fbpx

Neresnice in premetavanje partizanskih kosti na Sv. Urhu in Žalah

  • Napisal  Jože Dežman
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Foto: STA Foto: STA

Med drugo svetovno vojno so večino smrtnih žrtev še pokopali. Izjema so bili umorjeni in umrli v nacionalsocialističnih koncentracijskih taboriščih. Z zveznim in republiškimi ukazi iz pomladi 1945 je bilo pravice do groba za vse smrtne žrtve konec.  Vzpostavi se režim, ki ga označujem kot komunistični ateistični pokop.

O njegovih posledicah imamo le bežno zavedanje. Popis grobov, pokopališč in grobišč, ki ga je RS pred koncem prejšnjega stoletja naročila Projektivnemu podjetju Kranj, je samo zrcalna podoba obupnega nereda na tem področju, ki ga je RS zapustila LRS/SRS. Popisovalci so samo prepisali podatke, ki so jih dobili na upravnih enotah, in si ogledali večino lokacij. Opozorili so na številne napake, pomanjkljivosti in podobno. Toda ne Zveza združenj borcev za vrednote NOB (ZZBVNOB), ne ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ), ki je odgovorno za izvajanje zakona o vojnih grobiščih in niti drugi deležniki (občine, Zavod za varstvo kulturne dediščine, ZVKD, itd.) se niso zmogli soočiti s katastrofalnim stanjem.

Sedanje stanje je daleč od resnice. Prav tako ni v skladu s pravnimi predpisi RS. Primer, ki je ta hip najbolj aktualen, je Sv. Urh. Tam so pravkar obnovili muzejsko zbirko, ki ilustrira stanje mnogih grobišč iz časa LRS/SRS. Resnica o žrtvah je tudi skrajna resnica o dogajanju. Kaj se je z resnico o žrtvah dogajalo na Sv. Urhu?

Komunistično nasilje sproži protikomunistični upor
Najbolje, da začnemo z 11. septembrom 2020. Ta dan je bila na Sv. Urhu odprta nova razstava z naslovom Sv. Urh 1941–1945. Nadomestila je razstavo z naslovom Okupatorjevih hlapci in njihovi zločini. Na novi razstavi znova pripovedujejo črno-belo, pristransko pripoved. Po njej naj bi se zle sile reakcije uprle progresivnim silam zgodovine. Toda v Sloveniji pride do protikomunističnega upora zaradi komunističnega terorja. Tako je tudi na območju okoli Sv. Urha. Od avgusta 1941 do oktobra 1942 v vaseh okoli Sv. Urha partizansko gibanje umori več kot 40 slovenskih civilistov. Brez upoštevanja tega dogajanja razstava o dogajanju na Sv. Urhu ni mogoča.

Resnice in neresnice o Sv. Urhu  
Prvo razstavo so tam postavili leta 1955, obnovili so jo leta 1982. Razstavo iz cerkve so, potem ko je bila cerkev vrnjena Cerkvi, umaknili. Komunistični veterani so ves čas zahtevali vnovično postavitev razstave. Kako velika je bila ta želja, je 11. septembra najbolje izrazil Dejan Crnek, ljubljanski podžupan, ko je poudaril, da se je “prekrasen park tukaj na vrhu Urha tematsko zaključil. S tem je bila dosežena pomembna zmaga, tako kot leta 1945“. Da gre morda v duhu starih časov za zmago tudi nad resnico, pa je kar najbolj nazorno v svojem govoru pred Crnekom povedala Julijana Žibert, predsednica mestnega odbora ZZBVNOB. Omenimo samo nekaj trditev, ki se tičejo Sv. Urha:

1. Našli in prepoznali so komaj 140 žrtev, pa tudi mnogo takih je bilo odkopanih, ki jih zaradi iznakaženosti niso mogli identificirati. Vse žrtve tudi niso bile odkopane.

Neresnična izjava. Seznam ekshumiranih žrtev od  29. oktobra do 23. novembra 1945 obsega 79 žrtev, od teh so jih prepoznali 48. Drugi navajajo 87 ali 89 ekshumiranih.  MOL v enem od dopisov iz leta 2011 omenja, naj bi “leta 1955 po izkopu novoodkritih žrtev” izdelali bronasto knjigo z imeni žrtev.

