Tribuna

Dr. Jože Pučnik je leta 2001 zapisal, da »smisel jutrišnjega koraka utemeljujemo danes iz dojemanja pretelosti. Bojim se, da je ta triada pri Slovencih močno skrhana ...«.[1] Naj se zato ozrem v bogato zakladnico slovenske preteklosti.

Indična sodba, primer št. 1.

Leto Gospodovo 1692

Deželsko sodišče Poljane po skupaj trinajstih urah mučenja obsodi žensko na smrt na grmadi. Obtožena je čarovništva. Nobenih dokazov, le »indici«: skupaj s soobtoženkami naj bi letala na »hudičeve shode«.

Domnevne čarovnice in čarovnike naj bi poleg tega zanesljivo spoznali še po naslednjih »indicih«: bolezni, toča, grmenje, pozeba, škodovanje živalim in ljudem, preprečevanje rasti posevkov, spolno občevanje s hudičem ... V obdobju med 1546 in 1714 so na Štajerskem in Kranjskem po grobih ocenah sežgali več kot petsto ljudi, in to samo na podlagi »indičnih sodb«.

»Največkrat so imeli sodniki popolnoma čisto delo. Sami preiskave namreč niso vodili, ampak posebni preiskovalci skupaj s krvnikom, ta pa s hlapcem. Pri tem so se ravnali po že iz srednjega veka uveljavljenem inkvizicijskem sodnem kazenskem procesu. Bistvo tega je bilo, da je potekalo preganjanje kaznivega dejanja, ki je bilo v našem primeru čarovništvo, po službeni dolžnosti. Pri procesu je bil voden zapisnik. Sodišče je ugotavljalo, ali je bilo kaznivo dejanje resnično storjeno in ali je bil obtoženi storilec. Priznanje je bilo izsiljeno z mučenjem. Sodnik je potem skupaj s prisedniki, ki so bili domačini, iz ljudstva, na osnovi preiskave in priznanja preiskovanega izrekel 'pravično in zasluženo' obsodbo.«

Objavljamo celotno besedilo govora, ki ga je imel profesor Justin Stanovnik, klasični filolog in publicist, dolgoletni urednik revije Zaveza ter dobitnik častnega priznanja Boruta Meška za življenjsko delo, 28. julija 2014 pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije.

Dragi prijatelji!

Zakaj dragi prijatelji, ko vendar za večino ne vem, kako je kateremu ime in kaj kdo počne v življenju? Zato, vidite, ker vem, zakaj ste tukaj. Ker vem, kakšen je duh tega prostora in kakšna misel ga določa. Zato vas z veseljem pozdravljam: dragi prijatelji.

In katera je misel, ki določa ta prostor – ki jo prinašamo tudi s seboj in tako dopolnjujemo ta prostor? To je misel, da večji del tega, kar mediji izdelajo, prihaja pred nas v dvojni fakturi: prva je družbena, gospodarska in politična praksa, ki jo prepoznamo, in čeprav ne deluje, vemo, da je; druge pa enostavno ni in nas tako opozarja nase s svojo odsotnostjo in praznostjo. Tako prihaja pred nas pohabljena celota. Osnovna misel, ki nas tukaj pričaka, je nezadostnost in celo zmedenost v doživljanju javne biti. (Nefunkcionalnost javnega uma, o katerem je veliko govorila Hannah Arendt.) Na to, da je takšno stanje zavestno vzdrževano, nas navaja misel, da takšno, kakršno je, določenim ljudem omogoča dvojno igro. Ta igra, umetelno zasnovana in odigrana, jim omogoča, da hkrati so in niso. To pa je stanje, ki je za obstajanje skupine po njenem ponesrečenem zgodovinskem nastopu, po katastrofalnem poskusu polastitve sveta izredno ugodno in olajševalno.

A nas vse to še bolj utrjuje v spoznanju in pritrjevanju stavku, da je resnica samo ena. Ena sama, a se vendar zdi, da je ljudje ne vidijo. Ali pa jo vidijo, a si v svojem – bog ve od kod izvirajočem nezaupanju vase – ne upajo misliti, da je to, kar vidijo, res. Noben, še tako racionalen ukrep ne bo preprečeval družbenih in gospodarskih ujm, dokler ne bodo zbrali dovolj poguma ter poiskali in prepoznali nekega temeljnega in vse življenje obvladujočega dejstva. Resnice.

Tudi noben vnos zlatega fiskalnega pravila nam v končni analizi ne bo pomagal. Pomagala nam bo samo ena reč: če bomo v ustavo vnesli svojo bistveno zgodovino. Ko pravimo »svojo bistveno zgodovino«, lahko mislimo samo na eno stvar: na agresijo boljševiške totalitarne ideologije in njenega nasilja sredi 20. stoletja.

