Tribuna

Za razumevanje mojega prispevka je prav, da ponovimo definicije trajnostnega razvoja. Po Wikipedii je trajnostni razvoj zamisel razvoja družbe, pri kateri bi se izognili nevarnosti, ki jih povzroča osredotočenje na količinski materialni razvoj z izčrpavanjem naravnih virov in onesnaževanje okolja. Ohranila naj bi se biološka raznovrstnost. Brundtlandtova komisija EU je leta 1987 definirala trajnostni razvoj z razvojem, ki zadovoljuje potrebe sedanjega človeškega rodu, ne da bi ogrozil možnosti prihodnjih rodov, da zadovoljijo svoje potrebe. Rimska komisija je definirala trajnostni razvoj kot razvoj, ki ne uničuje narave in je vzdržen.

Prva definicija opozarja na izključno količinski materialni razvoj in zanemarja druge vrednote. Druga definicija uvaja pojem časovne dimenzije razvoja, to je razvoj v realnem času. Tretja definicija pa uvaja pojem vzdržnega razvoja ob sistemu stalne rasti gospodarstva. Če te pojme trajnostnega razvoja združimo in povemo po domače, naj bi splošni razvoj družbe upošteval tudi nekoličinski, torej kakovostni socialni, prostorski, okoljski razvoj. Pri tem trajnostni razvoj upošteva vzdržnost stalne rasti razvoja, kar pomeni, da urejamo in gradimo samo to, kar lahko v času res nujno potrebujemo in lahko naredimo z lastnimi sredstvi ali delno s posojili, ki smo jih sposobni vračati.

Predvsem moralna kriza

Trajnostni razvoj naj bi postal stalnica našega načrtovanja razvoja. Veljal naj bi za državno, pokrajinsko in občinsko raven, za socialni, ekonomski, prostorski in okoljski razvoj. To načelo bi moralo postati nova vrednota življenja, vsidrano v človeški zavesti in vodilo razvoja. Žal mnogi starejši, kaj šele mlajši niso vzgojeni v tem duhu.

Slovenija se po letu 2008 nikakor ne more izkopati iz objema splošnega družbenega nazadovanja. Simptomi tega so najbolj vidni na področju gospodarstva. Tako je po zadnjih podatkih Eurostata slovenski BDP leta 2013 znašal samo 91 odstotkov BDP tistega iz leta 2008.

V petih letih nam je uspelo vrednost v državi proizvedenih dobrin in storitev ter s tem posledično dohodkov proizvodnih dejavnikov zmanjšati skoraj za desetino. Samo dve državi Evropske unije sta še slabši, Grčija in Hrvaška. Še leta 2008 je naš BDP na prebivalca znašal 91 odstotkov povprečja EU, v letošnjem letu bo padel na 79 odstotkov.

Tisto, kar je najbolj zaskrbljivo, je, da je obdobje petletne stagnacije spremljalo težko predstavljivo zvišanje javnega dolga. Slovenija je v recesijo leta 2009 vstopila kot nizko zadolžena država, javni dolg je znašal 8,6 milijarde evrov ali 23,5 odstotka BDP. Danes ta znaša 28 milijard evrov oziroma 80,9 odstotka BDP. Gre za več kot trikratno povečanje javnega dolga v samo petih letih. Krivda za razbrzdano fiskalno politiko je jasno določljiva. Pahorjeva vlada nas je v treh letih krize zadolžila za 8 milijard, vlada Alenke Bratušek pa nas bo v slabih dveh letih za kar 14,4 milijarde oziroma 40 odstotkov BDP. Vse to je posledica slaboumnega reševanja tovarišijskega bančništva in ohranjanja brezreformnega statusa quo. Država je v agoniji.

Vzroki slovenske bolezni

Simptomi slovenske bolezni so po petih letih krize očitni. Izrazita makroekonomska neravnotežja, nedelovanje pravne države, nestimulativno poslovno okolje, čezmerna reguliranost, visoki davki so dejavniki, ki onemogočajo razmah podjetništva, ki bi edino zagotovilo gospodarsko rast in nova delovna mesta. Če želimo pozdraviti slovensko bolezen, se je treba lotiti globljih vzrokov in ne obravnavati samo simptomov. Ti pa so po moji oceni v spodletelem procesu družbene transformacije.

