Andreina Trusgnach: »Naš domači jezik je najbolj dragocen, je znak naše zemlje in korenin«

Andreina Trusgnach Cekova/ Foto: osebni arhiv AT Andreina Trusgnach Cekova/ Foto: osebni arhiv AT

Beneška Slovenka Andreina Trusgnach je bolničarka in pesnica, ki piše v slovenskem beneškem narečju – svojem jeziku srca. S svojo poezijo podpira slovensko manjšino in pravi, da je upanje za Beneške Slovence dvojezična šola v Špetru. To je njena zgodba.

Andreina Trusgnach ( Trušnjak) - Cekova  se je rodila 30. novembra 1961 v Čedadu. Živi v Italiji, na vzhodu Furlanije - Julijske krajine, na Videmskem, ki se imenuje Benečija ali Beneška Slovenija. »Veliko smo se borili za pravice naše slovenske manjšine,« pravi Andreina Trusgnach, ki je prišla v Cekovo družino, kot so jim rekli po domače, za »šenk«, imela je dva starejša brata in sestri. Mama je imela ob njenem rojstvu že 41 let in pol, oče pa kar 58. Otroštvo je preživela doma, v ob hrib prislonjeni hribovski vasici Mali Grmek.

Slovensko ime

Sogovornica se spominja, da prva leta v vasi niso imeli telefona, v hiši pa tudi ne vode, hladilnika in pralnega stroja. Vaščani so hodili gledat televizijo k tistima dvema družinama, ki sta jo imeli, pa še to samo ob določenem času. Njeno otroštvo so zaznamovali odhodi in izseljevanje mladih s trebuhom za kruhom v svet iz domačih beneških dolin v Furlansko nižino. Spominja se tudi, kako so v tistih časih vsi govorili, mislili, molili, peli, upali in želeli samo po slovensko, in to ne le v njihovi družini, ne le v njihovi vasi in ne le v njihovi občini. V tistih letih se je zdelo, da poleg božje pomoči za svoje preprosto kmečko življenje ne potrebujejo nič drugega kot trud, pogum, moč in veliko volje. Samo v šoli, pri maši in pri zdravniku so morali govoriti italijansko. »Pri nas vse, prav vse ima še svoje slovensko ime, in dokler bomo ohranili vsa ta imena, bomo živi,« pravi Andreina in nadaljuje: »Naš domači jezik nam je najbolj dragocen, je znak naše zemlje, naših korenin. Z leti se je zavest, da smo »Sloveni« - Slovenci, še bolj okrepila.«

Divje otroštvo

Zunaj beneških dolin je bilo težko ohraniti narodno (samo)zavest, vendar to ni veljalo za nikogar od otrok Cekove družine: oče je želel, da bi bili med najboljšimi v šoli, da bi dokazali svojo vrednost in se naučili živeti. Otrokom je pripovedoval, da se, ko je hodil menjavat kostanj za koruzo v Furlanijo, nikoli ni počutil manjvrednega, saj je vendar razumel njihovo italijansko in furlansko govorico, oni pa niso razumeli njegove. »Torej, če mi znamo več, to ne more pomeniti, da smo mi manjvredni! Čim več jezikov znaš, več veljaš,« je imel navado reči Andreinin oče. »Naše otroštvo v Malem Grmeku je bilo res divje in nepredstavljivo: toliko smo plezali, tekali, padali in se pogosto kje potolkli in opraskali,« pripoveduje Andreina, ki še pravi, da so bili hkrati tudi zelo odgovorni in so pomagali pri delu kakor veliki. Toda ko je imela 11 let, so brezskrbni časi minili: po hudi bolezni umrl je srednji brat, pri sedemnajstih pa ji je umrl še oče, zato mladost ni bila več tako rosno vesela.

Šola in ljubezen

Toda vseeno je bila Andreina kot otrok in kot mladenka vedno zelo nasmejana in polna upanja. Tako jo je naučila pozitivna mama, ki je učakala skoraj 99 let. Bratje in sestre so bili vsi zelo pridni v šoli in posnemala jih je tudi Andreina. Med tednom je bila skoraj sama doma s starši, saj je najstarejši brat že od 16. leta delal kot zidar v Trstu, drugi pa so se šolali daleč, v dijaških domovih, Andreina – srečna ta mala, kot so se izrazili, pa je hodila v vrtec in v šolo do petega razreda peš po stezi v Platac, majhno hribovsko vas, ki je imela poleg vrtca in šole tudi mlekarno, majhno trgovino in telefon, nato pa je tri leta nižje srednje šole obiskovala v dolini, v Škrutove: zjutraj je najprej morala peš dva kilometra do avtobusa in po šoli nazaj. Potem je izbrala kmetijsko šolo v Čedadu, tudi zato, da bi končala tisto, kar ni uspelo umrlemu bratu. Kmetijsko šolo je končala leta 1980. Že v zadnjem letniku višje šole se je Andreina neskončno zaljubila v sošolca. Poročila sta se leta 1984 in od tedaj živi pri družini Dortih v Kozici, v občini Sv. Lenart. Z možem imata dva sinova: »In še se imava rada,« pripoveduje Andreina. Po šoli je skoraj deset let delala povsod, kjer je dobila delo: na žagi, kot zidarska pomočnica, tkalka in uradnica. Šele po rojstvu prvega sina se je vpisala triletno šolo in postala bolničarka. To delo opravlja še danes. Zaposlena je v bolnišnici v Čedadu.