Letošnje predčasne državnozborske volitve so nakazale potrebo, da pregledamo razvoj slovenske demokracije v zadnjega četrt stoletja. Razloga za to sta dva. Prvič, minilo je četrt stoletja, odkar so se slovenska demokratična, torej tudi protikomunistična gibanja in skupine začeli politično organizirati, oblikovati stranke, se povezovati v koalicijo Demos in zahtevati svobodne volitve. Do teh je prišlo leto kasneje, leta 1990.

Takrat se je rodila »slovenska pomlad«, ki si je prizadevala za demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter pravno državo. To pa pomeni seveda svobodo združevanja – predstavniško demokracijo in med drugimi svoboščinami tudi ekonomsko svobodo – torej tržno gospodarstvo. Drugi razlog je ta, da letošnje državnozborske volitve le težko označimo kot demokratične.

So bile volitve res demokratične?

To prepričanje lahko utemeljimo na dveh dejstvih. Po mojem mnenju je prišlo do nedemokratičnega vmešavanja sodne veje oblasti v volilno kampanjo in same volitve. V mislih imam seveda za demokrata nesprejemljivo obsodbo Janeza Janše, voditelja največje opozicijske stranke, vendar tudi osebnosti, ki je odločilno pripomogla k demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Obsodba g. Janše je zame nesprejemljiva iz treh razlogov. Indična obtožba in sodba, kot sta ju označila tožilstvo in sodišče, sta v principu grob in demokratično nesprejemljiv poseg v človekove pravice in svoboščine. Posameznik-obtoženi je tu šibkejša stran. Država, ki ima na razpolago ves represivni aparat od policije, tožilstva do sodišča, je tukaj močnejša stran. Zato je v demokratičnih državah normalno, da tožilec krivdo dokaže in da sodba temelji na dokazih. Že stari Latinci so se zavedali, da brez trdnih dokazov ne sme biti izrečena obsodilna sodba, torej in dubio pro reo. Podobno velja tudi danes v Angliji in Ameriki, kjer sodnik dosledno opozori poroto, da smejo obtoženega razglasiti za krivega, če presodijo, da je njegova krivda dokazana »beyond the reasonable doubt«. Drugič, ker sta se tožilstvo in sodišče zanemarila, da v demokratičnih družbah obtožnica in sodba temeljita lahko edino na dokazih, sta se, tako vidim oba spisa, v svojih utemeljitvah izenačila z logiko in dikcijo povojnih političnih procesov. Osebno, mogoče tudi zato, ker nimam pravniške izobrazbe, ne vidim v osnovni logiki, ki je temelj za obsodbo g. Janše, in tiste, na podlagi katere je bila v Nagodetovem procesu izrečena npr. smrtna obsodba prof. Furlanu, nobene razlike. In tretjič, v procesu proti Janezu Janši so odločilno sodelovali ljudje iste ideološke usmeritve kot pri obsodbi prof. Furlana. Danes se v Sloveniji splošno priznava, da je bil Nagodetov proces montiran s strani kriminalne združbe – komunistične partije za dosego njenih političnih ciljev in eliminacijo opozicije, proces o Patrii pa na to oznako še čaka.

foto: Polona AvanzoPred kratkim je tudi v slovenščini izšla znana Đilasova knjiga Novi razred, ki je še en prispevek k razumevanju komunizma in njegovih grozljivih posledic. Tokrat gre za delo enega vodilnih jugoslovanskih komunistov. Govori o neomajni zvestobi revolucionarnemu terorju, ki vsako nasprotovanje obravnava »bolj surovo«. Po avtorjevih besedah »nobena druga revolucija ni zahtevala toliko izjemnih razmer (seveda tudi žrtev! J. J.); nobena druga revolucija ni obljubljala tako veliko in dosegla tako malo«.

To priznanje govori ne le o slepilu oziroma laži velike zmote, pač pa tudi o nezmožnosti komunistov, da bi obsodili revolucionarno nasilje in priznali njegove žrtve. »Z njihovega stališča bi takšno priznanje pomenilo, da je bila revolucija odveč, da je bila nepotrebna. S tem pa bi priznali, da so tudi sami postali odveč.« Lahko si predstavljamo, kako je odmevalo pisanje drugega moža titoistične Jugoslavije o prevari komunizma. Razumljivo, da nismo še slišali takega priznanja revolucionarjev – niti tistih, ki so (potem) sami postali žrtve (različnih povojnih procesov). Zato pa še danes ni govora o žrtvah med- in povojnih revolucionarnih pobojev.

