Tednik Demokracija

Maska demokracije je dokumentarni film, v katerem so predstavljena dejstva, ki so nam jih zamolčali Milan Kučan, Igor Šoltes, Anton Rop, Danilo Türk, Drago Kos in drugi akterji slovenske tranzicije.

Da film Maska demokracije upravičuje svoj naslov, dokazuje tudi cenzura vladajočih lakajev, ki so preprečili predvajanje filma na Planet TV, ki ga je brez vsakršnih pojasnil umaknila s sporeda. Pri zakulisnih igricah naj bi bila sodelovala celo predsednica vlade Alenka Bratušek, saj naj bi se bila na tiho sešla z menedžerji grških lastnikov omenjene televizije in jih prepričala, da bi prikaz filma razjezil pomembne oglaševalce.

Cenzura sredi EU

Škandalozno, če vemo, da smo del demokratične Evrope in da se podobne filmske cenzure dogajajo daleč stran od nas − v deželah arabskega sveta, kjer so filmski cenzorji nedavno prepovedali predvajanje biblijske zgodbe Noe Darrna Aronofskega, češ da je vsak takšen film v nasprotju z vero in s temelji šeriatskega prava ter odvrača čustva vernikov. In kakšna čustva žali dokumentarni film Maska demokracije, da je doživel cenzuro oblastnikov in njihovih lakajev? Duha, ki je ušel iz steklenice, kar film Maske demokracije je, pa ni bilo mogoče ustaviti. Ustvarjalci filma so se potrudili in v slabem tednu pripravili dodaten scenarij predvajanja. Namesto na Planet TV, kjer naj bi pogojevali ogled filma, če bi bili njegovi ustvarjalci pripravljeni iz njega umakniti daleč najbolj moteč prikaz vloge sodniškega in tožilskega vrha v ključnih montiranih političnih procesih pred osamosvojitvijo Slovenije in po njej (JBTZ, Depala vas, Patria), se je film Maske demokracije zavrtel za javnost prvič minuli torek v kinu Komuna. Od 17. aprila dalje pa ga bodo predvajali še drugi slovenski kinematografi. 

Neuspela tranzicija

Slovenija je bila prva nekdanja jugoslovanska republika, ki je postala članica Nata in EU.

Po padcu nepremičninskega zakona, interpelaciji o notranjem ministru Gregorju Virantu in uvajanju novih davkov (trošarin) je jasno, da je vladna koalicija pred razpadom, saj tedensko dobiva nove klofute. Prejšnji teden je ustavno sodišče do dokončne odločitve zadržalo še izvrševanje odloka o razpisu referenduma o arhivski noveli. Hkrati je zadržalo vsa referendumska opravila, kar pomeni, da referendum skoraj zagotovo ne bo potekal 4. maja, kot določa odlok. Tako se odpira možnost, da bi referendum potekal skupaj z evropskimi volitvami 25. maja, lahko pa tudi pozneje. Vladno agonijo lahko podaljša samo še preživitvena sla po oblasti in strah pred predčasnimi volitvami, ki se zajeda v vladajoče stranke. Nasprotja med PS, SD, DeSUS in DL so namreč iz dneva v dan večja. Čedalje opaznejša je tudi razklanost znotraj največje vlade stranke PS. Kot kaže sedaj, se bosta za mesto predsednika te stranke vendarle spopadla premierka Alenka Bratušek in njen ustanovitelj Zoran Janković. Izid spopada je nepredvidljiv, a po mnenju poznavalcev bo zadnji šef partije Milan Kučan še vedno edini resnični šef PS in vlade ne glede na to, kdo bo formalni predsednik PS.
Zato postajajo tudi koalicijski partnerji največje vladne stranke previdnejši pri svojih odzivih. Po novem vsaj delno dopuščajo možnost, da vlada pod vodstvom Bratuškove obstane, tudi če vodenje PS prevzame razvpiti ljubljanski šerif. Kratkoročno v primeru Jankovićeve izvolitve sicer tvegajo razpad koalicije, a zanj bo kriva stranka, ki bo šla iz vlade. Partnerji PS se dobro zavedajo, da je stranka Zares, ki je prva zapustila Pahorjevo vlado, leta 2011 na predčasnih volitvah doživela popoln polom. Kučan je v zadnjih dneh govoril tako z Bratuškovo kot z Jankovićem oziroma jima je poslal ustrezno sporočilo.

