Viktor Orbán po premierski zaprisegi: Vse svoje moči bom usmerili v zastopanje stališča, da mora EU delovati kot zavezništvo svobodnih narodov in se mora odreči vročičnim sanjam o Združenih državah Evrope Izpostavljeno

  • Napisal  Demokracija
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Govor predsednika vlade Viktorja Orbána po premierski zaprisegi (foto: Twitter) Govor predsednika vlade Viktorja Orbána po premierski zaprisegi (foto: Twitter)

Novi madžarski parlament je 10. maja ponovno izvolil Viktorja Orbana za novega predsednika madžarske vlade. Za Orbana, predsednika stranke Fidesz, ki je slavila na nedavnih parlamentarnih volitvah, je glasovalo 134 poslancev, 28 jih je bilo proti. To je že četrti Orbanov premierski mandat.

Po izvolitvi je Orban tudi zaprisegel. V inavguracijskem govoru pred poslanci je dejal, da vlada v parlamentu uživa dvotretjinsko podporo, in hkrati obljubil, da bo služil tudi preostali tretjini.

Objavljamo prevod govora predsednika vlade Viktorja Orbána po premierski zaprisegi: 

Spoštovani predsednik republike, spoštovani predsednik parlamenta, kolegi poslanci,

najprej želim izreči besede zahvale. Hvala vsem, ki ste glasovali na volitvah v narodno skupščino – ne glede na to, za katerega kandidata ste glasovali. Še zlasti hvala tistim, ki ste glasovali za nas, za državljanske, narodne in krščanske sile. Poleg tega sem hvaležen tistim, ki so me podprli osebno. Vem, da imam do njih posebno obveznost. To posebno obveznost bom izpolnil in jo uskladil z mojo drugo dolžnostjo: da moram služiti vsej državi, vsej naši domovini in vsakemu njenemu državljanu. Moja vlada stoji na temelju dvotretjinske parlamentarne večine, sposobne dopolnjevati ustavo, toda vedno bo služila vsem trem tretjinam.

Spoštovani zbor,
sprejel sem povabilo predsednika republike in tako sem lahko že četrtič tu pred vami zaprisegel kot predsednik vlade. Zdaj začenjam svoj osmi parlamentarni mandat v služenju domovini: kot poslanec sem ji služil osemindvajset let. Čeprav sem predsednik vlade, vas, kolegi poslanci, prosim, da me gledate kot enega izmed vas. Še naprej verjamem, da domovina ne more biti v opoziciji, ker stoji visoko nad političnimi strankami in služenje domovini ne more biti pogojevano glede na to, ali smo v določenem času v opoziciji ali v vladi. Razprave in spore vidim kot naravni del politike. Verjetno ni s tem nič narobe: če nekdo zabija žebelj v steno in ne naleti na noben odpor, kaj lahko obesi na tak žebelj? Pridobil sem dovolj spoznanj o človeški naravi, da vem, da nima smisla upati na zmago, ki bi bila tako umirjena kot nežen vetrič. Ni smiselno, da bi vsi želeli dobrovoljne, mirne dogovore, sprejete na podlagi presoje dejstev: v svetu politike se takšna situacija skoraj nikoli ne pojavi– če pa se že, so to redki trenutki milosti. Vendar lahko obljubim – in to tudi obljubljam –, da bo moj cilj, da bomo, kolikorkrat bo le mogoče, imeli občutek, da angel gleda na nas v tem domu. Svojim nasprotnikom obljubljam, da se bom vsakič, ko bo spor med strankami neizogiben, boril viteško. Predstavnikom vladajočih strank pa obljubljam, da se v razpravah ne bomo uklonili nikomur: če bomo napadeni, ste lahko prepričani, da bo obramba kos nalogi.

Spoštovani zbor, spoštovani kolegi poslanci,
v tem domu sem vam povedal, da je politika nevarnejša od vojne – kajti v vojni si lahko ubit samo enkrat. To se sliši šokantno, toda v resnici je ta misel optimistična, ker vsebuje obljubo, da bodo tisti, ki so vključeni v politiko, večkrat vstali od mrtvi. Sam sem preživel šestnajst let v opoziciji in dvanajst let v vladi. Izučilo me je, da zmaga nikoli ni dokončna in poraz nikoli usoden; pomembno je samo, ali si pripravljen nadaljevati boj. Če Bog dopusti in bomo dočakali ta dan, bom ob koncu tega sklica parlamenta služil enako število let v vladi kot v opoziciji. Toda na tej točki bo rezultat še vedno samo izenačen. Zato takoj nekaj razčistimo – in to je primeren čas in kraj za to – športniki smo in nikoli ne bomo zadovoljni z neodločenim rezultatom.