2. Samo od novembra 1943 do marca 1944 so postrelili preko 200 ljudi (po pričevanju enega od storilcev).

Neresnična izjava. Žibertova je to trditev pobrala iz propagandne brošure Fašistično in domobransko nasilje, vendar je tam je govor o obdobju “od novembra 1943 do srede februarja 1944”. Žibertova bi lahko posegla tudi po drugih domišljijskih številkah. V knjigi NOV na Slovenskem leta 1976 pišejo, naj bi domobranska posadka na Sv. Urhu “do maja 1945 pomorila okrog 500 rodoljubov”. Da o pretiravanjih Štefanije Ravnikar Podbevšek niti ne govorimo.

Tine Velikonja, nekdanji domobranec, je število žrtev Sv. Urha ocenil na 129. Če pregledamo podatke pri Silvu Grgiču, nekdanjem partizanu, se ta približa temu številu, le pri nekaj žrtvah ni jasno, ali jih je umorila urhovska posadka ali ne.

3. Urhovci so pobijali tudi ob Savi. Potem je Žibertova naštela žrtve, ki so jih leta 1944 našli v Savi in Ljubljanici ter žrtve iz Kozlerjeve gošče.  

Pretežno neresnična izjava. Sv. Urh je bil v sistemu ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil točka, ki so jo v sistemu ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil vzpostavili, da bi obtoževali slovenske protikomunistične enote in Katoliško cerkev kolaboracije in vojnih zločinov. Zato skuša Žibertova vse zločine protikomunističnega slovenskega tabora v Ljubljani naprtiti urhovski posadki. Toda zgodba ni tako preprosta. Če bi želeli na razstavi na Sv. Urhu prikazati vso kompleksnost dogajanja v Ljubljani in okolici, bi morali opozoriti tudi na okupatorsko nasilje. Predvsem pa nekaj mesecev morije na Sv. Urhu ni samo posledica domnevne zločinske volje urhovske posadke. Na Sv. Urh so namreč žrtve vozili tudi po nalogu domobranske politične policije.

4. 264 žrtev domobranskega nasilja je pokopanih na Urhu.

Neresnična izjava. Je odraz tiste (ne)kulture, ki je posledica komunističnega ateističnega pokopa. Večkrat sem že opozoril na “tragično stanje na mnogih vojnih grobiščih, na katerih so v skladu s komunističnim ateističnim pokopom tako premetali partizanske kosti, da danes za marsikaterega partizana ne vemo, kje je pokopan.”

Ali je tistim, ki postavitev razstave na Sv. Urhu jemljejo kot obračun iz leta 1945, mar za to, kje so posmrtni ostanki tistih, v imenu katerih zahtevajo zase posebne pravice in oblast?

Kdo je pokopan na Sv. Urhu?
Prenos posmrtnih ostankov žrtev v kostnico na Sv. Urhu je bil 9. novembra 1947. Časopisna poročila in posnetki so zelo skopi. Ne izvemo števila pokopanih. Imensko je omenjenih le šest žrtev, ki pa po verjetno napačnih podatkih INZ niso pokopane na Sv. Urhu. Navajajo tudi, da so se urhovskim žrtvam “pridružili še padli borci in žrtve okupatorja, ki so jih pripeljali iz bližnje vasi Zadvor”. Na kostnico so leta 1955 postavili spomenik.

Na informativni tabli, ki na parkirišču pričaka obiskovalca Sv. Urha, je zapisano: “Skupno grobišče. Kostnica s spomenikom žrtvam nasilja na Urhu in padlim partizanom v bojih v Urhu in na Javorovici.” Bolj meglena je določba v Sklepu o razglasitvi spomeniškega območja Urh pri Ljubljani za kulturni spomenik lokalnega pomena iz leta 2003, kjer je določeno, da je »spomeniško območje Urh pri Ljubljani   spomenik spomina na žrtve pobojev v času od oktobra 1943 do maja 1944«. Na spletu izvemo, da na Sv. Urhu “v grobnici ležijo posmrtni ostanki 123 žrtev zločinov in 56 borcev Cankarjeve brigade, prenesenih po koncu vojne”.

Janez Kos, ki govori o 89 izkopanih žrtvah leta 1945, dodaja, da je na Sv. Urhu “pokopana večina posmrtnih ostankov žrtev in 19 borcev 4. bataljona Cankarjeve brigade, ki so septembra 1943 padli ob napadu na postojanko, ter ostanki večine borcev tega bataljona, ki so padli med napadom slovenskih domobrancev marca 1944 na Javorovici.”