Partizanski zločini v Grahovem pri Cerknici so bili tako grozljivi, da so težko opisljivi. Zato je toliko bolj nedoumljivo manipuliranje medijev (z izenačevanjem zločincev in žrtev) ob nedavni postavitvi spomenika žrtvam teh zločinov.

V prejšnjih dveh nadaljevanji smo objavili pričevanje iz knjige Dano tisto uro, v kateri je Vinko Šega opisal partizanske zločine v Grahovem leta 1942 in 1943. Naj nadaljujemo z njimi z nadaljevanjem pričevanja o partizanskem napadu na domobransko postojanko v noči na 24. november 1943.

Prošnja za cerkev

»Šel sem prosit za cerkev, pa se ne morem spomniti, ali sem to storil pred reševanjem iz cerkve ali šele potem. Hotel sem najti komandanta Dakija. Nisem vedel, kje bi ga dobil. Zato sem vprašal nekatere partizane. Povedali so mi, da je v Matjaževi pisarni. Kmalu sem ga našel. Stal je ob cesti. Bil je mož srednje postave, bled, oblečen v navadno vojaško suknjo stare jugoslovanske vojske, imenovano 'šinjel'. Epoleta iz blaga je bila na eni strani odtrgana in je visela navzdol. 'Prosim, pustite cerkev in je ne požgite!' sem prosil Dakija. Mrko me ge gledal. 'Dobite dol naše sovražnike,' mi je odvrnil. Rekel sem mu: 'Tega pa ne morem storiti.' Odgovoril mi je: 'Potem pa vam ne morem pomagati.' Obrnil sem se in odšel.

Kletve podivjanih partizanov

Razdejanje je bilo popolno in pogled grozen: ogenj, dim, ruševine, odbite veje z dreves, na tleh žica električne napeljave. Zraven pa vpitje in streljanje. Silno sem bil žalosten. Iz neprevidnosti sem stopil na električno žico z okovanimi čevlji, da me je streslo. Ne vem, kako sem prišel do župnišča. Zdaj se čudim, da me Daki takrat ni ustrelil, to je bila v tistem času najmanjša stvar.

Patricija Šulin je nekdanja poslanka Slovenske demokratske stranke (SDS) v Državnem zboru Republike Slovenije (DZ RS), Svet SDS pa jo je pred kratkim izvolil kot kandidatko za evropsko poslanko. Je podpredsednica Odbora za finance SDS, sicer zaposlena na Davčni upravi RS kot višja davčna inšpektorica. Pred tem je delovne izkušnje pridobivala v komercialnem delu gospodarstva. Šulinova je tudi mestna svetnica v mestni občini Nova Gorica. Prihaja iz Trnovega pri Gorici, z družino živi v Novi Gorici.

Bili ste poslanka v slovenskem državnem zboru. Kako ocenjujete ta čas in koliko so za vas dragocene te izkušnje?

Poslanka državnega zbora sem bila dobro leto, do marca lani, ko je vlado prevzela Alenka Bratušek z novo koalicijo. To leto je bilo tako zame kot tudi za delo v državnem zboru zelo intenzivno, saj je bilo treba stanje v državi znova zasukati v pravo smer. Mislim, da je vladi Janeza Janše deloma to uspelo, vendar je bilo njeno delo žal prekinjeno. Sprašujete po mojih izkušnjah v parlamentu. Povedati moram, da so neprecenljive, ker jih ne moreš dobiti nikjer drugje, in so pomembne za moje nadaljnje politično delovanje.