Na žrtvah zacementiran privilegij

Druga hiba komunizma je »največja prevara«, s katero je vladajoči razred vzpostavil monopol na celotno družbo, to je »privilegij upravljanja, administracije«, ki »sega od državne uprave in gospodarskih podjetij do športnih in humanitarnih organizacij. Politično, partijsko oziroma t. i. splošno vodstvo sestavlja jedro sistema in upravljanja kot celote ... Med poklicnimi politiki v drugih sistemih in tistimi v komunizmu obstajajo bistvene razlike. Politiki v drugih sistemih v najslabšem primeru izkoriščajo oblast, da zagotovijo privilegije zase in za svoje somišljenike ali da omogočijo gospodarske koristi temu ali onemu družbenemu sloju; v komunističnem sistemu je položaj povsem drugačen, ker se vladanje in oblast enačita z uporabo, uživanjem in razpolaganjem s skoraj vsemi dobrinami v državi. Kdor se dokoplje do oblasti, se dokoplje do privilegijev in posredno do lastnine. Nazorno je to opisal George Orwell v svoji Prašičji farmi.

foto: Polona AvanzoOdnos do sodbe Janezu Janši in njegov zaporniški status je eden največjih pokazateljev splošne družbene, v prvi vrsti moralne krize slovenske družbe. Zmagovalci zadnjih državnozborskih volitev ne samo prepovedujejo utemeljevanje njegovega videnja stanja, v katerem se je znašel, ampak celo uporabo besede krivica. Trditve in stališča državnega tožilca in na njegovih videnjih sloneče indične sodbe mora sprejeti kot popolno in večno resnico. Lahko prosi za milost, pravice ne sme zahtevati. Enako velja za njegove privržence. Problem je političen, tudi pravni, najbolj srhljiva pa je njegova moralna plat.

Pravica do dvoma

O nepopolnosti človeškega fizičnega in še bolj umskega dela so prelite neskončne količine črnila. Dvom o njegovih dosežkih je temeljno gibalo napredka. Če je izključevanje dvoma domena verskih resnic, pa še to v skrajno omejenem obsegu in le v posebnih primerih, je slovenskemu državljanu nerazumljivo, zakaj o obsodbi Janeza Janše ne bi smel dvomiti, zakaj bi moral brez zadržkov sprejeti trditev tožilstva in na njej slonečo sodbo. Zgodovinarji, ki načenjamo določena vprašanja, zlasti tista, ki so povezana z zlorabo narodnoosvobodilnega boja za cilje komunističnega totalitarizma in ki problematiziramo vojne in povojne poboje, smo v besedah in dejanjih idejnih in političnih privržencev največjega zločina Slovencev nad Slovenci označeni kot revizionisti. Ker pravo tega izraza v takšnem smislu ne uporablja, doživljajo pravniki, ki se v primeru Janša s slovenskim tožilstvom in sodstvom ne strinjajo, druge vrste strokovnih in osebnih diskvalifikacij. Da o tistih, ki so na strani Janeza Janše, niti ne govorimo. So ljudje z onkraj roba slovenske civilizacije. Neodvisen človek, zlasti pa tujec, ki realnega stanja ne pozna, lahko že samo na podlagi reakcij tožilstva, sodstva in večine medijev, zlasti tistih, ki jih morajo po zakonu vzdrževati vsi državljani, ne na podlagi indicev, ampak dejstev vidi, da je v ozadju ideologija in politika. To potrjujejo tudi javni, še bolj pa »strokovni« nastopi najvišjih tožilskih in sodnih funkcionarjev. Kako razumeti sodbo v luči pogromaške politike, ki jo izvajajo isti ljudje in v imenu iste ideologije vse od osamosvojitve dalje, ki ni izbirala sredstev, metod, ki se ni ustavila niti pred otroki? Paranoja je tega ne videti! Kontinuiteta kontinuitete je v nekdanji najbolj stalinistični regiji držav »ljudske demokracije« zaradi svoje izjemne krutosti in brezobzirnosti ter nepopustljive sle po oblasti najtrdnovratnejša.

Državnozborske volitve so za nami. Komentatorji tekmujejo, kdo bo ponudil izvirnejšo analizo volje volivcev, nihče pa se ne vpraša po globljih vzrokih tega za našo prihodnost poraznega stanja, saj je murgelska levica praktično na vsej črtislavila zmago. Če hočemo razumeti, kaj se je prav za prav v nedeljo, 13. julija, dogajalo na naših voliščih, je treba kar za nekaj desetletij ali celo stoletij nazaj v našo preteklost.