Ana Politkovska, leta 2006 ustreljena ruska novinarka, je dobro leto pred smrtjo v Novi gazeti objavila pogovor z ruskim sinologom Viljem Gelbrasom o hitro rastočem naseljevanju Kitajcev v Rusiji. Gelbras je tedaj s sodelavci izdal dve knjigi o kitajskem trgovanju v Rusiji in načrtih za njihovo sistematično poseljevanje določenih predelov Sibirije. V pogovoru se je razkrila vrsta dejstev, ki so bila javnosti tako rekoč neznana, govorila pa so o načrtnem procesu, ki so ga sprožili v najvišjih političnih krogih Kitajske.

         Kitajci sekajo ruske gozdove in molzejo žabe   Za prodor Kitajcev v tujino, v našem primeru Rusijo, obstaja vrsta razlogov. Kitajci imajo dolgo mejo z nekdanjo Sovjetsko zvezo, zato so že zdavnaj razvili močan obmejni promet in ilegalno trgovino z Rusijo, kar jim omogoča korumpiranost ruskih oblasti, zlasti policije in carine. Toda v zadnjem desetletju so strategijo poslovnih stikov z Rusi nadgradili z načrtnim naseljevanjem svojih ljudi (vsak Kitajec, ki se poroči z Rusinjo, dobi na Kitajskem plačilo) in razširitvijo dejavnosti na ruskem ozemlju do včasih komaj doumljivih razsežnosti. Število kitajskega prebivalstva v Rusiji je ta čas težko ugotovljivo, saj živi tam tudi množica ilegalcev. Kitajci večinoma opravljajo posle, ki so bili uradno dogovorjeni z ruskimi oblastmi – obstajata pa tudi sivi in črni trg, ki ga Rusi zaradi visoke korupcije tolerirajo, vendar ga v svojih statistikah ne upoštevajo. Kitajci med drugim za visoko plačilo nabirajo žabji mrest (»molzejo žabe«) in ga pošiljajo na Kitajsko, razlog za to pa ni znan. Tako je Gelbrasova skupina raziskovalcev ugotovila, da so Kitajci v zadnjih letih dobili dovoljenje za sekanje in izvoz lesa (predvsem macesna) ob transsibirski železnici in tudi v evropskem delu Rusije; doma so namreč iztrebili že preveč gozdov, tako da jim grozijo naravne katastrofe (degradacija zemlje, poplave ipd.).

Danes, ko se znova soočamo s krizo demokracije, je politični in znanstveni napor dr. Andreja Gosarja, ki ga je vlagal v iskanje sistemskih rešitev, več kot aktualen. Zato je vsekakor dobrodošlo poznavanje skoraj sto let stare, a živahne akademske razprave o demokraciji, v kateri so poleg njega sodelovali še Leonid Pitamic, Albin Ogris, Gorazd Kušej, Aleš Ušeničnik in mnogi drugi. Seveda se klasični razpravi o demokraciji poznajo znamenja časa, v katerem je nastajala, a mnoge dileme so aktualne še danes. V njih se izraža tudi vpliv najimenitnejših sodobnikov, ki so se lotevali demokracije, kot so Max Weber, Robert Michels, Gaetano Mosca, Hans Kelsen, James Bryce, Joseph A. Schumpeter idr. Akademska razprava je močno zaznamovala tedaj dokaj razvit in pluralen dnevni in revijalni tisk na Slovenskem, ki sta bila intenzivno vključena v javno razpravo o demokraciji.

