Dvakrat izgubljena Koroška Izpostavljeno

  • Napisal  Borut Korun
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dvakrat izgubljena Koroška

Eden od temeljev narodne identitete je poistovetenje s preteklostjo. Vedenje o skupni preteklosti postane na ta način tudi državotvoren element. Kajti naša pretekla usoda je samo naša in nas v tem smislu  dela enkratne.   Tako je bilo vedno, od prazgodovine naprej. Vsako pleme je imelo svojo  mitsko zgodovino.

 

Slovenska dežela v 7. in 8. stoletju, ki so jo tujci imenovali Karantanija, Slovence v tej deželi pa Karantance (Slovenci pa so sebe že takrat zagotovo imeli za Slovence, saj so izpeljanke tega imena tudi na Slovaškem in v drugih slovanskih državah, izhajajo torej vsaj iz časov naselitve), je bila  jedro naše prve − slovenske države.  

Prva slovenska država Karantanija

Kaj vse nas danes veže na to prvo slovensko državo, kaj vse je lahko del naše zgodovinske  identitete? Na kaj vse smo lahko ponosni, ko govorimo o svoji prvi državi?

V prvi vrsti vsekakor slovenski jezik. Brižinski spomeniki so najstarejši izvirni dokument kakega slovanskega jezika, napisan v latinici, in hkrati dokaz, da so takratni Slovenci govorili jezik, ki je dokazano predhodnik današnje slovenščine. Nobenega posebnega »karantanskega jezika« ni bilo. Pokojni profesor Bogo Grafenauer je večkrat zapisal, da sta bila v zgodnjem srednjem veku izraza Karantanec in Slovenec sinonima.  

Obred ustoličevanja slovenskih knezov (in poznejših koroških vladarjev) so  − v slovenskem jeziku − opravljali od konca 6. stoletja do leta 1414, skoraj tisoč let torej. V Evropi ni obstajala nobena podobna institucija, ki bi obstajala skozi tako dolgo obdobje. Institucija ustoličevanja je bil primer pogojnega izročanja oblasti voditelju, dejanski  primer izvajanja »Družbene pogodbe«, kot  jo je domislil Jean Jacques Rousseau, to, kar je sedaj temelj vseh demokratičnih političnih ureditev. O slovenskem  ustoličevanju, o njegovem edinstvenem simbolnem pomenu je pisal francoski humanist Jean Bodin, o njem je bral Thomas Jefferson, ko je razmišljal, kako postaviti temelje ameriški demokraciji, o tem nam je »predaval« ameriški predsednik Clinton, ko je bil pri nas na obisku.

 Dokazov, da je bila Karantanija pomembna država in da ni obsegala samo Celovške kotline in njene okolice, je veliko: pojav kosezov, recimo. Koseške vasi še danes s svojimi imeni pričajo o tem, da so kosezi, plast svobodnjakov karantanske družbe, živeli na vsem slovenskem ozemlju. Ali pa spopadi Karantancev z Langobardi in Bavarci, ki so zahtevali precejšnjo vojaško silo, ki je sama Celovška kotlina z nekaj slabo poseljenimi alpskimi dolinami do Visokih Tur ne bi premogla. Za časa vladavine frankovskega kralja Dagoberta je v Karantanijo pribežalo 700 Bolgarov, ki jim je v Bavarski državi grozil pokol. Ostali so nekaj let. Bi bilo to mogoče, če ne bi bila Karantanija sorazmerno velika, neodvisna  država, ki jim je dajala varno zavetje?

Treba je negovati zgodovinsko izročilo

Koroške pripovedke in ustno izročilo, ki je prehajalo iz roda v rod, so ohranjali spomin na slavno preteklost. Ponekod vse do danes! Mnogo slovenskih besed v našem knjižnem jeziku je dediščina jezika, ki sta ga v drugi polovici 9. stoletja v slovenski Panoniji kneza Koclja v bogoslužje vpeljala Ciril in Metod ter njuni učenci. Vse to in še marsikaj priča o slovenski narodni kontinuiteti v našem alpskem in predalpskem prostoru.

Pomembno je, da se te preteklosti in teh dosežkov, teh naših posebnosti zavedamo tudi danes, še posebno zato, ker spet živimo v večnacionalni skupnosti. Biti del take skupnosti je vedno tudi tveganje za večjo ali manjšo težnjo k poenotenju, to pa pomeni izgubo svoje posebnosti.