Kot vsake izkušnje so tudi te »v živo« nekaj povsem drugega od tistih, ki jih dobimo, ko politiko spremljamo pred televizijskim zaslonom. Politika je zelo zahteven in odgovoren poklic. Politiki pa so v zadnjem času predvsem na račun vsegliharstva, ko ljudje vse mečejo v isti koš, zelo nepriljubljeni. Res je, da so tudi med politiki taki, ki so prestopili mejo zakonodaje na tak ali drugačen način in jih je treba ustrezno obravnavati. Smo se kot posamezniki kdaj vprašali, koliko je denimo takih, ki sicer niso politiki, so si pa z utajo davkov, s prirejanjem prihodkov, z goljufivim črpanjem subvencij, olajšav in socialnih transferjev nakopičili veliko dobička? Ti se običajno ne omenjajo, ker niso javno izpostavljeni, jih je pa veliko v moji in vaši okolici in jih ni nič manj sram kot tajkunov. Začnimo ločevati poštene in nepoštene ne glede na to, ali je nekdo politik, zdravnik, odvetnik, podjetnik. Nalijmo si čistega vina. Neredko se zgodi, da prav tisti, ki izkoriščajo veliko ugodnosti na račun drugih davkoplačevalcev, moralizirajo o poštenosti.

Patricija Šulin je nekdanja poslanka Slovenske demokratske stranke (SDS) v Državnem zboru Republike Slovenije (DZ RS), Svet SDS pa jo je pred kratkim izvolil kot kandidatko za evropsko poslanko. Je podpredsednica Odbora za finance SDS, sicer zaposlena na Davčni upravi RS kot višja davčna inšpektorica. Pred tem je delovne izkušnje pridobivala v komercialnem delu gospodarstva. Šulinova je tudi mestna svetnica v mestni občini Nova Gorica. Prihaja iz Trnovega pri Gorici, z družino živi v Novi Gorici.

Bili ste poslanka v slovenskem državnem zboru. Kako ocenjujete ta čas in koliko so za vas dragocene te izkušnje?

Poslanka državnega zbora sem bila dobro leto, do marca lani, ko je vlado prevzela Alenka Bratušek z novo koalicijo. To leto je bilo tako zame kot tudi za delo v državnem zboru zelo intenzivno, saj je bilo treba stanje v državi znova zasukati v pravo smer. Mislim, da je vladi Janeza Janše deloma to uspelo, vendar je bilo njeno delo žal prekinjeno. Sprašujete po mojih izkušnjah v parlamentu. Povedati moram, da so neprecenljive, ker jih ne moreš dobiti nikjer drugje, in so pomembne za moje nadaljnje politično delovanje.

Kot vsake izkušnje so tudi te »v živo« nekaj povsem drugega od tistih, ki jih dobimo, ko politiko spremljamo pred televizijskim zaslonom. Politika je zelo zahteven in odgovoren poklic. Politiki pa so v zadnjem času predvsem na račun vsegliharstva, ko ljudje vse mečejo v isti koš, zelo nepriljubljeni. Res je, da so tudi med politiki taki, ki so prestopili mejo zakonodaje na tak ali drugačen način in jih je treba ustrezno obravnavati. Smo se kot posamezniki kdaj vprašali, koliko je denimo takih, ki sicer niso politiki, so si pa z utajo davkov, s prirejanjem prihodkov, z goljufivim črpanjem subvencij, olajšav in socialnih transferjev nakopičili veliko dobička? Ti se običajno ne omenjajo, ker niso javno izpostavljeni, jih je pa veliko v moji in vaši okolici in jih ni nič manj sram kot tajkunov. Začnimo ločevati poštene in nepoštene ne glede na to, ali je nekdo politik, zdravnik, odvetnik, podjetnik. Nalijmo si čistega vina. Neredko se zgodi, da prav tisti, ki izkoriščajo veliko ugodnosti na račun drugih davkoplačevalcev, moralizirajo o poštenosti.

Bančnik France Arhar je prehitro klonil in odstopil z mesta člana in predsednika nadzornega sveta državne NLB. Razlog naj bi bil v nemoči, da kaj spremeni, in v tem, da je bil med nadzorniki v manjšini.

Konec marca je Nova Ljubljanska banka (NLB) sporočila, da je na javnem razpisu za direktorja Centra za skladnost poslovanja banke izbrala Roka Praprotnika, takratnega namestnika predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK). Praprotnik je delovno mesto zasedel s 1. aprilom, hkrati pa priznal, da ga je že januarja letos po telefonu poklical Janko Medja, predsednik uprave NLB, in mu ponudil to delovno mesto. Nato je NLB izvedla javni razpis, na katerega se je prijavilo 13 kandidatov, med njimi seveda Praprotnik, vodstvo banke pa je med prijavljenimi izbralo prav njega.

