V krizi zadnjih let se je v vsej ostrini pokazal »nacionalni značaj« Slovencev: smo narod, ki mu primanjkuje znanja, vsakovrstnih spretnosti, zgodovinske izkušnje in trdne vizije. To smo zaznali že ob osamosvojitvi, ko se veliko ljudi sploh ni ovedelo novega položaja, »revolucionarnega« prehoda iz zvezne republike v lastno državo, formalne odprave socialističnega sistema in vstopa v obdobje kapitalizma. Slovenec je tisti čas zaživel v novem prostoru in času, vendar bi v njem rad ohranil vse stare navade, koristi in pravice. Mislil je, da je sposoben za svobodno individualno zaživetje v novi kapitalistični družbi, vendar se je izkazalo, »da sanjarije o poštenih, pridnih in podjetnih Slovencih ne držijo, v resnici nismo posebno ustvarjalna skupnost, ki bi cenila posameznikovo delo in uspehe,« kot je nedavno zapisal Alojz Ihan.     
To neprilagojenost za moderni čas, za evropski način življenja, to nostalgijo po nekdanjem kolektivističnem urejanju zadev, hrepenenje po črednem gonu občutimo zdaj, dvajset let po ustanovitvi lastne države, še bolj; zdaj se kaže kot boleča nesposobnost ustvarjati nove vrednote, se spopadati z družbenimi težavami, urejati javne zadeve in vzdrževati sistemski red na vseh področjih življenja. Smo v globoki politični, družbeni, gospodarski, kulturni in vrednotni krizi, kamor smo se pripeljali večinoma sami zaradi lastne vzvišene miselnosti.

Privilegirana ekonomija, privilegirano pravo
Najočitneje se vsesplošna kriznost razmer kaže na področju gospodarstva in pravne države. Prav ekonomija in pravo sta bila privilegirani stroki v nekdanjem političnem sistemu socialističnega samoupravljanja. Ekonomisti in pravniki so se podrejali političnim zahtevam vladajočega sloja državnih birokratov, ki so načrtovali tovarne in usmerjali sodišča. Obe stroki sta sčasoma izdelali posebno socialistično gospodarstvo brez svobodnega trga in samoupravno pravo brez opore v pravnem redu Zahoda. Dosežke obeh strok v Evropi smo preprosto obšli, hkrati pa smo jim nasprotovali v imenu bolj humanih rešitev, ki jih je iznašla tedaj unikatna Jugoslavija. Bili smo prepričani, da živimo v bogatejšem in pravičnejšem svetu kot vsi drugi Evropejci. To je dajalo ljudem smisel življenja in vlivalo veselje do dela, saj je vsak lojalen državljan vendarle živel bolje od nesrečnežev v tretjem svetu, s katerimi smo prijateljevali.

V organiziranem nekaznovanju zločinov in aktivnem onemogočanju, da bi največji slovenski zločinci, odgovorni za povojne poboje, prišli pred roko pravice, tiči odgovor na sedanji porušen pravni in moralni red, ki je za seboj potegnil še vse drugo.  Hilda Tovšak ima ob  tem le epizodno vlogo.  Ob vsem, kar je storila, je izbrana še za obredno žrtvovanje, da bi čim prej pozabili na zidarje, mermale,  zemljariče, jankoviće in druge, ki so se pod zaščito nomenklature prisesali na ožilje te naše nacije.   
Zakaj je to pri nas mogoče? Izvorne razloge lahko iščemo nedaleč v preteklosti, ki ponuja nešteto primerov.

Zločin in njegovo nadaljevanje
Leta 2001 so se v Slovenski Bistrici za mizo posedli štirje »otroci« družine Rasteiger. Z njimi sem opravil pogovor o dogodkih po drugi svetovni vojni, ki so jih trajno zaznamovali.

Konec letošnjega februarja je Goran Klemenčič, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), preko medijev obvestil javnost in z njo mene, da me je poleg še nekaterih drugih ovadil pristojnim državnim organom. Kot državljana Republike Slovenije me je torej visok državni funkcionar preko medijev obvestil, kaj je oziroma bo storil z menoj. Uradno, formalno, nisem dobil nobenega obvestila o tem, kdo, zakaj in od kdaj me obravnava oziroma zakaj ter od kdaj in do kdaj me bo obravnavala njegova ali katerakoli druga državna institucija.


