Premier Janez Janša: Vojna z mediji: Basen o nas, žabah, skuhanih v mlačni vodi ter grožnjah s smrtjo

  • Napisal  Janez Janša (Facebook)
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Janet janša, predsednik Vlade RS. (Slika: arhiv Demokracije) Janet janša, predsednik Vlade RS. (Slika: arhiv Demokracije)

»Vojna posameznika z mediji ne obstaja, kot ne obstaja vojna posameznika z vojsko neke države.«

Zelo verjetno ste že velikokrat slišali stavek, da se vojne z mediji ne da dobiti. Sodi med tiste »ponarodele« fraze, ki jih večina ljudi dobronamerno ponavlja, ne da bi se vprašala, kaj pravzaprav izgovarjajo. Če zakurite pod kotlom in žabo vržete v vrelo vodo, bo brž skočila ven. Če pa jo vržete v mlačno in počasi segrevate, bo obtičala v kotlu do bridkega konca.

Tudi sam sem sodil med ponavljalce ponarodele fraze o vojni z mediji, dokler nisem pred sedmimi leti v Berlinu naletel na modrega moža, sicer dolgoletnega prijatelja pokojnega nemškega kanclerja Helmuta Kohla. V pogovoru, čakajoč na začetek okrogle mize, sem mimogrede izgovoril to frazo in se nato zagledal v njegove dvignjene obrvi.

»V antičnem Rimu so mlade legate učili, da je strah pred rimskimi legijami močnejše orožje od njihovih sulic in mečev,« je začel svoj poduk modri mož. In nadaljeval (povzeto po zapisku) z lekcijo iz davne zgodovine. »Zato so prek trgovcev in popotnikov načrtno širili glas po vsem takrat znanem svetu, da so rimske legije nepremagljive. Bile so sicer izjemno disciplinirane, izurjene in dobro opremljene, a nikakor ne nepremagljive. Premagovali so jih Kelti, Germani, Kartažani, Parti in mnogi drugi, njihove bitke pa so bile kljub temu doma in po svetu vztrajno opevane kot zmagovite. In mnogi Rimljani so v njihovo nepremagljivost verjeli celo še potem, ko so jim pretorjanci kar sami za cesarje postavljali “barbare”, cesarstvo pa je zgnilo zaradi lastne dekadence. Res pa takrat niso poznali interneta.«

»Podobno je z mediji oziroma predvsem tistimi mediji, ki so pretežno orodje propagande namesto ogledalo resnice,« je prešel na bistvo. »Takšni mediji si jemljejo pravico do monopola nad vedenjem in presojo. Kritizirajo, a ne prenesejo, če kdo kritizira njih. Njim ne smeš ničesar oporekati. Še manj njihovim lastnikom oziroma gospodarjem. Lahko se samo strinjaš z njimi. Sicer te proglasijo za neprištevnega, te smešijo in morijo tvoje ime. Če ne odnehaš, se braniš in se ne predaš, te obtožijo napada. Obrnejo. Ti da napadaš njih, ti naenkrat očitajo, celo da se greš vojno proti njim ti obesijo« je dejal in se malo zamislil.

»Moj prijatelj Helmut Kohl je postal njihova tarča potem, ko je nekje izjavil, da časopisov sploh ne bere,« je nadaljeval. »Dejal je v nekem intervjuju, da časopisi pišejo o tem, kar se je že zgodilo, njega pa da predvsem zanima prihodnost, manj preteklost, zato da jih ne bere. Planili so nanj, še posebej levičarski Spiegel,  in ga na koncu začeli obtoževati vsega mogočega. Prijatelji so ga začeli svariti, naj popusti, češ da vojne z mediji ni mogoče dobiti. On pa jim je vrnil z vprašanjem,  če poznajo koga, ki je zmagal tako, da je zbežal?«

Pozneje smo na okrogli mizi, kjer je sodelovalo veliko intelektualcev iz vseh celin, odprli isto temo in po več urnem pogovoru so se izoblikovale naslednje ugotovitve :

  • Medij, ki sledi resnici, kar je predpogoj, da se zbirki člankov ali prispevkov sploh lahko reče “medij”, ne bo nikoli kritik, ki letijo nanj, razglasil za napad na svobodo novinarstva ali celo za vojno proti medijem. Objavil bo kritiko in jo skušal ovreči z dejstvi. Če teh ni, se bo uredništvo opravičilo in popravilo š Če nek “medij” ravna drugače, to seveda ni medij, ampak podaljšek nekega ozkega, partikularnega interesa, nikakor pa ne steber svobode in demokracije.
  • Če nekoga lažno oblatijo in se napadeni ne brani, češ “z mediji se ne splača prepirati”, je že na samem začetku izgubil bitko. Če se zanaša na to, da bo na sodišču dokazal pravico, bo medijsko umorjen po nekaj mesecih (mesecih ponekod na zahodu, v Sloveniji po več letih, na Kitajskem nikoli) pravdanja z začudenjem opazil, da so ravno tisti mediji, ki so ga najbolj morili, sodbo v njegovo korist objavili na najmanj opaznem mestu ali času z najmanjšimi črkami ali minutažo, ostali pa večinoma zamolčali, češ da jih ne zadeva.
  • Kritiko svojega lažnivega ali manipulativnega poročanja razglasijo za vojno, kar preprostega človeka že zaradi pojma kar Nato tistemu, ki ga medijsko morijo, obesijo še to, da vodi vojno proti njim. V mlačni vodi skuhan del “javnega” mnenja pa modro kima, češ “vojne z mediji se ne more dobiti”.

