Tega o škofu Rožmanu, ki ga še danes blatijo, niste vedeli: tako dokumenti kot potomci preganjanih Judov pričujejo, kako je zaščitil Jude pred uničenjem!

Ljubljanski škof Gregorij Rožman se je zavzel za zaščito Judov pred nacisti. (foto: Wikipedia) Ljubljanski škof Gregorij Rožman se je zavzel za zaščito Judov pred nacisti. (foto: Wikipedia)

Če boste povprečnega Slovenca vprašali o tem, kaj ve o škofu Gregoriju Rožmanu, ki je ljubljansko škofijo vodil v času druge svetovne vojne, vam bo povedal to, kar ga je naučila komunistična indoktrinacija: da je bil kolaborant, celo glavni »arhitekt« domobranske vojske v boju proti OF, ter nekakšen velik zaveznik nacistične Nemčije, pred tem pa še fašistične Italije. Seveda je jasno, da gre tu za zgodovinske laži in falsifikate, ki jih režimski zgodovinarji še kar naprej ponavljajo, saj je mit o »hudobnem Rožmanu« eden osrednjih stebrov sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil.

 

O tem, kdo je bil v resnici škof Rožman in kakšno vlogo je odigral v času vojne, seveda velika večina slovenske javnosti ne ve, mnogi pa tudi nočejo vedeti. Nekaj malega tu in tam o njem objavijo katoliški mediji, seveda na bolj sramežljiv način, da se ne bi komu preveč zamerili. Lani so mu ob 50-letnici smrti posvetili nekaj pozornosti, šest let prej pa so njegovi posmrtni ostanki dobili zasluženo mesto v eni od grobnic ljubljanske stolnice, kjer počiva več ljubljanskih škofov in nadškofov, med drugim tudi Alojzij Šuštar in Alojz Uran, ki so ga pokopali letos. Lani je Glasnik Kraljice miru (krščanska revija, ki jo izdaja svetišče Kraljice miru na Kureščku) objavil tudi članek o tem, kako je bil škofu Rožmanu že ob novi maši nekako napovedano, da bo nosil težak križ – kar se je tudi uresničilo z drugo svetovno vojno, revolucijo, begunstvom, ukradenim dobrim imenom ter smrtjo v tujini.

Spomnimo: na podoben način kot Rožmana še danes nekateri blatijo tudi blaženega Alojzija Stepinca, kardinala in zagrebškega nadškofa. Njegovo skorajšnjo kanonizacijo (razglasitev za svetnika) je Sveti sedež odložil za nedoločen čas, očitno na pobudo Srbov, ki nasprotujejo temu koraku. Vendar pa je znano, da je bila Stepinčeva družina Srbom naklonjena, v mladih letih se je mladi Alojzij kot prostovoljec celo boril na solunski fronti, sicer v njeni zadnji fazi – in to na srbski strani (takrat je že nastala Kraljevina SHS).

Skrbel za varen beg Judov pred nacisti

A vrnimo se k škofu Rožmanu. Verjetno niti sedanje generacije katoličanov ne vedo, da je podobno kot številni papeži (tudi tedanji Pij XII., pa kasnejši Janez XXIII., ki je bil v času vojne cerkveni diplomat) in škofje reševal Jude pred nacističnimi okupatorji, saj je Judom grozila zanesljiva deportacija v uničevalna taborišča. Kot je zapisal na facebooku eden najboljši poznavalcev Judov na Slovenskem dr. Bojan Zadravec, je škof Rožman tako za posameznike judovske vere ali tiste, ki so bili judovskega rodu in katoliške vere, družine in skupine prevzel skrb, se za njih zavzel in prosil za pomoč pri komisarju ali generalu ali se obrnil na kardinala v Vatikan. »Za znanega ljubljanskega Juda Bolaffia, ki je spremljal židovske begunce skozi Ljubljano in naprej - koliko točno jih je bilo, ne vemo - je bil škof Rožman njegov glavni pomočnik,« je zapisal.