Smo eden redkih evropskih narodov, ki nikoli v svoji zgodovini ni poznal lastne države. Ne gre samo za sedanjo zmedeno zunanjo politiko, ki nima nobenega jasnega in konsistentnega cilja, razen da pljuva po Združenih državah Amerike, od katerih je bolj ali manj odvisna, in se priklanja Arabcem ter nasprotuje Židom, ampak za temeljna vprašanja slovenske umeščenosti na evropskem zemljevidu. Bolj ko sem poslušal samohvalo predstavnice ministrstva, ki je navedla naše argumente v zadevi arbitraže v Piranskem zalivu, bolj sem bil zaskrbljen. Tudi Demosova vlada je naredila nekaj hudih napak, ker se s Peterletom vred ni zavedela, da smo se znašli na zgodovinski prelomnici, kakršna se pojavi morda le enkrat in nikoli več ne vrne. Že ves čas se otepamo z vprašanji naših meja in komunistične kontinuitete. Oboje bi se v pravem trenutku, ki pa je, kot rečeno, zamujen, dalo rešiti v naš prid, a so si demosovci pod taktirko levice med seboj raje metali polena pod noge, kot da bi se pogodili z našimi sosedi Hrvati, ki so bili tedaj v veliki stiski, in hkrati izvedli prepotrebno lustracijo. Nič manjši greh ni bil pogreb Slovenca, edinega nekomunističnega dnevnika, s čimer smo tiho privolili v medijsko enoumje. Skratka, smo narod brez državotvorne tradicije. Celo Slovenska akademija znanosti in umetnosti kot nekakšen cvet slovenskega razumništva ni bila sposobna podpreti evropske resolucije in obsoditi totalitarizmov vseh vrst. Najlepši dokaz žalostnega stanja duha je, da si v skoraj četrt stoletja naše samostojnosti nismo postavili ene same samcate monumentalne javne stavbe, bodisi v kulturne ali politične namene. Še vedno smo zadovoljni z vsem starim, medtem ko so Hrvati svojo državotvornost dokazali tudi na tem področju. Sploh pa kulturna dediščina ni predmet, ki bi posebno zanimal koga od levih politikov in še najmanj odhajajočega ministra Grilca.

Odhod nekdanjega slovenskega premierja Janeza Janše v zapor na Dobu je povzročil v slovenski javnosti protislovne reakcije. Njegovi strankarski pripadniki so strnili vrste in se vsi do zadnjega postavili na njegovo stran, češ da je obsojen po krivici na montiranem sodnem procesu; njegovi najzvestejši volivci so se odzvali kot fanatični verniki in oblikovali skupine privržencev, ki bodo stražile pred zaporom do končnega izpusta na prostost; njegovi nasprotniki in sovražniki pa so se postavili na stran sodišča, trdeč, da je roka pravice končno segla tudi v najvišje politične vrhove.

          Dogajanje okrog Janše je torej kot vselej napeto in večplastno. Ponavljajo se stvari, ki so se dogajale ob slovenski osamosvojitvi in se nadaljevale v odločilnih trenutkih slovenske politike zadnjih dvajsetih let. Janša je bil večinoma v središču vseh poskusov, kako izbrisati nove ljudi postsocialistične Slovenije; bil je najbolj moteči človek nove politike, ki je hotela pretrgati z navezavami na jugoslovansko preteklost in premakniti Slovenijo z območja Balkana bliže Srednji in Zahodni Evropi. Bil je, skratka, poglavitna ovira za nadaljevalce kompartijske ideologije ter zagovornike gospodarskih in političnih vzorcev iz nekdanje države. Kot kaže položaj ta čas, se njegova prizadevanja v več kot dvajsetih letih niso udejanjila, nasprotno: njegova misel, ki zahteva dejavne spremembe, je postala za preveč Slovencev tako moteča, da so se ga vladajoče družbene sile odločile dokončno onemogočiti in ga izločiti iz političnega boja. Slovenci moramo biti, menijo te sile, še naprej zagovorniki preskušenih starih vrednot in tradicij, dejavni člani politike demokratičnega socializma, samoupravljavci in novodobni zadružniki.

Pogumen boj za resnico je pomemben, še posebej v okolju nihilizma, kjer vrednote, načela, kreposti in argumenti ne štejejo veliko. Zato jo pogosto prezrejo, priredijo ali celo sprevržejo. In če so glavni »arzenali« moči, ki proizvajajo svojo »resnico«, v rokah skrajnih političnih opcij, ki so dominantne v nedokončanih tranzicijah, imamo z resnico zagotovo resne težave.

