixabay

Tehnična civilizacija: da se človek nauči proizvajati tehniko in jo uporabljati, se mora priučiti znanosti, ki je to tehniko ustvarila, učijo se je nepregledne človeške množice, ki gredo skozi šolski sistem, moč in vpliv te znanosti sta tako velika ravno zaradi tehnike. Ker tehnika deluje in nam učinkovito služi, je ta Znanost »pravilna«, ljudje ji verjamejo, zaupajo v podobo sveta, ki jo je zgradila, in v sebi razvijajo način mišljenja, značilen zanjo.

 

Moderni človek je tako močno pogojen z nekim načinom mišljenja v svojem mentalnem delovanju, je vkalupljen, ne more več iz svoje kože. Ta način mišljenja, značilen za znanost, res marsikaj omogoča, a obenem mnoge stvari onemogoča, in ta Znanost v ljudeh povzroča okužbo z racionalizmom (o tem sem tu že pisal), ki povzroča duhovno smrt. Se pravi, človek zaradi »napredka« ni le pridobil, je tudi ogromno izgubil.

In tudi sama »praksa znanosti«, kot nekateri imenujejo tehniko, nima samo dobrih, ampak tudi negativne učinke na družbo. Tehnika je omogočila proizvodnjo neprimerno več različnih stvari kot nekoč, in sicer masovno proizvodnjo, vse to pa se mora tudi masovno trošiti. S tem je tehnika v družbi vzpostavila silnice, ki množice vlečejo v potrošniški materializem. Materialistični način življenja (pohlep, uživaštvo, služenje Denarju, velika materialna vezanost) pa ne gre v sklad s principi, ki jih zahteva religija (vera, krščanstvo), je pravzaprav v diametralnem nasprotju s tem, vera zahteva odpoved, ne- služenje mamonu (materialnemu bogastvu).

Kaj lahko zaključimo na osnovi vsega tega? To, da sta dva najpomembnejša dosežka moderne dobe (znanost in tehnika), ki sta to dobo pravzaprav ustvarila in jo ohranjata, v tej civilizaciji vzpostavila močne silnice, ki povzročajo degradacijo, rušenje enega ključnih dejavnikov, ki je to civilizacijo vzpostavil, krščanstva. Teoretični vidik tega razvoja, empirične znanosti, s tem, ker le-te zanikajo Boga, si vse znajo razlagati brez njega in s tem vodijo v ateizem, praktični vidik (tehnika) pa s tem, da množice vodi v materializem.

Posledice teh učinkov

Široke družbene plasti je ta razvoj in »napredek« odtrgal od krščanstva, kakšne so posledice te masovne izgube vere za človeka, za družbo? Vera je dejavnik, ki ima vlogo (nalogo) vzpostavljanja neke urejenosti (reda) v človeški družbi, če pomislimo npr. na deset zapovedi, množice so namreč zavrgle dekalog, zato je zavladal kaos, mnogi ugotavljajo, da »je na svetu postalo vse narobe«. In vera ima vlogo vzpostavljanja stika z Bogom, nekega duhovnega stanja v ljudeh (to se nanaša na področje notranjega), s tem osmišljanja življenja. Ker je človek to izgubil, se je v družbi masovno pojavilo naslednje stanje: odtujenost, huda kriza smisla, brezciljnost. Ljudje so večinoma nesrečni, nezadovoljni. Duhovna lakota. Tema. Sestradane duše, ki živijo v temi.

Duhovnost zahteva moralnost, a tudi kriza duha povzroča nemoralnost, človek ob njej postaja vedno bolj nemiren, brezobziren, grob, krut, ne zna več delovati konstruktivno, deluje rušilno, razdiralno… . Duhovnost in moralnost: to dvoje je povezano, soodvisno.

Spremenjeno dogajanje sveta

Dogajanje na svetu ustvarja dogajanje v neživi in živi naravi, in vse skupaj se prepleta. K »živi« seveda spada tudi človeštvo, a ima tu posebno mesto. Človek ima razum, ki je ustvaril tehniko, z njo je dokončno zavladal nad planetom, a je z njo naravo začel tudi usodno uničevati, s tem pa ogroža tudi sebe. Tehnika: pri vsej tehniki gre za visoko razvita orodja, njihov »skupni imenovalec« je, da so ustvarjena, zgrajena s pomočjo dosežkov empiričnih znanosti (fizika, kemija), in da jih ne poganja več sila mišic, ampak neka druga oblika energije (tu sta gotovo najpomembnejši elektrika in nafta). Njihova značilnost je zato tudi, da so neprimerno bolj zapletena (kompleksna) kot vsa orodja prejšnjih dob, in takšno je tudi življenje z njimi. In ta Orodja zahtevajo (generirajo) tudi naglico, hiter tempo življenja.