Minilo je okoli tri mesece od tega javnega ovajanja. Menim, da gre za skrajno žaljivo ravnanje določene državne institucije in njegovega predstojnika do državljana oziroma državljanov. Gre za zaničevanje in poniževanje vseh državljanov, ne samo neposredno prizadetih, gre za napačno razumevanje delovanja javnih državnih institucij, gre za zanikovanje demokracije in svobode državljanov ter za njihovo ustrahovanje z namenom pokazati prebivalstvu, ne pa seveda državljanom, vsemogočnost institucij, ki lahko delajo s prebivalci v neki državi, kar se jim zljubi. Verjetno ima Klemenčič za tako ravnanje podlago v bedastem zakonu, ki mu omogoča, da opravlja svojo »sanjsko službo«.

Veliki duhoven, ki ljubi Velikega brata
Namen in stil takega obveščanja pa je povsem jasen in v preteklosti dobro znan. Je klic in poziv podrejenemu prebivalstvu k linču in izobčenju tistih, ki si jih je visoki državni funkcionar izbral kot žrtve za poligon svojega samopotrjevanja in domnevno za neke višje interese. Vodji takega urada, potem ko je javnost obvestil o svojem brezprizivnem in dokončnem spoznanju, namreč ni več treba nastopati v javnosti ali karkoli javno pojasnjevati. On javnost samo obvešča kot nekakšen Veliki duhoven, ki ljubi samo Velikega brata. Ko on, Goran Klemenčič, nekoga javno ovadi, tega javno ne pojasnjuje več.   

Ameriški pesnik Walt Whitman je prvo kitico svoje Pesmi odprte ceste skoval v naslednjih verzih: »Peš in z lahkim srcem se odpravim na odprto cesto./ Zdrav, svoboden, ves svet je pred mano. Dolga, rjava pot me vodi, kamorkoli si želim« (Niko Grafenauer, ur., Orfejev spev, Nova Revija 2005, str. 394, prevedel Iztok Osojnik). Le kaj bi dali, da bi ti verzi veljali tudi za prihodnost slovenske družbe in države, kaj bi dali za njeno svobodo in zdravje.
Spomladanski čas je med ljudi namesto nekaj optimizma prinesel še več slabe volje, saj se je slovenska družba vsaj za korak znova oddaljila od Slovenije, ki bi temeljila na vladavini prava, človekovih pravicah in medčloveškem sočutju. Namesto pomladi v njenem osrčju še vedno potekajo primitivni zasebni boji za skupna sredstva za davkoplačevalski denar, različne diskvalifikacije in likvidacije ter kršitve človekovih pravic. Sodobno slovensko družbo tako zaznamujejo prevlada sovražnega govora, odsotnost minimalnih predpostavk pravne države in vizija, ki želi družbo namesto v evropski prostor vrniti nazaj v obdobje katerega od totalitarnih režimov.
Izhod iz nezavidljivega položaja preprečujejo družbene elite, ki druga na drugo prelagajo odgovornost za nastale razmere. Medsebojno obtoževanje ni v javnem interesu, saj je pogosto le krinka za posege zasebnih interesov v javnofinančno blagajno. V marsičem so rane slovenske družbe podobne tistim v drugih evropskih družbah. Južnoevropskim družbam je skupno slabo upravljanje z javnimi financami, odsotnost temeljnih evropskih razsvetljenskih vrednot in prevzemanja odgovornosti. Slovenska država se ne razlikuje preveč od drugih podobno iztirjenih držav. Zanjo nam je mar, ker nam ni vseeno za usodo naših potomcev, ki imajo zgodovinsko pravico uživati sadove tisočletnega trpljenja in prizadevanja prednikov za samostojno državo slovenskega naroda. V zadnjih dvaindvajsetih letih zgodovinska prizadevanja niso pomenila prav nič, saj je država postala predmet plenjenja družbenih elit.   
Pomanjkanje zavesti o odgovornosti za napake
Španski medvojni filozof José Ortega y Gasset se je denimo že pred več kot osemdesetimi leti vizionarsko spraševal: »Za katerimi temeljnimi pomanjkljivostmi boleha moderna evropska kultura« (J. Ortega y Gasset, Upor množic, 1929, prevod Niko Košir, Slovenska matica, 1985, str. 202)? Enako vprašanje si lahko postavimo sami v razmerju do slovenske družbe. V nadaljevanju je  Ortega y Gasset takrat zapisal, da »svet danes trpi za hudo demoralizacijo, ki se med drugim kaže z nebrzdanim uporom mas, izvira pa iz demoralizacije Evrope. Vzroki zanjo so številni. Eden od poglavitnih je prehod oblasti, ki jo je naš kontinent poprej izvrševal čez svet ali čez samega sebe. Evropa ni več prepričana, da zapoveduje, preostali svet pa ne, da mu zapovedujejo. Zgodovinska suverenost je razpršena« (str. 192). V luči slovenske družbe lahko zapišemo, da slovenska družba boleha zaradi prevelike vpetosti slovenske države v vse pore družbenega življenja, s čimer lahko dnevna politika še naprej nadzoruje posameznika in mu jemlje svobodo, da sam odloča o svojem življenju.

