Nastavite peharje - jutri bo god sv. Miklavža

  • Napisal  L.K.
Ikona Sv. Nikolaja s prizori iz njegovega življenja. Ikona Sv. Nikolaja s prizori iz njegovega življenja. Foto: Wikimedia Commons/ CC BY SA 3.0

Miklavževo je zelo priljubljeno zaradi obdarovanja otrok. Miklavžu v zadnjih sledita še dva dobra moža, Božiček in Dedek Mraz. Vedeti pa je treba, da imata tudi slednja dva korenine prav v svetem Miklavžu oziroma svetem Nikolaju.


»Miklavževo je danes med pojavi, ki jih množično praznujemo, tako priljubljen pa je postal zaradi tradicionalnega obdarovanja otrok,« je pojasnil etnolog Tomaž Simetinger, ki je zunanji sodelavec Narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu. God sv. Miklavža je sicer v začetku adventa, ki zajema obdobje priprav na božič.


Ponoči pride sv. Miklavž


Otroci na predvečer svetnikovega godu po izročilu pustijo denimo na mizi peharčke ali krožnike in verjamejo, da jih bo sv. Miklavž ponoči napolnil s pomarančami, suhim sadjem in sladkarijami. Vlogo svetnika prevzamejo starši, tako da so nastavljene posodice zjutraj res polne.
Za predvečer godu sv. Miklavža so značilni tudi Miklavževi obhodi. Najstarejše poročilo o Miklavževem obhodu na Slovenskem je iz leta 1839, objavljeno pa je bilo v ljubljanskem nemškem časopisu Carniolia.
Po izročilu našemljenec v vlogi sv. Miklavža, ponekod imenovanega tudi škof, po domovih obdaruje otroke, ko so odmolili. Kot njegovi najpogostejši spremljevalci nastopijo liki angelov in parkljev, poleg njih pa lahko na posameznih območjih in v različnih obdobjih tudi drugi liki, v okolici Železne Kaple denimo lik pehtre v kožuhu ali starih ženskih oblačilih.
Parkljem kot likom hudiča v kožuhih in z verigami največkrat ne dovolijo v hišo. Pač pa zunaj strašijo večje otroke in dekleta, rjovejo in rožljajo z verigami. Kot hudiči in izvrševalci kazni so po opozorilih etnologov nadomestili predkrščanske našemljene zimske obhodnike v vlogi rajnikov in drugih demonov. Ponekod so z različnimi imeni nastopili tudi sami, brez lika sv. Miklavža, denimo pri Slovencih na avstrijskem Koroškem.


Miklavževanja so po 2. svetovni vojni zatrli


Nastop Miklavža s spremstvom in obdarovanje otrok sta postala javna prireditev med svetovnima vojnama. Po 2. svetovni vojni so sv. Miklavža zamenjali z dedkom Mrazom, miklavževalo pa se je skrito, po vernih družinah. V 90. letih 20. stoletja pa so Miklavževe javne nastope obudili. V sodobnem času so v večjih mestih obvezen sestavni del decembrskih prireditev.
V mestih in večjih krajih so pred 2. svetovno vojno prirejali tudi Miklavževe semnje, ki so jih prav tako v 90. letih 20. stoletja ponekod začeli oživljati. Miklavževi semnji so v 19. stoletju po Simetingerjevih besedah pomenili začetek priprav na božične praznike.
Sv. Miklavž ali sv. Nikolaj, ki je bil škof v Mali Aziji in je umrl v prvi polovici 4. stoletja, je vse od 11. stoletja postajal zelo priljubljen svetnik tako na območjih, kjer se je razširilo vzhodno krščanstvo, kot na območjih z zahodnim krščanstvom. Po legendah je bil velik čudodelnik in učinkovit zavetnik šolarjev in študentov, mornarjev in brodnikov, ponekod tudi splavarjev, mlinarjev, žagarjev in drvarjev.
Turški arheologi so pred dvema mesecema objavili svojo domnevo, da so našli njegov grob. Nedotaknjeno grobnico so odkrili pod cerkvijo, posvečeno temu svetniku, ki stoji v kraju Demre v pokrajini Antalya v Turčiji.
Kraj Demre je zgrajen na ruševinah Mire, kjer naj bi sveti Nikolaj živel v 4. stoletju. V Miri naj bi ga tudi pokopali, a italijanski trgovci naj bi leta 1087 njegove posmrtne ostanke odnesli v Bari. Turški arheologi zatrjujejo, da so med preučevanjem starih dokumentov našli zapise, po katerih so kosti, ki so jih trgovci v 11. stoletju odnesli v Bari, pripadale drugemu duhovniku.

nazaj na vrh