»Priče, da so preživeli po zaslugi škofa Rožmana, so tudi sinovi češkoslovaškega tovarnarja Oskarja Deutscha: Kurt (danes živi v ZDA), Elias (živi v Izraelu, v Beerševi) in Raoul (živi v Izraelu, v Tel Avivu). Njihov oče se je s pismom obrnil na Bolaffia in obenem na Rožmana, ko so nekaj mesecev ilegalno prebivali v Ljubljani. Neke noči so do stanovanja, danes se ne spominjajo, kje v Ljubljani je to bilo, prišli uniformirani Italijani in jih odpeljali na železniško postajo. En od uniformirancev je sedel skupaj z njimi do Milana. Pet članov družine je vojno preživelo. Z ladjo so se vkrcali v Hajfi, kjer so v začetku prebivali v šotorih. Starša Oskar in Elizabeta sta pokopana v Izraelu,« je zapisal Zadravec.

Večkrat posredoval za Jude pri najvišjih oblasteh

Zadravčevemu zapisu je pritrdil tudi dr. Renato Podbersič, goriški zgodovinar in zagotovo eden najboljših poznavalcev zgodovine judovstva na Slovenskem. Leta 2016 je o škofu Rožmanu in reševanju Judov objavil znanstveni članek v Bogoslovnem vestniku, sicer glasilu Teološke fakultete v Ljubljani. Kot pričajo različni arhivski dokumenti tako v Ljubljani (Nadškofijski arhiv, Arhiv Republike Slovenije) kakor v Rimu (Centralni državni arhiv), je pri posredovanju za judovske begunce, posameznike in cele družine, pomagal tudi tedanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. »Dobro je bil obveščen o zločinih ustašev nad judovskim prebivalstvom, ki so se začeli že kmalu po razpadu Kraljevine Jugoslavije in po vzpostavitvi Neodvisne države Hrvaške (NDH) aprila 1941. Poleg tega je škof Rožman kot izobražen teolog gojil spoštovanje do judovskega ljudstva, kakor se – konec koncev – kaže tudi v njegovih pridigah,« je dejal Podbersič.

Kot je še zapisal Podbersič, je za judovske begunce skrbela predvsem organizacija DELASEM; to je akronim za »Delegazione per l'Assistenza degli Emigranti Ebrei«, sedež je bil v Genovi. »DELASEM je imela svojega zaupnika tudi v Ljubljani, to je bil vinski veletrgovec Evgen (Eugenio) Bolaffio, rojen leta 1888 v Ljubljani. Izviral je iz znane goriške judovske sefardske družine, poročen pa je bil s Slovenko. Ena njegovih prvih (neuradnih) poti je vodila v škofijski dvorec k škofu Rožmanu. Škof Rožman se ni ustrašil posredovanja za preganjane Jude pri najvišjih oblasteh, tako cerkvenih kakor državnih. Na prošnjo zastopnika Bolaffia je že 6. septembra 1941 poslal telegram v Vatikan, naslovljen na kardinala Luigija Maglioneja (1877–1944), vatikanskega državnega tajnika. Telegram je prestregla italijanska varnostna služba (Pubblica sicurezza), tako da se je ohranil v Italijanskem državnem arhivu v Rimu (Archivio Centrale dello Stato) v fondu Ministrstva za notranje zadeve. Po tednu dni je škof Rožman zopet posredoval pri kardinalu Maglioneju za isto skupino judovskih beguncev. Želel jih je namreč obvarovati internacije v italijanskih koncentracijskih taboriščih,« je še dodal.

