Kulturno društvo, državna proslava in grožnje s smrtjo predsedniku vlade Izpostavljeno

  • Napisal  Franci Donko
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Predsednik vlade Janez Janša z ženo Urško ob prihodu na proslavo ob dnevu državnosti na Kongresnem trgu v Ljubljani Foto: Polona Avanzo Predsednik vlade Janez Janša z ženo Urško ob prihodu na proslavo ob dnevu državnosti na Kongresnem trgu v Ljubljani Foto: Polona Avanzo

»Dosegli smo veliko, smo pa tudi marsikatero priložnost zamudili. Tudi zato, ker smo dopustili, da so stare zamere, sovraštvo, cinična distanca in razdeljenost spet dobile svojo moč. Ker je tisto, kar je dobro v vsakem človeku, molčalo, ko je slabo spet začelo svoj pohod in ustavljalo ustvarjalni zanos,« je v poslanici ob Dnevu državnosti zapisal predsednik vlade, Janez Janša.

V Sloveniji so stare zamere, sovraštvo, distanca in razdeljenost dolga desetletja preživele, kakor bi spadale v običajni človekov dan, kakor kruh ali jutranja kava. Postale so, takorekoč, vsakdanji pojav. Na tem mestu ne bom pisal o vzrokih, pač pa o odgovornih za klavrno družbeno politično stanje v Sloveniji, ki se je po 29. letih samostojne države samo še poslabšalo. Dovolj je, da si pogledate kakšno Možinovo oddajo Pričevalci, preberete Demokracijo ali vzamete v roke kakšno izmed številk revije Zaveza, ki jo izdaja Nova Slovenska zaveza, pa boste iz pričevanj, po Božji previdnosti preživelih žrtev komunizma in njihovih sorodnikov izvedeli, kdo že več kot 75 let nenehno razpihuje sovraštvo in neti nemire.

Desetletja javnega in podtalnega proti demokratičnega delovanja, v zadnjem času pa nedavna »anti proslava« ter petkovi kolesarski izgredi po Ljubljani, jih razgaljajo tako zelo, da normalen, preprost in pošten deloven človek ne more stati ob strani, ne da bi se opredelil.

Na tem mestu se ne morem izogniti neki primerjavi, ki se, kljub desetletja dolgi časovni distanci, ponuja sama od sebe in nosi v svojem sporočilu preroško, torej opozorilno noto.

Namreč, na las podobno situacijo je slovenski narod doživel ob začetku druge svetovne vojne, ko je bil hkrati napaden od dveh okupatorjev- tujega in domačega. Naši predniki so bili postavljeni pred izbiro – odločiti so se morali za dobro ali zlo. Šlo je namreč za totalno vojno, duhovni boj, ki pa je, kot je vedno bolj jasno, še zdaleč ni končan, zato smo danes pred podobno izbiro. Kdor se slepi, da bo ostal » nevtralen«, »neuvrščen«, se je bridko zmotil. Tretje opcije namreč v tovrstnem boju ni! Kako ta bitka v političnem smislu poteka na vsakdanji ravni, poglejmo iz primera neke slovenske vasi in »kulturnega dogodka«, ki se je včeraj tam odvil.

Vaški kulturniški politkomisarji in grožnje s smrtjo predsedniku vlade

Dogodek, zaradi katerega sem se odločil napisati to kolumno, se je zgodil včeraj v manjšem slovenskem kraju, ki pa ga na željo sogovornika, ki mi je incident zaupal, ne bom imenoval.