Praprotnik brez ustreznih znanj

Ker je NLB v večinski državni lasti in je v postopku sanacije, je Praprotnikova zaposlitev v javnosti naletela na velik odmev. Tudi zato, ker gre za vodenje službe, v kateri resne banke zaposlujejo kadre z večdesetletnimi izkušnjami na bančnem in finančnem področju. Resne bančnike torej, Praprotnik pa je bil vse do septembra leta 2010 novinar, nato pa ga je prejšnji predsednik države Danilo Türk imenoval za namestnika predsednika KPK, čeprav Praprotnik ni izpolnjeval vseh zahtevanih pogojev za zasedbo tega delovnega mesta. Vodstvo komisije je nato konec novembra 2013, na polovici mandata torej, nepreklicno odstopilo s svojih položajev. Praprotnik je nato presedlal v NLB, to je banko, katere vodstvo je bilo tudi pod drobnogledom komisije zaradi suma korupcije. V NLB ne želijo pojasniti, kaj je banko vodilo k Praprotnikovi izbiri, prav tako ne razkrivajo višine Praprotnikove plače na novem delovnem mestu.

So se politični botri iz ozadja že odločili za nove predčasne volitve? Premierka Alenka Bratušek še vedno ni našla kandidata za vodenje ministrstva za zdravje, sicer pa na kongresu namerava spet kandidirati za predsednico PS.

Čeprav je nedavno v javnost prišla informacija, da je državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Nina Pirnat pripravljena sprejeti vodenje zdravstvenega resorja, pa je Bratuškova v začetku tega tedna sporočila, da bo ministrstvo za zdravje »začasno« vodila sama. Vse to je le dokaz, da vladi uhajajo stvari iz rok, saj so se donedavnemu kandidatu za ta položaj Danijelu Bešiču Loredanu očitno uprli lobiji, medtem ko so nekdanjega ministra za zdravje Dorjana Marušiča, ki je bil tudi neuradni kandidat za naslednika Alenke Trop Skaza, celo obiskali kriminalisti. A vse to je le vrh ledene gore – ključnega pomena so namreč dogajanje znotraj Pozitivne Slovenije in odnosi med koalicijskimi strankami. V petek, 25. aprila, bo namreč kongres PS, na katerem se bo odločilo, ali bo stranko še naprej vodila Alenka Bratušek ali pa se bo na vodstveni položaj vrnil Zoran Janković.

Janković znova »in«?

Če je do nedavnega veljalo, da je Janković pri botrih iz ozadja, še zlasti pri Milanu Kučanu, odpisan – navsezadnje je Janković še decembra na proslavi pred dnevom samostojnosti in enotnosti pri rokovanju z gosti »preskočil« botra iz Murgel –, pa je v zadnjem času prišlo do preobrata. V nedeljo je bila v Cankarjevem domu slovesnost ob 70-letnici Partizanskega pevskega zbora. Dogodka sta se udeležila tudi Milan Kučan in Zoran Janković, ki sta po trditvah naših virov celo sedela skupaj.

V času, ko tvorcu boljševistične jugoslovanske in slovenske kazenske zakonodaje Ljubu Bavconu podeljujejo naziv častnega meščana Ljubljane, prihaja v kinematografe prepovedani dokumentarec leta Maska demokracije.

Film Maska demokracije razgalja problem neuspele tranzicije v postkomunističnih državah, kar je tudi Slovenija. Cenzuriranje filmov to najbolje kaže. Nepredstavljivo je namreč, da bi si danes kateri od evropskih demokratičnih voditeljev dovolil preprečiti predvajanje filma na televiziji. Če bi se mediji dokopali do podobne informacije, kot se je to zgodilo v slovenskem primeru, bi nastal mednarodni škandal, »pogumni« cenzor pa bi verjetno utrpel nepopravljivo politično škodo. A Slovenija žal ta čas nima demokratičnih voditeljev, le lakaje botrov (z zadnjim predsednikom CK ZKS na čelu), ki so se zvito pritihotapili iz komunizma v demokracijo. In ne le voditeljev. Celoten sistem je še vedno okužen in prepreden z ljudmi ter miselnostjo nekdanjega komunističnega režima, ki se hrani z denarjem »nacionalnega interesa«. Botri so tudi v tujini zvito poskrbeli za idilično-pravljično podobo prehoda iz centraliziranega komunističnega režima v demokracijo, ki naj bi ga doživeli v Sloveniji. Jugodiplomacija je odlično opravila (in še opravlja) svoje delo.

