Na ulicah je nasilna generacija »upravičencev« ali generacija E

  • Napisal  Jože Biščak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
(Montaža: Matic Štojs Lomovšek) (Montaža: Matic Štojs Lomovšek)

»Naveličal sem se poslušati o generaciji ´vsak dobi pokal´. Ko sem pred kratkim slišal, da je nekdo spret uporabil to besedno zvezo, sem se vprašal, ali sem si le domišljal ali so s tem klišejem posamezniki opisovali današnjo generacijo najstnikov in dvajsetletnikov.«

To je skoraj pred desetletjem zapisal ameriški pisatelj Joseph Bentz, član Inštituta krščanskih pisateljev (CWI). Opisoval je generacijo, ki je sledila generaciji Z (ker je ta nasledila generacijo milenijcev, jo nekateri imenujejo tudi generacija Y, v Evropi je bolj znana kot generacija identitete) in je nastajala pred njegovimi očmi. Danes to generacijo imenujemo – generacija E ali generacija upravičencev (Entitlement Generation).

Če je bila generacija Z nadpovprečno inteligentna in se je vračala k konservativnim vrednotam (podjetništvo, nekaj dosežeš le s svojim delom in talentom, družina, pomembnost svojih korenin, samostojnost, tudi religija) ter je zato kulturnim marksistom pognala strah v kosti, utegne biti generacija E ena najbolj uničujočih generacij po II. svetovni vojni. Glavna značilnost te generacije (njihovi starši so po pravilu pripadali generaciji X, ki je živela v milnem mehurčku in do konca razgradila tradicionalne vrednote) je, da so »pokvarjeni izdelki kulture samopodobe«, pripadniki se ne znajo soočiti z neuspehom, karkoli naredijo (uspešno ali neuspešno) pričakujejo nagrado. Nikoli se niso naučili, da je življenje pravzaprav težko, s svojim šibkim karakterjem razjedajo celotno kulturno dediščino neke družbe.

Generacijo E lahko danes gledamo na (protikonservativnih) protestih na ulicah. In to po vsem svetu. Nekje so bolj nasilni, drugje manj. Bistveno je, da (nasilno in ovirajoč druge) protestirajo ne samo zato, ker nekaj ni po njihovo in ni v skladu z njihovim prepričanjem (agendo), ampak tudi zato, ker ne dobijo tistega, kar si želijo in zahtevajo, oziroma ker grozi, da jim bo nekdo vzel tisto, kar so navajeni, da dobijo, pa če kaj storijo ali samo lenobno gledajo v zrak. Zato so to generacija »upravičencev«, generacija, ki je bila navajena na neke privilegije in ki misli, da jim privilegiji pripadajo. Samo poglejte, kdo ob petkih protestira v Ljubljani. Prevladujejo tisti, ki se gredo »kulturnike« in »nevladnike«. Izmislijo si nek projekt; brez posluha se imajo za naslednike Placida Dominga; napišejo neko brezvezno knjigo; skačejo po odru in se že postavljajo ob bok Broadwayu; za čačke na platnu menijo, da je to vrhunec slikarstva; režirajo neko kriminalno serijo in medijski mainstream jo brez kančka kritične distance primerja s Sopranovimi; dobijo svoj TV šov in so užaljeni, če ne rečeš, da so boljši kot David Letterman. Ali kot bi rekel Bentz: vsak, ne glede, ali je kvaliteten ali slab, pričakuje, da bo zmagovalec in bo dobil pokal.

To generacijo, ki ne spoštuje prav ničesar in ki nima nikakršnih meril za prav ničesar, je ustvarilo do onemoglosti indoktrinirano šolstvo, predvsem z nižanjem meril pri ocenjevanju klasičnega znanja in s prepričevanjem, da je danes najbolj pomembno, da si empatičen, okoljevarstven, LGBT ali (več)spolni aktivist ter, kakopak, anrtifašist. Edina stvar, v kateri so ne samo dobri, ampak odlični, je njihova vztrajnost. Vztrajnost, da dobijo, po kar so prišli, čeprav si tega (po vseh objektivnih in subjektivnih merilih) ne zaslužijo, pravi še en ameriški pisatelj Bruce L. Hartman. Prekleto dobro so se naučili, da morajo razgrajati, protestirati, vpiti in biti vulgarni, da dobijo tisto, do česar naj bi bili po njihovo upravičeni. Običajno je to denar drugih ljudi, se pravi davkoplačevalski denar. In oblast, samo da ima mir, jim vedno nekako ugodi.

To, kar smo v petek lahko videli, ko so mladi pred parlamentom »simbolno« zažgali vlado in notranjega ministra Aleša Hojsa, je samo napoved tega, kar generacija E danes počne v ZDA, Franciji, Veliki Bitaniji. Pri njihovem »boju« je dovoljeno vse. Ko ni po njihovo, sprožijo nemire. Tako so navajeni, tako so naučeni, menijo, da so do tega upravičeni. Spodbujeni s Soroševimi (od njih starejšimi) nevladniki spoštujejo le sebi enake, spoštovanje mnenj in lastnine drugih je za njih cena, ki je niso pripravljeni plačati. Ta cena je za generacijo E previsoka zato, ker bi s tem priznali, da človek od časa do časa tudi izgubi (in izgubi večkrat v življenju kot dobi, kar si želi ali hoče) in se mora s tem sprijazniti. Ampak ne generacija E. Ona za vsako stvar želi dobiti pokal.

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.