Pred štirimi zahtevnimi nalogami! Normalizacija Slovenije in z njo resnični preboj v demokracijo, popolna zaustavitev nezakonitih migrantov in obramba pred epidemijo koronavirusa!

  • Napisal  Dr. Ivan Klemenčič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Vlado v prihodnje čakajo štiri zahtevne naloge. Foto: STA Vlado v prihodnje čakajo štiri zahtevne naloge. Foto: STA

Soočali smo se že s pomembnimi odločitvami ali zgolj pričakovanji za slovenski narod, ko so bila proti uresničitvi vsa dejstva in celo matematična logika. Kazalo je, da so neuresničljiva, objektivno nemogoča, a so se vendarle uresničila.

Spomnimo samo na osamosvojitev Slovenije pred tridesetimi leti. Na agresijo ene najmočnejših armad v Evropi na našo domovino in na slovensko teritorialno obrambo, ki so jo izdajalci na napadeni strani pomagali prej še domala razorožiti. Proti osamosvojitvi niso bili le ti izdajalci, bila je, z nekaj izjemami, tudi mednarodna politika z ZDA. Govorimo še posebej o razočaranju nad zahodnim demokratičnim in protikomunističnim svetom, ker ni hotel podpreti slovenske poti iz komunizma v demokracijo. In vendar je do slovenske osamosvojitve prišlo in ta je bila tudi nenavadno hitro mednarodno potrjena.

Na to tematiko se je oprla nedavna načelna misel Janeza Janše v brezupnih časih za slovensko demokracijo (na Krekovem večeru, 15. novembra 2019), spodbudna misel, da je lahko politično stanje še tako brezperspektivno, a do rešitve nenapovedano, nenadejano vendarle pride.

Vredna spomina iz začetkov novodobne zgodovine slovenskih dežel je tudi (po vojni večidel zamolčana) bitka pri Sisku leta 1593, usodni spopad zahodne krščanske civilizacije z muslimansko.  Poraz kristjanov bi omogočil turško okupacijo hrvaških in slovenskih ozemelj, neoviran pohod do Dunaja, Prage, Rima, ogrozil bi krščanstvo. Napadala je več kot sedemkrat številčnejša turška vojska, ki jo je v pričakovanju zanesljive zmage samozavestno vodil poturčeni Srb Hasan paša Predojević. Oblegano utrdbo je prišla branit kranjska vojska, okrepljena z notranjeavstrijskimi in hrvaškimi bojevniki (vsega do največ 5 tisoč mož) pod vodstvom kranjskega plemiča Andreja Auersperga, ki je z dobro taktiko Turke (in Bosance) strahovito porazila. Slovenski vodja je preživele napadalce nagnal v Krko, kjer jih je večina utonila (od 18 tisoč mož redne vojske se jih je z begom rešilo 2 tisoč). In še končni preobrat: V slavju ob donenju topov in navdušenem sprejemu v Karlovcu so pred sprevodom nosili glavo Hasana paše Predojevića. Tako se je balkanska pot muslimanskih vdorov v naše kraje nepreklicno končala vse do našega stoletja, ko so nedavno oživeli v povsem drugi, mnogo bolj prikriti, zahrbtni obliki, s katero poskušajo muslimani znova okupirati Evropo.

Klavrna politična stvarnost

Vodstvo danes izrojenega evropskega duha in tudi neredkih zahodnoevropskih držav v primerjavi s trdnimi kristjani pred 430 leti to nezakonito invazijo dopušča. Grožnja ni le odpravljena, zdaj je podeseterjena z dvojno grožnjo okuženih nezakonitih migrantov s korona virusom. Na političnem področju sedanjega pomembnega, če ne enega odločilnih trenutkov slovenske zgodovine, obremenjenega s smrtonosno epidemijo, se zadnja leta soočamo z nemočjo demokratične opozicije, da legitimno prevzame oblast. Da edina zmožna in zaupanja vredna že odreši slovenski narod politično demokratično in ga zanesljivo reši epidemičnega izrednega stanja, ohromljenosti družbe in virusne smrtne kose.

Kot vemo, je najprej vse možnosti demokratov docela zatrla globoka država, ki je neposredno pred predzadnjimi volitvami zaprla vodjo opozicije in onemogočila zmago njegovi stranki. Proti vodji opozicije je že tako sprožila 150 afer, ga demonizirala od Depale vasi do desetletne Patrije s Kučanovim “pokom” v režiji njegove mafije. Na zadnjih volitvah Janše ni bilo treba več niti zapreti, bilo bi že kontraproduktivno, zadoščalo je dobro sprejeto navodilo globoke države postpartijskim strankam, da ne gredo v koalicijo z Janševimi demokrati.

