fbpx

Ameriški dvoboj Izpostavljeno

  • Napisal  Nova24TV
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA) Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Pred nekaj dnevi, 23. oktobra 2020, sta se ameriška predsedniška kandidata spoprijela v Nashvillu v zvezni državi Tennessee. Iz ozadja te debate je najbolj zanimiv podatek, da ima Biden za kampanjo na voljo bistveno več denarja kot Trump. Biden – po podatkih New York Timesa – razpolaga s 335, Trump pa “samo” z 223 milijoni dolarjev. V soočenju so bili nemara najbolj zanimivi poudarki v zvezi s Trumpovo zunanjo politiko. Biden zelo težko ugovarja Trumpovim dosežkom v zvezi z Bližnjim vzhodom, kjer se Izrael po tekočem traku sporazumeva z arabskimi državami (Bahrain, Oman, Sudan, Združeni arabski emirati); v zvezi z ameriškim umikanjem iz muslimanskih bojišč, navsezadnje v zvezi z osamitvijo Irana. Trump morda pretirava, ko trdi, da je s prijateljevanjem s severnokorejskim diktatorjem preprečil vojno; ne moti pa se, ko nasprotuje kitajski gospodarski napadalnosti, nespoštovanju intelektualne lastnine itn. Od začetka je opozarjal Evropejce, posebno Nemčijo, naj vendar spoštujejo zaveze, ki so dane Natu; razumljivo je tudi njegovo nasprotovanje nemško-ruskemu Severnemu toku.

 

Kandidata največ časa in besed namenjata epidemiji. Joe Biden namiguje, da je Donald Trump kriv za smrt 220 tisoč Američanov, ta pa vrača, da so virus v Ameriko in Evropo izvozili Kitajci. Glavno Bidenovo upanje je udobna zmaga (vključno z demokratsko večino v Senatu), ki naj bi bila potrebna za tako imenovano “transformativno predsedovanje”, torej preoblikovanje iz sebične in arogantne v prijazno in sočutno Ameriko, ki bo vplivala na mednarodne odnose z zgledom. Bidenova metoda prepričevanja volivcev je drugačna od Trumpove. Demokrati se zanašajo na digitalno oglaševanje, republikanci pa agresivno trkajo na vrata.

Najbolj zanimiv dialog med tekmecema se je razvil v zvezi z Bidenovimi napovedmi, kaj vse bo storil za blaginjo državljanov. Trump ga je vprašal, zakaj ugodnosti, ki jih napoveduje, nista uvedla z Obamo v osmih letih, ko sta vladala Ameriki? Na to vprašanje ni bilo prepričljivega odgovora, vendar že vprašanje zadostuje za resen premislek. Trump je z drugimi besedami povedal, da gre Bidenu oziroma demokratski stranki za nadaljevanje vladavine med letoma 2009 in 2017; da gre v bistvu za vrnitev starega režima. Ne za preoblikovanje, ampak za ponovitev tistega, kar je Amerika že videla in kar je zavrnila s Trumpovo zmago leta 2016. Trumpovo domnevo potrjujejo nastopi Baracka Obame, ki se v Bidenovi kampanji – ker sam ne more kandidirati – pojavlja kot “stric iz ozadja”.

Barack Obama in Joe Biden. (Foto: Twitter)

Glede Trumpa slovenski mediji nihajo med zaničevanjem, posmehovanjem in zadržanostjo. Seveda navijajo za Bidena. Uradna politika je – še posebej če upoštevamo sporočila predsednika vlade – bolj na Trumpovi strani. Slovenska podpora ali zavračanje seveda ne bosta imela vpliva na izid ameriških volitev, so pa z njima povezana zanimiva vprašanja. Po soočenju v Nashvillu je predsednik slovenske vlade objavil kratko sporočilo v korist kandidata Trumpa, češ da potrebujemo močno Ameriko, kot jo predstavlja ravno on. Večina komentarjev v slovenskih medijih je bila – kljub temu, da je pošiljanje dobrih želja med politiki podobnih usmeritev nekaj popolnoma običajnega – negativnih. Mediji, ki ne marajo aktualne vlade, pa ne samo oni, so k Janši in Trumpu prišteli še Viktorja Orbana in prišli do ugotovitve, da gre za novo politično povezanost, ki bi jo lahko imenovali “iliberalna”, po slovensko neliberalna oziroma protiliberalna. Tu se lahko začne nova in precej pomembna razprava.

