Afera Uran: Ko je delavcu v Gospodovem vinogradu odvzeta lastna domovina

Torek, 24 Julij 2012 14:24

19 Komentarjev

Prišlo je kakor strela iz jasnega: mediji so danes objavili novico, da je upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran dobil ukaz, da mora takoj zapustiti Slovenijo. No, pravzaprav je, če lahko verjamemo našim neuradnim virom, domovino že zapustil, informacija pa je v javnost prišla preko župnijskih oznanil v župniji sv. Jakoba ob Savi, ki jo sicer vodijo lazaristi (tej redovni skupnosti sicer pripada sedanji ljubljanski nadškof dr. Anton Stres).

Kje so časi, ko je moral rimski pesnik Publij Ovidij Naso iti v izgnanstvo v kraje ob Črnem morju? Kje so časi, ko je na otok sv. Helene moral oditi Napoleon? Dobro, v letu 1945 smo imeli množični eksodus ljudi (ne samo domobrancev, pač pa mnogih civilistov), ki so se pred komunističnim nasiljem zatekli na drugo stran Karavank. Iz Ljubljane je v tujino odšel tudi tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman, misleč, da bo odsoten samo začasno, toda v domovino se ni nikoli več vrnil, nakar je komunistični režim to označil za »strahopeten pobeg«.

Toda tole z Uranom zagotovo ni »hec«. Zadeva je namreč strašansko občutljiva. Nadškofa ni izgnala država. Ukaz za njegov umik iz države – že pred časom se je govorilo, da se namerava umakniti v mednarodno misijonsko semenišče v Pulju – je prišel od Svetega sedeža, zato ljubljanska nadškofija in Slovenska škofovska konferenca o tem kobajagi ne vesta nič. In tudi ne moreta komentirati. Nadškof lahko obišče domovino le s posebnim dovoljenjem Svetega sedeža – v primeru nedovoljenega obiska zelo verjetno sladi laicizacija, tj. izgon iz kleriškega stanu, kar lahko pomeni tudi popolna odrezanost od vseh dohodkov, ki so potrebni za preživetje. Morda je tudi to razlog, da tisti, ki vedo za razloge, rajši molčijo, da mu ne bi povzročili še večjih nevšečnosti.

Seveda se postavlja vprašanje, kje je razlog za tako drastičen ukrep. Zagotovo to ni povezano s finančnim škandalom v mariborski nadškofiji, saj bi v tem primeru nadškof Kramberger »fasal« še kaj hujšega. Spomnimo se dogodkov izpred dveh mesecev, ko je v javnost pricurljala informacija o domnevni zahtevi Svetega sedeža, naj se nadškofa Uran in Kramberger umakneta iz javnosti. Že tedaj je prišlo do velike zmede kar znotraj Cerkve, pa tudi med novinarji, ki so o tem poročali. Sedaj je zgodba dobila nadaljevanje in bo verjetno še huje, če bodo uradne institucije o tem molčale. Če se namreč leta 2012 takšen ukrep, da človeka odrežejo celo proč od domovine (!), potem mora za to obstajati ali zelo tehten razlog ali pa gre za totalitarni refleks v vatikanskih pisarnah. Nasprotniki Cerkve bodo seveda zaploskali ob tistem drugem. Ne glede na to pa ima javnost – vsaj krščansko občestvo – pravico vedeti, kaj se je dogajalo in kakšni so argumenti za tako strogo kazen. Sicer bo govoric in špekulacij vedno več in ljudje že zdaj ne morejo ločiti laži od resnice.

