Pasica
Pasica

Tednik Demokracija

Prispevki za zdravstveno zavarovanje, za zaposlovanje, starševsko varstvo, za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ostajajo pogosto neplačani in jih je treba prisilno izterjati. Neplačani prispevki gredo v milijone.

Lani je bilo skupaj neplačanih kar 760 milijonov evrov prispevkov za socialno varnost, je zapisano v poročilu Dursa o pobiranju prispevkov. Skupaj je bilo lani obračunanih nekaj manj kot 6,4 milijarde evrov prispevkov za socialno varnost, plačanih pa nekaj več kot 5,6 milijarde evrov. Obračunanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je bilo v lanskem letu nekaj manj kot 3,9 milijarde evrov, plačanih pa nekaj manj kot 3,4 milijarde evrov. Za zdravstveno zavarovanje je bilo lani obračunanih nekaj manj kot 2,5 milijarde evrov prispevkov, plačanih pa jih je bilo nekaj več kot 2,2 milijarde evrov. Prispevki za zaposlovanje so bili lani obračunani v višini nekaj manj kot 32,3 milijona evrov, plačanih pa jih je bilo 26,6 milijona evrov. Za starševsko varstvo je bilo lani nekaj več kot 31,7 milijona evrov obračunanih prispevkov, plačanih pa približno 26,5 milijona evrov. Po podatkih Dursa delodajalci zaposlenim v zadnjih desetih letih niso izplačali 342 milijonov evrov prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter 193 milijonov evrov prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Kaj bo s socialno varnostjo v Sloveniji? Že sedaj se veliko prebivalcev Slovenije počuti kot »riba na suhem«, saj je denarja na vseh področjih vse manj.

Postopki izvršbe

Kot je za STA dejala generalna direktorica Dursa Jana Ahčin, se je davčni dolg pri prispevkih za socialno varnost v letu 2013 zmanjšal za 82 milijonov evrov oz. za več kot 15 odstotkov. Napovedala je, da si bo Durs z različnimi ukrepi za obvladovanje davčnega dolga še naprej prizadeval za večjo učinkovitosti izterjave dolga, tudi pri prispevkih za socialno varnost.

Ivo Jevnikar , tržaški novinar in publicist, prejemnik Jurčičeve nagrade leta 2010, je od vodstva družbe RAI v Rimu prevzel dolžnost glavnega urednika slovenskih poročil RAI v Trstu, potem ko se je njegov predhodnik Marij Čuk upokojil.

Področje dela dobro poznate, saj ste kot novinar prav v tej hiši v Trstu delali dolga leta. Kakšen izziv je za vas osebno to uredniško mesto poglavitnega slovenskega medija v Italiji?

Res je, vso svojo dosedanjo službeno pot sem opravil v slovenskem uredništvu javne radiotelevizijske družbe RAI v Trstu s stalno pogodbo od začetka leta 1980. Takrat smo imeli le radio, spomladi 1995 pa se mu je pridružilo tudi nekaj televizijskih sporedov. Zato področje dela dobro poznam, priznati pa moram, da je videti nekoliko drugačno “na drugi strani”, ko te bremenijo večje odgovornosti in skrbi. Zato je imenovanje nedvomno izziv. Naše uredništvo ima nalogo, da informira Slovence v Italiji, vendar ob tem povezuje celotno našo skupnost v Furlaniji Julijski krajini in spodbuja njeno vsestransko rast, predstavlja jo tudi navzven, saj se naš televizijski Dnevnik (ponoči) vidi tudi v Sloveniji, po spletu pa po vsem svetu, radijski sporedi pa v širokem obmejnem pasu.

Ali lahko na kratko predstavite novinarski oddelek, ki ga odslej vodite – predvsem z vidika drugačnosti v primeri s podobnimi hišami v Sloveniji. Boste uvedli kakšne spremembe oz. novosti?