»Prešvercani« v demokracijo

Tako smo že pisali, da skrajno levi lobi že vse od ustanovitve ministrstva za zunanje zadeve zaseda vsa na videz tehnična, pa vendarle ključna mesta za usmerjanje ministrstva in za sprejemanje odločitev. S tem ohranja svojo politično kredibilnost v tujini in sistematično blati pomladno stran.

Papagaja Blu in Jewel s svojimi nadobudnimi otroki zapustita dobro znano okolico Ria de Janeira, da bi obiskala deželo svojih prednikov v amazonskem pragozdu.

Nevajena divjine ptičja družina kmalu naleti na številne zabavne težave in čudaške karakterje, Bluju pa dodatne preglavice povzroči nepričakovano snidenje z nergavim tastom. Toda papagajski družini je sledil tudi stari sovražnik − nori kakadu Nigel, ki si želi maščevanja. Idilični pragozd se znajde v veliki nevarnosti, zato se mora Blu s starimi in z novimi prijatelji podati na novo vratolomno reševalno misijo.

Živeti kot pravi ptiči

Prvi Rio, ki se je porodil kot ljubezensko pismo režiserja Carlosa Saldanhe njegovemu rodnemu kraju, je, ovit v brazilske in sodobne pop glasbene zvoke, postal mednarodna uspešnica, ki je navrgla prek 486 milijonov dolarjev. Saldahna se s svojimi prisrčnimi in zabavnimi liki vrača v drugo: Blu (Jesse Eisenberg; v slovenski sinhronizaciji Aljaž Jovanović) in Jewel (Anne Hathaway; v slovenski sinhronizaciji Kataya Ajster) z naraščajem živita uživaško udomačeno življenje v mestu. Njuna Bia (Amandla Stenberg; v slovenski sinhronizaciji Klara Šmuc) kljun nenehno tišči v knjige; najmlajši Tiago (Pierce Gagnon; v slovenski sinhronizaciji Rok Mlinar) je vedno za kakšno pustolovščino, sploh če pri tem kaj uniči; in najstarejša Carla (Rachel Crow; v slovenski sinhronizaciji Zala Linea Rutar) je naježena najstnica, ki bi rada mir pred prehudo zaščitniško družino, da lahko izrazi svojo glasbeno plat.

Dilem ni več. Nataša Pirc Musar, dosedanja informacijska pooblaščenka, je nova generalna direktorica RTV Hanzi Slovenija. Nizko smo padli. Zares nizko.

Takšen scenarij sem potihoma pričakoval. Vladajoča politika je že do sedaj obvladovala javni zavod na Kolodvorski (in Tavčarjevi). In jasno je bilo, da bo zmagal tisti, ki bo imel podporo največje koalicijske stranke. Navsezadnje je tudi med člani programskega sveta RTVS precej takšnih, ki dvignejo roko po navodilih iz Kučanovega kabineta. In me niti ne preseneča, da predsednik slovenske vlade Milan Kučan obiskuje kabinet svoje namestnice na Gregorčičevi. Kaj drugega niti nisem pričakoval. Očitno pa se je Zoran Janković izneveril botru iz Murgel. A za medije to niti ni več pomembno. Važno je, da bo imel javni zavod RTV sedaj politkomisarko na oblasti, ki je bila dobro nagrajena za svojo raboto proti neposlušnim medijem. Sedaj naj bi na RTVS pripeljala še Gorazda Slaka, ki naj bi bil po poročanju Požareporta večni luzer.

