Medijski revolucionarji Foruma 571 = slovenski ISIS

  • Napisal  Peter Truden
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
(Montaža: Matic Štojs Lomovšek) (Montaža: Matic Štojs Lomovšek)

V zahodnih demokracijah je tradicija, da ima vlada prvih 100 dni mir. Mir pred opozicijo, pred nevladnimi organizacijami, sindikati in tudi pred mediji. Tistih 100 dni je še kako potrebno, da se ekipa grupira, konsolidira in začne resorje krmiliti v skladu s svojo vizijo. Pri nas teh 100 dni miru desne vlade nimajo. Takoj ko priseže desni premier, se začno še isto noč skrbno premišljeni medijski napadi. A ne le iz strani kakšnih povsem od resničnosti oddaljenih političnih aktivistov tipa Blaž Zgaga, ki za marginalne tuje medije razlaga znanstveno fantastično pravljico o tem, kako ima Janša v Sloveniji od zdaj naprej pravico, da po lastni diskreciji zapre kogar hoče. Ne – napadati začnejo deklarirano resni mediji. Uradna državna tiskovna agencija. Nacionalna televizija. Z LMŠjem intimno povezana komercialna televizija. In ja – seveda tudi vsi trije glavni tiskani mediji, ki so že tik pred propadom, a za svoje tajkunske lastnike v zadnjih vzdihljajih še kar rjovijo svoj obupan krik medijskih morilcev po naročilu.

Koalicija pod vodstvom Marjana Šarca nas je pripeljala pred eksistenčno krizo – če bi bila ista vlada na oblasti še 20.marca, bi danes že iskali primerna mesta za začasno shranjevanje trupel, ne pa mobilne bolnišnice za bolnike. Ne pozabimo – še pet pred dvanajsto, nekaj dni pred zamenjavo vlade, ko so Italijani že masovno umirali, LMŠjevi poslanci in zdravniki pa so se vračali iz zasneženih italijanskih smučarskih središč, je Marjan Šarec govoril, da so stvari pod kontrolo, Nina Pirnat, da razlogov za karanteno ni, tisti, ki so se vrnili iz padnemičnih območij, pa se lahko mirno vrnejo v službi. Delo in Mladina pa sta z veseljem natisnila Šarčeve besede, da je  »V Sloveniji še zdaleč nimamo epidemije koronavirusa in upamo, da jo bomo preprečili.« Mediji so bili skupaj s komično nesposobnim Šarcem glavni krivci, da še v času nove vlade, ko je že bila priporočena karantena ljudje poziva enostavno niso jemali resno. Kako bi ga, ko pa so jim mediji, Šarec in Pirnatova prej dva tedna razlagali, da ni nobenega razloga za skrb. Kofetkarji, pohodniki in sprehajalci niso bili krivi, da so še v ponedeljek hodili okrog, kot da se ni nič zgodilo. Jernej »Djatlov« Pikalo, minister v Šarčevi vladi je celo aktivno nagajal županu Šmarja pri Jelšah, ki je zaprl šolo, rekoč, da nima nobenih pristojnosti za zaprtje. Odkar so se Šmarje spremenile v slovenski Černobil ga ni veliko slišati.

Ko je posle prevzela nova vlada je bil preobrat v intenziteti in učinkovitosti ukrepov skoraj neverjeten. Kar čez noč smo naenkrat vedeli točno koliko je okuženih, v kateri regiji in kje so žarišča. Socialno demokratko Pirnatovo, pretresljivo nekompetentnega kopača UKCjeve črne luknje brez dna Šabedra in vaškega burkeža so zamenjali obrazi, ki so vzbujali zaupanje. Krizni menedžer Janša, infektologinja svetovnega slovesa Bojana Beović, strokovnjak medicinskega poklica Gantar… Dobili smo jasne informacije in natančne napotke.  Kar naenkrat je bilo videti, da ima ladja zopet krmarja. Ljudje so nekako sprejemali, da so v boljših rokah kot so bili prej. Tudi tisti najtrši levičarji.

A, medijem to ni bilo po godu. In se je začelo. Pogrom F571, ki je Sloveniji prinesel obilo mednarodne sramote, se zopet ponavlja po ustaljenih tirnicah. Podtikanja, hujskaški članki, napačno predstavljena dejstva. Revolucionarni tisk je zopet v polnem udaru z vso bojno mašinerijo. potem ko je  prej 7 let hiberniral sladke sanje večnih levih vlad.

Že takoj na začetku se je problematizirala odstavitev Bobnarjeve in Ermenčeve. Čeprav ju prej že lep del levega volilnega telesa ni prenašal in bil mnenja, da njuni čustveni izpadi enostavno ne pritečejo funkciji vodij dveh tako pomembnih institucij, ki sta pomembni za našo varnost. Kar naenkrat sta postali feministični ikoni, ki sta doživeli šikaniranje starejših, belih, cis moških. Udarni globokodržavni dvojec Cirman-Vuković sta zapisala, da je »Janša že prvo noč nove vlade »podredil« varnostno-represivni aparat države. Meta Roglič je v Dnevniku pisala, da nam bo »vladal cvetober najožjih sodelavcev premiera Janše.« Ko si je vojsko in policijo podobno »podredil« Šarec in vsak drug predsednik vlade pred njim, seveda ni bilo govora o kakšnem prevzemu represivnega aparata, ampak za povsem logične kadrovske rošade. Ko se je obdal z ljudmi, ki jim zaupa, se to ni nikoli problematiziralo, čeprav je bombandiranje pomembnih uradniških mest z LMŠjevimi instant A-Je-To kadri veliko bolj problematično kot s starimi mački iz SDSove garniture. 

