Jože Biščak: Skrivnost klavirskih tipk Izpostavljeno

  • Napisal  Jože Biščak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Jože Biščak Jože Biščak

Pred 35 leti je bila na Norveškem ustanovljena organizacija SOS Rasisme. Njen program je bil “boj proti rasizmu in nacizmu”. Nevladna organizacija je v začetku tisočletja postala tako vplivna, da celo vlada ni mogla zaobiti njenih stališč in pogledov, če ni želela tvegati medijskega pogroma in uličnih protestov. Predvsem levičarski kabinet pod vodstvom Jensa Stoltenberga je antirasistom dajal praktično neomejena javna sredstva, dokler pred približno desetimi leti ni prišlo na dan dvoje: (prvič), nevladna organizacija ni imela 40.000 članov in 270 lokalnih podružnic, kot so trdili, da bi dobili več denarja, in (drugič), pet ključnih ljudi iz vodstva SOS Rasisme je bilo hkrati tudi članov na visokih položajih revolucionarne komunistične organizacije Tjen Folket – Kommunistisk Forbund (Služiti ljudstvu – Komunistična liga). Po preiskavi, ki je sledila, je bilo deset vodstvenih članov organizacije obtoženih goljufij, poneverbe in pranja denarja, mediji so tudi razkrili, da je marksistično-leninistočno-maoistična liga Tjen Folket antirasistično organizacijo prevzela že med padcem železne zavese.

 

Podobno so novinarji (alternativnih medijev) odkrivali drugod po Evropi, tudi v postsocialističnih državah, kjer je bila razlika samo v tem,  da so tam nevladne organizacije ustanavljali (tudi s pomočjo denarja Georga Sorosa) kar krvni in ideološki nasledniki trdih komunistov. Vse kaže (in to lahko že z gotovostjo trdimo), da so komunisti oziroma kulturni marksisti, potem ko se jim je v vzhodni Evropi sesul ideal socializma, prešli neposredno iz komunizma v multikulturalizem. Druga oblika in druga sredstva, cilj enak: razgradnja tradicije, naroda in religije. Tudi besednjak so deloma zamenjali. Še vedno desnico psujejo z buržoazijo, kapitalisti ali neoliberalci, vendar so pri njih trenutno v modi etikete, kot so rasist, nacist, fašist, ksenofob ali islamofob. Biti danes konservativen pomeni nekaj podobnega kot je bila “čarovnica”« v srednjem veku.

Svoje zaveznike so kulturni marksisti našli v medijskem mainstreamu. Ušesom všečno je, da so za tegobe sodobnega sveta, ki so prepoznane v domnevnem sistemskem rasizmu, vzponu nacizma in fašizma, lakoti v nerazvitem svetu ali izkoriščanju otroškega dela, našli krivca. To je zahodna civilizacija: zahodni rasizem naj bi spodbudil islamski terorizem, domoljubje naj bi dajalo zavetje nacizmu in fašizmu, črnci na Zahodu naj bi bili stigmanizirani zaradi še vedno, tako trdijo, zaničujočega odnosa belega Zahodnjaka. Vplivni globalni in nacionalni mediji skupaj z nevladnimi organizacijami, levimi političnimi strankami ali gibanji, kot je Črna življenja štejejo (BLM), zato v svojih kampanjah silijo zahodno civilizacijo v samoponiževanje, da moramo “stoletja zatirane” na kolenih prositi za odpuščanje domnevnih grehov naših prednikov.

New York Times je šel v politični korektnosti (beri: norosti) tako daleč, da je pred dobri mesecem napovedal, da bo (kljub slovničnim pravilom) črnce pisal z veliko črko Č, belce pa z malo črko b (tudi pridevnike). S tem naj bi pokazali spoštovanje do črncev in da so rase konstrukt belcev. Politično korektni so napoved časopisa, za katerega se je odkrilo (kako ironično), da so med lastniki tudi potomci sužnjelastnikov, pozdravili, pojavile so se pobude, da je treba poseči na druga področja. Tako je tudi klavir postal rasističen.

Črne tipke so resda dvignjene nad bele (kot velike in male črke), a težava, ki jo paranoični antirasisti vidijo na tipkovnici je različna pomembnost črnih in belih tipk. Da se igrati lahko samo s črnimi ali belimi tipkami, vendar so bele veliko pomembnejše. Odlikuje jih naraven ton, napačno zaigrana bela tipka je za melodijo veliko bolj usodna in opazna, kot storjena napaka pri črnih tipkah. Povedano drugače in preneseno v neko družbo: črne tipke so na klavirju to, kar so v družbi manj zahtevna dela (delo v rudniku, obiranje sadja, sekanje dreves), bele pa pomenijo znanstveno in intelektualno delo (načrtovanje raketoplanov, izdelava novih zdravil, delo v nanotehnologiji).

Tako lahko, in to brez heca, pričakujemo, da bo klavirska tipkovnica kmalu zapovedano mavrična. Učenje klavirja in igranje na njem bosta malo težja, ampak pomembno je, da glasbilo ne več več rasistično, mar ne?

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.