Evropska politična elita izgublja podporo

Evropska politična elita izgublja podporo

Imigracija čez Sredozemlja dosega rekordne številke. Samo v prejšnjem tednu so ladje pobrale okoli 14 tisoč migrantov v vodah okoli Libije. Ob tem pa Evropi jeseni grozi nov val migrantov z Bližnjega vzhoda. Vodstvo unije sestankuje, rešitev za probleme pa ni.

Problemi imigracije v Evropo ostajajo ta čas najbolj vroča politična tema v državah Evropske unije kljub vsem zagotovilom političnega vrha unije, da se migrantski tok umirja in da »bodo v kratkem problemi imigracije pod kontrolo«. A imigranti vedno znova, tako rekoč dnevno, postavijo takšne trditve na laž. Samo v zadnjem tednu so namreč v Sredozemlju plovila držav članic Evropske unije pobrala štirinajst tisoč migrantov, ki so se iz severnoafriških držav, največ seveda iz Libije, napotili v »obljubljeno deželo«, se pravi v Evropsko unijo. Koliko migrantov je priplulo v istem času do evropskih obal, pa jih niso oblasti niti zaznale, je seveda vprašanje oziroma o tem ni nobenega uradnega podatka.  Po vsem sodeč pa je pot čez Sredozemlje ta čas bolj dejavna kot kopenska pot, po kateri skušajo migranti iz Male Azije prek Balkanskega polotoka doseči predvsem zahodnoevropske in skandinavske države ter predvsem njihov sistem socialne pomoči. Balkanska pot ta čas bolj ali manj sameva, če seveda odmislimo ilegalne prehode nekaj deset ali nekaj sto migrantov čez meje, vprašanje pa je, kako dolgo bo še tako. Jeseni se napoveduje nov val množične imigracije. Seveda so imeli imigranti pri tem krepko (in jasno tudi dobro plačano) logistično podporo tihotapcev ljudi, ki so veliko bolje organizirani kot oblasti Evropske unije. Predvsem tako imigranti kot tudi tisti, ki z njimi služijo denar, dobro vedo, kaj hočejo, medtem ko velmožje in žene, ki vodijo Evropsko unijo, očitno ne vedno, kaj naj pravzaprav počnejo. Vse bolj se kaže, da je politični vrh unije in tudi velikega dela posameznih članic sestavljen iz bodisi zaslepljenih ideoloških dogmatikov, bodisi iz ujetnikov različnih lobijev in »stricev iz ozadja«, pa zato trmasto rine glede imigrantske problematike z glavo skozi zid in ignorira odpor, ki se med prebivalstvom članic Evropske unije vse bolj kaže.
Še nedavno se je dalo odpor dela prebivalcev Evropske unije proti priseljevanju dokaj lahko utišati, če ne kar zatreti s pavšalnimi oznakami o ksenofobiji, nacionalističnem populizmu, neonacistih, rasistih, islamofobih … Skratka, uporabili so vso paleto negativnih oznak tako za posameznike kot za politične stranke oziroma združenja, ki nasprotujejo valu imigracije, ki smo mu priče v zadnjih letih. Podobno je bilo tudi z mediji, ki so veselo sodelovali v žigosanju nasprotnikov imigracije, sistematično zamolčevali težave in nasploh vsakršne negativne posledice imigracije (še celo zločine) in hkrati peli slavospeve »multikulturni obogatitvi«, ki naj bi jo milijoni priseljencev v evropski kulturni prostor prinesli. Lanske kolone imigrantov, vsakodnevno nasilje in kazniva dejanja, ki jih nekateri imigranti zagrešijo po zahodnoevropskih državah, in še posebno teroristični napadi v več državah članic EU, ki so bili delo podpornikov islamističnih skupin, so sesule tako medijsko fasado kot tudi strah državljanov pred stigmatiziranjem. Zakrivanje negativnosti in celo zločinov preprosto ni več mogoče, predvsem zato ne, ker se novice širijo veliko hitreje in tudi točno po spletnem omrežju in mimo klasičnih medijev, zato niti medijem ne ostane drugega, kot da začenjajo poročati tudi o negativnih  posledicah imigracije, če hočejo obdržati vsaj delček kredibilnosti, ki pa je že zelo načeta. Kar pa se negativnega označevanja tiče, je zaradi pretirane uporabe postalo neučinkovito. Vse več je tistih, ki se preprosto požvižgajo, če jih označujejo za ksenofobe, nacionaliste … Pravzaprav je politika pavšalnega negativnega označevanja doživela popoln poraz, saj se je prvič po drugi svetovni vojni po vsej Evropi začel dvigovati val nacionalizma. Nekaj, kar so kreatorji postjaltske Evrope na vsak način skušal preprečiti v zadnjih sedmih desetletjih.