Gosar kot predstavnik laične katoliške politične misli je svoj koncept demokracije oblikoval v času vsesplošne krize demokracije v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja. Zavračal je skrajne leve in skrajne desne koncepte, ki bi (parlamentarno) demokracijo kar odpravili. Zavzel se je za to, da bi jo dopolnili z načelom avtonomije. Parlamentarna demokracija je zanj politična ustanova, ki s svojim sistemom odločanja o skupnih zadevah centralizira, posplošuje, (po)enoti, a tudi preveč spolitizira. Ne upošteva »slikovitosti« družbene strukture, saj temelji na načelu enotnega ljudstva. Odločanje in upravljanje o stvareh, ki po svoji naravi niso splošne politične, naj se zato po Gosarju prenesejo v pristojnost avtonomnih družbenih skupin in nižjih lokalnih enot (subsidiarnost). V skladu s tem izhodiščem bi klasični parlamentarni sistem v institucionalnem smislu morali po Gosarjevem mnenju dopolniti z dodatno »samoupravno« zbornico, ki bi odločala o t. i. nepolitičnih zadevah. Poskusimo v nadaljevanju najprej razčleniti njegov koncept.

Dr. Andrej Gosar (1887−1970) je v Času leta 1926 objavil in nato še dvakrat ponatisnil odlično razpravo Kriza moderne demokracije?. V njej se kritično loti teze o krizi moderne demokracije, o kateri so govorili mnogi vidnejši evropski družboslovci.

Minilo je prvo leto vlade, ki naj bi bo besedah njene predsednice obrnila letalo v pravo smer in ga rešila pred strmoglavljenjem. Pomemben, morda celo njen najvplivnejši del sestavlja ekipa Lukšičevih ministrov, za katere običajen človek potrebuje kar nekaj časa, da jih našteje. Morda zato, ker se ne želijo pretirano izpostavljati, saj pokrivajo “občutljiva” področja, med katerimi sta šolstvo in delo. Ministra za izobraževanje Jerneja Pikala si bomo zapomnili kot ministra, ki vztrajno ponavlja mantro umirjanja šolskega prostora. Po kakšnem drugem dejanju za zdaj še ne pa tudi v prihodnje bo verjetno ostalo tako, saj se ne ve, kdaj bodo volitve. Biti tiho, dajati denar vse povprek brez analiz – da je le šolski prostor “umirjen” – je taktika kupovanja tišine. Država SD nikoli ni pomenila nič drugega kot orodje za ohranjanje večne oblasti, do nje pa se pride tudi s t. i. spontanimi upori in z glasnim Štrukljevim sindikatom. Pa si oglejmo nekaj skritih dosežkov ministra Pikala v zadnjem letu.

Sporno kadrovanje Po zelo jasni formulaciji ni važno, kaj znaš, važno, da si naš, ki jo je uporabila tudi predsednica vlade, se je začelo njegovo kadrovanje. V njegovi ekipi so strogo zvesti člani SD, četudi večina med njimi ni nikoli videla šole kot učitelji, ravnatelji, strokovnjaki. To se je lepo pokazalo pri uradniškem svetu, ki je med vsemi njegovimi izbranci potrdil le enega, kar se ni zgodilo nikoli v zgodovini samostojne Slovenije. Si predstavljate, kakšen vik in krik bi bil, če bi takšne “strokovnjake” predlagal minister SDS? Šlo je celo dlje: njegov generalni direktor za investicije Mitja Valič – prej zaposlen v Jankovićevem Mercatorju – je bil v Makedoniji obsojen na dve leti zapora. Europol je za njim izdal mednarodno tiralico, a ker Slovenija ne sme izročati svojih državljanov državam zunaj EU, je Valič na varnem. Po pravnomočni obsodbi ga je minister sicer hitro umaknil z direktorskega mesta na drugo mesto na ministrstvu.

To, da je Demokracija trn v peti informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar, ni nobena skrivnost. Ker ne poročamo tako, kot si tranzicijska levica želi, temveč opozarjamo na njene nepravilnosti, naše delo budno spremljajo »razni varuhi« botrov iz ozadja.