Toda vse te navedbe zbledijo pred neresničnimi podatki iz registra vojnih grobišč Republike Slovenije: “V grobnici je pokopanih 123 žrtev vojne. Med njimi so tudi posmrtni ostanki 36 borcev četrtega bataljona Cankarjeve brigade, ki so skušali 18. 9. 1943 zavzeti belogardistično postojanko. V grobnici so tudi posmrtni ostanki partizanskega pesnika Jožefa Moškriča.”  Znana naj bi bila le ena žrtev, 123 pa neznanih. Ali ni absurdno, da ZZBVNOB v zadnjih več kot 20 letih ni protestirala proti tem neresnicam?

V kovinskem pločevinastem krogu okrog spomenika na Sv. Urhu je vrezanih 260 imen žrtev. Po podatkih INZ jih je na Sv. Urhu pokopanih 88, drugje 82, neznan je grob za 73 žrtev, za 17 pa ni podatkov.

Na novi razstavi so razstavili kovinsko knjigo z “imeni prepoznanih žrtev”. Vseh teh žrtev je 179, od tega jih je 108 predstavljenih v kovinski knjigi in s fotografijo, 15 samo v knjigi, 56 pa samo s fotografijo. Če primerjamo seznam na kovinskem traku ob spomeniku in seznam žrtev na razstavi, vidimo, da so na razstavi dodali 26 žrtev, hkrati pa so več kot sto žrtev, ki so na kovinskem traku, izpustili. Številni podatki o žrtvah so nepopolni in napačni.

Žrtve 4. bataljona Cankarjeve brigade na Sv. Urhu in Javorovici
Tudi o žrtvah 4. bataljona Cankarjeve brigade v napadu na Sv. Urha 18. septembra 1943 se Velikonjevi in Grgičevi podatki precej ujemajo. Padlih je bilo več kot 15, verjetno jih vsaj nekaj niso pokopali na Sv. Urhu. Po podatkih INZ so jih vsaj devet pokopali na Sv. Urhu. Peti bataljon Cankarjeve brigade je 16. marca 1944 doživel najhujši poraz pri Javorovici. O številu padlih in po zajetju umorjenih se še vedno ugiba. Lado Ambrožič je v kroniki Cankarjeve brigade zapisal, da je “od 133 borcev in bork, kolikor jih je tedaj bilo v bataljonu na Javorovici, padlo 107 partizanov in partizank, 8 pa je bilo ranjenih. Večina jih je padla v boju, 33 pa so jih postrelili, ko so se že predali“. Ambrožičevi podatki niso zanesljivi.

Svojci, ki so zahtevali prekop padlih v družinske grobove za vsaj 42 borcev, so leta 1945 pisali o 118 padlih. V Enciklopediji Slovenije je navedeno, da je “v kratkotrajnem boju od 133 padlo 125 partizanov”. Na spominskem stebru na Javorovici piše, da je Cankarjeva brigada “tukaj žrtvovala 146 borcev 4. bataljona”.

Po podatkih popisa INZ in Grgičevih podatkih lahko število znanih žrtev na Javorovici ocenimo na več kot 125, nekaj podatkov je treba še preveriti, zlasti to, ali je padlo 13 še neznanih partizanov. Ta čas ni mogoče reči, kje so pokopani. Po podatkih popisa INZ za 66 žrtev ni znano, kjer so pokopane, 31 naj bi jih bilo pokopanih na Sv. Urhu (v kovinskem obroču na Sv. Urhu je sicer vrezanih 63 imen padlih na Javorovici), 11 na Javorovici, po dva v Ljubljani in Orehovici, po eden pa v 14 krajih.

Značilno je, da nihče od avtorjev oz. botrov razstave ni prišel do Inštituta za novejšo zgodovino, kjer imajo popis smrtnih žrtev druge svetovne vojne in po njej do januarja 1946. Če vse navedbe o žrtvah povzamemo, potem 286 žrtev, ki so navedene v gornjih naštevanjih žrtev, najdemo v popisu INZ. Nekaj vpisov v popisu INZ je podvojenih, nekaj jih je treba še preveriti.