Na delu tudi poturice
Vse je spremljala javnomnenjska gonja, da se ve, kdo je državni sovražnik številka ena, ki je kot konstanta dobro poznana. Presenetljivo so se tej enotni fronti s svojim izvirnim prispevkom pridružili še nekateri, ki bi jim po starem zgledu rekli poturice, tj. izdajalci domovine, ki so bili včasih hujši od Turkov. Danes se jim reče tudi “normalni” novinarji. Očitek, da je Janša človeško docela neprimeren politik in nima nikakršnih možnosti, da postane premier, je brezkončno ponavljal novinar, ki je začel služiti medijskemu tajkunu Martinu Odlazku. Z novo Janševo vlado je dobil zasluženo klofuto. Poniževalno je celo iskal kombinacije za nadomestek Janezu Janši, celo nekritično z vpletanjem predsednika NSI, ki se je tudi sam videl v tej vlogi (čeprav bi vlado vodil celo še s šestimi poslanci manj od Šarca). Seveda ne le da je premlad, nima nobenih izkušenj v nobeni vladi in ne seže Janši do gležnjev.

V vsem tem nepotrebnem, obskurnem nakladanju si vztrajno prizadeva tudi komentatorka iz istih Odlazkovih logov, po kateri je Janez Janša že vnaprej kriv za vse slabo na tem božjem svetu. Presenečajo sovraštvo in žalitve, nizkotnost in pokvarjenost s slaboumnimi nedokazanimi trditvami, ker da zdaj novi predsednik vlade dela vse preračunljivo za svojo slavo in nove volitve. Ni torej dovolj, da skušajo stare sile premiera onemogočiti, na delu so tudi poturice z nedokazanimi obtožbami, tako denimo sodelavec dnevnika, ki temelji na ideoloških delitvah Slovencev in s svojim sovraštvom in lažmi, hujskanjem in zgražanjem, najprej do Janeza Janše, stoji pred propadom.

Vendar je Slovencem dobro znano – o tem v nadaljevanju najnovejši anketi – da Janševa vladna ekipa predano dela dan in noč, da po prvem obsežnem “protikorona” zakonu pripravlja drugi paket ukrepov, namenjen pomoči gospodarstvu in sprejetju amandmajev z dopolnitvami prvega paketa, za katerega se je posebno mudilo, ter načrtuje tretjega za čas po končanju epidemije. V vsej časovni stiski gre nasproti gospodarstvenikom, obrtnikom, sindikalistom, kulturnikom … Dobro zastavljeno delo potrjujejo trenutno nadpovprečno dobri rezultati boja proti epidemiji: rast okužbe se razmeroma hitro umirja v vodoravno, če ne že nakazano padajočo črto na novo okuženih, kar za strokovnjake pomeni, da smo vrh epidemije že dosegli.

Prva sprememba, da je mogoče

“Kontekst” je tako vse prej kot naklonjen demokraciji in to zanjo povsem brezupno stanje se je tudi po odstopu prejšnjega premierja Marjana Šarca nadaljevalo. Že matematika je bila vsa zadnja leta vztrajno in neizprosno na strani starih sil. Janševa SDS je nazadnje dosegla 25 poslancev in NSI 7, s prestopljeno poslanko iz SNS v SDS je to zneslo komaj tretjinsko podporo volilnega telesa ali najmanj 13 glasov premalo. In naposled se je zgodilo. Potrebne so bile tri nič kaj izstopajoče, pragmatične spremembe ali staro-nova dejstva, da je nemogoče postalo mogoče. Kot da bi tako subtilno zadevo z nekaj premiki režiral nevidni režiser, ki usmerja tudi naša življenja in podprl prizadeto ter prikrajšano demokratično stran.