Italijanske okupacijske oblasti jih niso izročile Nemcem

Marsikdo se bo tudi začudil, da celo italijanske okupacijske oblasti Jude niso po liniji najmanjšega odpora izročali Nemcem. O tem priča še ena zgodba, ki jo je objavil Zadravec, namreč o skupini judovskih prebežnikov, ki je prišla v graščino Lesno Brdo blizu Vrhnike. »Decembra leta 1940 je skupina šestnajstih deklet boječe objemala svoje najbližje in bilo jim je jasno, da se vidijo zadnjikrat. Dekleta so zapustila berlinsko železniško postajo in se odpeljale proti Dunaju. Dunajske množice so že 12. marca 1938 na veliko pozdravljale velikega sina svoje domovine,« piše (medklic: med znanimi Dunajčani, ki so bili deportirani v taborišče smrti, je bil tudi znani terapevt in psihiater Viktor Frankl). V tej skupini mladih Judov je bila najstarejša Tilla Nagler stara sedemnajst let, najmlajša Ruth Mušiah pa je bila stara deset let, in po pripovedovanju bila najbolj pogumna. »Iz Dunaja so bile namenjene za Gradec. Dekleta so bile v strahu, bile so tujke v tuji deželi, še posebej, ko so iz Gradca pripotovale do Maribora, tam ob pomoči obmejnega komisarja Uroša Žuna ostale nekaj dni. Nemci so izvedeli za Žunovo pomoč, zato je pobegnil v Zagreb, od tam pa v Bosno, kjer se je skrival pod tujim imenom. Rešena dekleta so odšla prav tako za Zagreb, kjer jih je sprejela židovska verska občina. Največjo skrb je tam za njih prevzel Joško Indig, judovski mladenič iz Zagreba, sicer rojen kot Jožef Ithai v Osijeku. Na Hrvaškem so že v tistem času Jude začeli pošiljati v Jasenovac, zato se je Indig odločil, da bo skupino šestnajstih deklet skupaj z drugimi židovskimi sirotami pospremil v Ljubljano. Skupaj jih je bilo trideset. Med temi je bila tudi Lotti Zindorf iz Sarajeva, ki se je priključila skupini.«

Po vojni je živela v Haifi v Izraelu pod imenom Lotika Schöngut. Če ne bi prišla pod okrilje Indiga, bi jo usmrtili tako kot vse člane njene družine. »V Ljubljani se je Indig obrnil na Evgenija Bolaffija (rojen 1888, umrl po vojni v Izraelu), judovskega veletrgovca, poročenega s Slovenko. Leta 1942, ko je bila prva hajka na židovske emigrante v Ljubljani, je Bolaffio šel do škofa Rožmana in prosil, naj posreduje v Vatikan, da judovskih beguncev iz Ljubljane ne pošljejo na Hrvaško, ampak v Italijo. Škof je prošnji ustregel. Italijani pa so se za judovske begunce po škofovem posredovanju zavzeli in jih celo zaščitili. Skupino, kjer je bilo šestnajst deklet so poslali na grad na Lesno Brdo.« Joško Indig, ki je po vojni živel v Izraelu v kibucu Gath, je med potjo od Ljubljane do Lesnega Brda zapisal: »Kako sem srečen, da bodo ti ubogi otroci videli slovenske lepote. Potujemo po ovinkih, vzpenjamo se proti Lesnemu Brdu, povsod naokoli čudoviti gozdovi iglavcev, prekrasna Horjulska dolina, obkrožena s hribi, temnimi, čudovitimi. Poslušam vzklike otrok: ’Kako je tukaj lepo!’«

»Nastanili so se v prazni graščini. Sveče in petrolejke so svetile v gotski sobi, polni starega pohištva in slik. Sedeli so zatopljeni v misli. Skoraj nič drugega niso jedli, kot le na vodi kuhano polento. Italijanska oblast pa je za judovske otroke v gradu vedela in skrbela za njihovo varnost,« je o tej skupini judovskih beguncev zapisal dr. Bojan Zadravec.

Zgodovinar dr. Renato Podbersič je kot eden najboljši poznavalcev zgodovine Judov na Slovenskem potrdil tezo, da je škof Rožman veliko Judom rešil življenje.