Spoštovani zbor,
pred vami stojim poln optimizma in upanja ter pripravljen za delovanje. Delo, ki smo ga opravili doslej, nas lahko vse navdaja z upravičeno samozavestjo. Če se ozremo nazaj, celo na napake, ki smo jih naredili, si za Madžarsko ne bi mogli želeti več kot to, da bodo leta pred nami vedno vsaj tako dobra, kot je bilo preteklih osem. Tako najbrž mislijo tudi volivci – kar pojasni prozaično, aritmetično dejstvo, da je zavezništvo Fidesz-KDNP osvojilo več glasov kot vse tukaj zastopane opozicijske stranke skupaj. In s tem, dragi prijatelji, potegnimo ostro določeno mejo. Potegnimo ločnico, ki jo madžarska politika redko vidi. Ne vidi je, ker niha iz ene skrajnosti v drugo: od depresivnega, vse prežemajočega madžarskega pesimizma do norega pretiranega optimizma – in spet nazaj. Zato potegnimo to ostro določeno črto: črto, ki ločuje samozavestnost od samozadovoljstva. Jasno povejmo, da se od minule slave ne da živeti. Spomnimo se opozorilnih besed madžarskega kralja Štefana: »Človeka ne more dvigniti nič razen ponižnosti; in nič razen prevzetnosti in sovraštva ga ne more pogubiti.« Priznajmo si, da za uspehi vedno najdemo skrito Božjo milost. Zato naslednje besede niso samo retorična cvetka in ne zgolj tradicija, temveč globoko prepričanje: Soli Deo gloria – samo Bogu slava.

Spoštovani zbor, spoštovani kolegi poslanci,
ko smo se s tem pripravili in osredotočili svoje misli, pogumno izjavimo, da se bomo v naslednjih štirih letih lotili velikih stvari. Vemo, da polja, ko ga poseješ, ne moreš pustiti, da ga zaraste plevel, ampak ga je treba redno treba okopavati. Zato bomo vsakodnevne naloge izvajali metodično, v primernem ritmu in glede na primeren postopek. Toda želimo veliko več kot le to: želimo dokončati resnično prelomno nalogo – pravzaprav več takih nalog. Vemo tudi, da je z določene perspektive vrabec v roki vreden več kot golob na strehi; toda zdaj želimo loviti resnično veliko divjad.

Spoštovani zbor,
ko govorim o prihodnosti Madžarske, lahko z gotovostjo govorim samo o naslednjih štirih letih, ker moj mandat ne sega dlje od tega. Vendar tudi dobro veste, da nikoli ne razmišljam samo o naslednjih štirih letih. Opozicija me zaradi tega pogosto kritizira, in moji prijatelji v vladi so me več kot enkrat posvarili, naj bo previden pri dolgoročnem načrtovanju, ker se lahko nekdo, ki pri hoji ne gleda na tla pred seboj, hitro spotakne in pade na obraz. To se nam je v preteklosti dejansko zgodilo, zato je v tem nasvetu resnica. Toda kljub temu sem prepričan, da imamo priložnost, da se lotimo velikih nalog. Že dolgo časa zvezde niso bile tako ugodno poravnane za našo domovino, kot so prav zdaj. Danes je zavzemanje za Madžarsko zmagalo. Vse, kar je potrebno za velike načrte, je zdaj nared: tu so izkušnje, tu so v boju prekaljeni kolegi vojaki, tu so pogum, mednarodno priznanje, država v vzponu, resni načrti, dinamičnost in samozavest. Madžarska in madžarski državljani si niso samo povrnili življenjske moči, ampak se nam zdaj dogaja nekaj, kar je redko, vendar dobro znano v madžarski zgodovini: ustvarjalne sile prihajajo na površje. Ne samo, da Madžari zdaj verjamejo, da če se bodo dobro izkazali, jutrišnji dan ne bo slabši od današnjega – čeprav v tem delu sveta tudi to ni nepomembno –, ampak tudi verjamejo, da je jutri lahko boljši. Izidi volitev v resnici kažejo, da ne mislijo samo, da je lahko boljši, ampak da tudi bo boljši. Od nas želijo, da sestavimo vlado, vredno priložnosti, ki ležijo pred nami: pričakujejo, da bomo kos izzivu in pričakujejo, da bo v vladi vsaj toliko optimizma, želje po delovanju in ustvarjalne sile kot med volivci samimi. Kamorkoli greš po državi, vidiš znamenja dela, prizadevnosti in gradnje: žerjave, gradbene delavce in obdelano zemljo. Vsak ima kak načrt: gradijo, povečujejo, prilagajajo, lepšajo. Čutim, da si zdaj zastavljamo velike cilje in da smo na isti strani – na isti valovni dolžini – kot ljudstvo. Ta nas opogumlja in nam daje moč, da ne pripravimo načrtov samo za štiri leta, ampak za deset let; v resnici bi morali zdaj razmišljati naprej za obdobje dvanajstih let. Še več, to je obveznost odgovorne vlade, ker bo uresničevanje naslednjega finančnega okvira Evropske unije segalo do leta 2030.

