Emmylou Harris spet v Evropi

Foto: Wikipedia Foto: Wikipedia

Bil je 25. november 1976. V Winterland Ballroomu v San Franciscu je imela skupina The Band koncert. Frontman Robbie Robertson je dva dni prej končal s pisanjem skladbe Evangeline, ki jo je ustvaril izključno za eno pevko − Emmylou Harris. Do izvedbe ni prišlo, a je bila vzhajajoča zvezda tako pomembna, da je režiser Martin Scorsese v film The Last Waltz (Zadnji valček), najveličastnejšem koncertnem dokumentarcu vseh časov, vključil kasneje posneto verzijo.

Blagoslovljena s kristalno čistim angelskim glasom, z ustvarjalnim duhom in izjemnim darom izražanja potuje po glasbeni poti že pol stoletja. Emmylou Harris je bila vedno svetilnik ameriške glasbe, bila je njen navdih, njen ponos; skozi umetniško izražanje je ostala iskrena in vitalna kot takrat, ko je v 60. letih prejšnjega stoletja prvič stopila na oder. Žal to počne vse redkeje, še manj v Evropi.

Na Otoku

Letos jo bomo lahko čez dober mesec videli na Otoku, kjer bo 70-letna Emmylou Harris v okviru festivala C2C (Country to Country) nastopila trikrat: 9. marca v Glasgowu, 10. marca v Dublinu in 11. marca v Londonu. To je mogoče ena zadnjih priložnosti za vse, ki bi želeli na stari celini v živo videti kraljico kantriroka.

Rodila se je 2. aprila 1947 v vojaški družini v Alabami. Del svojega otroštva je preživela v Severni Karolini, se preselila v Virginijo in se po vpisu na univerzo vrnila nazaj, kjer se je srečala z glasbo Boba Dylana in Joan Baez. S študentom Mikom Williamsom sta ustanovila duet in se preselila v New York. Duet je kmalu razpadel, Harrisova je ostala v New Yorku, spoznala Toma Slocuma in se z njim poročila, leta 1969 posnela svoj prvi prvenec Gliding Bird, rodila hčerko Hallie, se ločila in vrnila k staršem na kmetijo blizu Washingtona. Pridružila se je lokalnim glasbenikom, dokler ni spoznala Chrisa Hillmana (nekdanji član skupine The Byrds), ki jo je priporočil legendarnemu Gramu Parsonu, češ da je ustvarjena za tisto, kar išče – ženski vokal za »kozmično ameriško glasbo«, kot je poimenoval mešanico bluza, kantrija in roka.

Prvi uspehi

Še preden sta se resno lotila dela, je Parson zaradi prevelikega odmerka mamil in alkohola umrl. Harrisovo je smrt prizadela, saj je bil Parson ljubezen njenega življenja, čeprav tega nikoli ni izrekla. Ostala je zvesta njegovi glasbeni viziji in leta 1975 posnela svojo prvo pravo solistično ploščo Pieces of the Sky, leta 1976 še Elite Hotel, sledilo je povabilo  Robbieja Robertsona in zvezda je bila rojena.

Sledila je vrsta odličnih plošč, pridobivala je nove poslušalce, ki so cenili, da je ostala zvesta sama sebi. Tega očitno niso dojeli leta 1993 v založbi, s katero je dolgo sodelovala. Bila je blizu petdesetim, rahlo je osivela, pobarvati se ni želela. Založba (Warner Bros./Reprise) jo je odslovila, češ da je njena glasba odpisana, a so se krepko zmotili. Še istega leta je posnela uspešno ploščo Cowgirl's Prayer, dve leti kasneje Wrecking Ball. Slednja je najbrž njena najbolj hipnotična in doživeta plošča, ki je nastala v sodelovanju s čudežnim kanadskim glasbenikom Danielom Lanoisom.

14 grammyjev

Uspeh plošče, ki je ena najboljših konec 20. stoletja, je Harrisovi dal samozavest, saj so jo ljudje poznali predvsem kot odlično interpretko skladb drugih glasbenikov. Sama se je lotila pisanja in dokazala, da ima neverjeten dar izražanja in da je ena najbolj vsestranskih glasbenih umetnic.

Harrisova je v karieri dobila 14 grammyjev, nagrado Polar Music in številne, med drugim je bila sprejeta v Dvorano slavnih kantrija. Čeprav so drugi izvajalci prodali več plošč in pridobili večjo slavo, težko najdemo umetnico, ki bi tako vplivala na sodobno glasbo kot Emmylou Harris. In z izjemo Neila Younga v zadnjih petdesetih letih ne najdemo zvezdniškega glasbenika, ki bi bil pol stoletja zvest glasbi, ki jo je izvajal na začetku kariere. Predvsem pa Harrisova ni podlegla modnim muham drugih zvezdnic in se stara brez plastičnih operacij. Zato ostaja lepa ženska s še vedno izjemnim vokalom.

nazaj na vrh