Med njimi je tudi informacijska pooblaščenka (IP) Nataša Pirc Musar, po novem pa tudi sodišče oziroma »slovenski sodniki«. »Zanimivo, res, pravna država deluje,« je v odgovoru na Twitterju zapisala IP Nataša Pirc Musar, potem ko je urednik Metod Berlec objavil: »Zloraba državnih organov: Informacijska pooblaščenka nam je danes (4. marec 2014, op. p.) poslala položnice za plačilo visoke globe zaradi domnevnega prekrška!« Avtorica teh vrstic pa ji je odgovorila, da pravna država »deluje« (beri: ne deluje) tudi takrat, ko »cajtngi« (Mladina, Dnevnik, Delo) objavljajo sodbe, preden jih dobijo obsojeni. Zdi se, da živimo v državi dvojnih meril ter da pravna država bolj obdeluje (točno določene osebe), kot pa deluje. Res da se je Pirc Musarjeva opravičila za gnusen zapis o »črtomirkah« na Twiterrju, a »posvečenim« je dovoljeno pač vse. Tudi norčevanje iz nedolžnih otrok. Spomnimo. »Pridem v črtomirki, a pridete tudi vi, vas bom vesela herr Ghermovshek?!«je IP Nataša Pirc Musar januarja 2012 na Twitterju odgovorila Mitji Grmovšku. Ta jo je vprašal, ali bo na prireditev ob dnevu varstva osebnih podatkov prišla v trenirki, na kar se je Pirc Musarjeva odzvala z omenjenim tvitom. Črtomir je ime prvorojenemu sinu predsednika SDS Janeza Janše, čigar stranka je decembra 2011 povzročila precej razburjenja z objavo teksta o volivcih v trenirkah, kar je Pirc Musarjeva takrat označila za sovražni govor in celo vložila ovadbo zoper pisca besedila (Tomaža Majerja) in upravljavca spletne strani (!). Grmovšek se je nato vprašal: »Nataša Musar si dovoli napisat, da bo na zabavo prišla v 'črtomirki' kar bi simboliziralo trenirko! Kaj to ni sovražni govor?« Sodbo prepuščamo bralcem.

V sredo, 26. februarja, je bila v Ljubljani novinarska konferenca, na kateri sta dr. Andreja Valič Zver in urednik Demokracije Metod Berlec predstavila knjigo Primer JJ, v kateri so zbrani faksimili 135 sodnih, tožilskih, inšpekcijskih in administrativnih ukrepov proti Janezu Janši.

Seznam dokazanih postopkov je sicer daljši, to je najmanj 160. Najmanj zato, ker so avtorji zbornika za nekatere slišali, nimajo pa pisnih dokazov zanje. Se pravi, da gre za 160 političnih, upravnih in pravosodnih ukrepov proti Janezu Janši, ki so se začeli leta 1983. Trajajo že 31 let in za zdaj jim še ni videti konca. Knjiga obsega 402 strani.

Že pred osamosvojitvijo je Udba Janši sledila in mu tudi prisluškovala, potem je bil obsojen na jugoslovanskem vojaškem sodišču v procesu JBTZ leta 1988, sledila je Depala vas leta 1994, potem so sledili poskusi diskreditacije v času predsedovanja Slovenije EU leta 2008, septembra istega leta je bila aranžirana afera Patria, čemur je januarja 2012 sledila še odločba senata Komisije za preprečevanje korupcije.

Štirideset tisoč negativnih člankov

V knjigi so navedeni tudi nedokončni rezultati analize medijskega poročanja o Janezu Janši v obdobju zadnjih 20 let. Analiza beleži negativne ocene Janeza Janše v časopisih in TV, tako je bilo na RTV Slovenija več kot 40.000 negativnih prispevkov o Janši, na Kanalu A in Pop TV več kot 13.000, v časopisu Delo prek 53.000, v Ljubljanskem dnevniku pa prek 29.000 negativnih člankov o Janši. Analiza tudi omenja, da je bilo poročanje časopisa Delo med letoma 1991 do 1994 uravnoteženo v smislu, da je bilo približno enako število negativnih kot pozitivnih oznak. To lahko razložimo z dejstvom, da takrat politični nomenklaturi prejšnjega režima še ni uspelo prevzeti nadzora nad tiskom in televizijo.

A. OSNOVNA DEJSTVA

1. Civilizacijski pomen državljanske vojne v Sloveniji

V notranjem slovenskem spopadu, katerega dimenzije so prerasle v državljansko vojno, ni šlo samo za spremembo oblasti in s tem ustrezno politično korekcijo, ampak je imel ta spopad ideološki značaj z ambicijo postaviti novo ali drugačno civilizacijo, v temelju spremenjeno paradigmo obstajanja.

