Jožef Klekl: »V tej rodni hiši se je z menoj rodil tudi slovenski duh, zavest, ponos slovenstva.« Izpostavljeno

Jožef Klekl / Wikipedija Jožef Klekl / Wikipedija

Slovenski katoliški duhovnik, politik, pisatelj, založnik in urednik, eden od duhovnikov, ki so bili zaslužni, da je bilo Prekmurje leta 1919 priključeno Slovenji, je bil Jožef Klekl. Bil je goreč nasprotnik madžarizacije Prekmurja, za kar je bil večkrat zaprt. To je njegova zgodba.

Jožef Klekl je bil rojen 13. oktobra 1874 na Krajni v župniji Tišina v Prekmurju v zavedni družini, v kateri se je poleg njega rodilo še osem otrok. Njegovi starši so bili srednje premožni kmeti Števan Klekl in Terezija Šalman, predniki družine Klekl pa so prej živeli na Melu v Prlekiji, od koder je Jožefov ded Anton Klekl prišel v Prekmurje, tedaj Ogrsko. Jožef je v osnovno šolo hodil na Cankovi, se nato učil madžarščine v Lendavi in končal gimnazijo v Koszegu in Sombotelu, nato pa je prav tam vstopil v bogoslovje. Klekl je duhovno rasel ob svojem učitelju dr. Francu Ivanocyju, ki je leta 1889 prišel za župnika na Tišino in tam ostal vse do svoje smrti leta 1913. Klekl je bil v duhovnika posvečen 11. julija 1897 v sombotelski stolnici, novo mašo pa je imel 25. julija v domači župniji na Tišini, kjer je bil nato prvih pet let kaplan. »To so bila leta rasti in dozorevanja duhovniške poklicanosti. Pri Ivanocyju je Klekl razvil svoj življenjski program: delati za vernost in narodne pravice prekmurskih Slovencev ne glede na žrtve,« je o njem zapisal Stanislav Zver v svoji knjigi o Kleklu. Nato je bil Klekl kaplan še v Incédu in v Črenšovcih, kjer je 8. decembra 1904 na Ivanocyjevo pobudo izdal prvo številko Marijinega lista, ki je nato izhajal do leta 1941. Župnikoval je v Pečarovcih, in ko se je leta 1910 upokojil, je spet živel v Črenšovcih.

Voditelj Prekmurja

Klekl je delal po železnem urniku: vstajal je ob štirih, imel uro premišljevanja in molitve, nato mašo doma ali v cerkvi, kamor pa je šel vsak dan molit pred Najsvetejše, saj je tu črpal moč za svoje nadaljnje delo. Ni izdajal le Marijinega lista, ampak je ustanovil in urejal tednik Novine, katerega prva številka je izšla prav tako 8. decembra 1913. Klekl je bil urednik Marijinega lista 33 let, Kalendarja Srca Jezušovoga 21 let, Novin 20 let in Marijikinega ogračeka 9 let. Oba Kleklova časopisa, Marijin list in Novine, imata poleg Ivanocyjevega Kalendarja Srca Jezušovega največ zaslug za obujanje in ohranitev zavesti pripadnosti prekmurskih Slovencev matičnemu narodu. V letih 1920−1929 je bil Klekl poslanec Slovenske ljudske stranke v beograjskem parlamentu in je veliko delal na socialnem področju. Pogosto so mu stregli po življenju in ga večkrat zaprli; preganjali so ga Madžari, Nemci in boljševiki. Zlato mašo je Jožef Klekl daroval v Črenšovcih 20. julija 1947, umrl pa 30. maja 1948 v Murski Soboti, kjer je tudi pokopan. Na njegovem nagrobniku je zapisano: »Če je bil Klekl pred letom 1910 dušni pastir posameznim župnijam in če je imela soboška dekanija po omenjenem letu svojega dobrega in gorečega duhovnika, potem je po upokojitvi postal dušni pastir in voditelj vsega Prekmurja.«