V Italiji so organizacijsko in hierarhično ločena časnikarska oz. novinarska uredništva, ki skrbijo za dnevnoinformativne oddaje in nekatere rubrike, ter programski oddelki, ki skrbijo za kulturno, glasbeno, dramsko, izobraževalno, zabavno in drugo ponudbo. Od leta 1995 je naše uredništvo dokaj avtonomno, tako kot italijansko uredništvo v Furlaniji Julijski krajini in uredništva v drugih deželah italijanske države. Naš glavni urednik odgovarja odgovornemu uredniku informativne službe za dežele v Rimu.

Ob botrstvu velikega »maga« je vsak komaj rojeni otrok že zadolžen za vrednost enega avtomobila.

Po grožnjah z novimi davčnimi obremenitvami in po tem, ko je celo slovenski sivi eminenci, stricu iz ozadja, varuhu slovenskega nacionalnega (beri tajkunskega) interesa, ki že desetletja vleče vse niti v državi, prekipelo in je jadrno odkorakal v vladno palačo ter obiskal predsednico vlade Alenko Bratušek, nas je slednja »osrečila« s pojasnilom, da novih dajatev ne bo.

Namesto tega je napovedala nekatere druge ukrepe za izboljšanje javnofinančnega položaja države, za katere pa že danes vemo, da so le še ena od izrečenih trenutnih misli, obljub ali karkoli že. Skratka, nič od tega ne moremo zares pričakovati. Premierkina izjava, da bi letos država lahko izterjala še 900 milijonov evrov davčnega dolga (od 1.500 milijonov), je namreč na meji fantastike. Prav nič novega se ne dogaja niti na področju preganjanja sive ekonomije, kjer bi država lahko pridobila na stotine milijonov evrov novih davkov. Niti o davčnih blagajnah, kakršne so na primer uvedli v sosednji Hrvaški in po katerih se je promet pri pravnih osebah, kjer v veliki meri poslujejo z gotovino, povečal, se v Sloveniji ne govori, kaj šele ukrepa.

Dogaja pa se na področju novega zadolževanja. Finančni minister je Slovenijo spet zadolžil za dve milijardi evrov. Skupni dolg Slovenije tako znaša že neverjetnih 28 milijard evrov, kar je skoraj še enkrat več kot ob koncu leta 2011 in več kot trikrat več kot ob koncu leta 2008. Vsak novorojenček je torej že ob prihodu na svet zadolžen za 14 tisoč evrov. Ali drugače, vsakemu novorojenčku so z botrstvom velikega maga iz Foruma 21 že odvzeli avtomobil srednjega razreda.

Matjaž Lulik se je po končanem študiju filozofije zaposlil na področju knjižničarstva. Danes dela na Rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice, kjer se poleg urejanja rokopisnega gradiva ukvarja s pripravo razstav.

Je predsednik območnega odbora Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Velike Lašče-Škofljica-Ig-Brezovica, predsednik Kulturnega foruma SDS in podpredsednik strokovnega sveta Odbora za kulturo SDS.

Pogovarjava se v prostorih Narodne in univerzitetne knjižnice, ki ni samo javna ustanova nacionalnega pomena, pač pa je tudi v monumentalni Plečnikovi zgradbi. Že pred leti je bilo rečeno, da se bo univerzitetni del preselil v novo stavbo. Se bo to sploh kdaj zgodilo?

Nova stavba bi stala približno toliko kot štiri kilometre avtoceste in pol ali ena tretjina razvpitih Stožic. Po mojem mnenju bi bilo projekt mogoče izpeljati, če bi obstajala politična volja. V medijih smo lahko zasledili že več predlogov glede arhitekturne rešitve nove stavbe, narejenih je bilo več študij, a nobena še ni bila uresničena. Za te namene je bilo porabljenega veliko denarja, a stari načrt je bil že toliko star, da ga je povozil čas. Vmes smo bili priče tudi pravniški napaki, ko je bil del zemljišča že odkupljen, a ga mestna občina ni vpisala v zemljiško knjigo. V mislih imam podjetje Angora, ki je šlo v stečaj, in to je bil le eden od problemov. Projekt birojaBevk Perović arhitekti se mi zdi korektna rešitev, ki bi omogočila izvedbo zastavljenega knjižničnega programa, a dokler ni uresničena, je to le lep načrt na papirju.