Tudi delni preboj do resnice o Patrii na ravni evropske poltike ni bil lahek. Tu so Slovenijo vselej hoteli razumeti kot državo, ki ne predstavlja niti ne dela težav, pri čemer so dostikrat namenoma prezrli tranzicijske stranpoti podalpske države.

Boj za resnico v tujini in doma

Lanska misija EPP v Sloveniji pa je pomenila prekretnico: na njeni podlagi je nastala resolucija EPP, ki je zelo jasno izrazila pričakovanja glede sodnega procesa zoper Janeza Janšo in nujnih reform v pravosodnih sistemih, vključno z lustracijo itd. Resolucija je takoj sprožila žolčen odmev evropskih socialistov, a vodstvo Evropske ljudske stranke je ostalo neomajno v svojih stališčih – tranzicijo je treba nadaljevati na podlagi temeljitih reform. Splošno je znano, doma in v tujini, da na teh izhodiščih gradi predvsem Slovenska demokratska stranka. Zato nima le močne podpore doma, ampak jo podpirajo – kar so že večkrat javno izrazili − tudi najvišji predstavniki Evropske ljudske stranke: na primer njen predsednik Joseph Daul, predsednik Evropskega sveta Van Rompuy, predsednik politične skupine Manfred Weber, generalni sekretar Antonio Lopez Isturiz White, še prej pa pokojni predsednik Wielfied Martens ter nekdanja predsednika Evropskega parlamenta Jerzy Buzek in Hans-Gert Pötering in še mnogo mnogo drugih.

Kar se reform pravosodja tiče, je paradoksalno, da so se celo evropski socialisti zavzeli za večji nadzor nad delovanjem pravosodnih sistemov v državah članicah. V Evropskem parlamentu so predlagali poročilo in to je bilo tudi sprejeto. Tudi z mojo podporo. danes pa evropska poslanka Tanja Fajon pametuje, kako poziv Evropske ljudske stranke po poštenem sojenju pomeni vmešavanje v notranje zadeve države članice. Njen odziv je torej celo v nesoglasju s stališčem njene lastne stranke na evropski ravni.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo Alenki Bratušek uspelo postati evropska komisarka?

Zadnji komentarji

Za svobodno Slovenijo!

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7277461..jpg

Pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani se vsak dan zbere množica protestnikov, ki pride izrazit ogorčenje nad ravnanjem z Janezom Janšo, ki je že dva meseca prestaja krivično zaporno kazen. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/3334262..jpg

Vrhovno sodišče v zadevi Patria nedopustno zavlačuje. Največjo odgovornost pri tem nosi njegov predsednik Branko Masleša, ki ni držal besede, ko je dejal, da se bo na Janševem primeru delalo tudi v času sodnih počitnic. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2549783..jpg

»Vztrajniki, do sedaj se nas je na aktivnostih zbralo kar 35.000,« sporoča predsednik Odbora 2014 Damir Črnčec ter dodaja, da bodo vztrajali, »dokler ne bo Slovenija pravna in demokratična država brez političnih zapornikov«. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6018784..jpg

Vztrajniki v odgovor na obtožbe o napadu na sodnico z dežnikom protest popestrijo s petjem znane pesmi Jaz, pa ti, pa židana marela. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6397595..jpg

»Že na prvi pogled je jasno, da naša zgodba ni primerljiva z vseslovensko ljudsko vstajo 2012-2013, naše demonstracije pa so za razliko od ekstremnih vstajnikov čiste kot solza,« je prepričan evroposlanec Milan Zver. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6975066..jpg

Vsak dan si lahko ob 17.00 uri pred vrhovnim sodiščem ogledate, koga ima sodelavec inštituta za kriminologijo Dragana Petrovec za »zametek drhali«. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7934767..jpg

Vera Ban dogovornim na sodišču sporoča: »Poslušajte nas in se ne sprenevedajte, da nas ne slišite: nikoli ne bomo odnehali!« (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7836498..jpg

»Sodstvo nam žuga s prstom in dokazuje svojo vsemogočnost. Danes sta zaprta Janša in Tone, jutri je lahko žrtev vsakdo,« opozarja Andreja Valič Zver. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8554979..jpg

Poleg vsakodnevnih shodov, ki jih Odbor 2014 pripravlja pred vrhovnim sodiščem, razmišljajo še o protestnih shodih pred drugimi sodišči, »kampiranju« pred sodiščem in podobno. (foto: Matic Štojs)