Najbolj normalno je, da država, v tej vlogi predvsem njeni zgodovinarji ohranjajo in negujejo zgodovinsko izročilo. Politiki bi morali vedeti, da to pripomore k njeni trdnosti. Zato je grška politika vztrajala, da morajo Makedonci spremeniti ime svoje države. Severna Makedonija je sedaj samo ena od Makedonij, tista »prava«, »Južna Makedonija«, ki je bila domovina Aleksandra Makedonskega, pa je v Grčiji. Aleksander je pač bil in ostaja eden najznamenitejših Grkov vseh časov in današnji Grki ne dovolijo, da bi jim ga slovanski Makedonci prevzeli. Grki se pač zavedajo svoje preteklosti, ponosni so nanjo in je ne prepustijo drugim.

Enako bi moralo veljati za Karantanijo, ki je bila slovenska država. Slovenci seveda nimamo moči, da bi Avstrijcem prepovedali obred ustoličevanja imeti za svojega, si ga prilastiti, ampak to bi bilo edino pravilno. Zgodilo pa se je nasprotno: Avstrijci so protestirali, ko smo na naš tolarski bankovec narisali knežji kamen.

Nihče od slovenskih zgodovinarjev preteklih obdobij ni niti pomislil, da Karantanija ne bi bila država Slovencev; ko pa je v Sloveniji prevladala neomarksistična ideologija tudi v zgodovinskih predavalnicah, so slovenski zgodovinarji storili nekaj, česar ne bi storil noben Grk, noben Srb, Hrvat ali Albanec: Koroško, jedro prve slovenske države z njenim pomenom za slovenstvo so poklonili Avstrijcem. Privolili so v absurdno avstrijsko tezo, da Karantanci niso bili Slovenci. Mejo med nekdanjo Karantanijo in drugim slovenskim ozemljem so postavili kar tja, kjer je sedaj meja med obema državama. Privolili so v »zgodovino prostora«, in ker je Koroška sedaj nemška, postaja najsijajnejši del naše preteklosti zdaj zgodovina (nemške) Koroške. To je natančno tako, kot če bi Hrvati trdili, da cesar Dioklecijan sodi v hrvaško zgodovino, ker stoji njegova palača v hrvaškem prostoru. Ali če bi turški predsednik Erdogan Hagio Sofio razglasil za del turške kulturne dediščine. Prav tako neumestno bi bilo, če bi Slovenci antično Celeio razglasili za slovensko mesto.

Koroško smo Slovenci izgubili dvakrat

Koroško smo zato izgubili dvakrat. Na plebiscitu smo izgubili njeno ozemlje, po zaslugi ljubljanskih profesorjev zgodovine pa smo izgubili še del svojega narodnega  bistva. Avstrijske teze, v katere so privolili, so neznanstvene in skregane z razumom. So pa neizmerno škodljive. Pomislimo samo, kako na psihološki ravni delujejo na Slovence v Avstriji! Zakaj bi se trudili ostati Slovenci, če pa jim vrh slovenske zgodovinske znanosti dopoveduje, da to niso. Te škodljive teze seveda predavajo študentom, ti pa tako zgodovino učijo v šolah. In nihče ne protestira proti taki »znanosti«. Bi v Beogradu lahko postal akademik človek, ki bi učil, da Kosovo ni domovina Srbov in da so pravoslavni samostani  na Kosovu del albanske zgodovinske in kulturne dediščine?

Ne vem, ali je tako početje del neomarksističnega boja proti vsemu, kar je narodno, ali samo hlapčevanje Avstrijcem za članstvo v njihovih akademijah, v vsakem primeru je za slovensko – že itak zelo skromno védenje o samem sebi zelo škodljivo.

Takim zgodovinskim potvorbam se bo treba zoperstaviti. Treba bo obuditi resnično slovensko zgodovino in jo postaviti v jedro prihodnjih učnih načrtov, zgodovino, ki se bo začela s Karantanijo in bo segala prek kmečkih uporov, bojev s Turki, zmage pri Sisku, Maistrovih bojev za severno mejo, tigrovcev do osamosvojitve.

Karantanska zgodovina je slovenska nacionalna dediščina. In četudi smo ta prostor izgubili, ne smemo predati njegovega zgodovinskega in simboličnega pomena. Ta je in ostaja samo del slovenske preteklosti.

Na ravni literature in s političnim ozadjem je Fran Levstik ustvaril slovenskega junaka Martina Krpana. Sedaj bi bilo treba najti zgodovinarje, ki bodo v našo zavest obudili resnične osebnosti naše preteklosti.

O avtorju:

Borut Korun je svetovni popotnik, kulturnik in publicist.

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.