Ana Politkovska, leta 2006 ustreljena ruska novinarka, je dobro leto pred smrtjo v Novi gazeti objavila pogovor z ruskim sinologom Viljem Gelbrasom o hitro rastočem naseljevanju Kitajcev v Rusiji. Gelbras je tedaj s sodelavci izdal dve knjigi o kitajskem trgovanju v Rusiji in načrtih za njihovo sistematično poseljevanje določenih predelov Sibirije. V pogovoru se je razkrila vrsta dejstev, ki so bila javnosti tako rekoč neznana, govorila pa so o načrtnem procesu, ki so ga sprožili v najvišjih političnih krogih Kitajske.

         Kitajci sekajo ruske gozdove in molzejo žabe   Za prodor Kitajcev v tujino, v našem primeru Rusijo, obstaja vrsta razlogov. Kitajci imajo dolgo mejo z nekdanjo Sovjetsko zvezo, zato so že zdavnaj razvili močan obmejni promet in ilegalno trgovino z Rusijo, kar jim omogoča korumpiranost ruskih oblasti, zlasti policije in carine. Toda v zadnjem desetletju so strategijo poslovnih stikov z Rusi nadgradili z načrtnim naseljevanjem svojih ljudi (vsak Kitajec, ki se poroči z Rusinjo, dobi na Kitajskem plačilo) in razširitvijo dejavnosti na ruskem ozemlju do včasih komaj doumljivih razsežnosti. Število kitajskega prebivalstva v Rusiji je ta čas težko ugotovljivo, saj živi tam tudi množica ilegalcev. Kitajci večinoma opravljajo posle, ki so bili uradno dogovorjeni z ruskimi oblastmi – obstajata pa tudi sivi in črni trg, ki ga Rusi zaradi visoke korupcije tolerirajo, vendar ga v svojih statistikah ne upoštevajo. Kitajci med drugim za visoko plačilo nabirajo žabji mrest (»molzejo žabe«) in ga pošiljajo na Kitajsko, razlog za to pa ni znan. Tako je Gelbrasova skupina raziskovalcev ugotovila, da so Kitajci v zadnjih letih dobili dovoljenje za sekanje in izvoz lesa (predvsem macesna) ob transsibirski železnici in tudi v evropskem delu Rusije; doma so namreč iztrebili že preveč gozdov, tako da jim grozijo naravne katastrofe (degradacija zemlje, poplave ipd.).

Vladi Alenke Bratušek ni uspelo z davkom na nepremičnine, zato kuje nove načrte, kako bo obremenila že tako izžeto gospodarstvo in državljane. Bo zasilni izhod vnovič iskala v višanju davka na dodano vrednost in s tem pahnila državo še globlje?

Na sestanku koalicije konec marca je minister za finance Uroš Čufer za krpanje skoraj 200-milijonske luknje predlagal vnovično zvišanje stopnje davka na dodano vrednost (DDV). K temu ukrepu se je vlada zatekla že 1. julija 2013, ko so stopnji davka zvišali z 20 odstotkov na 22 in z 8,5 odstotkov na 9,5. Po novem zvišanju, ki naj bi sledilo s 1. majem, pa naj bi po predlogu ministra novi stopnji znašali 24 in 10 odstotkov. Po podatkih Trgovinske zbornice Slovenije (TZS) naj bi, če bo odločitev o dvigu DDV sprejeta, to pomenilo, da bodo imele višjo stopnjo davka na dodano vrednost kot Slovenija znotraj Evropske unije samo še Madžarska s 27 odstotki ter Hrvaška, Danska in Švedska s 25 odstotki.

