Klaudija Gavrilova: »Vse stresne stvari lahko premagamo z optimizmom, s sočutjem in predvsem z empatijo« Izpostavljeno

Klaudija Gavrilova (osebni arhiv) Klaudija Gavrilova (osebni arhiv)

Klaudija Gavrilova iz Vipave je družabna, dobrosrčna, vesela, marljiva in vztrajna. Ponosna, ker ji je uspelo pripraviti svojo prvo fotografsko razstavo z naslovom Odtisi Vipave, se je odločila, da nekaj svojih slik pokaže tudi bralcem Demokracije. To je njena zgodba.

 

Klaudija Gavrilova je prejšnji mesec praznovala rojstni dan in dopolnila 20 let; rojena je bila 10. oktobra leta 2000 kot prvi otrok v družini Gavrilovih. Ima še mlajšo sestro Pamelo, ki obiskuje oblikovno šolo, in polbrata Jako. Ponosna je na oba pa tudi na svojo mamo Eleno. Z njimi živi tudi nona Lozena. Klavdija in njena družna so se v Slovenijo preselili iz mesta Kočani na vzhodu Severne Makedonije, kraja, za katerega je v Sloveniji le malokdo slišal. Kočani so od Skopja oddaljeni 120 kilometrov. Znani so po pridelavi riža in geotermalni vodi. Prvič so omenjeni v listini iz leta 1337, arheološke najdbe v mestu pa so razkrile ostanek naselbin iz rimskega in bizantinskega obdobja.

V Slovenijo

Po spletu okoliščin se je zaradi zaposlitve v Slovenijo najprej preselil Klaudijin oče, nato pa mu je februarja 2004 sledila vsa družina in v Sloveniji našla prijazen dom. Toda družinska sreča ni trajala dolgo, saj se je oče januarja 2006 smrtno ponesrečil na delovnem mestu. To je bil za vso družino hud udarec: »On je moj angel, še vedno se ga dobro spominjam, pa čeprav sem imela samo pet let, ko sem ga izgubila. Posebej za mamo je bilo hudo, saj sem jo s sestro vsak dan spraševala, kdaj pride ati domov, poleg tega pa je ostala sama z dvema majhnima otrokoma,« nam je napisala Klaudija, nasmejano in prijazno dekle, ki obiskuje šolo v zavodu CIRIUS Vipava, prilagojeno za otroke s posebnimi potrebami. Klaudija se je namreč rodila s cerebralno paralizo in je na vozičku. Toda kljub telesnim omejitvam lahko in rada počne marsikaj: rada igra klavir, riše in fotografira kraje, ljudi in drevesa … Zna zelo dobro opazovati in pred njenim zvedavim pogledom težko ostane kaj skritega, zato ji je še posebej ljubo fotografiranje, saj tako lahko najhitreje zabeleži trenutke in jih shrani za večnost. Klaudija je prijetnega videza, marljiva in vztrajna ter zato tudi uspešna v večini stvari, ki se jih loti, predvsem pa se zelo potrudi za ljudi, ki jih ima rada.

Vrtnarji ljubezni

Pri ljudeh Klaudija najbolj ceni dobro srce in tudi sama si prizadeva, da bi bila čim boljša do vseh, ki jih v življenju srečuje. »Bodimo vrtnarji ljubezni, da bosta veselje in sreča zacvetela v naših življenjih. Vse stresne stvari lahko premagamo z veliko optimizma, sočutja, predvsem pa empatije. Drugačni smo, razlikujemo se na vseh področjih, ampak žene nas ista ljubezen. Ljubezen do svobode in miru. Ostanite zdravi in srečni!« se glasi eden od Klaudijinih zapisov na družbenem omrežju Facebook, ki ji, kot pravi sama, pomeni veliko okno v svet in iz katerega se vidi, da je po naravi zelo družabna, zato si za prihodnost želi predvsem prijateljev. »Za v prihodnje si želim, da ne bi bila sama, da bi imela prijatelje!« mi je zaupala v pogovoru prek aplikacije Messenger.

Fotografska razstava

Prav lani se je Klaudiji Gavrilovi uresničila ena njenih največjih želja: 27. maja so v prostorih TIC Vipava odprli njeno fotografsko razstavo z naslovom Odtisi Vipave. Istega dne so se predstavili tudi drugi učenci zavoda CIRIUS, ki so bili tedaj vključeni v projekt Program dodatnega usposabljanja, ki ga sofinancirata Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada in Ministrstvo RS za izobraževanje, znanost in šport: pokazali so film o znamenitostih Vipave, ki so ga pripravljali skozi šolsko leto. »Že od malega sem si želela pripraviti lastno fotografsko razstavo! Hvaležna, ponosna in vesela sem, da mi je uspelo, zato bi jo vsaj delno rada pokazala tudi vam (bralcem Demokracije, o. p.),« se veselega dogodka spominja Klaudija. Poslala nam je torej nekaj svojih fotografij z razstave, da jih objavljamo poleg tega članka.

Domovina Slovenija

Ko opazuje Slovenijo iz svojega zornega kota, Klaudija rada poudari, da nihče nima pravice kritizirati drugih, saj ni v njihovih čevljih. Pravi, da se je namesto kritiziranja bolje nasmehniti: »Naučila sem se, da se raje le nasmehnem, si mislim svoje o stvareh, na katere ne morem vplivati, ter s tem prihranim veliko svoje energije za stvari, ki me veselijo.« Klaudija meni, da je zgodba vsakega posameznika drugačna, vedno pa je treba imeti v mislih, da smo vsi samo ljudje, ki vsak po svoje v svojih srcih čutimo žalost in veselje, jezo in umirjenost, razočaranje in navdušenje ter vso paleto drugih občutij. O Sloveniji pa je Klaudija dejala, da že slovenska zgodovina in kultura razkrivata, da je Slovenija ena najlepših držav in da se tukaj počuti varno. Čuti pripadnost Sloveniji in je zadovoljna, da lahko sama gre okoli brez strahu, da so ljudje prijazni in večinoma optimistični. »Zelo sem vesela, da smo se preselili sem, saj drugače ne bi mogla tako podrobno spoznati tvoje čudovite kulture. Ti si najlepša domovina in zelo sem ponosna, da te imam. Ni popuščanja! Z ljubeznijo, Klaudija.« se z izpovedjo domovini Sloveniji sklene pripoved Klaudije Gavrilove.

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.