Tribuna

foto: Polona AvanzoPred kratkim je tudi v slovenščini izšla znana Đilasova knjiga Novi razred, ki je še en prispevek k razumevanju komunizma in njegovih grozljivih posledic. Tokrat gre za delo enega vodilnih jugoslovanskih komunistov. Govori o neomajni zvestobi revolucionarnemu terorju, ki vsako nasprotovanje obravnava »bolj surovo«. Po avtorjevih besedah »nobena druga revolucija ni zahtevala toliko izjemnih razmer (seveda tudi žrtev! J. J.); nobena druga revolucija ni obljubljala tako veliko in dosegla tako malo«.

To priznanje govori ne le o slepilu oziroma laži velike zmote, pač pa tudi o nezmožnosti komunistov, da bi obsodili revolucionarno nasilje in priznali njegove žrtve. »Z njihovega stališča bi takšno priznanje pomenilo, da je bila revolucija odveč, da je bila nepotrebna. S tem pa bi priznali, da so tudi sami postali odveč.« Lahko si predstavljamo, kako je odmevalo pisanje drugega moža titoistične Jugoslavije o prevari komunizma. Razumljivo, da nismo še slišali takega priznanja revolucionarjev – niti tistih, ki so (potem) sami postali žrtve (različnih povojnih procesov). Zato pa še danes ni govora o žrtvah med- in povojnih revolucionarnih pobojev.

Na žrtvah zacementiran privilegij

Druga hiba komunizma je »največja prevara«, s katero je vladajoči razred vzpostavil monopol na celotno družbo, to je »privilegij upravljanja, administracije«, ki »sega od državne uprave in gospodarskih podjetij do športnih in humanitarnih organizacij. Politično, partijsko oziroma t. i. splošno vodstvo sestavlja jedro sistema in upravljanja kot celote ... Med poklicnimi politiki v drugih sistemih in tistimi v komunizmu obstajajo bistvene razlike. Politiki v drugih sistemih v najslabšem primeru izkoriščajo oblast, da zagotovijo privilegije zase in za svoje somišljenike ali da omogočijo gospodarske koristi temu ali onemu družbenemu sloju; v komunističnem sistemu je položaj povsem drugačen, ker se vladanje in oblast enačita z uporabo, uživanjem in razpolaganjem s skoraj vsemi dobrinami v državi. Kdor se dokoplje do oblasti, se dokoplje do privilegijev in posredno do lastnine. Nazorno je to opisal George Orwell v svoji Prašičji farmi.

foto: Polona AvanzoOdnos do sodbe Janezu Janši in njegov zaporniški status je eden največjih pokazateljev splošne družbene, v prvi vrsti moralne krize slovenske družbe. Zmagovalci zadnjih državnozborskih volitev ne samo prepovedujejo utemeljevanje njegovega videnja stanja, v katerem se je znašel, ampak celo uporabo besede krivica. Trditve in stališča državnega tožilca in na njegovih videnjih sloneče indične sodbe mora sprejeti kot popolno in večno resnico. Lahko prosi za milost, pravice ne sme zahtevati. Enako velja za njegove privržence. Problem je političen, tudi pravni, najbolj srhljiva pa je njegova moralna plat.