Prva sprememba je bila zamenjava na vrhu obeh strank, ki sta zdaj v Janševi koaliciji. Nič več kot nekaj utečenega se je zgodilo ob dejstvu, da sta bila stara predsednika še naprej za delitve in demoniziranje predsednika opozicije. Eden se je po fiasku stranke umaknil, drugega so zavrnili na predsedniških volitvah v njegovi stranki. Tako sta dobila priložnost predsednika, ki sta odprta in pripravljena na sodelovanje. Nova predsednica stranke upokojencev je celo izrecno zavrnila delitve kot neprimerne, sodila je tudi, da njena stranka ni ideološka, kar je sicer vedno bila in kar pomeni vsaj velik premik v miselnosti. Predsednik večje je očitno moral močno dvomiti v zmožnosti prejšnjega premierja, če ne tudi v ustanovitelja njihove stranke. Poleg tega je že prej imel afinitete do sodelovanja z Janezom Janšo, zaupanje, s katerim bi in bo najbrž lažje uresničeval svoja pričakovanja.

Najprej še o starih akterjih

Da je bila stranka upokojencev od ustanovitve zamišljena kot ideološka stranka starih sil, je vztrajno potrjeval tudi dolgoletni stari predsednik, ki se je hvala Bogu sam politično upokojil. Bil je stalnica v koalicijah in jeziček na tehtnici, da je lahko izsiljeval. Uspel je uničiti slovensko zunanjo politiko. Namesto da bi izhajal iz identitete slovenske zahodne civilizacije z Zahodno Evropo in Severno Ameriko ter NATOM, je brezglavo ideološko forsiral usmerjenost v pravoslavno civilizacijo (Rusija, prva dežela komunizma, in Srbija z nepoboljšljivo iluzijo starih slovenskih komunistov o nekakšni neformalni Jugoslaviji), seveda s srednjeveško politiko neuvrščenosti, Palestine proti Izraelu, protikapitalizma proti največji velesili sveta ZDA, in k temu sodi tudi protievropstvo in protinatovstvo. V celem tedaj še očitna protidemokratska in proavtokratska politika, verna politika globoke države in s tem politika nekdanje totalitarne Jugoslavije. Nekdanji minister je pomagal uničiti ugled Slovenije v svetu, nekdaj uspešne in ambiciozne nove članice Evropske zveze. Odšel je kot predsednik upokojencev, za katere ni nič naredil. Neresen in neodgovoren ostaja s tistimi tisoč evri pokojnine.

Z njim se je končno poslovil tudi nesposobni predsednik druge stranke, ki je kot neznan etični obraz z močno medijsko podporo čez noč dosegel neverjetnih 36 poslancev. Vendar je vso to prednost povsem zapravil tudi kot nesposobni premier in pred zanesljivim izpadom stranke iz državnega zbora jo je še pustil na cedilu ter njenih deset poslancev prepustil sedanjemu predsedniku. V tem popolnem fiasku so ga javna občila prikazala kot velikega zmagovalca. Kaj ne, ne pozabimo njegovega epohalnega dosežka – Slovencem je dal vodo. Tako je, Slovenci imamo zdaj vodo. In to je zapisal v ustavo.

Da ne govorimo o odstopljenem premierju in njegovem mentalnem dosegu. Mogoče je poleg vseh nesoglasij v vladi, ki jih je tudi sam ustvarjal, za tega lokalnega politika na koncu predora stalo predsedovanje Slovenije Evropskemu svetu, ki mu najbrž samokritično ni bil kos. Če ni že k temu pripomogla epidemija covid-19. Kot vemo, jo je začel zdraviti kot gripo in arogantno Slovencem sporočal, naj ne bodo panični. Vendar napačno in prepozno odzivanje pomeni (po eksponentni rasti) veliko več obolelih in mrtvih. Zato sedanji premier napoveduje njegovo odgovornost. Sicer ni pozabljeno, kako se je ob volitvah v Bruslju (julija 2019) označil: »Nimam kaj misliti /…/«. Zato je bilo, kot je bilo. V času konjukture je neodgovorno zapravljal denar, namesto da bi varčeval, in to prav za kritični čas, ki je že tu. Raven njegovega populizma in komedijantstva so naši publicisti pustili ob strani: »Kaj je zdaj, babe zoprne /…/« In tako dalje.  Ko se je vdal globoki državi, se je začela močna propaganda zanj, ki ni ponehala do danes. Postal je pač njen govorec. A kaj je naredil, koliko reform? Nič od tega, le kar je pričakovala globoka država. In koliko škode, se vprašamo? V zdravstvu z veliko korupcijo so še daljše vrste, nedotaknjena ostaja tudi iranska milijarda dolarjev. Izgubljen je bil čas dobrega poldrugega leta, v katerem bi lahko zmagovalec volitev Janez Janša naredil veliko dobrega za Slovenijo. Z veliko zamudo in škodo se ta krivica od marca vendarle popravlja.