Prekratek dan

Delo bolničarke je zahtevno, pravi Andreina, ki bi za vse, kar bi še rada postorila, potrebovala najmanj 2 do 3 ure na dan več. »Vse večkrat se za računalnikom ustavim prav v večernem času in takrat kaj napišem,« pripoveduje Andreina in citira svojega moža Miho: »Mi dielamo kar moremo v življenju, življenje diela pa kar cje z nami.« Pomembno je delati zmeraj najboljše, kar se da, pravi Andreina. Pesmi je začela pisati že pri petnajstih letih. Že leta 1977 je bila njena poezija vključena v antologijo za slovenske šole »Slovenski jezik in stilistika«. Zanjo je pisati v slovenskem beneškem narečju  naravno in samoumevno, vendar ni bilo tako prav od začetka, saj je hodila le v italijanske šole. Slovenske abecede in strešic ni poznala in se jih je naučila šele na poletni šoli, ki jo je pripravil Študijski center Nadiža. Slovensko je začela pisati v drugi polovici 70. let, kar pomeni tudi začetek njenega pisanja slovenske poezije v beneškem narečju.

Navdih in trenutek

Andreina piše o realnosti, o stvareh, ki jih je videla, in trenutkih, ki jih je osebno preživela ali jih je preživel kdo drug. Redkokdaj kaj napiše »na silo«, vedno po navdihu. Nekaj svoje poezije prevede tudi v italijanščino, toda, jezika srca se ne da vedno prevajati: »Včasih z eno samo našo besedo lahko povem vse, kar hočem, v prevodu pa se to ne da.« Piše v narečju, ki je govorica gorskih kmetov in nima kdove kako »učenih in modernih« besed, a to ne pomeni, da je revna: v svojem narečju Andreina lahko izrazi vse, kar želi; za opisovanje malih trenutkov in iskric življenja potrebuje male in preproste besede. Ko je septembra lani v Apuliji prejela drugo nagrado »Ischitella-Pietro Giannone«, so njeno poezijo označili za neprecenljivo prav zato, ker je pisana v tej dragoceni govorici, ki jo je treba ohranjati. Leta 2019 je ponosno nesla slovensko besedo po vsej Italiji: v Apulijo (Ischitella), Lombardijo (Sondrio), Toskano (Firence) in v Lacij (Rim). Pisanje jo vse bolj privlači in načrtov ima veliko, z leti pa je vse bolj prepričana, da je njeno pisanje poezije v slovenskem beneškem narečju pomembno in potrebno, še zlasti za Videmsko pokrajino, kjer so Slovenci bolj kot kjer koli drugje izpostavljeni asimilaciji in globalizaciji.

Pota poezije

Andreina pravi, da je upanje za Beneške Slovence in slovenski materni jezik Špetrska dvojezična šola, festival Senjam Beneške Piesmi, ki pritegne vedno več mladih in slovenske družine na tem območju. Izrednega pomena so tudi prijateljske in kulturne povezave s Slovenijo, zlasti s Posočjem in z Goriško. Med te Andreina prišteva čezmejno Društvo NIT (prej PoBeRe: Posočje Benečija Rezija), ki povezuje literate in likovnike na obeh straneh nekdanje meje. Andreina je sodelovala na različnih literarnih natečajih, njena besedila najdemo v priložnostnih brošurah, v revijah, šolskih in drugih antologijah, kot Besiede tele zemlje (2004), in v Trinkovem koledarju. Leta 2011 je Kulturno društvo Ivan Trinko iz Čedada  objavilo njeno prvo zbirko poeziji Sanje morejo plut vesoko. Andreina je bila za svojo poezijo večkrat nagrajena in je bila tudi zmagovalka natečaja poezije Bluenotte Gorizia (2018); dosegla je drugo mesto v sekciji tujih jezikov na natečaju III Concorso Internazionale Pensare Scrivere Amare (2018); istega leta je napisala najlepše besedilo Senjam Beneške Piesmi; lani je prejela nagrado za drugo mesto z zbirko v slovenskim narečju Nadiških dolin »Pingulauenca, ki jo nie bluo«, dosegla je drugo mesto za poezijo v Firencah in prvo mesto za poezijo v manjšinskem jeziku oktobra 2019 v Sondriju. Septembra lani je prejela tudi  mednarodno nagrado in dosegla absolutno prvo mesto v Rimu. Letos je brala svojo poezijo na Dnevu emigranta v Čedadu in na 50. srečanju Slovencev Videmske pokrajine in Posočja v Kobaridu. Eden najlepših spominov pa je zanjo zagotovo sodelovanje na Vilenici leta 2005. Andreini se zdi škoda, da v Sloveniji dobro poznajo slovensko manjšino na Tržaškem in Goriškem ter v Reziji, v Beneški Sloveniji pa bore malo. Zato je zanjo pisati v maternem jeziku, v domačem narečju, njen upor za Benečane, s katerim bi rada pokazala, da so v Benečiji še vedno živo navzoči.

nazaj na vrh