Nedelja je dan ZA Demokracijo! V reviji preberite zgodbo Davida Tasiča: Zgodovinski spomin je prekratek, pozabljamo, v kakšnem režimu smo živeli!

  • Napisal  Lucija Kavčič, Metod Berlec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
David Tasič (foto: arhiv Demokracije) David Tasič (foto: arhiv Demokracije)

Prekmalu je s tega sveta odšel novinar, založnik, član četverice JBTZ, ki se je leta 1988 skupaj z Janezom Janšo, Ivanom Borštnerjem in Francijem Zavrlom znašel na vojaškem procesu, s katerim je poskušala JLA obračunati s slovensko pomladjo. V zadnjih letih je bil David Tasič predsednik Društva političnih zapornikov. To je njegova zgodba.

 

David Tasič je bil rojen 28. junija 1962 Kruševcu v Srbiji, nato pa je živel v Slovenji. Gimnazijo je končal leta 1980 in nato doštudiral novinarstvo na Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo (FSPN). Že kot študent je začel delati na Mladini, kjer je bil novinar in urednik za notranjo politiko med letoma 1981 in 1989. Kot kolumnist, dopisnik in publicist je v tem času sodeloval tudi pri najpomembnejših mladinskih revijah v Jugoslaviji: beograjskih Novih omladinskih novinah (NON), zagrebškem Poletu, novosadskem Glasu omladine, zveznem mladinskem časopisu Mladost in drugih. Leta 1986 je bil v skupnem izboru vseh mladinskih tiskanih medijev izbran za najboljšega mladinskega novinarja v Jugoslaviji. Sodeloval je tudi z vrsto drugih revij in časopisov: beograjskim Intervjujem, Reporterjem, Politiko in drugimi. Poleg tega, da je spremljal politično sceno v Sloveniji in Jugoslaviji, je spremljal tudi glasbeno novovalovsko rok in punk sceno, tudi pojav skupine Laibach, redno je objavljal intervjuje z znamenitimi političnimi disidenti tistega časa, leta 1987 pa je objavil znameniti feljton o Golem otoku, ki je prvi dokumentarni publicistični prikaz dogajanja v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Feljton je sprožil burne odzive in polemike in se nadaljeval s pričevanji mnogih opogumljenih obsojencev v Mladini.

Aretacija leta 1988

S svojim angažiranjem je David Tasič hitro postal tarča tedanje jugoslovanske politične policije. Leta 1987 ga je prvič obiskal praporščak JLA Ivan Borštner, ki je iskal primernega sogovorca ob svojem izstopu iz zveze komunistov. Leta 1988 je Borštner obiskal uredništvo Mladine še enkrat, tedaj zaradi vojaškega ukaza o premeščanju orožja z mejnega območja v notranjost Slovenije. Kopija vojaškega ukaza je postala corpus delicti kasnejšega procesa proti četverici na vojaškem sodišču v Ljubljani. Po odzivu JLA na pisanje Mladine o admiralu Branku Mamuli je namreč odgovorni urednik Mladine Franci Zavrl od Tasiča prevzel omenjeno kopijo in jo dostavil v podjetje Mikro Ada, ki se je ukvarjalo z računalniki in namiznim založništvom. Že tako ali tako pa je Udba takrat budno spremljala in preiskovala Janeza Janšo, ki je bil tam zaposlen, povrh vsega pa je deloval v uredništvu Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) in pisal različne kritične kolumne, predvsem s področja obrambnih vprašanj in odnosa do tedanje JLA. Notranji vir je SDV sporočil, da so tudi pri Janši »neki vojaški ukazi«. O vsem tem je Igor Omerza podrobneje pisal v svoji knjigi o JBTZ, v knjigi »JBTZ – 25 let kasneje« pa je objavljeno tudi pričevanje Davida Tasiča, ki je bil dva dni po aretaciji Janše tudi sam aretiran. »Zame je zgodba preprosta. Udba je dokument odkrila v tajni preiskavi delovnega mesta tedaj najbolj izpostavljenega oporečnika Janeza Janše. Udbovci so bili edini, ki so to informacijo imeli; tedaj vojaška varnostna služba o tej najdbi ni vedela ničesar. Petnajst dni je trajalo, da so se tedanji politični veljaki odločili, da obvestijo vojsko. Skratka, kar dva tedna je trajalo posvetovanje, kaj narediti. Ko so nas aretirali, mi je bilo jasno, da je naša usoda zapečatena in da nas čaka proces pred vojaškim sodiščem,« je o tem dejal David Tasič v intervjuju za Demokracijo leta 2008.

V vojaški zapor

Takrat Tasič seveda še ni vedel, da so v ozadju njihove aretacije ljudje, ki so jih v Mladini podpirali v frakcijskem boju znotraj Zveze komunistov Slovenije, za tako imenovano liberalno linijo znotraj ZKS, ki se ji je pragmatično priključil tudi politik starega kova Stane Dolanc. »V primeru afere JBTZ je izvrstno opravil vlogo poštarja oziroma tistega, ki je varnostne organe JLA obvestil o najdbi vojaške skrivnosti v predalu pisalne mize Janeza Janše. Toda tega ni opravil na lastno pest. Lahko si predstavljate, kdo vse je tedaj odločal o začetku akcije proti oporečnikom v Sloveniji. Namenoma govorim o oporečnikih, ne pa o četverici, ki je bila obsojena, zato ker takrat nihče z gotovostjo ni mogel vedeti, koliko bo aretiranih in kje se bo ta policijska akcija končala. Vedeli so samo, da se začne z Janšo. In to je bilo pomembno, ker je bilo treba Janšo kot najbolj nevarnega oporečnika odstraniti,« je David Tasič še povedal v že omenjenem retrospektivnem intervjuju za Demokracijo. Čeprav Tasič ni služil niti vojaškega roka, so ga poslali v vojaški zapor, in kot se je včasih pošalil, je vojaški rok služil kar v vojaškem zaporu. Obsojen je bil na 6 mesecev zapora, vrhovno vojaško sodišče v Beogradu pa mu je kazen zvišalo na eno leto zapora. V samici vojaškega zapora je bival dva meseca leta 1988, naslednje leto pa še dva meseca v civilnem zaporu na Igu pri Ljubljani. Tasiča so skupaj s preostalimi tremi pogojno izpustili v začetku avgusta 1989.

»Spomin žal prekratek«

Na okrogli mizi ob 25. obletnici afere JBTZ je Tasič poudaril, da je »zgodovinski spomin žal prekratek«. Kot je dejal, danes že pozabljamo, v kakšnem režimu smo takrat živeli in kako nevaren je bil boj za spremembe in demokracijo. Je pa dodal, da so imeli srečo, da se je proces zgodil v času, ko se je totalitarni režim razkrajal, zaradi česar so dobili tudi široko podporo javnosti. David Tasič je stvari vedno znal poimenovati s pravim imenom. Tako je jasno povedal, da »socializem nikoli v svoji zgodovini ni imel 'človeškega obraza'. Imel je obraz zločinca, imel je zverinsko podobo in krvave roke. Kadar koli je zmagoval, so tekle reke krvi in se dogajale neštete krivice«.

(Celoten članek si preberite v reviji Demokracija.)

nazaj na vrh