Kot povsod po državi, so tudi v tistem kraju organizirali državno proslavo. Kot marsikje po Sloveniji, so tudi v tisti občini javne službe in vodenje društev »rezervirani« za prvorazredne. tako je tudi s kulturnim društvom v kraju. Stvar gre celo tako daleč, da mesto predsednice zaseda žena, podpredsednik pa je kar njen mož. V to se nimam namena vtikati, mislim si pa svoje. To, kar mi je pa zaupala oseba, ki je že dolga leta članica tega društva, pa se dotika tudi mene. Pa tudi vas, čeravno ste iz povsem drugega konca Slovenije. Kot se za vsako proslavo spodobi, so na koncu priredili družabno srečanje s prigrizkom in kozarčkom. Beseda je nanesla na to in ono, seveda tudi na politiko. Omenjeni podpredsednik kulturnega društva se je takrat razvnel, in po besedah navzoče osebe pričel vlado Janeza Janše obtoževati, da si je izmislila korona virus, da vsiljuje nepotrebne ukrepe, kakšno krivico so naredili kulturnikom in podobno. V demokratični družbi vsak po svoje ocenjujemo delo vlade, celo zaželeno je, da imamo različna prepričanja. Vendar se omenjeni politkomisar ni ustavil pri izražanju svojega nezadovoljstva s kritiko vlade in njenih ukrepov, ampak je več kot petkrat javno pozval, da je treba ubiti Janeza Janšo. »Janšo je treba ubit, ubit ga je treba, pol bo pa mir«, so nekatere izmed groženj, ki jih je izrekel vplivni vaški »kulturnik.«

Ker je šlo za družbo nekaj deset ljudi, me je zanimalo, ali je kdo protestiral, omenjenega »kulturnika« opozoril na nesprejemljivost groženj? Verjetno ste že sami uganili, da so bili ljudje večinoma tiho. Nekateri so se nasmihali, nekdo je celo glasno pritegnil «res ga je treba ubiti«, ostali so pa nerodno pogledovali v tla. Ker se nihče ni opogumil, se je oglasila oseba, ki mi je zgodbo zaupala. »Tovariša« je opozorila, da so grožnje s smrtjo Janši ali komurkoli drugemu nesprejemljive in da naj tega v njeni prisotnosti ne govori. No, pa se je oglasil še nekdo. Podpredsednikova žena. Navrgla je, da naj raje pustijo politiko, med grozilnimi izpadi njenega moža je pa hinavsko molčala. In kako se je vse skupaj končalo, me je zanimalo?  »Tako, da sledi prijava na častno razsodišče s predlogom, da se nekulturnega podpredsednika društva razreši s funkcije. Takšen človek ne sme zastopati strpnih in kulturnih članov našega društva«, mi je s spodbudnim odgovorom postregla priča. 

Se še spomnite Janševih besed iz poslanice?

 »Ker je tisto, kar je dobro v vsakem človeku, molčalo, ko je slabo spet začelo svoj pohod in ustavljalo ustvarjalni zanos.« Ta stavek bi si bilo dobro vtisniti globoko v srce. Ker smo na razpotju. Duhovni boj, politična pravičnost, narodov obstanek, kakor želite poimenovati izziv ob začetku druge svetovne vojne.

Treba se bo odločiti, bratomorna vojna je pokazala, da nevtralnih ne bo. In ko bo prišel čas odločitve, boste kakor moja sogovornica vedeli, kaj vam je storiti. Tako, kot sem pred skoraj petimi leti vedel tudi jaz. Socialni delavci moramo stopiti na stran otrok in družin, sem sklenil in nisem pomišljal, česa me bo to stalo. V svoji odločitvi vztrajam, kako bo vztrajala moja sogovornica, da se razpihovalca sovraštva umakne s kulturniške funkcije.

 Se spomnite, da sem v začetku omenil odgovorne za takšno stanje? Pogosto mislimo, da so odgovorni le izrojeni levičarji in skrajneži, ki živijo od razpihovanja sovraštva in netenja vsakršnih prepirov. A to je le del resnice. Kadar molčimo, tlakujemo pot slabemu, da zopet začenja svoj pohod. Mene je izbira takorekoč dohitela sama.

Pa vi, na katero stran boste stopili?

Franci Donko

nazaj na vrh