Lesno Brdo kot rešitev pred oblastmi NDH

Kot že rečeno, je močno vlogo pri prebegu Judov igral Joseph Ithai Indig, ki se je rodil leta 1917 v Osijeku. Njegov oče je bil kantor v tamkajšnji sinagogi, v družini pa so govorili nemško. V domačem mestu je odraščal in obiskoval judovsko osnovno šolo, maturiral pa je na državni gimnaziji. »Že v mladosti se je priključil judovski sekularni organizaciji Ha-Shomer Hatzair (Mlada straža), v tridesetih letih zelo popularni med judovsko mladino v vzhodni Evropi, kjer se je navzel revolucionarnih idealov in sionizma. Njegov življenjski moto sta predstavljala študij in delo. Po maturi se ni želel vpisati na univerzo, čeprav je bil zelo dober dijak. Raje se je izučil za mehanika, saj je kot prepričan sionist smatral ta poklic za pomembnejšega ob pričakovani selitvi v Palestino. V prostem času se je sam izobraževal. Njegove sposobnosti in jasni življenjski cilji so mu očitno namenili pomembno vlogo rešitelja, ki jo je odigral med holokavstom. Po koncu druge svetovne vojne se je Indig preselil v Palestino. Poročil se je z Berlinčanko in sionistko Lilli Bernhard. Prevzel je tudi novo, judovsko ime Ithai, kar v ohlapnem prevodu pomeni »ljubezniv«. Naselil se je v kibucu Gat, kjer se je najprej posvetil kmetovanju in se obenem izobraževal. Postal je ravnatelj šole v omenjenem kibucu, kjer je umrl leta 1998,« je zapisal Podbersič.

Goriški zgodovinar sicer potrjuje Zadravčev zapis o naselitvi Judov na Lesnem Brdu s podporo ljubljanskega škofa. »Spomladi 1941 se je mladi sionist Josef Indig, skupaj z okrog štiridesetimi judovskimi sirotami z območja Tretjega rajha znašel v Zagrebu v tedanji NDH, kjer so jih aretirali. Italijanski uradnik mu je tedaj svetoval, naj jih odpelje v italijansko okupacijsko cono, češ da so Italijani sicer Hitlerjevi zavezniki, ki pa ne preganjajo Judov. Omenjeni uradnik je Indigu tudi uredil, da je te judovske begunske otroke lahko odpeljal v takratno Ljubljansko pokrajino (Provincia di Lubiana) pod italijansko okupacijo. Organizacija DELASEM mu je tam priskrbela denar, iz Italije je prejel vsoto 30.000 lir, ki je zagotavljala plačilo najemnine za šest mesecev. V začetku julija 1941 je lahko najel stari dvorec Lesno Brdo pri Vrhniki in pripeljal skupino otrok iz Zagreba. Z vlakom so potovali preko Ljubljane do majhne postaje Drenov Grič pri Vrhniki, od koder so se peš odpravili do dvorca Lesno Brdo. Pri posredovanju za begunske otroke je pomagal tudi tedanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Skupina je tu ostala eno leto.«

Judje so očitno načrtovali, da bi graščina na Lesnem Brdu postala njihovo trajno zavetišče. »Vlogo skrbnikov je najprej prevzelo šest odraslih, kasneje so se pridružili še trije. Vodja skupine je bil omenjeni Joseph Indig, ki mu je pri ekonomskih zadevah pomagal Markus Schoky (Marek Silberschatz) iz Lodza. Kmalu po prihodu na Lesno Brdo se je za otroke začel tudi pravi pouk. Šolski urnik je poleg drugega sestavljalo poučevanje o življenju v Palestini, učenje (moderne) hebrejščine (ivrith), judovske zgodovine, literature in glasbe. Poučevanje slednje je prevzel Bories Georg (Boris Jochvedson), znani berlinski pianist. Indig je namreč želel v skladu s svojimi sionističnimi ideali Lesno Brdo spremeniti v pravo akhsharà. Za njihovo vzdrževanje je skrbela predvsem DELASEM. Koordinacijo je v imenu omenjene organizacije prevzel Eugenio Bolaffio, predstavnik DELASEM, ki je bil v stalnem stiku z Lesnim Brdom in italijanskimi oblastmi. V začetku so mesečno prejemali 1000 lir, kar je moralo zadoščati za skoraj petdeset oseb. Kasneje se je na Indigove prošnje ta vsota nekoliko povečala. Prihajale so občasne informacije o sorodnikih, ki so ostali na ozemlju pod nemško kontrolo, vendar so s časom tudi te zamrle.«