Prazna retorika
Evropski politični vrh, predvsem bruseljski birokrati, in politični vrh zahodnoevropskih držav se v dani situaciji zatekata k mešanju megle namesto k ostri retoriki, kakor sta se še nedavno. Namesto »ostrega nastopanja proti negativizmu« zdaj servirajo javnosti navadno meglene, prazne retorike polne izjave, kako se vse ureja, kako bo v kratkem vse pod nadzorom, kako se dogovarjajo … In to je očitno tudi vse, kar počnejo, dogovarjajo se brez posebnega haska, bi se lahko reklo, kajti štirinajst tisoč ljudi, ki v enem tednu pridejo čez morje v unijo, ni dokaz, da imajo politični vrhovi članic unije stvari pod nadzorom. V bistvu so ukrepi, ki se jih lotevajo, popolnoma skregani z zdravo pametjo. Namesto da bi ladje uporabljali za to, da bi čolne z imigranti prestregli že na meji ozemeljskih voda severnoafriških ali pa maloazijskih držav in jih prisilili, da se obrnejo nazaj, jih pobirajo in jih vozijo v sprejemne centre na evropskih obalah. Od tam pa imigranti lahko preprosto izginejo in se nato pojavijo kdo ve kje. Na ta način se samo spodbuja, ne pa preprečuje imigracija. Tihotapci z ljudmi so navdušeni, zdaj jim sploh ni treba več nabavljati plovil, ki bi zdržala pot čez Sredozemsko ali Egejsko morje, zdaj jim zadostuje vsakršna polomljena lupina, na katero se da nabasati kar se da veliko ljudi in se je sposobna obdržati nekaj ur na vodi, ko pa se pokaže kakšna evropska ladja, plovilo pošljejo na morje. Za tihotapce ljudi je to čista terna, zmanjšajo se stroški poslovanja, ki bi jih morali porabiti za dobra plovila, gorivo in hrano, ne trudijo se z dolgo vožnjo, zaračunajo pa seveda polno ceno. »Dnevni rekord« je zdaj že 7.000 ljudi, ki so jih evropske ladje pobrale v enem dnevu v severnoafriških vodah in prepeljale v Evropo. Zato seveda ni nič čudnega, da je italijansko notranje ministrstvo sporočilo, da je v italijanskih sprejemnih centrih že skoraj 150.000 prosilcev za azil in še precej več tistih, ki so samo »begunci«.
Politični vrh članic EU je očitno povsem izpustil stvari iz rok, pa naj se še tako samozavestno oglašajo v uranih komunikejih, ki jih lansirajo v javnost po vsakem »uspešnem sestanku na najvišji ravni«. Izkušnje kažejo, da so vsi dogovori, ki jih morebiti celo sklenejo na takšnih sestankih, neučinkoviti: deloma zato, ker v prvi vrsti ne upoštevajo vseh implikacij, deloma pa zato, ker se stvari tako hitro spreminjajo, da dogovori ne ustrezajo več novi situaciji. Prav zato se v zadnjem času zatekajo k pomirljivi retoriki, da so »številke primerljive s tistimi iz lanskega leta«, kot da bi bil to kakšen uspeh, dokaz njihovega uspešnega dela. Žal ni! To je samo dokaz, da jim kljub neumornemu sejanju in kljub milijardam sredstev, ki jih tako širokogrudno (jasno, saj ne gredo iz njihovega žepa) porabijo, ne uspe odpraviti težav. Navsezadnje so na svojih položajih zato, da bi težave odpravili, ne da bi jih iz leta v leto ohranjali »primerljive«. Za nameček pa vodstvo unije in z njim zlizan politični esteblišment velik del svojega časa in naporov porablja ne za odpravo težav, ki jih prinašajo množične imigracije, pač pa za discipliniranje tistih držav oziroma njihovih voditeljev, ki si drznejo »plesati po svoje«. Se pravi tiste, ki ne vidijo v množičnih imigracijah »multikulturne obogatitve« in skušajo svoje državljane pred tem obvarovati. V tem prednjačijo seveda članice Višegrajske skupine, Poljska, Madžarska, Češka in Slovaška, ki trmasto nasprotujejo predlaganemu sistemu kvot, po katerem naj bi države prevzemale določeno število imigrantov iz skupne mase, ki pritiska prek Sredozemlja, in tistih, ki prihajajo po balkanski poti.

Celoten članek si lahko preberete v novi Demokraciji! Revijo lahko kupite na svojem najljubšem prodajnem mestu.

nazaj na vrh