Po krajih smrti si sledijo: Sv. Urh – 123, Javorovica – 63, Bizovik – 13 in Ljubljana – 10 žrtev. Za šest žrtev kraj smrti ni znan, od dve do štiri žrtve so v dvanajstih krajih, po ena pa v 42 krajih. Kraj groba ni znan za 91 žrtev, 89 žrtev naj bi bilo pokopanih na Sv. Urhu, 19 v Polju, 12 v Sostrem, 11 na Bizoviku, 10 na Žalah, 8 na Brezovici, 7 na Dobrunjah,in 6 na Javorovici. Po dve ali tri žrtve so pokopane v sedmih krajih, v sedemnajstih krajih pa po ena.

Samo nadaljnja raziskava nam lahko odkrije, kje so dejansko grobovi vseh, ki so zapisani na Sv.Urhu.

Kdo je odgovoren za izmaličeno resnico nove/stare razstave na Sv. Urhu?
V javnosti je kot avtor nove razstave razglašen dr. Blaž Vurnik iz Mestnega muzeja in galerij mesta Ljubljane (MGML). Na odprtju se je Žibertova Vurniku zahvalila, toda dodala je, da je Vurnik “prisluhnil našim predlogom in sugestijam, ki jih je nekatere upošteval, seveda ne vseh“. Kaj to pomeni? Da je politika povozila stroko? Ali so za nesrečni seznam in izbor fotografij, ki sta klavrno skrpucalo, odgovorni v MGML ali ZZBVNOB oz. mestni občini Ljubljana (MOL)?

Ampak če seštejemo vse skupaj, ugotovimo, da je resnica na Sv. Urhu brutalno izmaličena. Za to so odgovorni ZZBVNOB, MOL, ZVKD, MDDSZ, MGML in še kdo. Vsi pristajajo na posledice komunističnega ateističnega pokopa, po logiki katerega posamezna žrtev in njeni posmrtni ostanki niso prav nič pomembni, pomembno je le, da žrtve v svoji anonimni kolektivnosti živim interesom starih časov omogočajo, da skušajo nadaljevati okupacijo kolektivnega zgodovinskega spomina.

Maščevanje namesto pravice in resnice
Slavnostni govornik na odprtju razstave na Sv. Urhu je bil dr. Ljubo Bavcon. Tudi on je obnavljal duha maščevanja starih časov. Omenil je sicer tudi povojne množične umore. Toda na razstavi o tem, da so v vaseh okoli Sv. Urha po koncu vojne umorili več kot sto domobranskih vojnih ujetnikov, ni govora. Bavcon si prizadeva, da bi razveljavljeno sodbo generalu Rupniku ohranili. Vendar razveljavitev sodbe temelji na preprostem dejstvu, da stalinistični sodni procesi tudi v Sloveniji niso spoštovali elementarnih pravil poštenega sojenja. Bavcon bi na Sv. Urhu lahko protestiral še proti eni odločitvi, sprejeti v imenu Republike Slovenije. Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč je namreč leta 2004 otrokom na smrt obsojenega in obešenega Alojza Svetka priznala pravico do odškodnine zaradi sodnega umora očeta, Alojzu Svetku samemu pa status političnega zapornika in “status po vojni pobite osebe”. Sojenje, v katerem so bili Alojz Svetek in še pet soobtoženih obsojeni na smrt, je imelo nenavadno nadaljevanje. Čeprav so bili vsi na smrti obsojeni obtoženi podobnih dejanj, je bil obešen le Svetek, vsi drugi so bili pomiloščeni in obsojeni na zaporne kazni.  Toda ali ne govori fotografija Svetka, ki ga na Sv. Urhu zaslišujejo pred tisočglavo množico, bolj o linču kot o sojenju? Vsekakor tema, o kateri bi bilo treba na razstavi o Sv. Urhu povedati kaj več.

Župan Zoran Janković je tudi na odprtju na Sv. Urhu ponovil svojo mantro, da v Ljubljani “ne bo spomenikov izdajalcev”. Večkrat sem že opozoril, da Janković očitno ne dojame razlike med spomenikom in grobom. Glede na stanje na Sv. Urhu in Žalah pa bi pričakovali, da bi se začel zavedati, da priseganje ob “partizanskih spomenikih” še ne pomeni, da so partizanski grobovi v Ljubljani kaj bolje urejeni od “izdajalskih”. Da ne bo več treba podžupanu govoriti, da je tako kot leta 1945.