Spoštovani zbor,
najpomembnejša stvar v politiki je čas. Za vladanje državi so potrebne izkušnje in samozavest. Obenem moraš tudi poznati teren, imeti mednarodno perspektivo in daljnosežen pogled; če to spremlja še pogum za prenovo in, poleg tega, prejmemo milost daljnovidnosti, potem smo že zmagali. Če povem po resnici, dvajset let med 2010 in 2030 sem vedno videl kot eno samo obdobje. Po mojem mnenju demokracija, svobodne volitve in možnost »političnega kolobarjenja« niso v nasprotju – in vsekakor ne izključujejo – z dolgoročnim razmišljanjem in dolgoročnim načrtovanjem.¬ Če bi bilo tako, potem bi imela ljudstva, ki živijo v demokracijah, nedosegljivo konkurenčno prednost pred tistimi, ki ne živijo v demokracijah. Toda zdrav razum nas vodi v to smer. Vsak, ki je gradil hišo, ve, da ne smeš izkopati temeljev, dokler nimaš dokončnega gradbenega načrta.

Spoštovani zbor,
vem, da se bo mnogim to zdelo neverjetno, vendar verjamem, da je dosegljiv cilj, da Madžarska do leta 2030 postane ena od petih držav Evropske unije z najboljšimi razmerami za življenje in delo. Podobno mislim, da lahko naša domovina postane ena od petih najboljših držav Evropske unije po novi obliki ocenjevanja konkurenčnosti, po kateri je merilo kvaliteta, ne kvantiteta. Vsak ve, da obstajajo večje, številčnejše in bogatejše države od naše. Toda stežka bi našli deželo, ki bi bila lepša, varnejša, bolj prežeta s starodavno zgodovino ali tako dobro zaščitena, kot je naša Karpatska kotlina – in v njej Madžarska. Tisti, ki imajo oko za zgodovino, lahko tu vidijo možnosti. Dvomljivcem lahko rečem samo, da se moramo, potem ko smo že tretjič zapovrstjo osvojili dvotretjinsko večino, zavezati nemogočemu – kajti mogoče lahko dosežejo tudi drugi. Zato se lotevamo ustavitve demografskega zatona – in v resnici nam bo uspelo na Madžarsko vrniti rast. Glavne ceste bodo povezovale Budimpešto z drugimi našimi večjimi mesti, naše avtoceste bodo segale do državnih meja in iz vsakega kraja v državi bo mogoče v tridesetih minutah priti na večpasovno cesto. Madžarska bo z novimi solarnimi parki in jedrsko elektrarno Paks II prišla v ospredje na področju proizvodnje čiste in trajnostne energije. Trenutno šeststo mednarodnih družb ustvari 80 odstotkov vsega svetovnega izvoza. Zato moramo na Madžarsko pripeljati investicije, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost in višje plače. V tem pogledu želimo biti med desetimi najboljšimi državami na svetu. Poleg vsega tega bomo povečali delež izvoza podjetij v madžarski lasti na 50 odstotkov skupne vrednosti. Dramatično bomo zmanjšali močno razširjene bolezni in da to dosežemo, se ne bomo izmikali reorganizaciji zdravstva in uvajanju močnih spodbud. In končno bomo zgradili madžarske obrambne sile. Sosedje stalno posodabljajo svoje vojaške zmogljivosti; in na splošno velja, da je država, ki ne more jamčiti lastne obrambe, neodgovorna in dela zgodovinsko napako. Še zlasti računam na nadarjene mlade častnike. V gospodarskem pogledu bomo zgradili tudi srednjeevropsko duhovno in kulturno skupnost držav s podobno zgodovinsko usodo in naše prestolnice in večja mesta bodo povezane po cesti, železnici in zraku. Podpiramo pomembno vlogo Poljske in v sodelovanju z njo bomo postavili temelje razširjenega srednjeevropskega gospodarskega območja.

