Te vlade ne vodi Miro Cerar, ampak Milan Kučan

Te vlade ne vodi Miro Cerar, ampak Milan Kučan Foto: Matic Štojs

Bine Matoh je slovenski igralec, ki je igralsko kariero začel na odru Šentjakobskega gledališča v Ljubljani leta 1964, jo nadaljeval v ljubljanskem Lutkovnem gledališču, nato pa se je po več letih igranja odločil za študij igre na AGRFT v Ljubljani.

Študij je sklenil z vlogo Točaja v Strniševih Žabah. Za to je leta 1980 prejel študentsko Prešernovo nagrado za ansambelsko igro in nagrado Festivala malih scen v Arezzu. Posebej za to vlogo je prejel še študentsko nagrado Sklada Staneta Severja. Leta 1984 je prejel nagrado Prešernovega sklada za igralske stvaritve v gledaliških delih Levstikova smrt, Lov na podgane in Erigon, leta 1985 je prejel Bronasto vrtnico 1. SGAJ za ansambelsko igro v predstavi Ne krop ne voda. Za vlogo Hackerja v Ljubezni dobrega moža H. Barkerja (1995) je Bine Matoh prejel Borštnikovo nagrado, leta 2004 pa še Borštnikov prstan. Bine Matoh je član Odbora 2014. Govoril je tudi na protestih za svobodo Janeza Janše in vseh po krivici obsojenih pred Vrhovnim sodiščem RS v Ljubljani.

Gospod Matoh, zakaj vas je pritegnilo in začaralo gledališče, kaj je bil čar, ki ste ga doživeli, in je verjetno tudi tisto, kar želite dati svojim gledalcem?

S čim me je začaralo, ne vem, ampak vem, da sem že štiri ali pet let star gledal neko amatersko predstavo in sem rekel, jaz bom igralec, in potem sem to postal. Tako preprosto je bilo. Po moje mi je bilo igralstvo položeno v zibko.

V kolikšni meri je za igranje potreben študij – oziroma kaj po vaši izkušnji doda študij k naravnemu daru igralca?

Začel sem kot amaterski igralec; to je bila nekako osnovna šola igranja, tam sem se marsičesa naučil. Pri lutkah je bila srednja šola igranja, bi lahko rekel, in logično je, da sem moral iti tudi na visoko šolo, na AGRFT. Imel sem namreč očeta, ki mi ni pustil igrati, zato sem se, šele ko sem odrasel, odločil, da bom končal tudi igralsko akademijo.

Je umetniška izpoved igralca specifična – glede na to pač, da izpoveduje »tujo« osebo, ne pa toliko sebe?

Seveda je specifična in nekateri nam pravijo poustvarjalci, vendar to seveda ne drži. Kajti ko dramatik napiše igro, v kateri je sedem, osem ali tudi petdeset vlog, so te samo na papirju. Te osebe je treba udejanjiti in to seveda počne igralec skupaj z režiserjem in drugimi dejavniki, ki so v teatru; vsak igralec ima čisto svoj pristop, svoj – če bom rekel kredo, je malo čudna beseda −, vsak posebej na novo prikaže lik, da vanj nekaj svojega in zame je to ustvarjanje.

Vsi pomembnejši gledališki kritiki, od Vasje Predana, Andreja Inkreta, Jerneja Novaka do Mateja Bogataja in drugih, so mnoge vaše vloge ocenili kar najviše. Kako pa sami pojmujete dobrega igralca?

Če ponovim stavek, ki ga je izrekel Spencer Tracy: »Dobro se je treba naučiti besedilo, pa bo dobra vloga.« Seveda ni mislil čisto dobesedno, ampak za začetek je pomembno, da besedilo znaš, da ti leži, da si prepričan vase, potem pride še vse drugo. Je pa tako, da mnogim, ki se lotijo tega poklica, seveda ne uspe, nimajo tega v sebi, nimajo igralskega žara. Še enkrat rečem − meni je bilo to dano.

nazaj na vrh