Slovenski državi je 2. maja uspelo izdati za 3,5 milijarde dolarjev obveznic; za milijardo petletnih po 4,95-odstotni obrestni meri in za 2,5 milijarde desetletnih po 6-odstotni obrestni meri. Po 19. oktobru 2012, ko je vlada Janeza Janše izdala za 2,25 milijarde dolarjev 10-letnih obveznic po ceni 5,7 odstotka, je to naša druga ameriška avantura v 21. stoletju.


Drago zadolževanje!

Zdajšnja premierka Alenka Bratušek, takrat poslanka, je bila ob oktobrski izdaji zelo kritična do dosežene cene. Zelo upravičeno! Je danes kritična tudi do sebe in svojega ministra Uroša Čuferja? Vsekakor bi morala biti.

Ob zahtevani donosnosti v območju šestih odstotkov na leto nobena od izdaj ni poceni. V bistvu vsakršno zadolževanje države po teh cenah zelo težko vzdrži kakšno resno ekonomsko kalkulacijo, zadolžuje pa se samo takrat, ko so izčrpane vse druge možnosti. Mimo tega ne moremo. To pa je razlog, da niti kot ekonomist, še manj pa kot državljan s tem nikakor ne morem biti zadovoljen ali do tega ravnodušen. Ravno nasprotno, zelo sem kritičen. Še posebej zato, ker se nismo niti najmanj potrudili, da bi bila potreba po zadolževanju kaj manjša. Vsak zase si lahko izračuna, kolikšen dodaten strošek to pomeni za našo državo pri različnih vrednostih dolga v primerjavi z drugimi državami. Zadnji stolpec prikazuje, koliko več ali manj v primerjavi z drugimi plačuje Slovenija.

Konservativizem je v praksi vedno lokalen. Njegov pomen določa tisto, kar v določenem okolju velja za tradicionalno. V Sloveniji se v javni govor dostikrat ponesrečeno prenašajo ameriške definicije, ki so za naš prostor neprimerne. Pri nas je namreč vrhovna tradicionalna vrednota socializem, saj večina tu živečih ljudi v življenju nikoli ni poznala ničesar drugega. Ko se nekdo želi v Sloveniji vračati v preteklost in nasprotovati spremembam ter zahodnemu življenjskemu slogu, je ta oseba navadno jugo-nostalgik. Biti konservativen in nazadnjaški, boriti se za ohranjanje statusa quo in obstoječih razmerij moči v družbi pri nas pomeni biti socialist.