Spoštovani zbor,
še en velik, navdihujoč cilj za prihodnost je obnova nekdanje veličine in slave Budimpešte, ki bo igrala pomembno vlogo v združevanju naroda. To mesto je obenem dom tamkajšnjih prebivalcev in prestolnica države. Za Madžare je Budimpešta večno mesto, ki pripada vsakemu Madžaru – kjerkoli na svetu živi. To mesto jih pričakuje. Verjamem, da ima Madžarska, ter madžarski jezik in kultura, velikansko privlačno silo, ki bo pritegnila tiste Madžare, ki jih je veter odnesel iz Karpatske kotline. Bogatega, uveljavljenega in zavist vzbujajočega dramatika Ferenca Molnárja, ki se je takrat že ustalil v New Yorku, so nekoč vprašali, zakaj je tako pobit. Odgovoril je: »Vsi moji nasprotniki in sovražniki so v Budimpešti. Hrepenim po zavisti tistih tam; zavist ljudi tukaj me ne zanima.«

Spoštovani zbor,
nikoli nisem skrival svojega mnenja, da je zahodna kriza leta 2008 – ki bi nas skoraj pokopala, skupaj z Grčijo – končala eno obdobje in začela novo. V tistem trenutku je novi svetovni red, ki se je prej dolgo časa oblikoval v globinah, prišel na površje. Takrat je postalo jasno, da to ni zgolj nov in neznan pojav, ampak da je svet vstopil v novo dobo, s svojo notranjo logiko in delitvijo moči.

Že pred letom 2010 sem videl, da je naloga, ki je ležala pred menoj, osvetliti in razložiti ljudem dejstvo, da smo vstopili v novo dobo in da to zahteva spremembo vsega. Kot svoje poslanstvo sem videl prepričati Madžare, da ni dovolj, da bolje izvajamo isto stvar, ki smo jo počeli že dan prej. Stremeti moramo k delanju novih stvari, in to je bilo res za vse, za vso Madžarsko – vključno z vlado: vsi mi tukaj potrebujemo prenovo. Naposled mi je uspelo prepričati Madžare, da to ni samo neizogibno, ampak da smo to tudi sposobni doseči – vsak zase in vsi skupaj. Zato cilj ukrepov za premagovanje krize, sprejetih leta 2010, ni bil vrnitev k boljšim časom pred krizo, ampak položiti nove temelje in uvesti inovacije: nov davčni sistem, novo monetarno politiko, novo ustavo, nove zakonike, nove ukrepe družinske podpore in nov odnos do dela.

Spoštovani kolegi poslanci,
ko se narod poda na novo pot, kot smo se mi, se ne more izogniti intelektualnim razpravam. V takih časih intelektualni privrženci starega svetovnega reda, njegovi finančni koristniki, lenuhi, brezdelneži in malomarneži vsi združijo sile v napadu na inovatorje. In čim uspešnejši smo, tem bolj jezni postanejo naši kritiki. Tem intelektualnim razpravam se ni bilo mogoče izogniti in se jim tudi v prihodnje ne bo mogoče. To je res, čeprav nekateri ljudje te razprave vidijo kot nepotrebno breme in oviro, ki otežuje pridobivanje privolitve za praktične politične dosežke.