Pravica do dvoma

O nepopolnosti človeškega fizičnega in še bolj umskega dela so prelite neskončne količine črnila. Dvom o njegovih dosežkih je temeljno gibalo napredka. Če je izključevanje dvoma domena verskih resnic, pa še to v skrajno omejenem obsegu in le v posebnih primerih, je slovenskemu državljanu nerazumljivo, zakaj o obsodbi Janeza Janše ne bi smel dvomiti, zakaj bi moral brez zadržkov sprejeti trditev tožilstva in na njej slonečo sodbo. Zgodovinarji, ki načenjamo določena vprašanja, zlasti tista, ki so povezana z zlorabo narodnoosvobodilnega boja za cilje komunističnega totalitarizma in ki problematiziramo vojne in povojne poboje, smo v besedah in dejanjih idejnih in političnih privržencev največjega zločina Slovencev nad Slovenci označeni kot revizionisti. Ker pravo tega izraza v takšnem smislu ne uporablja, doživljajo pravniki, ki se v primeru Janša s slovenskim tožilstvom in sodstvom ne strinjajo, druge vrste strokovnih in osebnih diskvalifikacij. Da o tistih, ki so na strani Janeza Janše, niti ne govorimo. So ljudje z onkraj roba slovenske civilizacije. Neodvisen človek, zlasti pa tujec, ki realnega stanja ne pozna, lahko že samo na podlagi reakcij tožilstva, sodstva in večine medijev, zlasti tistih, ki jih morajo po zakonu vzdrževati vsi državljani, ne na podlagi indicev, ampak dejstev vidi, da je v ozadju ideologija in politika. To potrjujejo tudi javni, še bolj pa »strokovni« nastopi najvišjih tožilskih in sodnih funkcionarjev. Kako razumeti sodbo v luči pogromaške politike, ki jo izvajajo isti ljudje in v imenu iste ideologije vse od osamosvojitve dalje, ki ni izbirala sredstev, metod, ki se ni ustavila niti pred otroki? Paranoja je tega ne videti! Kontinuiteta kontinuitete je v nekdanji najbolj stalinistični regiji držav »ljudske demokracije« zaradi svoje izjemne krutosti in brezobzirnosti ter nepopustljive sle po oblasti najtrdnovratnejša.

Državnozborske volitve so za nami. Komentatorji tekmujejo, kdo bo ponudil izvirnejšo analizo volje volivcev, nihče pa se ne vpraša po globljih vzrokih tega za našo prihodnost poraznega stanja, saj je murgelska levica praktično na vsej črtislavila zmago. Če hočemo razumeti, kaj se je prav za prav v nedeljo, 13. julija, dogajalo na naših voliščih, je treba kar za nekaj desetletij ali celo stoletij nazaj v našo preteklost.

Smo eden redkih evropskih narodov, ki nikoli v svoji zgodovini ni poznal lastne države. Ne gre samo za sedanjo zmedeno zunanjo politiko, ki nima nobenega jasnega in konsistentnega cilja, razen da pljuva po Združenih državah Amerike, od katerih je bolj ali manj odvisna, in se priklanja Arabcem ter nasprotuje Židom, ampak za temeljna vprašanja slovenske umeščenosti na evropskem zemljevidu. Bolj ko sem poslušal samohvalo predstavnice ministrstva, ki je navedla naše argumente v zadevi arbitraže v Piranskem zalivu, bolj sem bil zaskrbljen. Tudi Demosova vlada je naredila nekaj hudih napak, ker se s Peterletom vred ni zavedela, da smo se znašli na zgodovinski prelomnici, kakršna se pojavi morda le enkrat in nikoli več ne vrne. Že ves čas se otepamo z vprašanji naših meja in komunistične kontinuitete. Oboje bi se v pravem trenutku, ki pa je, kot rečeno, zamujen, dalo rešiti v naš prid, a so si demosovci pod taktirko levice med seboj raje metali polena pod noge, kot da bi se pogodili z našimi sosedi Hrvati, ki so bili tedaj v veliki stiski, in hkrati izvedli prepotrebno lustracijo. Nič manjši greh ni bil pogreb Slovenca, edinega nekomunističnega dnevnika, s čimer smo tiho privolili v medijsko enoumje. Skratka, smo narod brez državotvorne tradicije. Celo Slovenska akademija znanosti in umetnosti kot nekakšen cvet slovenskega razumništva ni bila sposobna podpreti evropske resolucije in obsoditi totalitarizmov vseh vrst. Najlepši dokaz žalostnega stanja duha je, da si v skoraj četrt stoletja naše samostojnosti nismo postavili ene same samcate monumentalne javne stavbe, bodisi v kulturne ali politične namene. Še vedno smo zadovoljni z vsem starim, medtem ko so Hrvati svojo državotvornost dokazali tudi na tem področju. Sploh pa kulturna dediščina ni predmet, ki bi posebno zanimal koga od levih politikov in še najmanj odhajajočega ministra Grilca.

Odhod nekdanjega slovenskega premierja Janeza Janše v zapor na Dobu je povzročil v slovenski javnosti protislovne reakcije. Njegovi strankarski pripadniki so strnili vrste in se vsi do zadnjega postavili na njegovo stran, češ da je obsojen po krivici na montiranem sodnem procesu; njegovi najzvestejši volivci so se odzvali kot fanatični verniki in oblikovali skupine privržencev, ki bodo stražile pred zaporom do končnega izpusta na prostost; njegovi nasprotniki in sovražniki pa so se postavili na stran sodišča, trdeč, da je roka pravice končno segla tudi v najvišje politične vrhove.