A kako je nekoč rekel dvorni humorist Tone Fornezzi Tof? Včasih smo se tepli s »ta spodnjimi« (z Beogradom), sedaj se pa med sabo. In tudi »naprednjaki« na RTVS so sedaj med seboj na mrtvo skregani. Janez Lombergar bo moral spokati, nič dobrega se ne piše niti Miši Molk in njeni hčeri, ki ni tako popularna, kot so pričakovali, menda sta na smrt skregani Ksenija Horvat Petrovčič in Mojca Pašek ne glede na tako rekoč isti politični pedigre … Sicer pa, bizarno je, da se je na razpis za generalnega direktorja RTVS prijavil tudi Dimitrij Rupel, potem pa si je premislil – res škoda, da ni že preden je oddal kandidaturo ugotovil, da mu med programskimi svetniki ne bo uspelo dobiti več kot pet glasov.

Sicer pa je bila TV Hanzi že pred imenovanjem N. P. M. dovolj problematična. Tudi oddaja Odmevi v petek, 3. aprila, posvečena predvsem odkritju spomenika padlim domobrancem v Grahovem prejšnjo nedeljo, je bila bolj kot ne provokacija za razne komi-talibane. Soočenje predsednikov borčevske zveze Tita Turnška in Nove slovenske zaveze Petra Sušnika je vodil precej mrki Slavko Bobovnik, vendar dvomim, da lahko taka soočenja pripomorejo k razčiščevanju resnice.

Ker sem se rodil rahlega zdravja, sem imel v svojem življenju veliko opraviti z zdravniki. In ker grem že v devetdeseto leto, imam v tem pogledu precej izkušenj ne le kot bolnik, temveč tudi kot nekakšen »sopotnik«. Še kot študent in tudi pozneje sem namreč vzdrževal in občasno izdeloval razne elektronske medicinske inštrumente pa tudi moja žena je zdravnica. Tako sem lahko bolj kot kak povprečen državljan spremljal preobrazbe našega zdravstva od otroških let pa do danes.

Moji spomini na šolsko polikliniko še v stari Jugoslaviji so lepi. Kadar sem bil bolan, so me vedno korektno obravnavali in pozdravili. Ker sem imel težave s pljuči, so me – ker smo bili delavska družina – dvakrat poslali celo na brezplačno enomesečno letovanje na Rakitno. Tudi za vojne čase, ko sem bil interniran v taborišču Gonars, lahko povem, da je bil tamkajšnji vojaški zdravnik dr. Mario Cordaro dober in plemenit človek. Ker je ob izbruhu epidemije griže imel za zdravljenje le živalsko oglje in nobenih sulfamidov, za preživele pa nobene primerne diete, ni mogel delati čudežev. Naučil se je celo slovenščine; govoril jo je zelo počasi in slovnično pravilno, da se je lahko pogovarjal z bolniki. (Je bil v mladosti nemara Marjan Kordar?)

Po vrnitvi iz taborišča sem se zaradi pljučne tuberkuloze najprej zdravil v Splošni bolnišnici v Ljubljani in tudi tam se ne bi mogel pritoževati čez zdravnike, ki so nas zdravili v nemogočih, vojnih razmerah. Ker takrat še ni bilo učinkovitih zdravil proti tuberkulozi, je bila najhujša ovira pomanjkanje hrane. Zato me je šele po vojni in po 6 mesecih bivanja v Zdravilišču Golnik dokončno pozdravil dr. Tomaž Furlan. To je bilo kar 11 let po tem, ko sem se vrnil iz taborišča. Še pred tem sem bil po vojni večkrat v različnih okrevališčih in vse to je bilo zastonj, ker smo imeli socializem. Žal pa nespametno plansko gospodarstvo zaradi eksperimentiranja Edvarda Kardelja, npr. z agrarnimi reformami, kmečkimi zadrugami, zaplembo tovarn in premoženja podjetnikov (najbogatejše so kar pobili), z delavskim samoupravljanjem in s podobnimi »tozdarijami«, ni bilo uspešno. Zato je vrednost dinarja od leta 1945 do 1989 kar naprej padala in je bila nazadnje vredna miljonkrat manj kot na začetku. V takšnih razmerah ni mogoče kakršno koli planiranje in naše gospodarstvo je vedno bolj hiralo.

