(Ne)toleranca na evropski način

  • Napisal  mag. Tadej Ian
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Policijsko nasilje v Franciji. Policijsko nasilje v Franciji.

V evropskih osrednjih medijih se ustvarjajo sporočila, da evropski zahod predstavlja višek civilizacijske demokratičnosti in tolerance, medtem ko naj bi bile predvsem višegrajske države netolerantne in nedemokratične. Gre za sodoben politični in medijski mit, ki ga razkrivamo v pričujočem članku.

Nedvomno je, da v Evropi veljajo dvojni kriteriji. Če katera od vzhodnoevropskih držav počne nekaj takega, kar se ne zdi po meri evropskih političnih zgodb o toleranci, demokratičnosti in pravni državi, evropske politične institucije udarijo po njej z vsemi topovi. Če pa se kaj takega dogaja na evropskem zahodu, evropske politične institucije obnemijo ali pa celo politično podprejo takšno početje. In seveda osrednji evropski mediji zvesto sledijo tovrstni evropski politični doktrini. Številni kritični opazovalci mislijo, da je to zato, ker naj bi bile vzhodnoevropske članice EU drugorazredne. Toda to pravzaprav ne drži, saj je v skladu z isto evropsko politično doktrino ločevanje članic EU na prvo- in drugorazredne prav tako nesprejemljivo. Razlog za takšno stanje je drugje.

Evropska pravila igre

Kljub vsemu leporečju evropskih politikov je neizpodbitno dejstvo, da so evropske integracije nastale na podlagi velike frustracije in groze, ki sta jih v dobrih treh desetletjih povzročili svetovni vojni, najbolj krvava spopada v zgodovini človeštva, ki sta se v glavnem dogajali na bojnih poljih v Evropi. Zahodni Evropejci, ki so po drugi svetovni vojni začeli tkati evropske integracije, so se začeli združevati v skladu z novo evropsko politično doktrino, kot jo poznamo danes, samo zato, ker jih je bilo strah, da se ne bi strahovito klanje v Evropi še enkrat ponovilo, ne pa, ker bi bili tako plemenitega duha ali visoke zavesti. Tako se je oblikovala evropska politična doktrina, ki poudarja toleranco, sožitje, pozitiven odnos do soljudi, mir, gospodarsko sodelovanje itd. – za vsako ceno. V času po drugi svetovni vojni je bilo to edino pravilno, a se v zadnjih desetletjih že kažejo pomanjkljivosti te doktrine, saj se zaradi spremenjene situacije v Evropi in svetu vse bolj zdi, da jo bo povozil čas.

Omenjena evropska politična doktrina se sliši čudovito in plemenito ter kaže, da ni razloga, zakaj bi jo kakorkoli spreminjali. A to ne drži. Gre samo za fasado, za vidni del. Obstaja pa še tisti nevidni, tihi del, o katerem se ne govori in ne piše. Ko so se v 50. letih 20. stoletja začele evropske integracije, zahodnoevropski narodi (še) niso živeli v sožitju. Vojne rane so bile tedaj še zelo boleče. Zato so bile med evropskim povezovanjem navzoče močne varovalke, ki so tedaj in kasneje mirile evropske države. Obstajala so in obstajajo nepisana pravila. Najpomembnejše pravilo je, da se v notranjo politiko velesil (Velika Britanija, Francija, Nemčija, Italija in kasneje Španija) ne vmešava, četudi počnejo kaj nečednega, kar je posledično pomenilo tudi to, da se zaradi načela vzajemnosti ne vmešava niti v notranjo politiko oz. nečedna početja drugih članic EU. Drugo skoraj prav tako pomembno pravilo pa je, da obstaja v skladu z evropsko politično doktrino ničelna toleranca do kakršnihkoli osamosvajanj evropskih narodov, ker evropskih meja ni dopustno spreminjati. Zato se tolerira nasilje Špancev (beri Kastiljcev) nad Katalonci, hladno sprejemajo škotske teženje po osamosvojitvi (četudi bi Škotska v nasprotju z Anglijo rada ostala v EU) in se (od nekdaj) tolerira kršitev pravic avtohtonih evropskih nacionalnih manjšin s strani določenih držav (npr. Italija in Avstrija zoper slovensko manjšino). Vzrok za tovrstno pravilo tiči v tem, da je večina zahodnoevropskih držav nastala po načelu, da je bila naprej država in šele potem nacija (Velika Britanija, Francija, Nizozemska, Belgija, Španija itd.), zato so pravice narodov, kot so omenjeni Škoti in še posebej Katalonci ali Baski, evropski tabu. Se še spomnite, zakaj so bili ob osamosvajanju Slovenije od Jugoslavije birokrati EU najprej odločno proti? No, zato.