          Dogajanje okrog Janše je torej kot vselej napeto in večplastno. Ponavljajo se stvari, ki so se dogajale ob slovenski osamosvojitvi in se nadaljevale v odločilnih trenutkih slovenske politike zadnjih dvajsetih let. Janša je bil večinoma v središču vseh poskusov, kako izbrisati nove ljudi postsocialistične Slovenije; bil je najbolj moteči človek nove politike, ki je hotela pretrgati z navezavami na jugoslovansko preteklost in premakniti Slovenijo z območja Balkana bliže Srednji in Zahodni Evropi. Bil je, skratka, poglavitna ovira za nadaljevalce kompartijske ideologije ter zagovornike gospodarskih in političnih vzorcev iz nekdanje države. Kot kaže položaj ta čas, se njegova prizadevanja v več kot dvajsetih letih niso udejanjila, nasprotno: njegova misel, ki zahteva dejavne spremembe, je postala za preveč Slovencev tako moteča, da so se ga vladajoče družbene sile odločile dokončno onemogočiti in ga izločiti iz političnega boja. Slovenci moramo biti, menijo te sile, še naprej zagovorniki preskušenih starih vrednot in tradicij, dejavni člani politike demokratičnega socializma, samoupravljavci in novodobni zadružniki.

Pogumen boj za resnico je pomemben, še posebej v okolju nihilizma, kjer vrednote, načela, kreposti in argumenti ne štejejo veliko. Zato jo pogosto prezrejo, priredijo ali celo sprevržejo. In če so glavni »arzenali« moči, ki proizvajajo svojo »resnico«, v rokah skrajnih političnih opcij, ki so dominantne v nedokončanih tranzicijah, imamo z resnico zagotovo resne težave.

Tudi delni preboj do resnice o Patrii na ravni evropske poltike ni bil lahek. Tu so Slovenijo vselej hoteli razumeti kot državo, ki ne predstavlja niti ne dela težav, pri čemer so dostikrat namenoma prezrli tranzicijske stranpoti podalpske države.

Boj za resnico v tujini in doma

Lanska misija EPP v Sloveniji pa je pomenila prekretnico: na njeni podlagi je nastala resolucija EPP, ki je zelo jasno izrazila pričakovanja glede sodnega procesa zoper Janeza Janšo in nujnih reform v pravosodnih sistemih, vključno z lustracijo itd. Resolucija je takoj sprožila žolčen odmev evropskih socialistov, a vodstvo Evropske ljudske stranke je ostalo neomajno v svojih stališčih – tranzicijo je treba nadaljevati na podlagi temeljitih reform. Splošno je znano, doma in v tujini, da na teh izhodiščih gradi predvsem Slovenska demokratska stranka. Zato nima le močne podpore doma, ampak jo podpirajo – kar so že večkrat javno izrazili − tudi najvišji predstavniki Evropske ljudske stranke: na primer njen predsednik Joseph Daul, predsednik Evropskega sveta Van Rompuy, predsednik politične skupine Manfred Weber, generalni sekretar Antonio Lopez Isturiz White, še prej pa pokojni predsednik Wielfied Martens ter nekdanja predsednika Evropskega parlamenta Jerzy Buzek in Hans-Gert Pötering in še mnogo mnogo drugih.

Kar se reform pravosodja tiče, je paradoksalno, da so se celo evropski socialisti zavzeli za večji nadzor nad delovanjem pravosodnih sistemov v državah članicah. V Evropskem parlamentu so predlagali poročilo in to je bilo tudi sprejeto. Tudi z mojo podporo. danes pa evropska poslanka Tanja Fajon pametuje, kako poziv Evropske ljudske stranke po poštenem sojenju pomeni vmešavanje v notranje zadeve države članice. Njen odziv je torej celo v nesoglasju s stališčem njene lastne stranke na evropski ravni.

Prvi poskusi političnega umora Janeza Janše!