Stanje ni rožnato

Napoved o višji stopnji davka pa ni pretresla samo opozicije in gospodarstva, ampak je zamajala tudi temelje koalicije, a to je že druga zgodba. Epilog te pa je, da bi se obubožano slovensko gospodarstvo z dvigom davka na dodano vrednost še bolj obremenjevalo, vlada pa si tega že zaradi lastne eksistence ne sme privoščiti. Ne glede na to smo raziskali, kaj bi za slovensko gospodarstvo pomenil dvig DDV. Kljub optimizmu, ki ga je v vlado prineslo medletno povečanje bruto domačega proizvoda v zadnjem četrtletju za 2,1 odstotka, pa v gospodarstvu ostajajo realni, saj naj bi se po prvi oceni ta na celoletni ravni zmanjšal za 1,1 odstotka. »Statistično anomalijo, ki smo ji bili priče z objavo gospodarske rasti v zadnjem četrtletju, lahko pripišemo predvsem uspešnejšemu črpanju evropskih sredstev za graditev komunalne infrastrukture,« so jasni v Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). K rasti naj bi pripomogle še spremembe zalog, kar je po navedbah GZS enkratna postavka. Na drugi strani pa poudarjajo, da je bil sam prispevek menjave s tujino negativen, saj naj bi uvozili več blaga in storitev, kot smo jih izvozili. »Izdatki države so se skrčili manj kot v zadnjih dveh četrtletjih, kar bo negativno vplivalo na končen javnofinančni primanjkljaj,« opozarjajo.

Cene stanovanjskih nepremičnin v Republiki Sloveniji so bile lani v povprečju za 4,3 odstotka nižje kot 2012. Cene novih stanovanj so se v tretjem četrtletju 2013 znižale za kar 15 odstotkov.

Padec cen je bil povezan s prodajo večjega števila stanovanj iz stečajne mase propadlih podjetij. Cene novih stanovanj so se v zadnjem četrtletju 2013 pričakovano izraziteje zvišale, glede na cene v tretjem četrtletju za 8,3 odstotka. Kljub temu so bile cene novih stanovanj v celem letu 2013 v povprečju za 2,8 odstotka nižje kot v letu 2012. Po podatkih Statističnega urada RS (Surs) je bilo v zadnjem trimesečju 2013 prodanih le 121 novih stanovanj, kar je izrazito malo, pa še od tega je bilo le osem stanovanj prodanih iz stečajne mase propadlih podjetij.

Največ stanovanj prodanih v Ljubljani

Lani je bilo največ novih stanovanj prodanih v osrednjeslovenski statistični regiji, in sicer 42 odstotkov vseh prodanih v državi, od tega je bila več kot polovica novih stanovanj (52 odstotkov) prodana v mestni občini Ljubljana. V podravski regiji je bilo prodanih 20 odstotkov vseh novih stanovanj, v gorenjski regiji pa 14 odstotkov. Preostalih 14 odstotkov novih stanovanj je bilo prodanih v vseh drugih devetih regijah. To so podatki, ki so skrb zbujajoči in kažejo, da kupcev za nova stanovanja dejansko ni. Stanovanja ostajajo na trgu.

Znano je, da vsi totalitarni režimi uporabljajo pravno vejo oblasti kot poglavitno sredstvo ideološke manipulacije.