Poklicno skupino, ki se je znotraj zahodne civilizacije najprej oklicala za sedmo silo, nato za četrto (neizvoljeno) vejo oblasti, na koncu pa kar za moralnega razsodnika nad politično korektnostjo, danes vse težje prepoznavamo kot nekaj dobrega, saj v resnici niso več ne eno ne drugo ne tretje. To se vse bolj jasno razkriva tudi širši javnosti. Dva zgodovinska “izenačevalca” moderne družbe, izobrazba in internet, namreč drastično rušita nastajajoče malike Orwellovske družbe in prinašata upanje, da zahodna civilizacija ne bo doživela usode (Z) Rimskega cesarstva. Svetovne knjižnice znanja, dostopne v realnem času stotinam milijonov ljudi, močno otežujejo usmerjanje “vedenja” v nacionalnih, regionalnih in globalnem okviru. Internet daje vsakemu posamezniku delček moči medija, kar v povezavi z znanjem in možnostjo takojšnjega preverjanja informacij močno omejuje  doseg medijskih monopolov. Sodobno “zdravilo” za medijske monopole sta tako še vedno nujna konkurenca v medijskem prostoru ter svoboden internet.

Tudi v Sloveniji bi bila takšna razprava o medijski svobodi in »vojni z mediji« več kot dobrodošla.

Julija 2016 sem na konvenciji Republikanske stranke srečal kolega iz IRI, Mednarodnega republikanskega inštituta, znanega strokovnjaka, ki se ukvarja z analizo volilnih kampanj. Bil je zelo pesimističen. Glede možnosti zmage njihovega kandidata Donalda Trumpa na predsedniških volitvah je celo dejal, da realnih možnosti ni in da bo njegova kandidatura zelo škodila stranki tudi na vzporednih kongresnih volitvah ter volitvah v posamičnih zveznih državah. Seveda ni pozabil dodati, da Donalda Trumpa od 300 največjih medijev v ZDA podpirajo samo trije in da njegovi kandidaturi od vsega najbolj škodijo njegovi tviti. Podobno je bilo tudi mnenje večine članov vodstva Republikanske stranke, s katerimi smo se srečevali v tistih dneh na konvenciji.

Kot vemo, so se volitve leta 2016 v ZDA končale ne samo s predsedniško zmago Donalda Trumpa, ampak je Republikanska stranka slavila tudi na kongresnih volitvah ter v več kot dveh tretjinah zveznih držav, kjer so bile volitve istočasno s predsedniškimi. Nekaj mesecev kasneje sem dobil v branje interno analizo volitev, ki jo je sopodpisal isti strokovnjak. V njej so med drugim zapisali, da med najpomembnejše razloge za zmago Donalda Trumpa na predsedniških volitvah sodi njegova neposredna komunikacija z volilci, predvsem pa njegove hitre, ljudem razumljive reakcije preko twitterja, ki so sovražno razpoloženim medijem onemogočile še hujše manipulacije.

Kadar se mediji z monopolno močjo lotijo posameznika ali manjšinske skupine v družbi in se ta ali ti poskušajo braniti, to ni medijska vojna. Ne pri nas ne nikjer drugod po svetu. Le privid v tej smeri ustvarjajo. V resnici v teh obračunih s šibkejšimi ni nobene moralne moči, le gola zloraba priviligiranega monopolnega položaja ali celo davkoplačevalskega denarja, zloraba javnosti in strah pred resnico.

Vojna posameznika z mediji ne obstaja, kot ne obstaja vojna posameznika z vojsko neke države. Delno točen je lahko le termin “medijska vojna”, kadar se konkurenčni mediji s približno enakim vplivom spopadajo med sabo. Tega so bile mnoge zahodne družbe stoletja navajene, ker se je tako vzpostavljala konkurenca in preprečevali monopoli. Med mislečimi ljudmi, kar bi novinarji morali biti, ni vrednotno nevtralnih, saj imajo vsi normalni ljudje z razumom svoje vrednotno prepričanje. Zato morajo imeti v demokratični družbi različne vrednotne usmeritve čimbolj enake možnosti izražanja in zagovora svojih idej. Medijska konkurenca je pomembnejša od vsake druge oziroma je predpogoj demokratične družbene ureditve in svobodne družbe nasploh.