Očitek neliberalnosti prihaja iz levičarskih krogov

Najbolj paradoksalno je, da očitek o neliberalnosti, vsaj v Sloveniji ne prihaja iz liberalnih, ampak – preprosto povedano – iz levičarskih krogov, kar govori o tem, da ti krogi prevzemajo liberalsko retoriko oziroma da oblikujejo novo ideologijo, ki pa vseeno ni tako nova, kot se morda dozdeva. Dodaten paradoks je v tem, da so bili ti levičarski krogi – če malo popraskamo po njihovi površini – v preteklosti znani kot ognjeviti protiliberalci (Mimogrede povedano: slovenski liberalci so se po koncu SDZ oz. DS, po njeni združitvi z LDS in po Drnovškovem odhodu leta 2002 umaknili iz ospredja slovenske politike!). Leta 1977 in pozneje so se britanski laburisti zbliževali z liberalci in poskušali ustvarjati koalicije “Lib-Lab”, kar je v britanskih razmerah precej težko. V Nemčiji so liberalci pogosto sodelovali v krščansko-demokratskih vladah, v nekem trenutku celo v Schmidtovi socialnodemokratski vladi (1969-1982). V očitku o protiliberalnosti zlahka prepoznamo levičarske “gene”, če se spomnimo očitkov v časih socialistične republike Slovenije. Takrat so svobodoljubne ljudi etiketirali, češ da so “protisocialistični”, danes jim pravijo “protiliberalni” elementi. (Še enkrat mimogrede: poleg protisocialističnih in protiliberalnih etiket se spomnimo še ene: liberalce bi lahko spet ozmerjali z “meščansko desnico”.)

Drugo in zadnje soočenje Trumpa in Bidna pred predsedniškimi volitvami 3. novembra (foto: EPA)

Preprosto povedano: v večstrankarskih sistemih spada – po eni strani – oznaka “protiliberalen” k vsem strankam, ki tekmujejo z liberalci in proti njim. Po drugi strani pa so vsi večstrankarski sistemi utemeljeni na vrednotah tako imenovane liberalne demokracije, in so potemtakem vsi udeleženci politične igre liberalni; protiliberalna pa bi lahko bila kvečjemu politika, ki deluje zunaj strankarskega oziroma parlamentarnega sistema.

Ko smo že pri paradoksih: “nasprotniki” protiliberalnosti med drugim in večinoma nasprotujejo liberalnemu – ali kot se tudi pojavlja – neoliberalnemu kapitalizmu. S tem ostajajo zvesti levičarski, na primer marksistični ideologiji, ki ni samo protiliberalna, ampak tudi protikapitalistična. Navsezadnje se izkaže, da levičarji in marksisti niso nasprotniki, ampak zagovorniki protiliberalnosti. Liberalci so seveda – ob tem, da ne popuščajo glede človekovih pravic in državljanskih svoboščin – zagovorniki liberalne ekonomije, svobodne podjetniške pobude, zasebnega šolstva, zdravstva itn. Liberalci dvomijo o koristnosti državnega lastništva oziroma poseganja države v gospodarstvo. Če Trump ali slovenski predsednik vlade govorita o moči ameriške države, seveda ne mislita državnega nadzorstva nad ekonomijo, ampak državo, ki s svojimi ukrepi/zakonodajo spodbuja gospodarsko svobodo. Temu pravimo liberalna politika.

Dimitrij Rupel

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.