Pričevalec razkril, kako je komunistični zločinec Tito naročil likvidacijo 160 tisoč vojnih ujetnikov Izpostavljeno

Ujeti pripadniki hrvaških domobranskih in ustaških enot maja 1945 v bližini Pliberka (po nemško Bleiburg). Foto: Wikipedia Ujeti pripadniki hrvaških domobranskih in ustaških enot maja 1945 v bližini Pliberka (po nemško Bleiburg). Foto: Wikipedia

Objavljamo pričevanje Josipa Kotnika, obveščevalnega oficirja partizanske II. Moslavačke brigade, ki razkriva, kako so se brez vsakega spoštovanja mednarodnih vojnih zakonov dogajale grozote vojnim ujetnikom. O tem je napisal tudi knjigo z naslovom »Svi umiru jednako« (Vsi umirajo enako).

 

»Domobranci in ustaši očitno niso bili naivni tako kot Nemci, ki so takoj sprejeli naše ukaze in odvrgli orožje, čeprav je enaka usoda prizadela tako ene kot druge. Ustaško-domobranske formacije se, zahvaljujoč svoji trdoživosti ali morda boljšemu poznavanju stalinistične psihologije, niso odzivale na naše pozive, ampak so se z borbo in umikom uspele preusmeriti na avstrijsko ozemlje«, pravi Kotnik.

»Ko so ustaški poveljniki in njihove formacije prišli v stik z angleškimi borilnimi enotami, so takoj odvrgli svoje orožje in se poskušali pogajati o enem samem vprašanju, tj. o ne-izročitvi prebeglih ujetnikov vojske NDH pripadnikom Jugoslovanske armade. Vendar so v štab III. armade, ki je bil takrat v Mariboru, prihajale iz Generalštaba depeše, v katerih so vztrajali, naj predajo vse ujetnike našim enotam.« V teh pregovorih je Kotnik sodeloval kot prevajalec in očitno je bilo, da njihova namera niso dobronamernost, spoštovanje mednarodnih vojnih zakonov in dobri prijateljski odnosi z vojnimi zavezniki.

Predaja ujetnikov je bila zagotovljena

Situacija je postajala vse težja in vse bolj se je dalo opaziti sovraštvo. Bilo je odvisno od razpoloženja angleških poveljnikov: tiste, ki jim niso verjeli, so obravnavali kot imperialistične agente, drugi, bolj liberalni pa so po besedah Kotnika ohranili nekakšno sočutje, pišejo v Komunističnih zločinih. »Če upoštevamo naše grožnje, vztrajanja, prepričanje nekaterih anglo-ameriških poveljnikov, da bomo postopali v skladu z dogovorom, in težave, ki izhajajo iz nakopičenih skrbi in odgovornosti do ujetnikov, kot so hrana, zdravila, zaslišanja, takrat je jasno, da tudi z najmanjšim zagotovilom, da se bo z ujetniki postopalo v skladu s pravili Rdečega križa, predaja ujetnikov ne uide.« Predaja je bila izvedena brez kakršnih koli nadaljnjih pogajanj. Uresničila se je takoj po prihodu angleškega ministra MacMillana, ki je na kratko prišel z letalom v Celovec in v nekaj urah, potem ko je izdal ukaz, letel naprej v Italijo, nadaljuje Kotnik. »Tako so bili vsi vojni ujetniki predani štabu 51. divizije, varnost pa je prevzela 12. proletarska srbska brigada, ki jih je morala pripeljati do cilja. Poveljniška struktura ustaško-domobranskih formacij je bila zelo varovana in vrnjena v štab III. armade v Mariboru. Nadzorovala jih je Ozna, tj. KOS«, še dodaja.

Spremljala jih je surova straža

V tej skupini ujetnikov so bili Kvaternik in njegov sin Kren, poveljnik zračnih sil, ter drugi višji uradniki. Ker se je šlo za vojne ujetnike, ki so se gibali v kolonah pod najbolj surovo stražo, je imel nad njimi oblast II. oddelek armade, ki ga je vodil major Bakić, Baća. Poveljniku Kosti Nađi je rekel, da je v kolonah 160.000 ujetnikov in naj se reši vprašanje njihove usode. Kosta je Baći odvrnil, naj pošlje telegram vrhovnemu poveljniku, kaj naj z ujetniki naredi.

»Po pričevanju kurirja Gedže, ki je bil vedno nasmejan 14-letni fant, je bilo KOS-u zapovedano, da likvidirajo vse ujetnike ob reki Dravi. V pokolu je sodeloval tudi mladi kurir, ki se je hvalil, da je polnil puške in jih dodajal trem izvršiteljem. Izvršilci so bili organi KOS-a: nek Brajko iz Ozne, nek Franta, podpolkovnik, in tretji član je bil iz Hrvaške.«

Vir: nova24tv.si

nazaj na vrh