Za nadškofa Urana, ki je doma iz župnije Šmartno pod Šmarno goro, sicer velja, da je bil precej »ljudski« in zato priljubljen med ljudmi. Preden je bil konec leta 1992 imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa, je bil župnik v župniji Ljubljana-Šentvid, torej blizu svoje rojstne župnije. Dvanajst let kasneje je bil nepričakovano imenovan za ljubljanskega nadškofa, s čimer je nasledil sedanjega kardinala dr. Franca Rodeta. Za slednjega se je pogosto govorilo, da ni ravno naklonjen Uranu, navsezadnje je po Rodetovem odhodu v Rim leta 2004 vodenje škofije kot škofijski upravitelj prevzel drugi od obeh pomožnih škofov, namreč Andrej Glavan, sedanji novomeški škof. Sveti sedež tedaj namreč ni takoj imenoval rednega ljubljanskega nadškofa, pač pa do volitev jeseni istega leta dopustil »izpraznjen sedež« s škofijskim upraviteljem. Dokler ni iz Rima prišel dekret, da vodenje ljubljanske nadškofije prevzame Uran. Naši viri tudi trdijo, da je v času Uranovega vodenja nadškofije vladalo precejšnje razsulo. Kot kaže, tedanji nadškof ni mogel obvladovati pritiskov različnih lobijev, interesov ter ambicij nekaterih klerikov, ki jim je več kot evangelij pomenila lastna korist. Za gospodarja tako kompleksnega sistema, kot je ljubljanska nadškofija, je pač pomembno, da zna tudi udariti po mizi in narediti red. Nadškof Uran, ne glede na svojo sicer svetniško držo, očitno ni bil iz takega testa. Morda je tudi zato kasneje odstopil iz »zdravstvenih razlogov« (obstajajo namreč škofje, ki so kljub težavam z zdravjem vendarle zdržali do 75. leta starosti, ko običajno zaprosijo za odpoved, denimo sedaj že upokojeni koprski škof Metod Pirih). Pričakovati je bilo mogoče, da bo od upokojitve naprej počel v glavnem tisto, kar je počel že kot pomožni škof. Do letošnjega leta mu je to nekako uspevalo.

Kakorkoli že, »krivda« nadškofa Urana ostaja javnosti praktično neznana. Dvomimo lahko, da bi se ta ukrep lahko nanašal zgolj na domnevno neizveden test očetovstva. Marsikatera zgodbica o duhovnikih, ki »perejo in sušijo plenice«, je tudi resnična, toda ali bi si Uran leta 1993 iz rok tedanjega papeža Janeza Pavla II. upal sprejeti škofovsko posvečenje, če bi imel na vesti takšno afero? Kaj pa, če je Uran zgolj žrtveno jagnje? Lahko da je objektivno odgovoren za nekatere nesposobnosti, ki so se dogajale v okviru ljubljanske nadškofije, denimo domnevno »misijonsko potovanje« kasneje zaradi pedofilije pravnomočno obsojenega duhovnika Franca Frantarja. Takrat so mediji, kot je znano, z zvezi s tem »namočili« tedanjega generalnega vikarja nadškofije, sicer pomožnega škofa dr. Antona Jamnika (intervju z njim bo sicer objavljen v tiskani izdaji Demokracije čez dva dni). Ali v ozadju tiči še kaj drugega, pa bomo šele videli – resnica prej ali slej pride na dan. Prav taki dogodki pa so morda še bolj zgovorno znamenje časa, da se je treba pomakniti od pozunanjenih pobožnosti k močni osebni veri in življenju po evangeliju. Na to nas spomnijo tudi dogodki v mariborski nadškofiji. Strinjamo se lahko s tem, kar je že konec maja letos na portalu časnik.si pisal moralni teolog in župnik v Ihanu dr. Andrej M. Poznič, ko je pisal o discipliniranju v Cerkvi: pri soočenju z napakami znotraj Cerkve je potrebno več odločnosti, ne pa kompromisarstvo. Po drugi strani pa je treba seveda paziti, da ljudi ne prizadanemo po krivici in s tem damo javnosti, predvsem katoliški, nov razlog za pohujšanje. In s tem priložnost, da se oddaljijo od Cerkve in se s tem nehote približajo kraljestvu zla.

Dejstvo je, da tudi veliki svetniki delajo napake. Toda prav veliki svetniki so bili v času svojega življenja podvrženi tudi strogim ukrepom s strani vodstva Cerkve. Prav v takih dogodkih se je namreč izkazala njihova veličina, ko so svoje trpljenje darovali Bogu in molili za svoje nasprotnike. Vseeno pa je velika škoda, da je Cerkev na Slovenskem na tako bizaren način izgubila vnetega delavca za evangelizacijo, ki je postal neke vrste izobčenec, ki mu je bila vzeta domovina. Ob tem si največji nasprotniki Cerkve lahko zadovoljno manejo roke in se zraven še hahljajo, češ saj smo katoličani sami sebi največji sovražniki. Vendar pa nas zgodovina uči, da Bog pri takšnih dogodkih prekletstvo obrne v blagoslov. Tudi tokrat ne bo drugače.

Gašper Blažič