Tamara Bertoncelj: Samo obljube so premalo, za narod je treba storiti več!

  • Napisal  Lucija Kavčič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Tamara Bertoncelj (foto: arhiv Demokracije) Tamara Bertoncelj (foto: arhiv Demokracije)

Prihaja z Bleda, ki zanjo ostaja raj na zemlji. Je mama in žena, v povezavi s službo pa ji ni tuja problematika zdravstva in javne uprave. Tamara Bertoncelj je iskrena, trdna Gorenjka, ki rada pomaga ljudem, Sloveniji pa želi samozavesti. To pa je njena zgodba:

 

Pravi, da bi svoje otroštvo, ki ga je preživela v Radovljici, lahko opisovala ure in ure, saj je bilo neskončno lepo in polno prigod. Neizmerno je hvaležna staršem za to, kar so skupaj preživeli in kar ji je od tega ostalo za dušo. Aktivno se je ukvarjala s plavanjem. Športno kariero pa je prekinila huda prometa nesreča, katere posledice ji niso več omogočale napornih treningov. Kljub temu ostaja Bertoncljeva športno aktivna tudi danes. V otroštvu so z družino veliko hodili v hribe in na morje, z vrstniki so se veliko igrali in seveda tudi kakšno ušpičili. Z žarom v očeh našteva igre, ki jih današnji otroci skoraj ne poznajo več: gumitvist, ravbarji in žandarji, tovor gre naj gre, ki se jih je s prijatelji velikokrat igrala. Tudi karte, znana radovljiška igra Ksinzel, so bile velikokrat na mizi. »Pa rabutali smo češnje in jagode. Enkrat nas je soseda lovila čez kupe sena z renaultom 4, ker smo ji pojedli prav vse jagode z vrta,« pripoveduje Tamara Bertoncelj, ki se je s sestro in starši pri 15 letih preselila na Bled. Zanjo je bila to velika sprememba in ji je bilo hudo zlasti zaradi prijateljev, ki so ostali v Radovljici. A sta s tri leta starejšo sestro hitro našli družbo. Bled, kjer ima urejeno domovanje še danes, ostaja zanjo najlepši kraj na svetu.

Iz preproste družine

Tamara Bertoncelj prihaja iz preproste delavske družine, v kateri so ju s sestro vzgojili v delovna in poštena človeka. Vedno so znali prisluhniti drug drugemu, se veliko smejali in se pogovarjali, če je bilo kdaj težko. Tamarin oče je bil z Jesenic, a je večino svoje mladosti preživel pri stricu na Planini pod Golico, kjer je pomagal na kmetiji. Izšolal se je za šoferja, bil najprej zaposlen v Murki Lesce, kjer je spoznal Tamarino mamo, nato pa odšel v službo v Žito Gorenjka, kjer je do upokojitve vozil čokolado, rolade in druge sladke razvade najprej po republikah nekdanje Jugoslavije, nato pa po Sloveniji. Tamarina mama prihaja iz Mlina, dela Bleda, iz družine s sedmimi otroki. Po poklicu je trgovka. Od začetka svoje poklicne poti do upokojitve je delala v Murki Lesce. Sestra dela v Kriznem centru za otroke. »Tako kot meni ji družina pomeni vse. Je ponosna mati treh hčera. Seveda se odlično razumemo, čeprav nimamo povsem enakih pogledov na nekatere stvari,« pripoveduje Bertoncljeva, ki ima tudi sama družino: z možem skrbita za tri otroke, dva skupna in enega iz moževe prve zveze. Vsi trije so fantje, ki jih z možem vzgajata v istem duhu, kakor sta bila vzgojena sama.

Naša sogovornica sicer začasno, zaradi novodobnega tempa, v katerem se je znašla z možem, ter šolskih in športnih obveznosti otrok, prebiva v Kranju. Od leta 2002 je zaposlena v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, kjer je vodja nemedicinskih služb, zato ji problematika, povezana z zdravstvom in učinkovitostjo javne uprave nasploh, ni tuja.

Prijetni spomini

Srednjo ekonomsko šolo je obiskovala v Radovljici, kar ji je bilo izredno všeč, ker je lahko srečala prijatelje iz osnovne šole. V razredu so se odlično razumeli, se kdaj pa kdaj tudi sporekli, v tretjem letniku celo stepli. »Razlog za pretep je bil sošolec, ki je žalil mojo najboljšo prijateljico in sošolko. Ona se z besedami ni znala braniti, zato sem ji pomagala jaz. Na koncu je začel žaliti tudi mene in nekako se je vnel pretep. Nič hujšega, z razredničarko smo se pogovorili, se opravičili, se štirinajst dni malo postrani gledali, nato pa vse pozabili,« z nasmehom pripoveduje Tamara Bertoncelj, ki je po končani srednji šoli odšla študirat v Ljubljano, kjer je prvo leto živela s prijateljico, najboljšo in srednje šole. »Seveda smo žurali, vendar smo se zavedali odgovornosti, in ko se je bilo treba učiti za izpite, žuranja ni bilo,« pravi Tamara, ki je na Visoki upravni šoli v Ljubljani diplomirala leta 2002, nato pa leta 2013 opravila še magistrski študij javne uprave. Da se z voljo zmore vse, dokazuje dejstvo, da je magistrski študij opravila v času nosečnosti in rojstva otroka. V času predavanj ji je mož prinašal sinčka do šole, kjer sem ga nahranila in se vrnila na predavanje; nemara zato Bertoncljeva gleda na podiplomski študij s takšnimi čudovitimi občutki.

