Primer Primoža Rogliča: kako deluje progresivna obdavčitev in kje se zalomi

  • Napisal  Janja S.
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
(Slika: Pixabay) (Slika: Pixabay)

Selitev najboljšega slovenskega kolesarja Primoža Rogliča v Monako, ki velja za davčni raj (nebesa), saj kneževina ne pozna davka na dohodek, še vedno odmeva.

Po eni strani je v delu javnosti sprožila odobravanje, po drugi strani zgražanje (TUKAJ). Izhodišče slednjih je, da bi moral Roglič ostati v Sloveniji, biti progresivno obdavčen, kot to predvideva slovenska zakonodaja, na ta način bi družbi (državi) vračal vložek, ki je bil vanj vložen. Če predpostavimo, da bo letni zaslužek Rogliča (brez nagrad) okoli milijon evrov (ker je pač eden najboljših kolesarjev na svetu), bi moral plačati pol milijona evrov dohodnine (50-odstotna stopnja). Ker ima Slovenija še druge dajatve, bi mu na koncu od milijona evrov ostalo manj kot 400.000 evrov.

Progresivna levica pravi, da je to povsem dovolj, da bi normalno in ugodno živel. Če odmislimo norost, da bi levičarji določali, koliko posamezniku zadostuje za življenje, bo država Slovenija zaradi parazitske in progresivne davčne zakonodaje ostala brez zajetnega kupčka denarja. Tako je tudi z drugimi, ki zaradi požrešne družbe svoje premoženje in zaslužek preusmerjajo v davčno bolj prijazna okolja. Davčni raji (ali nebesa) so znani predvsem po tem, da ne poznajo progresivne obdavčitve. To pomeni, da bogatejši plačajo za davek večji delež svojega zaslužka, revnejši pa manj.

Zato si preberite spodnjo zgodbo, ki je bila pred skoraj dvajsetimi leti objavljena v Chicago Tribune. To je bilo pismo nekega Dona Donsona (kasneje se je izkazalo, da je ime izmišljeno), ki se je odzval na članek o pravičnosti progresivne obdavčitve. Zgodba gre nekako takole (povzeto po blogu Kavarna Hayek):

»Vsak večer se je na večerji v neki restavraciji srečalo 10 moških. Plačilo računa, ki je znašal 100 evrov, so si razdelili. Da bi bili pravični, ker so bili pač različno bogati oziroma revni, so plačevali po naslednjem ključu. Prvi štirje niso plačali nič, peti je plačal 1 dolar, šesti je plačal 3 dolarje, sedmi 7 dolarjev, osmi 12 dolarjev in deveti 18 dolarjev. Razliko, ki je znašala 59 dolarjev, je poravnal deseti. Zadnji je torej plačal večerjo sebi in še petim drugim.

Nekega dne se je restavracija odločila, da zniža cene. Večerja, ki je za deseterico postala rutina, je po novem znašala 80 dolarjev. Odločili so se, da ohranilo razmerja, po katerih so plačevali večerjo in si vsak odšteje prihranek, ki ga je povzročilo znižanje cen.

Znižanje cene večerje na prve štiri ni vplivalo, saj že do zdaj niso plačali ničesar. Še vedno so jedli brezplačno, peti pa še naprej plačeval 1 dolar. Drugi so si obračunali prihranek: šesti je po novem plačeval 2 dolarja (1 dolar manj), sedmi 5 dolarjev (2 dolarja manj), osmi 9 dolarjev (3 dolarje manj), deveti 14 dolarjev (5 dolarjev manj) in deseti 49 dolarjev (10 dolarjev manj). Čeprav je šesti privarčeval kar 33 odstotkov, deseti pa najmanj (16 odstotkov), niso bili zadovoljni.

Ko so povečerjali, so namreč (nominalno) primerjali svoje prihranke. „Jaz nisem nič privarčeval,“ je dejal peti in s prstom pokazal na deseto osebo: „On je privarčeval kar 10 dolarjev.“

„Jaz sem privarčeval samo dolar,“ je dejal šesti in dodal: „Ni pošteno, da je deseti privarčeval desetkrat več kot jaz.“

„Res je,“ je dejal sedmi, „jaz sem privarčeval samo dva dolarja. Zakaj bi deseti plačal 10 dolarjev manj, jaz pa samo dva. Taka računica gre na roko bogatim.“ Podobno sta bila jezna tudi osmi in deveti. Menila sta, da ju deseti izkorišča.

Oglasili so se tudi prvi štirje, ki nikoli niso plačali ničesar. Dali so prav nezadovoljnežem: „Res je. Taki izračuni koristijo izključno bogatim. Tako se izkoriščajo revni!“ In še: „Mi nismo dobili ničesar. Kje je naš delež?“

Devet mož je obstopilo desetega, ga odpeljalo na bližnji hrib in ga linčalo.

Naslednji večer se je deveterica kot običajno spet dobila na večerji. Ko so dobili račun, ni bilo koga, ki bi ga poravnal. Dojeli so, da jim manjka več kot polovico denarja.«

Originalni tekst A Tax-cut Parable lahko preberete tukaj.

nazaj na vrh