Posameznik vojne z mediji  torej res ne more dobiti, ker takšne vojne ni in je nikoli nikjer ni bilo. Lahko pa se razbijajo monopoli laži. To pa ne le da se da, ampak je za dobro prihodnost kateregakoli naroda ali države to nujno potrebno. Za začetek je izjemno zdravo ne gledati, brati ali poslušati tistih “medijev”, pri katerih že vnaprej veš, kako bodo stvar obrnili. Samo čas izgubljaš z njimi.

Še posebej v Sloveniji, kjer se je vodstvu nacionalne RTV Slovenija maja 2020 zapisal naslednji stavek:

“Javna radiotelevizija predstavlja enega od temeljev svobodne družbe, zato napadi na RTV Slovenija pomenijo tudi napad na demokracijo.”

Pred 32 leti, maja 1988, so v isti hiši prebrali tole izjavo takratnega predsedstva CK ZKJ:

“…JLA predstavlja enega od temeljev svobodne in neodvisne SFRJ, zato napadi nanjo pomenijo tudi napad na socialistično samoupravno ureditev…”

Predstavljajte si, da bi ob robu protestov, na katerih se množično krši Zakon o nalezljivih boleznih, kjer posamezniki, oblečeni v uniforme agresorske JLA vihtijo zastave avtoritarne SFRJ in na katerih poslanci Socialnih demokratov in stranke Levica nosijo majice s slikami množičnih morilcev in diktatorjev (in ob tem vzklikajo proti diktatorski vkladi!) vlada objavi komunike, v katerem bi pisalo:

“Slovenska vlada, oblikovana po ustavnem postopku in sestavljena na podlagi demokratično izražene večinske volje volilcev, predstavlja enega od temeljev svobodne družbe, zato napadi na vlado in vladno koalicijo pomenijo tudi napad na demokracijo.”

Si predstavljajte reakcije “Javne radiotelevizije”? Če si, potem vam je vse jasno, kje smo in kako globoka je sprevrženost tistih, ki so se brez vsakih volitev ali ustavnega postopka in brez vsakega sramu samooklicali za “temelj svobodne družbe”.

Ob tem pa se nikoli ne vprašajo, kako se počutijo žrtve njihovih medijskih umorov in njihove družine. Od njih javno obsojeni in oblateni in medijsko umorjeni, še preden so se sodni postopki sploh začeli. Na stotine teh, ki se niti ne branijo, pa bolj znani primeri od Noviča do Radana in končno celo do tistih redkih sodnikov, ki so se upali soditi drugače od medijskih morilcev. Tudi te zadnje čase neusmiljeno diskreditirajo ravno v tistih medijih, ki se brez sramu hkrati razglašajo za branike pravne države in demokracije.

Bogata zgodovina nastankov totalitarnih režimov, od fašističnih do nacional socialističnih, komunističnih, islamističnih do postkomunističnih hibridov (Solženicin) pametne opozarja na očitne znake nevarnosti:

  • Medijski monopol, ki omogoča vzpostavljanje dvojnih meril državnih organov (npr. pranje 1ooo milijonov evrov za totalitarni režim v državni banki se ne preiskuje in sankcionira, zaslišuje pa se predsednika parlamentarne komisije, ki je to odkrivala);
  • Širjenje lažne slike o stanju v državi, kjer se drugim podtika svoja ravnanja in namene;
  • Napadanje in diskreditacija vsega, kar demokratično izvoljenim oblastem omogoča kakršnokoli medijsko, diplomatsko ali javno obrambo ter pozivanje napadenih, naj se ne branijo;
  • Povzročanje izrednih razmer za vsako ceno.

Še posebej točka c. je zanje ključnega pomena. V preprostem jeziku bi jo lahko parafrizirali tudi s stavkom: “Odvrzite orožje, pa bomo lepše ravnali z vami.”

Ali: “Ne pošiljajte depeš, pa ne bo problemov. Ne imenujte svojega nadzornika v svet RTV, čeprav vam po zakonu pripada, ker bo sledil medijski pogrom. Nehajte tvitati, pa vas ne bo nihče napadal.”

Ali res?

Zgodovina nas neusmiljeno uči, da je rezultat praviloma obraten. Totalitaristi so svoje nasprotnike vedno najprej razorožili, nato pa postrelili. Medijsko in fizično. Najprej prvo, nato drugo. Najprej diskreditacija, nato likvidacija. Če je potrebno, tudi fizična. Mogoče v mlačni vodi sploh niste opazili, da grožnje s smrtjo in pozive k umorom na levičarskih shodih RTV Slovenija, POP TV in ostali “mediji” iz iste jate obravnavajo kot nekaj “normalnega”, celo samoumevnega. Pri tem jim pomagajo mnogi v bistvu dobronamerni in bogaboječi posamezniki, ki pa se ne želijo javno izpostavljati in opravičilo za umanjkanje svojega poguma iščejo na obeh straneh. Vse dokler se sami ne znajdejo v kolesju, kar se pri nas vsakemu, če res želi delati pošteno in za skupno dobro, slej ko prej zgodi.

Ne čakajte torej, čas je zdaj. Pod kotlom močno gori.

Predsednik vlade janez janša je tekst objavil na družbenem omrežju Facebook.

nazaj na vrh