Odkrit pogovor

Vodilo življenja naše sogovornice je: »Če ne moreš pomagati, potem tudi ne škoduj.« Nikoli ne odreče pomoči, vedno se je pripravljena pogovoriti in se hkrati zavedati tudi lastnih napak.

Tamara Bertoncelj ne mara hinavskih ljudi in takšnih noče imeti okoli sebe, ker se ne zna pretvarjati. Ponosna je, da je zaposlena na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana, in sicer v tajništvu poslovnega direktorja, hkrati pa je tudi vodja nemedicinskih služb. Ko zjutraj pride v službo, in to pred 7. uro, s sodelavko pripravita zdravilni vitaminski napitek, nato pa skupaj z drugimi sodelavci in direktorjem popijejo kavo in se pogovorijo o nalogah za tisti delovni dan. Domov se vrača okoli 16. ure. Takoj za tem z možem že hitita in vozita otroke na treninge. Vmes si vzameta čas zase in spijeta kavico, se pogovorita, kako sta preživela dan in kaj je treba še opraviti pa o načrtih za naslednji dan.

Bled in turizem

Kot smo že zapisali, prihaja Tamara Bertoncelj z Bleda, ki je turistični kraj. Kot občinska svetnica (SDS) se zaveda, da je turizem za marsikoga kruh. Ni vedno prijetno, ko se vsako poletje zaradi množice turistov srečujejo s težavami in stojijo v kolonah, a kljub temu gleda naprej pozitivno. Gostje prihajajo z vsega sveta. Glede na situacijo v svetu je Slovenija znana kot varna država, zato prihaja vse več gostov tudi na Bled: veliko je Korejcev, Japoncev, Italijanov, Angležev, Špancev, državljanov nekdanjih jugoslovanskih republik, Čehov in drugih. Turizem je veliko pripomogel k razvoju, zaposlitvam in napredku, pravi Bertoncljeva, ki pa se zaveda, da je dela na tem področju še veliko. »A Gorenjci smo trmasti in vemo, da bomo v doglednem času dobili tudi južno obvoznico pa tudi druge izboljšave, ki si jih zaslužimo,« pravi in citira pesnika Prešerna: »Dežela kranjska nima lepšga kraja, kot je z okol'co ta podoba raja,« in doda: »Ko sediš v čolničku sredi jezera in se ozreš okoli sebe, ti zastane dih. Na eni strani otok, na drugi grad, na tretji se bohoti Stol. Zame je to res raj na zemlji.«

Razvoj krajev

Na Bledu je treba urediti jezerski breg in promenade, kanalizacijsko omrežje ter kolesarske ter rolkarske steze. Tu je tudi problem z vodovodnim omrežjem oziroma zajetjem, saj je v zadnjih letih treba vodo klorirati. Tamari Bertoncelj je všeč ideja, ki predvideva zaporo vsega prometa v središču Bleda s hkratno ureditvijo javnega prevoza. Zaradi razvoja turizma se kažejo potrebe po nadaljnjem vlaganju v infrastrukturo in večjo ponudbo aktivnosti zunaj glavne sezone. Bertoncljeva je ponosna tudi na vse blejske vile, med katerimi je veliko zgledno urejenih, in si želi, da bi tudi Riklijevo vilo, ki stoji na eni najlepših lokacij, pod Blejskim gradom, obnovili. Sicer pa Tamara Bertoncelj meni, da za območje Bohinja velja podobno, le da tudi več težav razvoju povzroča zakonodaja, vezana na Triglavski narodni park. Nujno bi jo morali spremeniti, da bi prebivalstvu koristila, saj zdaj razvoju prinaša le birokratske ovire. Skupni imenovalec Bleda in Bohinja je vsekakor južna in severna obvoznica. Stvari se z veliko truda lokalne skupnosti premikajo, a želeli bi si hitrejšega napredka in več pomoči države, še pravi Tamara Bertoncelj.

Slovenija na preizkušnji

Slovenija potrebuje samozavest, je prepričana Tamara Bertoncelj, saj se znamo delavni Slovenci vse premalo pohvaliti, da smo dobri v tistem, kar počnemo. Postati bi morali bolj patriotski in aktivno poskrbeti za prihodnost. Res smo majhni, vendar to ni merilo veličine naroda. Znamo stopiti skupaj, kar smo že dokazali, a so samo obljube premalo, za lasten narod je treba storiti več. »Če ne bomo imeli radi svoje države in je ne bomo vzdrževali, bo prišel kdo drug in nam jo vzel,« pravi Bertoncljeva, ki je prepričana, da je treba ohraniti naše, kar je našega, slovenskega, zlasti jezik in zemljo. Med seboj si je treba pomagati in preprečiti izkoriščanje. Najprej je treba poskrbeti za slovenske državljane, ki so v pomanjkanju in živijo slabih razmerah, pomagati je treba tudi tujcem, ampak tistim, ki to res potrebujejo, predvsem pa v okoljih, kjer je njihov dom. Kot meni Tamara Bertoncelj, je velik problem Slovenije denar, ki neupravičeno odteka v davčne oaze, državljani pa morajo to plačati. Zavzema se za vitkejšo in učinkovitejšo javno upravo. Poseben pomen daje primernemu poslovnemu okolju in pravičnemu plačilu za pošteno opravljeno delo. Zdravstvo in šolstvo naj bo dostopno, pokojnine pa dostojne. Da pa bodo spremembe mogoče, je pomembno, da volivci odidejo na volišča in volijo ZA Slovenijo, za napredek, za SDS.

nazaj na vrh