Monografija o Kleklu

Ob lanski 100. obletnici združitve Prekmurja z matičnim narodom je pri Založbi Ognjišče izšla obširna monografija, znanstvena publikacija o Jožefu Kleklu st. in njegovem prispevku k združitvi Prekmurja z matično domovino, ki jo je napisal dr. Stanislav Zver, župnik v Bogojini. Njen naslov je Tebi, slovenska krajina. Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči predvojnih dogodkov. V knjigi, katere glavni namen je predstaviti Kleklovo slovenstvo na podlagi medvojnih dokumentov, so opisani dogodki, osebnosti in pričevanja, ki Klekla označujejo za »velikana s Krajne«. Knjiga predstavlja resnico o tem velikem Slovencu in Prekmurcu, saj so povojne komunistične oblasti zlorabljale nekatere akte, s katerimi se je Klekl med štiriletno internacijo na Ogrskem zagovarjal pred madžarskimi oblastmi zaradi obtožb veleizdaje, in ga razglašale za narodnega odpadnika. Omenjena knjiga Jožefa Klekla predstavlja takšnega, kakršen je res bil: velik rodoljub, globoko čuteč in zaveden Slovenec, duhovnik, pisatelj, pesnik, publicist in politik, ki je imel eno od vodilnih vlog pri priključitvi Prekmurja Sloveniji 1. avgusta leta 1919. Priključitev Prekmurja matici namreč ni bila rojena na pariški konferenci, piše dr. Zver v knjigi, ampak je tudi več desetletno delo prekmurskih katoliških duhovnikov, ki je doseglo vrhunec na prehodu 19. v 20. stoletje.

Narodni buditelj

Knjiga dr. Stanislava Zvera ima pet poglavij. V prvem, Zgodovinsko ozadje medvojnih in povojnih obtožb, piše o tem, kako zelo je bila slovenska identiteta ogrskih Slovencev ogrožena zaradi nacionalističnega duha, ki se je v 19. stoletju okrepil na Madžarskem, in kako je prekmurskemu ljudstvu ob strani stala velika večina katoliških duhovnikov pod vodstvom dr. Franca Ivanocyja (1857– 1913), čigar najvplivnejši sodelavec je postal prav Klekl. Medvojne obtožbe madžarske oblasti proti Kleklu so iskale snov že pri njegovi narodno zavedni družni, še posebej pa v njegovem publicističnem delu, izdajanju Marijinega lista in Novin, v katerih je Klekl prekmurske Slovence narodno prebujal, predvsem pa v tem, da je delal za priključitev Prekmurja Sloveniji. Klekl, ki je v svojih zapisih in tudi pridigah bičal boljševizem leta 1919 in njegovo strahovlado, pred katero je moral bežati čez Muro, si je s tem »prislužil« še povojne obtožbe pripadnikov komunistične oblasti. Tega, da je Klekl v svojih publikacijah ostro nastopil proti nosilcem marksistične ideologije oziroma proti vzpostavljanju revolucionarnega sistema, ki je ogrožal krščanske, moralne in s tem, kot je dejal Klekl, tudi narodne vrednote, mu povojni »zmagovalci« nikoli niso pozabili.

Velikan s Krajne

V drugem poglavju Kleklova zvestoba slovenstvu tudi v najbolj kriznem obdobju (1941–1945) in tretjem Slovenstvo v omenjenih dokumentih je opisana Kleklova aretacija in konfinacija ter predstavljena vrsta dokumentov, ki pričajo v prid Kleklovemu slovenstvu. O slednjem priča tudi Kleklova korespondenca z dr. Vilmosom Némethyjem. Klekl je v letih, ki jih je preživel proč od Prekmurja zelo trpel in je v tretjem poglavju na podlagi dokumentov predstavljen kot globoko slovensko čuteča osebnost z naravnost vzvišeno ljubeznijo do maternega jezika. Klekl je svojo ljubezen do Prekmurja izpel v pesmi »Kaj je Müra šepetala« ob priključitvi Slovenske krajine matici, v kateri pravi:
»(…) ne me Večni záto stvoro, da bi val moj brate ločo, jaz vezalje sem za nje, ki kre strani mi živé.« Četrto poglavje Zverove razprave Povojna obtoževanja Klekla in kot protiutež spomini njegovih sodobnikov na podlagi dokumentov prikaže, kako je povojna komunistična oblast obravnavala Klekla: niso ga sicer zaprli, moral pa se je izseliti iz stanovanja v Črenšovcih in ni bil vpisan v volilni register, komunistični tisk pa ga je začel po vrnitvi iz internacije žaliti in omalovaževati pristnost njegove pripadnosti slovenstvu. V poglavju najdemo tudi Kleklove spomine in spomine njegovih sodobnikov, arhitekta J. Plečnika, pisatelja F. K. Meška, škofa J. Smeja in drugih o njem. Zadnje poglavje razprave dr. Stanislava Zvera z naslovom Ali je res umesten naziv za Klekla: Velikan s Krajne prikazuje Kleklovo veličino s treh vidikov: kot duhovnika, apostola tiska in kot narodnjaka.

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.