Piše: Jože Biščak
Ocenjena poraba za bruto plače v javnem sektorju je lani znašala nekaj več kot pet milijard evrov. Glede na napovedane zahteve različnih skupin javnih uslužbencev se bo letos plačna masa povečala za skoraj desetino, čeprav celo najbolj optimistični opozarjajo, da je to zelo konservativna ocena.
Enotni plačni sistem v javnem sektorju je pokopan. Potem ko je Robert Golob na občnem zboru Slovenskega sodniškega društva napovedal, da bodo pravosodni funkcionarji že januarja prejeli dodatek v nominalni višini 600 evrov (najbrž zato, ker se bo zaradi korupcije najbrž kmalu sam znašel v sodni dvorani), so svoj glas dvignili tudi drugi javni uslužbenci. Čeprav je kasneje ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik mirila strasti, češ da vladna koalicija tako ali tako pripravlja izhodišča za plačno reformo, je jasno, da se Slovenija s kampanjskim in pajdaškim delovanjem prvega moža izvršilne veje oblasti vrača v kaotične čase plačnega sistema »dodatkomanije«. Plačna masa javnega sektorja zato utegne že letos postati popolnoma neobvladljiva.
Večja plačna masa
Število zaposlenih v javnem sektorju se je v zadnjih sedmih letih povečalo za dobrih 30.000, na skoraj 190.000 (skoraj četrtina vseh zaposlenih brez samozaposlenih). Tudi povprečna bruto plača se je krepko povečala; s 1.756 evrov (leta 2015) na skoraj 2.260 evrov lani (ocena). Temu primerno je zrasla tudi skupna masa za plače, ki je še leta 2015 znašala 3,4 milijarde evrov, lani pa že skoraj 5,1 milijarde evrov (ocena). Letos utegne biti še za pol milijarde večja, kajti apetiti so zrasli vsem skupinam javnih uslužbencev – od zdravnikov in učiteljev do gasilcev, policistov in vojakov. Skoraj vsi so zagrozili tudi s stavkami, če njihovim zahtevam po povišanju osebnega dohodka ne bo ugodeno.
»Nesprejemljivo je, da bo vlada za nekatere dele javnega sektorja nesorazmerja odpravljala v okviru reforme plačnega sistema, pri drugih pa nesorazmerja odpravlja zdaj in tako nekatere skupine postavlja v ugodnejši položaj,« pravi vodja pogajalske skupina reprezentativnih sindikatov javnega sektorja Jakob Počivavšek, ki žuga s stavko. Podobno menijo tudi policisti. »Vlada obveznosti iz oktobra lani sprejetega dogovora o ukrepih na področju plač izvršuje klientelistično in diskriminatorno, saj problematiko rešuje le v določenih cehovskih poklicih,« pravijo na Policijskem sindikatu Slovenije.
Kaj pa zasebniki?
Ker ima Slovenija tako ureditev, kot jo ima, in je ostanek nekih drugih časov, imajo javni uslužbenci seveda vso pravico zahtevati tako visoke plače, kot jih želijo, prav tako lahko po slovenski zakonodaji stavkajo ali blokirajo delo. Toda pri tem vsi (vključno z vlado) pozabljajo, kdo javnemu sektorju daje denar za plače. To so neto davkoplačevalci. Ivo Boscarol, eden najuspešnejših slovenskih podjetnikov, je nedavno izjavil, da je tistih zaposlenih pri zasebnikih, ki delajo v dobičkonosnih podjetjih in »dejansko polnijo proračun, le okoli 300.000. In teh nihče ne vpraša, ali se strinjajo, da se plače v javnem sektorju povečajo.
Razlike med plačami v zasebnem in javnem sektorju so precejšnje. Če je leta 2015 znašala nekaj več kot 200 evrov v korist javnega sektorja, je bila lani ta razlika že 400, letos se utegne povečati za 500 evrov. Vsako povišanje plač v javnem sektorju (ki nima podlage v ustvarjanju) povzroči povišanje cen blaga in storitev na trgu, ker je večje povpraševanje ob enaki ponudbi. Zasebni sektor ne more slediti tem dvigom cen, ker delavci v zasebnem sektorju ne morejo zaslužiti več, kot znaša prihodek podjetja, ki jih zaposluje. To je tudi razlog, zakaj so cene v Sloveniji pogosto višje kot v mnogih zahodnih državah.
Kdaj protest proti višjim davkom?