2. Struktura slovenske državljanske vojne

V skladu s tem za slovensko državljansko vojno ne moremo uporabiti kategorije spor, ki nakazuje spopad dveh sil za tretjo stvar, ampak je v slovenski državljanski vojni šlo za napad ene strani na drugo, konkretno napad boljševikov – mednarodno vezanih na Kominterno – na demokratsko substanco naroda, vezanega na tradicionalne civilizacijske norme. Slovence smo hkrati napadli trije totalitarizmi: fašizem, nacizem in boljševizem.

3. Strateška prikritost ciljev

Boljševiki boja, ki so ga začeli, niso vodili enoumno, ampak dvoumno. Svoje ideološke revolucionarne cilje so maskirali z bojem proti okupatorju, kakor da jim gre za narodovo osvoboditev. V resnici so sledili logiki revolucije, na zunaj pa so se hkrati, včasih še z večjim poudarkom, šli rezistenco. Z eno besedo, boljševiški angažma je v slovenski zgodovini potekal v znamenju velikopotezne prevare.

Pri večini slovenskih medijev ni čutiti odkritega navdušenja za odpiranje udbovskih arhivov. Če bi bili naivni, potem bi se danes seveda presneto čuditi, zakaj večina slovenskih medijev in novinarjev ne podpira odpiranja udbovskih arhivov. V naravi medijev in novinarjev je odkrivanje prikritega, razkrivanje resnice, domala adrenalinski užitek je objava zanimive novinarske zgodbe, ki še ni ugledala belega dne. Toda ne. Še vedno živimo v medijskem gulagu.

Razlogov, da je večina medijev proti referendumu, za zapiranje arhivov torej, je lahko več. Tako v politiki kot v medijih imajo še vedno vpliv ljudje, ki so bili del jugoslovanske Udbe. V prejšnjem režimu so lahko bili v vodstvu medijev le zvesti in visoki funkcionarji partije, uredniki največjih in najpomembnejših medijev so bili tudi člani cekaja, partijskega vrha torej, ki je postavljal okvirje za delovanje Udbe ter jo seveda tudi usmerjal in vodil. Mnogi novinarji so bili na plačilnih listah Udbe oziroma so lahko imeli ugleden novinarski in uredniški položaj le zato, ker so sodelovali z Udbo. Čeprav je večina udbovskih arhivov uničena, pa je kje še vedno mogoče najti kakšen list, ki ga je veter odpihnil mimo vrat krematorija, in tega se mnogi bojijo. Seveda v tem času ne bo videti veliko medijskih zapisov in komentarjev, ki bi odkrito ploskali zapiranju arhivov, bo pa stalno problematiziranje referenduma in stalno poudarjanje njegovih stroškov ter izumljanje novih in novih primerjav, za kaj bi lahko porabili denar, ki je potreben za izvedbo referenduma.

Jože Dežman, predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč

 Rov sv. Barbare na nenavaden način povezuje slovensko državo.

Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč (naprej komisija) je leta 2008 na predlog dr. Mitje Ferenca uvrstila raziskavo prikritega morišča in grobišča v rovu sv. Barbare v program raziskav.

Janša – Bratušek – Pahor

Vlada Janeza Janše je odobrila začetek del.

Tedaj sem kot predsednik komisije z Markom Štrovsom, ki je vodil službo za vojna grobišča, doživel pravo birokratsko potovanje med različnimi ministrstvi, uradi, inšpekcijami, ki so se vsak na svoj način otepali odgovornosti, da bi izdali dovoljenja za vstop in poseg v rov sv. Barbare.

Na koncu so rudarski strokovnjaki Rudnika Trbovlje-Hrastnik zadevo rešili tako, da smo preboj prve od enajstih pregrad avgusta 2008 izvedli kot reševalno akcijo. Nato je dela vodil Gorazd Hafner, veliko je pomagal tudi Ivan Kenda.