V zahodnih demokratičnih državah je pravo neodvisno od vsake ideologije in je zato tudi optimalno delujoče v službi pravice in resnice, čeprav nepopolno. Vse drugače je v državah, kjer je vladal ali še vlada enoumni režim in je pravna veja oblasti le del izpolnjevanja želja vodstva edine vladajoče stranke. Za neuko množico je pravna stroka povsod enaka, zato tudi velja v podzavesti pravilo, da so sodniki na strani resnice in pravice in zato jim gre tudi določeno spoštovanje. Daleč od resnice. V Sloveniji je sodstvo na splošno še vedno trdno v rokah komunistično vzgojenega kadra, ki se trudi, da v novih razmerah po padcu komunizma ohranja prejšnje bistvo z lepotnimi popravki zahodnega videza. Zadnja razsodba ustavnega sodišča je mojstrska poteza, s katero skuša paradržava okrepiti zaupanje v pravno vejo oblasti in hkrati utrditi ideološko plat nedotakljivosti režimskih sodnikov. Sama razsodba (soglasna!) zadeva sicer zelo važno zadevo (nepremičninski zakon), ki pa je striktno zadeva ekonomskega značaja. Glavni vzrok te razvpite odločitve ni razveljavitev zakona, ampak predvidena obsodba Janeza Janše. Javno mnenje glede uglednosti sodstva je zadnje čase padlo na najnižjo raven in že neuka množica je začela sumiti, da so sodniki politično skorumpirani (elitni pravni strokovnjaki to že vedo). Pojavilo se je vprašanje verodostojnosti sodb, še posebno v luči montiranega političnega procesa Patria. Poteza ustavnega sodišča je genialna poteza, da se ustvari mnenje pravične instance, ki je korupcija ne doseže in ji je pravica na prvem mestu. Nič bolj zmotnega. Enoumni mediji od pisanih, radijskih in TV-trobil v zboru tulijo: »Vrača se zaupanje v naš pravni sistem!« In prav ta je glavni cilj boleče ustavne odločitve: ustvariti v množici vtis, da so naša sodišča poštena in nepristranska, saj množica ne razlikuje narave sodb. Višjim sodnikom v zadevi Patria omenjena razsodba olajša nehvaležno delo potrditve bolj kot sporne obsodbe »sodnice« Klajnškove (za narod le še ena taka pravična sodba). V pravičnost in uglednost našega ustavnega sodišča bom torej verjel šele takrat, ko bo soglasno zahtevalo od vlad, da spoštujejo demokratično ureditev države, uvedejo prepotrebno lustracijo v vseh vejah oblasti, ker je nezaslišano, da v državi uživajo več pravic in privilegijev zločinci pred zares zaslužnimi posamezniki, ki so se zločinstvu in nepravnosti uprli z osamosvojitvijo Slovenije in odpovedjo zločinski ideologiji komunizma. Čas bi bil, da se uvrstimo v družbo narodov, ki so se odpovedali totalitarnim režimom zločinskih predznakov. Do takrat smatram naše sodstvo v službi zločinskega fašistoidnega boljševizma.

Predsednik DL in notranji minister Gregor Virant je v petek doživel hladno prho. Za njegovo razrešitev je glasovalo več poslancev, kot ga je podprlo. Interpelacijo, ki je že druga za Viranta in peta v mandatu vlade Alenke Bratušek, je podprlo 39 poslancev, proti jih je glasovalo 23. Interpelacijo so podprli navzoči poslanci opozicijskih SDS, SLS in NSi ter nepovezani poslanec in prvi podpisani pod interpelacijo Ivan Vogrin pa tudi štirje poslanci PS − nekdanja ministrica Tina Komel in nekdanji minister Stanko Stepišnik ter Jožef Kavtičnik in Barbara Žgajner. Kljub temu pa predlagateljem ni uspelo doseči, da bi jo podprla absolutna večina poslancev, torej 46, kar bi bilo potrebno za razrešitev ministra. Za Viranta je rezultat glasovanja v državnem zboru popoln fiasko. Podprlo ga je samo 23 poslancev, kar je le četrtina glasov državnega zbora. Pa še ti so ga podprli s stisnjenimi zobmi zaradi koalicijske pogodbe. Če bi imel Virant kaj osebne integritete in ponosa, bi sam odstopil. Do sedaj se namreč še ni zgodilo, da bi nekdo »preživel« interpelacijo na tak način − da bi več poslancev glasovalo za njegovo razrešitev kot za to, da ostane. A Virant kljub temu ostaja …

Ministrskega položaja se drži kot pijanec plota. Zaveda se, da se njegova ministrska in politična pot končuje, saj je kot »politični previrant«, na katerega se ne morejo zanesti ne nobena politična koalicija in ne volivci, povsem neverodostojen. S prejemanjem ministrskega nadomestila v času navidezne brezposelnosti in privilegiranimi poceni letalskimi kartami pa je pokazal, da je navaden dvoličnež. Drugim pridiga o morali, sam pa se obnaša kot »kurji tat«, ki išče koristi zase, kjerkoli le more.