Škof Rožman ponovno posreduje, da Judov ne bi odpeljali v Avstrijo

Idilo pa so kmalu pokvarile spremenjene razmere na terenu. »Spomladi 1942 so se spopadi preselili tudi v dokaj mirno okolje okoli Lesnega Brda. Razplamtel se je partizanski boj, prihodi italijanskih patrulj so bili vedno pogostejši. Situacija za mlade in začasne judovske begunce je postajala nevarna. Zato so se odločili za njihovo preselitev v Italijo, pobudo je dal omenjeni Bolaffio in z argumenti prepričal Lelia Valobra, vodjo DELASEM. Organizacijo tamkajšnje namestitve je prevzel Gino Friedmann (1876–1964) iz ugledne italijanske judovske družine in nekdanji župan kraja Nonantola pri Modeni. Najeli so impozantno podeželsko Villo Emma s 46 sobami, ki je bila tedaj prazna in v zelo slabem stanju. Akcija reševanja mladih judovskih beguncev velja za enega pomembnejših uspehov organizacije DELASEM. Italijani so skupino iz Lesnega Brda premestili v Italijo. Nemci so od italijanskega poveljstva zahtevali, da vlak z židovskimi begunci usmerijo na sever, proti Avstriji. A so ukaz po posredovanju škofa Rožmana preslišali in vlak usmerili proti Trstu.«

Kot piše Podbersič, se je sredi julija 1942 Josef Indig skupaj z judovskimi otroki in mladostniki, ki jih je spremljal, vkrcal na vlak v Italijo. Niso imeli pojma, kje se bodo nastanili. Naročeno mu je bilo, naj se enostavno odpeljejo do Trsta. Šele tam so mu povedali, da so za njih našli nastanitev v mestecu Nonantola, približno deset kilometrov od Modene, ki je tedaj štelo skoraj deset tisoč prebivalcev. »Potovali so preko Trsta, Benetk in Bologne do Modene in prispeli v Nonantolo 17. julija 1942. O usklajenosti državnih oblasti priča tudi komunikacija med njenimi različnimi predstavniki. Tako je dr. Giorgio Boltraffio, tedanji prefekt v Modeni, 20. julija 1942 poročal Visokemu komisarju v Ljubljani, da je v Villo Emma v Nonantoli pri Modeni prispel konvoj štiridesetih judovskih sirot iz Nemčije (v viru: orfani ebrei germanici), ki so potovali s »potrebnim spremstvom«. Skrb zanje in namestitev je prevzela judovska skupnost iz Modene. Za prihod otrok so vilo obnovili in vanjo postavili celo pianino. Ponovno se je pričel šolski pouk, ki so ga popestrili s hišnimi deli in praktičnim delom na polju. Poljedelstvo je namreč predstavljalo pomembno sestavino sionističnega programa. Za navodila pri kmetovanju je skrbel lokalni kmet Ernesto Leonardi. Sčasoma so na posestvu uredili tudi krojačnico in mizarsko delavnico, slednjo je vodil judovski begunec Hersz Naftali Schuldenfrei. Krajevne oblasti si niso zatiskale oči pri pomoči mladim beguncem, med drugim so trinajstletnega Jakoba Goldberga cepili proti steklini, ker ga je ugriznil potepuški pes,« je še zapisal Podbersič.

Po pripovedi Lotike Schöngut so bili mesec dni v italijanski Nanantoli v nekem praznem domu. Tam so bili za nekaj časa spet na varnem, a do Palestine jih je čakala še dolga pot. Vseh šestnajst deklet in vsa skupina, sedaj jih je bilo trideset, je prišlo na cilj. O svoji medvojni odisejadi se vsako leto spominjajo tri v Berlinu rojene gospe, ki so skupaj potovale iz berlinske železniške postaje, prebivale na Lesnem Brdu in bile priče razglasitvi države Izrael: Tilla Nagler-Offenberger (rojena 1923), Irit Zwick-Rosenberger (rojena 1926) in Hilda Miron-Steinhardt (rojena 1925), ki je od Berlina do Palestine pisala dnevnik. Danes ga prebira mlajšim rodovom, že svojim pravnukom.