Povsem normalne razrešitve direktorjev direktoratov znotraj ministrstva (kateri minister pa se ne bo obdal s kadrom, ki mu zaupa?!) se problematizirajo, kot da so sporne pravne prakse. Dnevnik je v svoji sovražni vulgarnosti šel še dlje -  Damjana Damjanovića, novega direktorja direktorata za ustvarjalnost, je nesramno užalil, češ da ima težave s pravopisom in zraven povedal še, da je bil prej zaposlen na »Janševi« Novi24TV. Očitno bo imel Franci Matoz skozi ta mandat še veliko dela, preden bodo ljudje prenehali govoriti o »janševih« medijih.

Za ta čas povsem logični ukrepi omejitve stikov med novinarji in ministri so bili interpretirani kot omejitev medijske svobode.  Društvo novinarjev Slovenije se je pritoževalo, da je zastavljanje vprašanj nosilcem oblasti je ključno za nadzor in demokracijo. Ko so podoben ukrep sprejeli Progresivci na sedežu EU so bili seveda tiho.

Nekatere stvari so bile bolj subtilne. STAjev članek »Tudi Sviz za sprejem interventnih ukrepov za samozaposlene v kulturi« se je na MMC spremenil v »Sviz: Država povsem pozablja na samozaposlene.« O tem, da je Vlada že napovedala celostno rešitev problematike samozaposlenih ni bilo besede.

Seveda so bile fantomske povišice plač funkcionarjev največja bomba, katero so kot sestradani mački pograbili vsi večinski levi mediji. Kakšni naslovi! Bogati funkcionarji si višajo plače, narod pa strada! Aktivacija vseh mogočih interesnih skupin, od študentskih anarhosocialističnih gibanj do sindikatov, ki jih je nacionalka z največjim veseljem vabila v studio – seveda ena na ena, nasprotna stran si ni zaslužila omembe. Kakšno veselje je poslušati sindikalistko Jerkičevo na nacionalni in komercialni televiziji, ki zasluži večkratnik najbogatejšega ministra, kako toči krokodilje solze o trgovkah v Lidlu. Pop TV je govoril o »ostrih odzivi ljudi na zvišanje plač vladi«, zamolčal pa, da je s svojo medijsko mašinerijo prek socialnih omrežij gnev tudi sam izdatno pomagal pumpati. Objavili so posnetek radijskega voditelja Željko Čakarevića, ki ga je fantomski dvig plač tako razhudil, da je moral posneti virtue-singaling video svojega lažnega moralnega ogorčenja – ne spomnim se ga, da bi kakšne videe, ko je Alenka Bratušek (še ena od ogorčenih!) podpisovala svoj zadnji aneks s Kolektorjem.

Zdaj je že povsem jasno, da je trda levica to bitko dobila – nikomur ni več mar, da ne gre za »povišanje« plač« ampak za povsem običajno uvrstitev v plačilne razrede, ki jo opravi vsak predsednik vlade na začetku mandata in da si ga ministri v teh ekstremnih razmerah brez dvoma zaslužijo. Medijski linč je bil koordiniran, strogo usmerjen v izzivanje najbolj primitivnih čustev slovenske zavisti, kolektivistične miselnosti in težnje po prisilni egalitarnosti. Ja, ta bitka je bila dobljena, a vojna ne. Medijski linči tipa Patria, F571 in novi s »povišanjem« plač so že ustaljene prakse slovenskih medijskih plačancev. A tokrat je drugače. Tokrat imajo državo priklopljeni nesposobneži, ki ne znajo nič drugega kot po naročilu pisati čustveno nabite članke podel cilj - odstaviti vlado od katere smo eksistencialno odvisni. V imenu ohranjanja privilegijev so pripravljeni spodkopati temelje te države, starejše pahniti v mučno smrt, druge pa v vrtinec večne stagflacije. Nikjer na svetu se ne ruši legitimne krizne vlade. Tudi take, ki ti ideološko ni po godu. Tiste agitpropovske »ljudske« vstaje s bile vendarle drugačne, saj država ni visela na nitki kot danes. To kar počnejo slovenski mediji te dni je unikum in na ravni teroristične organizacije. Medijski revolucionarji F571 in ISIS so si v marsičem podobni – oboje naprej vleče sla po oblasti. Oboji ne izbirajo sredstev. Oboji imajo ideološke temelje za opravičevanje brezkompromisnega varovanja svojih privilegijev. In za oboje je ljudstvo le kanonfuter zasebnih interesov. Tokrat so dokazali – Slovenija in Slovenci jim ne pomenijo nič. Njihov smisel za obstoj je razredni boj. Sreča v nesreči je vsaj to, da bo zaradi ekonomske katastrofe, ki jo bo povzročil koronavirus večina revolucionarnega tiska preminila naravne smrti.

nazaj na vrh