Na parlamentarnih volitvah na Madžarskem je prepričljivo zmagal Viktor Orban, ki je znova dobil dvetretjinsko, to je ustavno večino. Uspeh je doživela tudi stranka Jobbik, ki jo nekateri ocenjejo kot neonacistično. Levica je v nedeljo doživela pričakovan polom.

Madžarsko vlado bo še štiri leta trdno vodil premier Viktor Orban, ki mu je uspelo na volitvah za las dobiti ponovno dvetretjinsko večino, ki mu omogoča tudi nadaljnje sprejemanje zakonodaje brez vmešavanja opozicije in po potrebi tudi spreminjanje ustave.

Poražena leva opozicija

Nedeljske volitve so bile veliko razočarnaje za madžarsko opozicijo, ki je menila, da »bodo volivci jasno pokazali premierju Orbanu, kaj si mislijo o njegovih potezah«. Gre za poteze, ki jih zlasti leva madžarska politika razglaša za fašistične. Madžarska levica je že pred volitvami, vse od Orbanove velike zmage leta 2010, na vlado naslavljala kup očitkov. Zlasti jim gre v nos, da je Orbanova vlada madžarsko javno življenje temeljito očistila »naplavin« nekdanjega komunističnega sistema. Tako kot v nekaterih drugih postkomunističnih državah, na primer v Sloveniji, so tudi na Madžarskem komunisti po formalnem sestopu z oblasti obdržali v svojih rokah velik del vzvodov oblasti. Policija in sodstvo ter na splošno velik del državne uprave je še dve desetletji ostal v rokah nekdanjih komunističnih apartčikov in deloma še vedno deloval »po starem«. Kadri nekdanje madžarske komunistične partije so se obdržali tudi po letu 1989, ko so se komunisti uradno poslovili z oblasti, na najvažnejših položajih v državnih podjetjih, v bančništvu in transportu. Prav tako so obdržali medijski monopol, položaje v šolstvu in kulturi, sindikatih in v mnogih organzacijah civilne družbe. Orban je po letu 2010, ko je tako prepričljivo zmagal na volitvah, dobil možnost, da temljito odstrani dediče nekdanje partije z oblasti, kar je na levici razumljivo sprožilo običajni vik in krik o fašizmu, revanšizmu in podobno. Simptomatično za levico, ne le ne Madžarskem, ampak povsod po svetu, je, da ko zmaga na volitvah, razglasi, da je to volja demokratične večine ter da lahko spreminja državo in kadruje, kakor se je zazdi. Kadar pa volitve izgubi, se nenadoma razglasi za zaščiteno manjšino in so vsake spremembe, kadrovske ali katerekoli, nedomokratične, avtoritarne, revanšistične, fašistične ...

Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali si boste na televiziji cenzurirani film Maska demokracije ogledali v kinematografih?

Zadnji komentarji

Maske Demokracije

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/590363MST_1376.jpg

Vabilo na ogled filma Maska demokracije – filma, ki so ga na Planet TV spravili v »bunker«. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/233636MST_1395.jpg

V kinu Komuna je bilo mogoče videti precej znanih obrazov, tudi iz sveta politike. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/946078MST_1403.jpg

V prvi vrsti je bilo mogoče opaziti zgodovinarko dr. Andrejo Valič Zver, direktorico SCNR. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/882857MST_1429.jpg

Uvodna beseda je pripadla dr. Vasku Simonitiju, zgodovinarju in nekdanjemu ministru za kulturo. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/475241MST_1434.jpg

Pogled na kinodvorano z druge smeri – le redki sedeži so ostali prazni. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/441416MST_1440.jpg

Film se začenja – po ogledu bo jasno, zakaj ga niso predvajali na Planet TV … (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/866745MST_1455.jpg

Režiser filma Igor Prodnik, nekdanji direktor Vibe filma, ki so ga odslovili iz političnih razlogov. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/181710MST_1463.jpg

Med gledalci je bil tudi predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in nekdanji obrambni minister Aleš Hojs. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/362003MST_1493.jpg

Po ogledu filma se je občinstvo nekaj časa zadržalo v avli kinodvorane. (foto: Matic Štojs)