Mimobežna opomba o humanistiki Izpostavljeno

SAZU (Foto: STA) SAZU (Foto: STA)

Naj povem takoj na začetku: humanistike ne opravičujem in nisem njen apologet. Če bi jo opravičeval in zagrizeno branil pred njenimi številnimi sovražniki, bi že priznaval njeno šibkost in nemoč, da se brani sama iz sebe.

 

Ste kdaj srečali glasbenika, ki bi na vse mogoče načine zagovarjal pomen glasbe za, denimo, ustrezen človekov razvoj in »polnost posameznikovega življenja«? Morda ste…Toda: vas je prepričal? Seveda vas je prepričal, ampak le zato, ker ste bili že prej prepričani, da je glasba nekaj lepega, nekaj nujnega za človeka. Se pravi, niso vas prepričali glasbenikovi argumenti, prepričal vas je zvok violine, klavirja ipd. Podobno je s pesnikom. Predstavljajte si, da pridete na pesnikov recital in vam namesto pesmi prebere svoje razmišljanje o pomenu poezije za »posameznika in družbo«. Ne rečem, morda je zanimivo, toda vendarle ste si želeli pesmi, pesmi…

Namesto da torej t.i. humanisti (kako nenavadna beseda, če pomislimo, da v mnogih sodobnih miselnih sistemih »človek« nezadržno izginja), na vse pretege branijo humanistiko pred neprijaznim svetom, bi bolje storili, če bi zgolj pokazali njena velika dela. Toda, bo kdo ugovarjal, tudi če izvlečejo iz zakladnice svojega izročila (še ena nenavadna beseda), najboljše stvaritve »humanistike«, kdo danes bo te stvaritve sploh še prepoznal v njihovi čudovitosti, ko pa sodobni svet ne razvija občutljivosti za tovrstne stvaritve in je včasih še celo nekako prikrito ponosen, da je uspel zadušiti to občutljivost. Ta ugovor, priznajmo, je na mestu. Še bolj kot na samo humanistiko pa leti na tiste ljudi in institucije, ki se s humanistiko vsakodnevno ukvarjajo prav z namenom, da v družbi ta občutljivost ne bi zamrla (ko bi bilo vsaj tako enostavno in bi se »branitelji« upravičeno lahko imenovali tako!).

Preidimo torej k dvema primeroma, od katerih je prvi izmišljen, a bi bil prav lahko resničen, drugi pa je vzet iz nekega medijskega poročila (kdo bi torej vedel, ali je potemtakem resničen ali izmišljen).

Predstavljajte si tale prizor: profesor književnosti že desetletja (in to bi, prav gotovo, lahko počel tudi stoletja, saj je njegov duh nedvomno voljan) na univerzi predava književnost. O raznih temah, ustvarjalcih in obdobjih, najraje pa, recimo, o Verlainu. Preštudiral je marsikaj o njem (in to tudi pokaže s posebnim ponosom), toda ko pride odločilni trenutek, ko torej pred polno predavalnico poda svojo interpretacijo pesmi, se vam (morda zgolj vam v vsej predavalnici, a pri tem si žal ne morete pomagati) zazdi, da so profesorjeve misli, barva njegovega glasu, izrazi na obrazu in kretnje rok, celo njegova suknjič in kravata, neskončno oddaljene od »melanholije sončnih zahodov«, in si ne morete pomagati, da se ne bi prismehnili ob zares smešnem kontrastu med tem, kar je profesor na podlagi več desetletnega »intenzivnega preučevanja« uspel povedati o tej pesmi, in tem, kar čutite vi. Pri tem pa ves položaj še posebno začini dejstvo, da lahko vsak trenutek odidete iz predavalnice, poljubnemu mimoidočemu pomolite pod nos Verlainovo pesem in, če boste imeli srečo in boste naleteli na »občutljivo dušo«, boste slišali interpretacijo, katere globine omenjeni profesor ne bo tako zlahka dosegel, tudi če še naslednjih petdeset let preučuje zgolj in samo to pesem…

Prej sem napisal, da je ta primer izmišljen. Toda kaj lahko bi bil tudi resničen…

Toda pojdimo naprej, k drugemu primeru, ki je, kot rečeno, vzet iz poročila nekega časnika.

Ko je pred meseci našo državo zajela epidemija, je bila večina člankov v časnikih, razumljivo, posvečena temu. In tudi tistega dne, ko sem zjutraj, kot običajno, preletel časopis, ni bilo nič drugače. Vsa naslovnica je bila zaznamovana z novicami glede virusa, predvsem so pisali o napornem boju zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev v bolnišnicah. A vendar je bila na naslovnici, v desnem zgornjem kotu, tudi neka novička, ki bi jo skoraj spregledal. In res, ta novička, je bila povsem nepomembna in bi nanjo takoj pozabil, če se ne bi nekako dotikala humanistike. Pripognil sem časopis in prebral, da na akademiji – pri sekciji za slovenščino – zbirajo vse nove besede, ki se bodo pojavile v zvezi z novim virusom. Zakaj omenjam to povsem neznatno in čisto nepomembno stvar? Ne zato, ker bi kritiziral precej neumen postopek zbiranja novih besed in tovrstno bogatenje našega besedišča. Bolj pomenljiv je tale kontrast med dvema svetovoma: po eni strani se zdravniki, zdravstveni delavci in drugi borijo na vso moč in delajo v neverjetno dolgih izmenah, da bi pomagali bolnikom, po drugi strani pa na akademiji ždi nekaj humanistov in si v svoj zvežčič beleži besede, ki vsake toliko prikapljajo po elektronski pošti od raznih jezikoslovnih prostovoljcev.

Kaj bi rekli o tem primeru? Na eni strani resno delo zdravnikov, na drugi pa… neznatno, malenkostno, nepomembno, smešno itd. itd. delo humanistov.

Toda, treba je biti pošten. Ne ustrezajo vsi humanisti zgornjima primeroma. Toda če ne ustrezajo in se nekateri resnično ukvarjajo z nečim, kar ni tako ali drugače smešno, ampak z nečim, kar je osnovano v resničnem življenju in je resno in za pristno človeško življenje neobhodno, kakšni pa so potem ti »pravi« humanisti in s čim točno se ukvarjajo? Žal je to preveliko vprašanje za prispevek, ki ima naslov »Mimobežna opomba«. A naj kljub temu le namignem, kam merijo moje misli.

Pred časom sem v soju mestnih svetilk na hladen jesenski večer naletel na možakarja, od katerega se je širil vonj po žganju, ki pa je pritegnil mojo pozornost s sila nenavadnim napevom, ki si ga je prepeval, prav ko sta bila najina koraka vzporedna eden z drugim, preden sva odšla vsak v svojo smer po ulicah našega mesta. Mislim, da je on med vrsicami te svoje čudne pesmi povedal več o poslanstvu humanistike, kot bi lahko jaz z učeno razpravo:

»Ne, ne, (ta dva zloga je gospod zelo razpotegnil)

čeprav so ji presadili srce, (dramatična intonacija)

ona še vedno ne ljubi me, (malo tišje, razočarano)

zares, ona ne ljubi me (glasno in obupano).

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.