»Zmedeni« Vzhodnoevropejci

Države nekdanjega komunističnega bloka, ki so v EU vstopile nedavno, so imele v primerjavi z zahodnoevropskimi državami popolnoma drugačno zgodovino (v vojnih spopadih so bile večinoma v vlogi žrtev in ne agresorjev), potrebe (tranzicija v demokracijo in tržno gospodarstvo) in situacijo v javni upravi (skorumpirane »rdeče« uradniške strukture). Toda pravila igre so bila v evropskih integracijah ukrojena po merilih Zahodnih Evropejcev. Vse zahodnoevropske članice EU so ta nepisana pravila poznale desetletja in jih upoštevale. Zato ni reakcije evropskih institucij in politike, če Macron pohablja rumene jopiče, dokler upošteva zgoraj navedena pravila evropske politične doktrine. Evropska politika aplavdira Nemcem, ki so dopustili, da je bil v deželi Turingiji izveden – lahko bi rekli – deželni udar, ko so strmoglavili liberalca, predsednika deželne vlade, 24 ur po oblikovanju vlade samo zato, ker je imel podporo domoljubne Alternative za Nemčijo (AfD), ki v skladu z evropsko politično doktrino velja za skrajno desno stranko. AfD je namreč za »pravoverno« evropsko politiko stranka »non grata«, ki si evropske tolerance ne zasluži, ker daje prednost domoljubju pred nekritično toleranco, brezumnim sožitjem, plehkim pozitivnim odnosom do soljudi in miroljubnostjo ter gospodarskim sodelovanjem za vsako ceno. Vrline in vrednote, vredne občudovanja, če gre za kulturno izenačene in dobro misleče Evropejce, so namreč destruktivne, če se jih nekritično izvaja do denimo islamskih fundamentalističnih migrantov, ki teh vrednot ne sprejemajo in Evropejce vidijo kot neumne in lahkoverne žrtve, ki si zaslužijo, da jih izkoristijo, ker se ne znajo postaviti zase. Ampak v evropski politični doktrini ni in ne sme biti izjem, tudi za konfliktne neevropske migrante ne, saj je ta doktrina, ki je bila pred 70 leti trezno in premišljeno zasnovana, zdaj na brezumnem avtopilotu.

Vzhodnoevropske članice prihajajo navzkriž z evropsko politično doktrino, ker se branijo koristoljubnih azijskih in afriških migrantov s figo v žepu, ker dajejo prednost tradicionalnim vrednotam in evropski kulturi pred brezmejno toleranco do kogarkoli ali česarkoli, saj je jasno, da bi bilo tovrstno početje škodljivo in destruktivno za domačo družbo in državo. Zato evropske institucije in »pravoverni politiki« neusmiljeno napadajo Poljsko, ki poskuša reformirati s socialistično preteklostjo obremenjeni domači sodni sistem, ali pa Madžarsko, ki ne sprejema evropskega mainstream medijskega pranja možganov in ustrezno ukrepa. S tem se pač kršijo nepisana pravila evropske politične doktrine in njeni zahodni zagovorniki nemudoma snamejo rokavice in robotsko reagirajo proti kršiteljem z vso politično silo.

Evropa mora reformirati svoj pristop

Evropska politična doktrina v osnovi ni slaba, le reformo in obilico zdrave pameti potrebuje. Gre za plemenite vrednote, ki pa jih je v spremenjenem svetu treba interpretirati drugače. Humane usmeritve evropske politične doktrine lahko danes brez omejitev veljajo le za tiste, ki so evropske vrednote posvojili. To ne pomeni, da bi morala biti Evropa do migrantov z drugih celin nehumana. Pomeni pa, da bi morale za njih veljati določene omejitve oz. varovalke, dokler aktivno ne dokažejo, da so pripravljeni (p)ostati Evropejci, spoštovati torej evropsko mentaliteto oz. način življenja. Če pa tega ne želijo, bi morali oditi. EU bi morala imeti več razumevanja in tolerance za novejše članice iz evropskega vzhoda in tudi Slovenijo, saj gre za države, ki so imele drugačno pot, kot jo je imela Zahodna Evropa.

O avtorju:

Tadej Ian je magister ameriških študij, družboslovec in politolog.

 

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.