V nedeljo, 6. aprila, je Grahovo končno dobilo spomenik žrtvam komunistične revolucije. Na njem je napisanih 49 imen. Več kot 70 let so bila ta imena v Sloveniji, polni boljševizma, zamolčana.

Levičarski mediji so ob postavitvi spomenika žrtvam komunistične revolucije v Grahovem spet izražali svojo totalitarno pamet. Pisarili so o postavljanju spomenika »nacizmu in fašizmu«, o tekmovanju domobranskih spomenikov s partizanskimi, o tem, da čas za spravo »še ni zrel«.

Seveda, čisto jih razumemo. Ta svet je krut, tudi zanje – v posledici. Tako kot se to zgodi vsakemu zločincu po zločinu, ki ga je storil. Potem ko so med drugo svetovno vojno in po njej s svojo komunistično revolucijo in udbovskim totalitarnim režimom uničili življenja sto tisoč Slovencem in so Slovenijo uničili, je seveda za varuhe revolucionarnih izročil hudo, ko se postavlja še en spomenik žrtvam, ki so jih povzročili. Jasno, ta spomenik je postavljen tako žrtvam kot tudi spominu na partizanske zločine.

Polna bede in sprevrženosti

Cerkniška »Zveza združenj borcev za vrednote NOB« (ZZB) in stranka SD napovedujeta celo ustavno presojo. Tem ljudem 70 let pravljičarstva o NOB ni bilo dovolj. Še kar naprej bi živeli v svojem zlaganem svetu, s katerim bi radi še kar naprej posiljevali Slovence. V Grahovem na kraju partizanskega velezločina – in pred osnovno šolo – že več desetletij stoji spomenik, s katerim borci in komunisti častijo svoj velezločin. Na spomenik so napisali: »23. novembra 1943 Tomšičeva in Šercerjeva brigada uničita belogardistično postojanko Grahovo«.

Mag. Matjaž Janša je v času vlade Janeza Janše, med letoma 2005 in 2009, na ministrstvu za gospodarstvo vodil direktorat za pošto in elektronske komunikacije. Pozneje je bil zaposlen pri hčerinskem podjetju Pošte Slovenije, Elektronskem pismu Pošte Slovenije, kjer je do lanskega septembra delal kot namestnik direktorja, zadolžen za razvoj in trženje novih storitev. To podjetje je v posredni državni lasti, vendar ne uživa nobenih prednosti monopolnega položaja. Čeprav bi se mu mandat iztekel šele čez dve leti, je podjetje zapustil. Je odličen poznavalec informacijske družbe, telekomunikacij in elektronskih komunikacij, danes pa se kot samostojni podjetnik ukvarja s poslovnim svetovanjem pri razvoju poslovnih strategij, poslovnih načrtov, načrtov finančnega prestrukturiranja, izdelavi kvalitativnih analiz ter s svetovanjem pri enostavni prisilni poravnavi.

Pred leti ste vodili direktorat za pošto in elektronske komunikacije. Kako danes ocenjujete razvoj tega področja, gredo stvari v pravo smer?

V obdobju med letoma 2005 in 2009, ko sem vodil direktorat, so se stvari odvijale definitivno hitreje kot v zadnjih petih letih. Takrat smo med drugim pripravili razpise in shemo državnih pomoči, s katerimi smo pridobili več kot 80 milijonov evrov za graditev telekomunikacijskih omrežij po podeželju, poskrbeli za vračila vlagateljem v javna telekomunikacijska omrežja, praktično v celoti pripravili prehod na digitalno oddajanje TV-programov, ki je bil res končan šele nekaj let kasneje, in kar je najbolj bistveno, povsem obrnili trende razvoja konkurence na trgih elektronskih komunikacij v smer, ki je bila pred tem skoraj nepredstavljiva. Ob vsem tem smo na novo napisali tri zakone − zakon o potnih storitvah, zakon o digitalni radiodifuziji in zakon o elektronskem poslovanju na trgu – in uspešno predsedovali Svetu EU. V obdobju po letu 2009 se je dogajalo precej manj. Dokončanje izvedbe preklopa na digitalno oddajanje televizije in ponovitev sicer malo popravljenega razpisa za graditev odprtih širokopasovnih omrežij sta predvsem pobiranje sadov dela, ki smo ga naredili že prej. Drugih resnih prebojev v tem obdobju ni bilo zaslediti. Zaspala je tudi agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK), sedaj agencija za komunikacijska omrežja in storitve, ki je bila nekaj let ohromljena zaradi številnih menjav direktorjev, prav tako pa je v zamudi z nekaterimi ukrepi, ki so nujni za pospeševanje investicij.