Začelo se je z afero JBZT, ko je Milan Kučan na sestanku v Tacnu 15. 4. 1988 razglasil takratno pisanje Mladine (Janševi teksti idr.) ter pisateljsko ustavo za »fašistoidno maniro«, ki jo je treba, naravno, obrzdati. Tako je prižgal zeleno luč za proces proti četverici z Janšem na čelu kot glavno tarčo. Proces, ki je bil montiran, kot je to lepo priznal Stane Dolanc v pismu Slobodanu Miloševiću (Mladina, 22. 7. 1988). Sledilo je sesuvanje Janše s položaja obrambnega ministra v prav tako zrežirani aferi Depala vas, kot nam je to lepo prikazal pred kratkim predvajani istoimenski dokumentarec.

Prihod Kučanovega »velikega poka« iz Finske leta 2008

Malo pred parlamentarnimi volitvami 2008, ko je SDS zanesljivo vodila v javnomnenjskih raziskavah, je Aleksander Lucu v Nedeljskem dnevniku (31. 8. 2008) slovesno napovedal, »naj bi Milan Kučan pripravljal veliki pok«. In res, 1. 9. 2008 je finska televizija YLE slabe tri tedne pred volitvami predvajala oddajo Resnica o Patrii, v kateri je novinar Magnus Berglund dejal (Demokracija, 1. 4. 2010): »V dokumentaciji Patrie se pojavi črka J. Tej osebi bi moral Walter Wolf nakazati denar … Z drugo besedo, finsko državno podjetje Patria je podkupilo slovenskega predsednika vlade«. V razgretem predvolilnem ozračju je levici naklonjen medijski trust pograbil novico z obema rokama in jo v predvolilnem boju neusmiljeno izkoristil za blatenje Janše. Ob navedenem stampedu proti Janši so ostali preslišani tako njegov glas o lastni nedolžnosti kot tudi mnogi trezni glasovi javnosti, ki so opozarjali, da je Janša neprestana tarča poskusov medijskega umora. Pa da je naravnost žalitev zdrave pameti pripisovati mu tako malo inteligence, da bi se s premierskega položaja okoriščal na tako primitiven način. Tudi sicer se ljudje z maslom na glavi ne izpostavljajo na tak način, kot to počne Janša. In to proti okultnim centrom moči, ki so močnejši od njega in ga lahko tudi uničijo, kot je to pokazal primer Ivana Krambergerja, ki je svoj antikomunizem plačal z glavo. Taki ljudje so namreč »obsojeni na poštenost«, kot se je o tem izrazil Danilo Slivnik. Vendar se Janši pred volitvami ni uspelo oprati madeža v zvezi s Patrio in je volitve 2008 izgubil, čeprav je SDS do izbruha afere Patria vodila v javnomnenjskih raziskavah.

  1. Slovenske razprave o slovenskem narodnem oz. državnem vprašanju vsebujejo nekatere stereotipe. Ko razpravljamo o programu Zedinjene Slovenije (1848), včasih prezremo, da pri tem programu ni šlo za samostojno slovensko državo, ampak za preureditev notranjih meja Avstrije po etničnem/narodnem načelu oz. za združitev slovenskega narodnega ozemlja v eno samo slovensko deželo, ki bi bila sestavni del nespornega habsburškega cesarstva.
  1. Poznejša Majniška deklaracija (1917) − ki jo je oblikoval Jugoslovanski klub in se je sklicevala tako na »narodno načelo« kot na »hrvaško (!) državno pravo« − je predlagala slovensko-hrvaško-srbsko državo pod habsburško krono. Iz te deklaracije sta se v poznejših pogodbah in proklamacijah (v letu 1918) razvili ideja o enotnem jugoslovanskem narodu in Kraljevina SHS.
  2. Sledilo je dolgo obdobje državne in celo narodne negotovosti, ki so ga določale razprave o kulturnem problemu slovenstva, različni komunistični programi pa manifesti (Čebine 1937, Kardeljev Razvoj slovenskega narodnega vprašanja 1939) in jugoslovanske ustave, ki so po eni strani dopuščale pravico do samoodločbe, po drugi pa to pravico zavračale s pomočjo zgodovinskega skrbnika jugoslovanske enotnosti, tj. z vodilno vlogo komunistične partije. Ne glede na to so se − predvsem zunaj jugoslovanskih meja − pojavljale različne slovenske državotvorne pobude, ki so jih označevali kot separatistič
  3. Druga Majniška deklaracija iz leta 1989 je − pod vplivom razprav v Novi reviji (1987) − napovedala »suvereno državo slovenskega naroda«, vendar je pustila odprte možnosti povezovanja z južnoslovanskimi in drugimi evropskimi narodi. Formulacije v MD II so v času prizadevanj za mednarodno priznanje pripomogle h konstruktivni zunanji podobi Slovenije. Pri organizatorjih jugoslovanske mirovne konference v Haagu (september, oktober 1991) so ohranjale sicer nerealno upanje, da je mogoče v neki obliki ohraniti jugoslovansko državo. Deklaracija iz leta 1989 je napovedala tudi demokratično državno ureditev, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin. S to deklaracijo se je utemeljila samostojna Slovenija, ki se je v začetku našega stoletja zavarovala s članstvoma v EU in Natu in se razporedila med države t. i. razvitega Zahoda.