Kot posledico tega nekajstoletnega razvoja v tej civilizaciji imamo torej na svetu stanje hitrega in zapletenega življenja s tehniko, in stanje hude duhovne in moralne krize, ki povzročata nered, kaos v družbi. Na dlani pa je, da je s tem dogajanje na svetu močno spremenjeno, na način, da je mnogo bolj nepregledno in nepredvidljivo kot nekoč. In na dlani je tudi, da se je v takšnem svetu mnogo teže, mnogo bolj zahtevno odločati kot nekoč, pred to zadnjo revolucijo v razvoju orodij. In sodobni človek pri tem odločanju dela neko veliko napako: zaradi svoje okuženosti z racionalizmom se pri tem zanaša predvsem na svoj Razum in na svoja racionalistična znanja. A ta znanja (ki so ustvarila tehniko) niso primerna za spoznavanje resnice o dogajanju sveta in zato ne za odločanje. Vendar: ali sploh obstajajo znanja za to, ali je resnica o dogajanju sveta človeku sploh dostopna?

Videnje

Tu bi seveda lahko odprli široko filozofsko razpravo o tem, kaj sploh je resnica, in o tem, kaj je resnica o dogajanju sveta. Ki pa je tu ne moremo odpirati. Zagovarjam stališče, da nam je ta resnica dostopna, in sicer (ali samo?!) skozi jezik videnj, predvsem videnj v lucidnih (jasnih) sanjah. Ona nam razkrivajo, kaj konkretni dogodki sveta, z vsem, kar jih gradi (osebe, stvari…) V RESNICI SO. Pri odločanju je najbolj pomembno dogajanje v družbi, za ljudi pa nasploh nikoli ne moremo vedeti, kaj v resnici so, zlasti danes je tu ogromno igranja, nošenja mask, hinavščine, misli se eno, govori se drugo, dela nekaj tretjega…, da ne govorim o medijski džungli, kjer je ogromno laži, zavajanj, polresnic, dvoumnosti, nejasnosti, predvsem pa nepreglednosti. Poplava informacij. Reka besed, prazna slama, nasprotujoče si informacije. Smetišče informacij. Zaradi tega in zaradi prej opisanega se nam resnica o ljudeh in dogodkih sveta še nikoli ni tako skrivala kot danes, zato bi se človek moral opremiti tudi z znanji za spoznavanje te resnice, ki je obenem tudi znanje za odločanje, za usmerjanje v življenju.

Omenil sem sanje. Le-te razlagata dve pomembni teoriji, ena je kabala, stara tisočletja, po njej so sanje opažanje dogajanja na astralnem planu, kjer lahko vidimo tudi prihodnje dogodke. In novejša je Jungova: Jungovo »kolektivno nezavedno« je identično z astralnim svetom kabale.

In če pustimo človeške teorije in se obrnemo k razodetju, Svetemu pismu: obstaja stvarnost, ki ABSOLUTNO VSE pozna, in to je Duh. In Duh človeku tudi govori, razodeva resnico, to tam jasno piše: »Svojega Duha bom razlil čez meso in vaši stari bodo imeli preroške sanje, in vaši mladi videnja. Če bo kdo moj prerok, mu bom govoril v skrivnostih in podobah, ali pa mu bom govoril v sanjah«.

Kaj pa Cerkev glede tega? Zanimivo je, da je v Cerkvi (v mašnih prošnjah, pridigah itd.) veliko govora o tem, da Bog človeku kaže svoje načrte, ki naj jih ne izgubimo izpred oči, da mu kaže pot, da ga kliče, ga vodi, veliko je govora o hoji za Kristusom… . Vendar se v Cerkvi zavrača to: da bi se človek v življenju odločal, se usmerjal po videnjih. Toda: če Bog kaže svoje načrte, so to njegovi načrti za naše življenje, ki ga nujno sestavljajo konkretni dogodki, če On človeku kaže pot, to pot spet nujno sestavljajo dogodki sveta, če ga kliče, ga spet na neko (posebno) pot, ki jo sestavljajo dogodki, če ga vodi, ga nujno po neki poti, če hodi za Kristusom, hodi po neki poti, ki jo sestavljajo konkretni dogodki sveta… . In vsak človek hodi skozi DRUGAČNE situacije in dogodke sveta, zato mora Bog, če naj človeku o vsem tem govori, govoriti ravno o dogodkih sveta, govoriti vsakemu človeku posebej, NEPOSREDNO, in možen način so ravno videnja (videnja v sanjah), saj (edino?!) v njih in skoznje konkretne dogodke (in kaj oni V RESNICI SO) lahko VIDIMO!

Franc Bešter

nazaj na vrh