Eugeniju Bolaffiu so po vojni, po dolgih zasliševanjih odvzeli vso premoženje in državljanske pravice, češ da je sodeloval z Nemci in Italijani, da si je nabral vojni dobiček in da je bil vojni zločinec. Brez vsega se je izselil v Izrael, še piše Podbersič. Na takšen način je komunistična oblast mnogo preživelih Judov v tedanji Jugoslaviji ponižala in jih naredila za razredne sovražnike – spomnimo se nenavadnih okoliščin prodaje Moskovičeve vile, v kateri je sedaj sedež SD, naslednice KPS.

Za prebegle Jude se je zanimal tudi komisar Grazioli

Vprašanje preselitve mladih judovskih beguncev je očitno zanimalo tudi Emilia Graziolija, visokega komisarja Ljubljanske pokrajine, potrjuje Podbersič. »S telegramom se je 23. junija 1942 obrnil na italijansko notranje ministrstvo in jih spraševal za napotke glede prevoza beguncev v Nonantolo. Torej so predstavniki državnih oblasti v Ljubljani že vedeli za nameravani cilj beguncev iz Lesnega Brda. Pravzaprav je Graziolija zanimalo, ali je cilj že dokončno določen in naj potemtakem dovoli odhod. S preselitvijo otrok se je kljub italijanski protijudovski zakonodaji strinjalo tudi italijansko notranje ministrstvo, pravzaprav je šlo za usklajeno akcijo med omenjenim ministrstvom, Visokim komisarjem v Ljubljanski pokrajini in prefektom v Modeni.«

Borec za mir, ki je bil prisiljen v izgnanstvo

Škof Rožman se je sicer večkrat srečeval s predstavniki okupatorskih oblasti, vendar intimno z njimi ni simpatiziral. Tega pa jim tudi ni pokazal, predvsem v skrbi, da bi lahko rešil čim več življenj. Znano je, da se je zavzel za izpustitev komunista Toneta Tomšiča, vendar Italijani niso popustili. Po vojni so na Rožmanovem procesu komunisti preprečili pričanje Tomšičevi materi, Rožmana pa v odsotnosti obsodili na zaporno kazen. Rožman je bil tedaj že v emigraciji, v katero je bil dejansko prisiljen, saj je ob zaključku druge svetovne vojne zapustil Ljubljano, ko je šel v Celovec, načrtoval pa je, da bi se v Ljubljano vrnil, kar pa se ni zgodilo. Umrl je leta 1959 v Clevelandu, pokopan pa v Lemontu pri Chicagu vse do leta 2013. Njegove posmrtne ostanke so nato prenesli v Slovenijo.

Znano pa je tudi, da je škof Rožman že malo pred začetkom druge svetovne vojne sodeloval na velikem molitvenem srečanju za mir na Kureščku, v času vojne pa je kot dušni pastir skrbel za uresničevanje Marijinih naročil iz Fatime, da bi prišlo čim prej do konca vojne. Več o tem si lahko preberete TUKAJ. Obtožbe na njegov račun sicer izhajajo iz sodbe povojnega »ljudskega« sodišča – čeprav je bila sodba leta 2007 razveljavljena, se sramotenje in obtoževanje nadaljuje. O montiranem procesu proti škofu Rožmanu je obširno znanstveno delo objavila zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, o Rožmanu pa so svoja pričevanja objavljali številni njegovi tedanji sodelavci, tudi njegov nekdanji tajnik, kasnejši pomožni škof dr. Stanislav Lenič, pa tudi Rožmanov naslednik (nad)škof Anton Vovk, ki so ga komunistični oblastniki silili, da javno obsodi svojega predhodnika, vendar na to ni pristal. Zaradi tega je moral prenašati številna mučenja, vključno s terorističnim napadom – zažigom v Novem mestu leta 1952.

 

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.