Spoštovani zbor,
celega naroda ni mogoče prenoviti na skrivaj. Po mojem mnenju je k rezultatom, ki smo jih dosegli doslej, prispevala naša odkrita izjava, da se je obdobje liberalne demokracije končalo. Liberalna demokracija ni več sposobna ščititi dostojanstva ljudi, zagotavljati svobodo, jamčiti fizično varnost ali ohranjati krščansko kulturo. Nekateri v Evropi jo še vedno poskušajo skrpati skupaj, ker mislijo, da jo lahko popravijo, vendar ne razumejo, da ni okvarjena zgradba: svet se je spremenil. Naš odgovor na ta spremenjeni svet, odgovor madžarskega ljudstva, je bil razbitino liberalne demokracije zamenjati z gradnjo krščanske demokracije 21. stoletja. Ta jamči človeško dostojanstvo, svobodo in varnost, ščiti enakopravnost med moškimi in ženskami in tradicionalno družino, zatira protisemitizem, brani našo krščansko kulturo ter ponuja našemu narodu možnost preživetja in rasti. Smo krščanski demokrati in hočemo krščansko demokracijo.

Spoštovani zbor,
poglejmo tudi gozd poleg dreves. Od človeka, ki živi v vrvežu vsakodnevnega sveta, ni mogoče pričakovati, da bo sprevidel, da doživlja rojevanje novega svetovnega reda, v katerem se oblikujejo novi sistemi vrednot, novi igralci in novi odnosi sodelovanja. Za to imajo države intelektualce, med njimi tudi politike. Zato je dolžnost vlade tudi to, da pritegne pozornost na dejstvo, da so se pojavili nove tehnologije, nova načela poslovne organiziranosti, novi vzorci potrošnje, nova gospodarska bojišča, nove generacije in nova dinamika. Danes je dolžnost vlade, da pripravi Madžarsko, pripadnike madžarskega naroda za novo tehnološko dobo. V tej novi dobi bodo vsi morali delati; in danes nas je osemsto tisoč več zaposlenih kot pred osmimi leti. V tej novi dobi visok vladni dolg kliče smrtno nevarnost. Dolg naše vlade je za 17 odstotkov nižji od povprečja v evroobmočju, medtem ko je mogoče celoletno plačo iz leta 2010 zdaj zaslužiti v vsega osmih mesecih. V novi dobi bo ključni dejavnik kritična infrastruktura, ki uporablja tržna načela, da služi nacionalnim podvigom; zato smo prenesli bančni, energijski in medijski sektor v madžarsko last. V novi dobi bo znanje dejansko moč; zato smo naredili prvi – toda šele prvi – korak k izobraževanju mladih, da bodo vedno sposobni pristati na nogah, pa naj se zgodi karkoli. Kot lahko vidite, priprave pridobivajo hitrost; toda še vedno nas čaka dolga pot.

Spoštovani predsednik, spoštovani zbor,
inovacije so dobra stvar, tako kot so optimizem in veliki načrti, toda ne smemo pozabiti, da smo država z več kot tisočletno zgodovino. V politiki tako stare države so nekatere značilnosti trajne – kot so velikost, položaj in duh naroda. Novo izvoljeni predsednik vlade, morebitni člani vlade in poslanci na sploh bi se morali zavedati tega dejstva. Če želimo odločati, k čemu lahko Madžari stremijo v svetu, ne smemo prezreti svoje velikosti. V preteklih 1100 letih se je ta stalno spreminjala, toda nikoli nismo bili med najštevilčnejšimi narodi na svetu. Danes Madžari predstavljajo 0,2 odstotka vsega svetovnega prebivalstva. Iz tega jasno sledi, da preživetje Madžarov kot naroda ni samodejno. Za številčne narode z obsežnimi kulturnimi mrežami je preprosto nepredstavljivo, da bi svet lahko obstajal brez njih: svet, v katerem njihovih rojakov ne bi bilo. Madžarska politika pa bi morala izhajati iz možnosti, da lahko izginemo, da se lahko razkropimo, da lahko izumremo in da se svet lahko vrti naprej brez rodu Homo sapiensa, znanega kot Madžari. Obstajajo nekateri, ki so gojili to zamisel. Bogu hvala, da danes tu stojimo mi – in ne oni. Zato je ob upoštevanju tega dodatnega vidika dolžnost madžarske politike, da stalno raziskuje, kaj se dogaja z Madžarsko in okrog Madžarske. Preživetje je vprašanje življenjske sile, zato morata biti madžarska država in madžarska vlada današnjega časa stabilni, močni in pripravljeni na delovanje. To ima prednost pred vsem; to presega vse drugo.