Ustavno sodišče RS je ob razveljavitvi zakona o davku na nepremičnine svojo odločitev zelo podrobno razložilo, predsednica vlade Alenka Bratušek in nekateri člani koalicije pa so javnosti lagali, ko so se izgovarjali na Janševo vlado.

Ustavno sodišče RS je konec marca v celoti razveljavilo zakon o davku na nepremičnine, hkrati pa ugotovilo še ustavno neskladnost zakona o vrednotenju nepremičnin, kolikor se to nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja slednjih. Ustavni sodniki so odločitev sprejeli soglasno, obširnejši ločeni pritrdilni mnenji pa sta podala ustavna sodnika Mitja Deisinger in Jan Zobec.

Bratuškova zavajala

Po soglasni odločitvi ustavnih sodnikov so Alenka Bratušek, predsednica vlade, za njo pa tudi drugi predstavniki koalicije pohiteli s ponavljanjem neresničnih trditev, da je sporne določbe zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin že leta 2006 sprejela vlada Janeza Janše. Bratuškova je v prvem odzivu dejala, da za napake Janševe vlade ne namerava odgovarjati. Dejala je še, da je bil takrat izveden tudi popis nepremičnin, ki je bil podlaga za zakon o davku na nepremičnine. Med prvimi, ki so poskušali vplivati na javnost, je bil, zanimivo, Darijan Košir, nekdanji urednik Dela in nato direktor vladnega urada za komuniciranje v času vlade Boruta Pahorja, ki je na Twitterju zapisal, naj bo jasno, da so ustavni sodniki zakon razveljavili zaradi zakona iz časa Janševe vlade. Mantro so nato ponavljali še drugi iz koalicije. Navedbe niso resnične.

Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali si boste na televiziji cenzurirani film Maska demokracije ogledali v kinematografih?

Zadnji komentarji

Volilni kongres EPP

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2143691..jpg

Predsednik SDS Janez Janša med prijatelji demokrati iz Portugalske in Kazahstana (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4970252..jpg

Po dolgih letih prvo srečanje predsednika SDS Janeza Janše z nekdanjo ukrajinsko premierko in politično zapornico Julijo Timošenko (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2704523..jpg

Delegacija SDS −Janez Janša, Milan Zver, Zofija Mazej Kukovič, Romana Jordan, Alenka Jeraj in Eva Irgl − z gostiteljem kongresa, irskim premierjem Endo Kennyjem (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6362274..jpg

Prvak SDS se je srečal tudi z gostiteljem volilnega kongresa EPP v Dublinu, predsednikom irske vlade Endo Kennyjem. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/1479605..jpg

Veselje po objavi zmagovitega rezultata in čestitke Jean-Claudu Junckerju. V EPP so ga s 385 glasovi izvolili za svojega kandidata za predsednika Evropske komisije. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5497656..jpg

Predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy je s predsednikom SDS Janezom Janšo govoril o zasedanju Evropskega sveta. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7230097..jpg

Evropski komisar za notranji trg Michel Barnier je s predsednikom SDS Janezom Janšo govoril o svoji kandidaturi. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2302738..jpg

Predsednik SDS Janez Janša v pogovoru z nemško kanclerko Angelo Merkel in predsednikom Evropskega sveta Hermanom Van Rompyem (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5521179..jpg

Eden glavnih ukrajinskih opozicijskih voditeljev in nekdanji boksarski šampion Vitalij Kličko se je pred srečanjem vrha o Ukrajini srečal tudi s prvakom SDS Janezom Janšo. (Foto: Facebook)