V novi številki revije Demokracija ne spreglejte: Vojna, ki je v resnici trajala leto in pol

  • Napisal  Gašper Blažič, M. B.
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: Demokracija foto: Demokracija

Vsako leto se 25. junija spominjamo obletnice osamosvojitve oziroma slovenske državnosti. Na ta dan je slovenski parlament leta 1991 sprejel temeljne dokumente, na podlagi katerih je Slovenija prevzela efektivno oblast tam, kjer jo je do tedaj izvajala zvezna oblast iz Beograda. Temu je sledil oborožen spopad, ki se je končal 6. julija 1991.

 

Zaradi tega se je v slovenskem zgodovinskem spominu uveljavil mit o desetdnevni osamosvojitveni vojni, kar pa se ne ujema povsem z resničnostjo. Dejansko je namreč vojna z JLA trajala vsaj leto in pol – začela se je z razorožitvijo TO v sredini maja 1990, končala pa z umikom zadnjega kontingenta vojakov JLA iz Slovenije v noči na 25. oktober 1991. Glede na pojavljanje rdeče zvezde v našem družbenem prostoru pa se postavlja vprašanje, ali se je ta vojna sploh kdaj končala.

Prvi znaki vojne že leta 1987

Ob vsem tem je treba opozoriti na nekatera dejstva, ki kažejo, da se je priprava JLA na napad na Slovenijo dejansko začela že precej pred letom 1990. Določena trenja so se namreč dogajala že med slovenskim komunističnim vrhom in Beogradom, vendar nikoli do te mere, da bi šla Slovenija na svoje. Ko je Milan Kučan leta 1986 postal predsednik CK ZKS, je veljal za kader, ki je naklonjen Beogradu, navsezadnje je bil pod močnim vplivom Staneta Dolanca. Istega leta se je dokončno »strgala z verige« nova levica pod okriljem ZSMS, ki je že pred tem izvajala provokativne akcije in oznanjala nova družbena gibanja. Beograjski centralistični in armadni krogi pa so slovenski oblasti očitali premehak odnos do »kontrarevolucije« in zahtevali odločnejše ukrepanje, tako proti Novi reviji kot proti Mladini, ki je kritično pisala o JLA. Vojaški dokument, ki ga je odkril Ivan Borštner in je postal corpus delicti v aferi JBTZ, pa je pokazal tendence jugoslovanske vojske, da bi se vmešala v notranje razmere, saj je dokument vseboval ukaze o premestitvah oborožitve z mejnih območij v notranjost države, izvorni beograjski dokument, ki je bil podlaga za to, pa je bil izdan tako rekoč takoj po litostrojski stavki.

JLA je nameravala posredovati že prej

Po aferi JBTZ se je JLA reorganizirala tako, da je zmanjšala število armadnih območij in med drugim ukinila deveto armado s sedežem v Ljubljani ter omenjeni teritorij priključila petemu armadnemu območju s sedežem v Zagrebu. Že novembra 1989 je armada sprejemala prve ukrepe, ki so kazali v smer razoroževanja TO, kar je bilo v času pred napovedanim mitingom resnice, saj je s tem želela preprečiti, da bi TO v primeru mobilizacije prišla do orožja. Vojaški vrh v Beogradu je ves čas dogmatsko ocenjeval, da pomenijo prve večstrankarske volitve v Sloveniji in na Hrvaškem rušenje socializma, zato so že takrat razpravljali o morebitni vojaški intervenciji po zgledu Kosova in po logiki demokratičnega centralizma, kar pomeni, da so sklepi centralnih partijskih organov obvezujoči za vse podrejene organe po republikah in pokrajinah. Slovenija se je temu upirala že prej, češ da ni mogoče razglasiti izrednih razmer, če tega ne odobri republiška skupščina.

Razorožitev oboroženih sil Slovenije

No, glede na izid volitev, ki je pokazal tesno zmago Demosa, pa se je vojaški vrh odločil reagirati nekoliko drugače, zato je v tajnosti izdal ukaz o razorožitvi TO v vseh republikah, a dejansko je to potekalo le v Sloveniji in na Hrvaškem. Vseeno informacija ni bila dovolj »tajna«, da ne bi prek Dolanca pripotovala do Kučana, ki je bil tedaj že predsednik slovenskega predsedstva, vendar ni reagiral. Razoroževanje se je dogajalo namenoma v času medvladja, ko se je stari izvršni svet poslavljal, Demosova vlada pa še ni prevzela položaja. Kasneje je bilo razoroževanje sicer ustavljeno, a  večino orožja je JLA že pobrala. S tem se je dejansko začela vojna proti Sloveniji. Potrebna je bila hitra reakcija s tajnim projektom Manevrske strukture narodne zaščite, ki je predstavljala slovensko oboroženo silo v vmesnem obdobju. Zagotoviti je bilo treba oborožitev ter izvesti zakonske in ustavne spremembe, ki so slovensko TO podredile slovenskim oblastem in ne več Beogradu. Ko je prišlo do zasedbe starih prostorov republiškega štaba TO na Prežihovi 4 v Ljubljani in so izbruhnile demonstracije, je spet le malo manjkalo do intervencije JLA. Slednja je podobne tendence pokazala tudi kasneje malo pred plebiscitom, a takrat je TO s prvim javnim postrojem, na katerem je »zadišalo po slovenski vojski«, dala vedeti, da bo plebiscitno odločitev branila tudi z orožjem.

(Celoten članek si preberite v novi številki revije Demokracija.)

nazaj na vrh