Spoštovani zbor,
smo edinstvena vrsta. Imamo edinstven jezik, ki ga nima nihče drug. Obstaja svet, ki ga vidimo samo mi in ki ga samo mi gledamo skozi prizmo madžarskega jezika in kulture. Brez nas bi bila človeška civilizacija vsekakor osiromašena za jezik, pogled in značilnosti tega sveta. To mora ohranjati trdno odločenost vlade. V zunanjem svetu mora vlada predstavljati sebe in Madžarsko v zavedanju, da smo veliko dosegli in da smo pomembno prispevali k človeškim dosežkom v znanosti, kulturi, športu in umetnosti. Imeti moramo samozavest in dostojanstvo države, ki ve, da so Madžari svetu dali več, kot so prevzeli od njega. Naši dosežki nam dajejo pravico, da nadaljujemo svojo zgodovino. Vlada mora stalno povečevati to upravičeno zahtevo in prispevek madžarske skupnosti svetu.

Spoštovani kolegi poslanci,
ozemlje Karpatske kotline si deli več držav. Poleg te posledice zgodovine je Karpatska kotlina organsko naravna, kulturna in večjezična enota. Naše sosede bi rad prepričal, da lahko ob skupnem sodelovanju Karpatsko kotlino spremenimo v najvarnejšo, najhitreje rastočo, združeno gospodarsko, trgovsko in transportno regijo v Evropi. V zadnjih nekaj letih smo priskrbeli zadosten dokaz, da ni nobenega razloga, da bi se bali Madžarov in da bodo tisti, ki sodelujejo z nami, želi koristi.

Spoštovani zbor,
tako kot človeško srce se tudi madžarski narod včasih skrči in v drugih časih razširi, toda v bistvu že 1100 let naseljujemo isti prostor, ki so ga za nas izbrali veliki ustanovitelji naše države. Posebna lega naše domovine pomeni, da mora Madžarska geopolitičnim in geografskim razmislekom dajati prednost pred ideološkim razmišljanjem. Madžarska je in bo še naprej predana člana zahodnih sistemov zavezništev, toda to ne spremeni geografskih značilnosti madžarske državnosti in madžarske politike. Na zahodu je dežela železnih nemških kanclerjev, na vzhodu slovanski svet vojaških narodov in na jugu so islamske množice. Berlin, Moskva in Carigrad; to so vretenca, ki opredeljujejo območje, v katerem živi Madžarska. To moramo upoštevati tudi v prihodnje, zato se madžarska politika ne more navezati na teorije izvažanja demokracije, ne more se pridružiti pridiganju drugim narodom in ne more najti skupnega glasu s tistimi, ki žalijo nemški, ruski ali turški narod in njihove voditelje. Tega ne predpisuje samo osnovna spodobnost, ampak tudi naši interesi. Ta sistem odnosov moramo bistroumno vključiti v madžarsko politiko.

Spoštovani predsednik, spoštovani zbor,
literatura o duhu našega naroda lahko napolni mnogo knjižnic. Moja vlada pripada tisti šoli, ki pravi, da Madžari nikoli niso želeli biti hlapčevski narod. Vsak madžarski otrok da naslednjo prisego: »Kdor je živel in umrl svoboden, ne more najti počitka v zasužnjeni deželi. Bogu in Madžarom prisegamo, da ne bomo nikdar sužnji!« Moja vlada verjame, da za zagotavljanje svobode ni dovolj, da se tri velike vojske – nemško, rusko in turško – zadrži zunaj Karpatske kotline; ustvariti moramo tudi razmere, ki nam omogočajo svobodno urejanje zadev v naši državi – ne samo kolektivno, ampak tudi individualno. Z drugimi besedami, moja vlada bo vlada svobodnih Madžarov in suverene madžarske države. Moja zavezanost svobodi ne izvira samo iz boja proti diktaturi in sovjetski okupaciji, ampak tudi iz gospodarskih pomislekov. Pripadam generaciji, ki se lahko spomni, da je smrtno obsodbo komunističnemu eksperimentu gradnje države zapečatilo zanemarjanje – celo zavračanje – enega od temeljnih zakonov človeške narave: komunizem je posameznikom prepovedal, da si svoje osebne življenjske razmere neodvisno izboljšajo z lastno pobudo in močjo. Zato se nam komunizem ni zdel samo zatiralski, ampak tudi nenaraven. V prihodnje želim našo politiko graditi tudi na temeljih te izkušnje. Moj cilj je zagotoviti ljudem največjo možno svobodo, da bodo lahko napredovali po svoji izbrani poti. Ne moremo reševati vseh težav v posameznikovem življenju, vendar želimo ustvariti – in lahko ustvarimo – razmere, ki ljudem omogočajo, da vodijo svoje življenje in uspevajo po lastnih pogojih.