Ko je po volitvah leta 2008 kazalo, da bo treba dela v rovu ustaviti še pred prebojem skozi zadnje pregrade, se je zgodilo, da je med prvimi sklepi, ki jih je obravnavala vlada Boruta Pahorja, odobrila prenos sredstev za nadaljevanje del na Muzej novejše zgodovine Slovenije (MNZS). Oseba, ki je uvrstila ta prenos na sejo vlade, je bila po funkciji Alenka Bratušek.

V novem svetu MNZS, kjer sem bil direktor, sta že vladala Jože Pirjevec in Božo Repe. Oba sta se z vsemi štirimi upirala, da bi MNZS prevzel ta denar in da bi se dela v rovu sv. Barbare nadaljevala. Tudi Majdi Širca kot ministrici za kulturo ni bilo prav nič ljubo, da je morala ubogati in izvesti prenos. Repe pa je iz same togote odstopil kot član sveta MNZS.

Izenačevanje storilcev zločinskih dejanj in njihovih žrtev je skrajno žaljivo in sramotno dejanje ter kaže odsotnost tudi siceršnjega zavedanja o tem, kaj vse so žrtve pretrpele. Problematika arhivskega gradiva je bistveno širša od same novele zakona, ki jo je pripravilo ministrstvo za kulturo, potrdila pa koalicija skupaj z NSi. Če želimo razumeti bistvo problema, moramo najprej poznati okoliščine, ki so pripeljale do tega, da danes zbiramo podpise za razpis referenduma.

Leta 2006 je vlada Janeza Janše arhive z arhivskim gradivom, ki je nastalo pred 17. 5. 1990, v celoti odprla. Zavarovala je samo osebne podatke ŽRTEV, ne pa tudi STORILCEV, kar uveljavlja sedanja novela zakona. Izenačevanje storilcev zločinskih dejanj in njihovih žrtev je skrajno žaljivo in sramotno dejanje ter kaže odsotnost tudi siceršnjega zavedanja o tem, kaj vse so žrtve pretrpele. Vendar pa glede na glasovanje koalicijskih poslank in poslancev na komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, ko ti niso bili zmožni sprejeti temeljnih obče civilizacijskih sklepov, kot je pietetni pokop umrlih in obsodba zločinov, takšen manko empatije, pa čeprav le na simbolni ravni, niti ne preseneča. Namesto da bi postavili jasno ločnico med žrtvami in storilci ter tako varovali integriteto žrtev, se z izenačitvijo in prekrivanjem določenih podatkov raje ščiti integriteta storilcev, ki so delovali proti človekovim pravicam in dostojanstvu posameznika. Delovali so celo proti pravici do nedotakljivosti človeškega življenja.

Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali si boste na televiziji cenzurirani film Maska demokracije ogledali v kinematografih?

Zadnji komentarji

Maske Demokracije

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/590363MST_1376.jpg

Vabilo na ogled filma Maska demokracije – filma, ki so ga na Planet TV spravili v »bunker«. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/233636MST_1395.jpg

V kinu Komuna je bilo mogoče videti precej znanih obrazov, tudi iz sveta politike. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/946078MST_1403.jpg

V prvi vrsti je bilo mogoče opaziti zgodovinarko dr. Andrejo Valič Zver, direktorico SCNR. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/882857MST_1429.jpg

Uvodna beseda je pripadla dr. Vasku Simonitiju, zgodovinarju in nekdanjemu ministru za kulturo. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/475241MST_1434.jpg

Pogled na kinodvorano z druge smeri – le redki sedeži so ostali prazni. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/441416MST_1440.jpg

Film se začenja – po ogledu bo jasno, zakaj ga niso predvajali na Planet TV … (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/866745MST_1455.jpg

Režiser filma Igor Prodnik, nekdanji direktor Vibe filma, ki so ga odslovili iz političnih razlogov. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/181710MST_1463.jpg

Med gledalci je bil tudi predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in nekdanji obrambni minister Aleš Hojs. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/362003MST_1493.jpg

Po ogledu filma se je občinstvo nekaj časa zadržalo v avli kinodvorane. (foto: Matic Štojs)