Še dve dejstvi, da je mogoče

Če se vrnemo k drugi ugotovitvi za obravnavo nemogoče je mogoče, je notorično dejstvo, da je obravnavanima strankama grozil izpad iz državnega zbora. Nova predsednika sta bila tako prisiljena ravnati samoobrambno in sprejeti koalicijo z izvirno demokratično stranko. Za vsak primer je neizogibno mogoče podpirala še prisila.

In tretje dejstvo, ki je zdaj samoumevno, a tudi to ni samoumevno, je, da stranki nista skrajno levičarski, ideološko zadrti, nekompatibilni. Predsednici ene stranke in kmetijski ministrici še v novem mandatu gre za favoriziranje pridelave slovenske hrane, za pogrešano in končno dobrodošlo samooskrbo Slovenije, predsedniku druge in dolgoletnemu ministru za gospodarstvo, ki tudi ostaja na tem mestu še naprej, je v ospredju pragmatično delovanje za gospodarski razvoj Slovenije. Skratka in zelo preprosto, nemogoče je postalo mogoče.

Trem srečnim okoliščinam se pridružuje še četrta. Nova koalicija ima veliko nasprotnikov, med njimi se že zbirajo in grozijo privrženci ulice in granitnih kock, seveda kot branilci demokracije. Vendar jim tokrat še za kaj dober korona virus vsaj za zdaj preprečuje njihove zle namene.

Ob novi koaliciji seveda ne moremo mimo zelo pomembnega dejstva, mimo nove stvarnosti in z njo nove simbolike preseganja delitev, ki jih je krvavo vsilila komunistična revolucionarna oblast od leta 1941, prav tako krvavo utemeljila povojna od 1945 in ki jo po osamosvojitvi vzdržuje globoka država z Milanom Kučanom na čelu. Tu je že takoj in najprej načelno vprašanje, kdo je v resnici državni sovražnik Slovenije številka ena: ali tisti, ki je obtožen, ali tisti, ki obtožuje. Vse se bo povrnilo!

Ali ta simbolika narekuje tudi večje notranje družbene premike? Bodo tisti manipulirani spregledali? Bodo videli, da so še naprej na delu sile, ki želijo le škoditi zdaj najnujnejšim prizadevanjem za obvladovanje dvojne krize, virusne in migrantske? Ki mislijo, da so zgolj oni in samo oni poklicani vladati, saj vemo, kaj to je od leta 1945, zatiranje in ropanje slovenskega naroda.

Velika podpora Janševi vladi

Vsaj v teh kriznih časih vidimo, da se ljudi ne da kar naprej varati. Prepričani so, da si vlada resnično prizadeva za njih, za nas vse. Po anketi agencije Parsifal govorimo že po nepolnem mesecu o velikem zaupanju v delo slovenske vlade in njene ukrepe. Govorimo o množični podpori (da so vladni ukrepi boljši od evropskih držav, meni 38,3% anketirancev, da so jim enaki, 54,7% vprašanih), kar znese več kot devetdeset odstotkov podpore! Te ocene podpira anketa Mediane (6. do 9. aprila) z nadpovprečno visoko podporo vladi in njenim nosilcem, premier Janez Janša je prvič (pravilno) na tretjem mestu. Bo s takšnim zaupanjem naposled mogoče še nekaj nemogočega, še en mandat normalnega dela te vlade?

Pred novo vlado s premierjem, ki ta čas na Slovenskem nima konkurence, so štiri zelo zahtevne naloge: normalizacija Slovenije in z njo preboj v demokracijo, popolna zaustavitev nezakonitih migrantov in obramba pred epidemijo korona virusa. Zadnja naloga je nedvomno prednostna za reševanje življenj in čimprejšnje normalno delovanje zdaj močno ohromljene družbe. Vendar z njo skupaj sodi tudi predzadnja nujna naloga (v taboriščih nezakonitih migrantov v južni Sloveniji so že našli dokaze – zdravila za blažitev bolezni covid-19) in prav tako avtonomna protimigrantska politika. Reševanja se je vlada lotila hitro, odločno in tudi uspešno, zato smo lahko optimisti. Ostanimo zdravi in bodimo končno tudi svobodni!

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija!

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.