Spoštovani zbor,
spregovoriti moram tudi o mestu, ki ga zasedamo v Evropski uniji. Želimo močno Evropo, mir in vzajemno koristne dogovore. Potrebujemo EU in tudi EU potrebuje nas. Zato smo pripravljeni igrati dejavno vlogo v spremembah, ki se jim EU ne more izogniti – tudi če želi. Vse svoje moči bom usmerili v zastopanje stališča, da mora EU delovati kot zavezništvo svobodnih narodov in se mora odreči vročičnim sanjam o Združenih državah Evrope. Evropska unija se mora vrniti k resničnosti. Kot prvi korak mora spremeniti svoje razmišljanje o migracijah, množičnih selitvah prebivalstva in priseljevanju. V Bruslju dandanes nekateri ljudje verjamejo, da je nepravično, če se nekdo ni rodil v državi, v kateri bi rad živel. Verjamejo, da je pravično dati ljudem pravico, da se preselijo kamorkoli, kjer bi radi živeli. V Bruslju je dandanes na tisoče plačanih aktivistov, birokratov in politikov, ki si prizadevajo, da bi migracijo razglasili za temeljno človekovo pravico. Zato želijo nam odvzeti pravico, da sami odločamo, koga bomo spustili v državo in komu bomo vstop zavrnili.

Kolegi poslanci,
prepričan sem, da migracije nazadnje privedejo do razpada držav in narodov: nacionalni jeziki oslabijo, meje postanejo zabrisane, narodne kulture razvodenijo; in kar ostane, je ena sama »odprta družba«. Na koncu spajanje evropskih družb toliko napreduje, da nastane ena sama, združena evropska vlada. Ta usoda čaka tiste, ki se ne uspejo braniti pred migracijami – verjetno ne že jutri, vendar v dogledni prihodnosti. To je ime te igre; to je pravi krovni načrt. Ne bom prikrival naših namenov: tu pred vami dajem jasno vedeti, da bo v imenu madžarske svobode moja vlada odločno nasprotovala temu načrtu, procesu, ki je pripeljal do sem, in njegovim postopnim korakom. Multikulturnost je bila prvi tak korak. Politična korektnost, ki duši svobodo govora, je bila drugi. Tu je Evropa danes. Tretje korak bi bile obvezne kvote preseljevanja migrantov. Moramo vstopiti in tudi bomo vstopili v areno evropske politike, da preprečimo, da Evropa, ki jo ljubimo – in za katero smo pripravljeni veliko žrtvovati – naredi naslednji korak do samožrtvovanja. Nasprotovali bomo obveznim kvotam, zavzeli se bomo za krščansko kulturo in se borili, da obranimo svoje meje.

Kolegi poslanci,
na koncu mi dovolite še reči, da sem pred nekaj minutami že četrtič dal prisego kot predsednik vlade, toda v tem zboru nismo nikoli povsem razjasnili, kaj je bistvo te prisege. Pravo nam pri tem ne ponuja nobene usmeritve, zato jo moramo osmisliti sami. Prisega je obljuba, zaveza in ponudba. Verjamem, da nas, če prelomimo prisego, višja sila kaznuje po naši vesti. Zato mi zdaj, ko sem dal prisego, vest nalaga, da potrdim svojo zavezo vsakemu pripadniku madžarskega naroda – vsem petnajstim milijonom Madžarom, tako posamezno kot kolektivno –, da me bo pri vseh mojih dejanjih vodilo služenje našemu narodu in državi, madžarskemu ljudstvu, madžarskim interesom in krščanskim vrednotam.

Tako mi Bog pomagaj.

nazaj na vrh