Elementi skrajnega krila ameriškega konservativizma so pri nas bolj predmet kulturnega boja kot resne teme. Npr. polemike o splavu in ločitvi države in Cerkve so v Sloveniji irelevantne, saj nihče nemarginalen tem načelom ne oporeka, kljub temu pa se dostikrat želijo uporabiti kot stičišče ameriškega in domnevnega slovenskega konservativizma, predvsem v propagandne namene. Vkoreninjeni antiamerikanizem kot predvojni, medvojni in povojni pojav, ki je idejno družil fašiste, socialiste in narodne socialiste, je namreč še danes močan mobilizacijski dejavnik. Če ti uspe v Sloveniji neko spremembo ali politično opcijo prikazati kot ameriško, jo lahko zavreš.

Med liberalno in regulirano državo
Ključni nasprotujoči si viziji v Sloveniji sta vizija zagovornikov močno regulirane in drage države, ki je prežeta s politično korupcijo ter vedri in oblači v vsaki pori posameznikovega življenja. Prepovedano je vse, kar ni izrecno dovoljeno, sistem pa daje veliko moč politiki in uradništvu.
To državo smo imeli včeraj in jo imamo danes.

Po prvi svetovni vojni, ko je bila Nemčija hkrati z Avstrijo, Madžarsko, Bolgarijo in Turčijo premagana, so zahodni zavezniki močno pritisnili na poražence. To se je odražalo v versajski mirovni pogodbi, sklenjeni 28. junija 1919 in uveljavljeni 10. januarja naslednje leto, kjer so bili predstavniki Th. W. Wilson (za ZDA), D. Lloyd George (za V. Britanijo) in G. Clemenceau (za Francijo). Tam so morali nemški predstavniki po vojni ustanovljene Weimarske republike podpisati tako ostre pogoje, da jih Nemčija ni mogla izpolnjevati. Čeprav se je ameriški predstavnik Wilson upiral tako drastičnim ukrepom, je prevladalo mnenje Francozov, ki so imeli Nemce za edine krivce za vojno, zato so jih nameravali izžeti kot limono.
    Takrat je Nemčija izgubila vse svoje kolonije, razdelili so si jih zmagovalci, kar osmino svojega evropskega ozemlja pa je morala odstopiti. Zlasti je bila prizadeta, ko je Francija zasedla Alzacijo in Loreno; Posarje pa je prišlo za 15 let pod upravo takrat ustanovljenega Društva narodov. Najhuje pa so poraženo Nemčijo udarile visoke reparacije, ki so v začetku znašale kar 290 milijard zlatih mark, plačljivih v 59 letih in v gotovini. (Leta 1929 so to vsoto zmanjšali na 119 milijard.) Zaradi svetovne gospodarske krize jih je leta 1931 Nemčija začasno nehala plačevati, kar se je nadaljevalo tudi po drugi svetovni vojni. Šele po združitvi obeh Nemčij leta 1990 so Nemci spet začeli odplačevati svoj dolg z obrestmi vred, tako da so svoj zadnji obrok reparacij iz prve svetovne vojne plačali nič prej kot 3. oktobra 2010! Šele četrta generacija Nemcev je odplačala škodo, ki jo je njihova država povzročila v prvi svetovni vojni!

Vse hujša gospodarska kriza
    Zaradi tolikšnega bremena je postajalo nemško gospodarstvo vedno bolj neučinkovito in začela se je inflacija. Sprva je bila taka, kot jo poznamo še iz Jugoslavije (ko je npr. leta 1989 moral premier Ante Marković zamenjati od inflacije povsem oglodani dinar z novim, ki je bil s prejšnjim v razmerju 10.000 : 1). Ker je francoski premier Raymond Poincaré menil, da se Nemci izogibajo plačilu reparacij, so januarja 1923 Francozi zasedli s premogom in z železarsko industrijo bogato Porurje. Zato so tamkajšnji delavci začeli pasivni odpor. Oboje je pognalo inflacijo v nebo, tako da so že novembra 1923 za eno nemško marko, ki ji je vrednost takoj po vojni padla na polovico, natisnili bankovec kar za en bilijon (1.000.000.000.000) mark. Delavci so dobivali plačilo po dvakrat na dan; za štruco kruha je bilo treba pripeljati polno samokolnico bankovcev, ki so bili potiskani le po eni strani; cena večerje pa se je podvojila, medtem ko si jo pojedel.