Poleg tega se plače v javnem sektorju izplačujejo iz pobranih davkov, ki morajo biti tako visoki, da zadovoljijo apetite privilegiranega sloja zaposlenih. Če bo letos prišlo do pravega plačnega cunamija v javnem sektorju, bo vlada morala ali povišati davke, dajatve in prispevke ali pa se zadolžiti. Tudi rekorden proračun (16,69 milijarde evrov) tak, kot je, ne bo zmogel tega povečanja. In to bo najbolj udarilo ravno delavce. Toda namesto da bi ta delavec v zasebnem sektorju povzdignil glas nad javnim sektorjem na čelu z vlado Roberta Goloba, ki ga dejansko zatira in zahteva še večje privilegije, svoj bes usmerja v zasebnega delodajalca. To ni presenečenje, saj ga sistem in medijski mainstream že dolga desetletja učita marksistične teorije dela, po kateri sta delodajalec in delojemalec smrtna sovražnika, čeprav so v resnici interesi vseh v zasebnem sektorju ne samo podobni, ampak skupni: čim manjše obremenitve s strani države.
Če država predpiše večje davke, sta na izgubi tako delodajalec kot delojemalec. Toda ost krivde je tako s strani (še vedno kričeče rdečih) sindikatov in sočutnih vladnih uslužbencev vedno usmerjena zoper delodajalce oziroma lastnike zasebnih podjetij. Čeprav so delavci in lastniki v zasebnem sektorju največja in najštevilčnejša interesna skupina v državi, še niso šli na ulice in protestirali proti povišanju plač v javnem sektorju. Ni jasno, zakaj tega ne naredijo. Očitno se ne zavedajo lastnih interesov, zato jih javni sektor zlahka tepta in daje v nič. Poleg tega so zasebniki edini, ki morajo živeti in delati po predpisanih pravilih. Za vlado in javni sektor nasploh očitno to ne velja.
Veliki apetiti javnega sektorja
Nasploh se v javnem sektorju vedejo tako, kot da jim pripada vse, kar si izmislijo. In imajo podporo medijskega mainstreama. Ko se prepirajo in pogajajo o plačah, se pravi o delitvi in prerazporeditvi denarja tretjih oseb, nihče ne vpraša zaposlenih v zasebnem sektorju, ali se s tem sploh strinjajo. Preprosto se zmenijo, povišajo plače in povečajo davke.
Andrej Drapal, publicist in svetovalec največjim družbam, meni, da je rešitev za »spor« med tistimi, ki zagovarjajo razbremenjevanje gospodarstva, in drugimi, ki živijo na račun zasebnikov, preprosta. »Uvedeta se dva davčna razreda: tisti, ki je za ´sproščeno´ obdavčevanje, naj plačuje dvojno davčno stopnjo tistih, ki smo proti. Pošteno,« je zapisal na družbenem omrežju Twitter.
Priprave na nov oborožen rop
Seveda, sindikalisti javnega sektorja tožijo, kako se jim dogaja krivica in da jih zasebniki ne razumejo. Ob izpostavljanju dejstev o razmerah v zasebnem sektorju, velikih davčnih obremenitvah, prevelikem številu zaposlenih v javnem sektorju in vsakokratnem odporu do poskusov razbremenitve gospodarstva zamahnejo z roko, češ da gre za neoliberalno propagando in da oni ostajajo brez zakonsko določenih pravic. Toda medtem ko ljudje v zasebnem sektorju ustvarjajo, sindikalisti in politiki svoj čas porabijo za snovanje učinkovitih metod izkoriščanja zasebnikov. Neposredno zlo do tistih, ki ustvarjajo, se izvaja prek davčnega sistema, birokratskih ovir ali arbitrarne in nerazumljive regulative.
Dejstvo je tudi, da si je večina politikov bogastvo ustvarila zaradi svoje politične kariere. Vse to je posledica nespoštovanja zasebne lastnine in odsotnost pravne države. Politiki namreč s sprejemanjem nove in nove regulative počnejo, kar želijo, v igri pa je le zasebna lastnina številnih državljanov. Nikakor ne razumejo ali nočejo razumeti, da vse, kar posameznik kot zasebnik pridobi na podlagi svobodne in prostovoljne menjave oziroma z delom, mu tudi zakonito pripada. Po drugi strani pa je vse, kar se posamezniku vzame s silo, prisilo ali z grožnjo s silo, navaden oborožen rop. To, kar gledamo in poslušamo danes, kako se vlada z zaposlenimi v javnem sektorju meni o denarju, ki ga bo vzela zasebnikom in si ga delila med seboj, so priprave državnih organov na nov oborožen rop državljanov. Za taka dejanja sicer vljudnostno uporabljamo evfemizem – davek, prispevek, dajatev ali taksa. Zato je res skrajni čas, da zaposleni v zasebnem sektorju spoznajo, kdo je njihov pravi prijatelj in kdo ni. Mogoče bi stavka zasebnikov proti povečanju plač v javnem sektorju le pomagala.
