Darwinov proces v Ulici brestov in medijsko sodelovanje pri Kučanovem in Golobičevem projektu KUL Izpostavljeno

Jože Biščak, odgovorni urednik tednika Demokracija. Jože Biščak, odgovorni urednik tednika Demokracija.

Prebivalce v Ulici brestov tlači enaka nočna mora: sanjajo o Freddyju, moškem v puloverju z rdeče-zelenimi črtami. Raztrgan klobuk mu zakriva iznakažen obraz, straši z rokavicami, ki imajo na vrhu prstov ostra rezila. Varni so le, ko so budni in premagajo strahove. Mora v Ulici brestov (1984) je najbrž najbolj kultna grozljivka, a junake prebivalstvo v teh krajih živi že tri četrt stoletja. Ujeta v vsiljene strahove se večina Slovenk in Slovencev nikakor ne more otresti ideoloških okovov komunizma.

 

Partija je po drugi svetovni vojni z vsemi propagandnimi sredstvi v ljudi vcepila strah pred svobodo in drugačnim razmišljanjem, kot je socialistično, po osamosvojitvi so njeni krvni in ideološki nasledniki ljudi uspavali s strašenjem pred Janezom Janšo, češ da je simbol totalitarizma. Vse to jim je uspevalo zaradi zvestega in podložnega “medijskega mainstreama”, ki ljudem sporoča stvari, ki imajo zelo malo skupnega z resničnostjo, saj gre bolj za evangelij tranzicijske levice ter pristranskih novinarjev in urednikov.

Namesto da bi se žurnalisti ukvarjali s poročanjem o dejstvih, je za 90 odstotkov medijev danes poslanstvo, da z manipulacijo zrušijo desnosredinsko vlado. Zato se vse, kar ji škodi (in je dokazano lažno), znajde na prvih straneh in v udarnih terminih. Da ljudem ne vcepijo samo strahu, ampak tudi sovraštvo. Mrtvi v epidemiji so za “medijski mainstream”, ki celo spodbuja kršenje priporočil in ukrepov vlade za zajezitev širjenja virusa, kolateralna škoda. Ali kot lahko preberemo na družbenih omrežjih: ni važno, koliko ljudi bo umrlo, važno je, da vlada pade.

Kul je operacija Kučana in Golobiča
Zadnji poskus, ki ga kurijo predvsem družbenopolitični delavci z ljubljanske Kolodvorske ulice, je projekt Jožeta P. Damijana. Če bi uporabljali enake vatle kot pri “raziskovanju” dela desnosredinske vlade, bi o ozadju in (javno-zasebnih) poslih nekoč mladoekonomista, danes malone zapriseženega navdušenca nad socializmom, imeli gradiva ne za eno, ampak deset Tarč. Nobenega dvoma ni več, da za idejo, ki naj bi združila levo opozicijo, razdrla opozicijo in (začasno) ustoličila Damijana, stojita šef globoke države Milan Kučan in njegov glavni operativec Gregor Golobič.

Gregor Golobič in Milan Kučan. (Slika: STA)

Mediji pri projektu aktivno sodelujejo
Medijev to očitno ne zanima, niti ne skrivajo več, da pri zaroti aktivno sodelujejo. To je po svoje razumljivo. Novinarji (in uredniki), ki jih berete in vidite v prevladujočih medijih, niso ne inteligentni ne nadarjeni žurnalisti, ampak so preprosto tisti ljudje, ki imajo “prava” stališča. Vsak tak je šel v svoji karieri skozi tako imenovani Darwinov proces, ki je izločil ljudi s svobodoljubnim razmišljanjem in ohranil posameznike, ki imajo enaka mnenja kot elita levice. Nekateri redki, ki kljubujejo enoumju v “medijskem mainstreamu” in so obstali, so izjeme, ki potrjujejo pravilo. Drugače so vsi podrejeni novinarji, ki sami sebi lažejo, da jih ima elita rada in za ugledne, v resnici pa njihov ugled temelji na tem, kako servilni so globoki državi. Zato so nagnjeni k samocenzuri, ki je posledica strahu, da jih botri iz ozadja ne bodo več trepljali po ramenih.

Vsi, ki razmišljajo zunaj teh okvirov (bodisi v medijih, bodisi v družbi ali politiki) in si začrtajo svojo pot, se morajo soočiti z orkestriranim in fabriciranim napadom. Gre za blatenje, ki pri gledalstvu in bralstvu izzove efekt jamskega človeka. Mediji, namesto da bi napadli sporno zadevo, napadejo človeka. Nenadoma ni več pomembno, kaj je ta človek naredil (običajno gre za izmišljeno zgodbo o njem), ampak kaj predstavlja in kdo je. Janez Janša to čuti že 40 let, od aktualne vlade so to letos občutili Zdravko Počivalšek, Matej Tonin in Aleksandra Pivec. Zato se osrednjih medijev ne splača ne gledati ne brati. Če je vaš cilj biti obveščen o resničnosti tega sveta, vas bodo ti mediji vodili v napačno smer. Bolj jih boste gledali in brali, manj boste vedeli, kaj se v resnici dogaja. Najbolj tragično pa je, da posameznik (kot ujetnik v Ulici brestov) niti ne bo vedel, da tega ne ve.

Jože Biščak

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.