Žale
Stanje na Sv. Urhu, ko propagandno ideološko prisvajanje zgodovine v imenu žrtev nanje pozabi, ni nič nenavadnega za komunistični ateistični pokop. Nič manjše niso zadrege s tem, kdo je v Spominskem parku in grobišču borcev in talcev, padlih v NOB, pokopan na Žalah. Milan Brezovar je leta 1988 objavil, da je v uradnih popisih na Žalah 350 poimensko navedenih borcev in 64 z oznako neznani talec. Skupaj 414. Brezovar je preveril vse grobove in imena ter naštel 432 grobov z imenom in 67 z oznako neznani talec. Skupaj 499. Torej kar 85 grobov več, kot je navedeno v uradnih seznamih (82 grobov z imeni in 3 več z napisom neznani talec). Na nagrobnikih so narobe zapisali 47 priimkov in imen, letnic rojstva in smrti, kraja smrti. Uradni seznam žrtev na tem grobišču ni popravljen. Vse napake so še vedno v registru vojnih grobišč. Tako kot marsikje drugje. Ob tem grobišču so na Žalah še grobovi vojakov Jugoslovanske armade. Od konca vojne do leta 1952 jih je bilo na Žalah pokopanih več kot 350. Njihovi grobovi razpadajo.

Zakon o vojnih grobiščih leta 2003 je družinske grobove izbrisal iz državnih evidenc. Tako se je država odrekla verjetno okoli 20 tisoč vojnim grobovom. To lahko obravnavamo kot primer mnemocida, izbrisa spomina.

Na Žalah je stotine družinskih grobov, kenotafov vojnih žrtev. Tudi pomembnih, tako na partizanski (Kante, Perc …) kot protipartizanski (Praprotnik, Ehrlich …) strani, pa tudi drugih žrtev. Mnogi grobovi so zapuščeni ali že imajo nove najemnike. Tako so na mestu, kjer je bila pokopana znana družina Grasseli, tudi Andrej, ki je bil ustreljen kot talec, zdaj Mačkovi. Ali ni ironično, da v iskalniku grobov na Žalah zvemo, da je bila tam, kjer je sedaj grob talca Viktorja Grašiča, pokopana družina Čuk, ki jo umorijo partizani: oče, mama in dveletna hčerka?

Spletno pokopališče
V popisu INZ večina žrtev nima vpisanega kraja groba ali pa so podatki o kraju pokopa napačni. Glede na stanje, ko mnogi grobovi tako v Republiki Sloveniji kot v tujini niso znani ali grobov ni več, je razumna rešitev, da INZ nadaljuje popis z vpisovanjem vseh lokacij grobov, o katerih lahko dobimo podatke ali v Republiki Sloveniji ali v tujini. S tem bi nastalo virtualno/spletno pokopališče, v katerem bi  žrtve dobile pravico do groba in spomina.

Raziskava, revizija, urejanje!
Od popisa grobov, pokopališč in grobišč 1. svetovne vojne in 2. svetovne vojne iz časa LRS/SRS je minilo več kot 20 let. Od tedaj se ni ugotovilo, niti da bi bilo morda bolje, da popis tako nestrokovno, kot je bil izveden, ne bi bil niti opravljen. Le malokateri vojni grobovi, grobišča in pokopališča v RS so raziskani in urejeni v skladu s strokovnimi standardi in pravnimi predpisi RS ter mednarodnim pravom. Prav tako  RS ta čas ne raziskuje in ne upravlja slovenskih grobov v tujini.

Zato je čas, da RS ustanovi organ, ki bo vzpostavil ustanovo/službo, ki bo skrbela za vse vojne grobove, pokopališča in grobišča v Sloveniji in slovenska v tujini po enakih merilih, vzpostavi register vseh slovenskih vojnih grobov, pokopališč in grobišč, virtualno pokopališče žrtev prve in druge svetovne vojne, dopolni svojo zakonodajo in druge predpise za vojna grobišča, pokopališča in grobišča, vzpostavi in oživi mednarodno sodelovanje z državami naslednicami, ki imajo svoje mrtve v RS, in tistimi, kjer so pokopani prebivalci ozemlja RS, vojni grobovi, pokopališča in grobišča pa se vključijo v proces nasledstva za nekdanjo Jugoslavijo.

Jože Dežman/Nova24TV

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.