Iztok Simoniti je v Sobotni prilogi Dela 3. 5. 2014 objavil izredno pomemben članek z naslovom Metoda resnice, v katerem je predložil nov pojmovno kategorialni aparat za razlago naše sporne preteklosti in za razlago naše sedanje družbene krize. Iz spoznavne teorije, še bolj pa iz Hegla izhaja, da družbe ne moremo razlagati in razumevati, če izhajamo iz njenega lastnega empirizma. V tem primeru gre za dogmatsko zavest, ki je stopljena s stvarnostjo. S temi pojmi vidimo samo to, kar je, ne pa tistega, kar bi se moralo spremeniti in na novo nastati. V tej dogmatski zavesti se subjekt ni iztrgal iz empirije in s samorefleksijo prišel v nesoglasje s to empirijo.

Če to prenesemo na slovenske razmere, lahko rečemo, da do pravega ozaveščenja še ni prišlo, zato empirije ne odklanjamo, čeprav smo nezadovoljni z njo. V dogmatični zavesti je ista vsebina kot v zunanjem svetu. Po Heglu pa v zavesti ni samo predmet, temveč tudi jaz kot subjekt. Subjektu se svet različno prikazuje glede na to, ali je njegova zavest dogmatična ali kritična. V ideologiji dogmatične zavesti je posameznik doma, zato se v njej vedno znajde. Lep primer so nastopi Majde Potrata. Za slovenske razmere je značilno, da subjekt v empiriji nekaj nerga, ni pa še izstopil iz predmetnosti in dosegel stopnje kritične zavesti. Govori politikov in članki v dnevnih časopisih so na ravni tega epirizma in dogmatske zavesti, ki nam ne povedo nič novega.

O zgodovini in revizionizmu

Simonitijeva temeljna trditev je, da ne obstoja uradna zgodovina, ki trdi, da so zgodovinska dejstva nespremenljiva, različna razlaga teh dejstev pa predstavlja ponaredek zgodovine. Za številne »leve« politike in državne zgodovinarje, posebno pa za zvezo borcev je zgodovina napisana in je ni mogoče revizionistično spreminjati. Zgodovina, ki je bila napisana v času vladavine ene same avantgardne partije, je potemtakem dokončna in edino resnična.

Po padcu socializma in monističnega sistema so se odkrila nova dejstva o pobojih, odkritih je bilo več kot 500 zamolčanih grobišč, Huda jama, krivice, ki jih je povzročila revolucija, Goli otok, koncentracijska taborišča. Revolucija je spremenila strukturo zasebne lastnine, ki pa se je po padcu socializma vrnila nazaj. Zato je treba zgodovino na novo napisati,

Med ljudmi v splošnem velja, da so slovenski kulturniki (umetniki z vseh področij ustvarjanja in delovanja) ljudje, ki jim je tudi pri presojanju družbenega dogajanja vredno prisluhniti in jih marsikdaj ubogati. Ne le da veliko ljudi pri nas misli, da je umetnost kot ožji del kulture tisto področje duhovne ustvarjalnosti, ki nas poleg znanosti ta čas na dolgi rok rešuje iz zagatne družbene krize – veliko ljudi na Slovenskem je tudi prepričanih, da so prav kulturniki, pripadniki razumnikov oz. zavedne inteligence, v času razpadajoče Jugoslavije prispevali levji delež k osamosvojitvi Slovenije.

         Zgodovinska vloga kulturnikov 

       Slovenski kulturniki (pisatelji, filozofi, humanisti) so prvi problematizirali življenje v nekdanji južnoslovanski državi, izdelali kritično analizo razmer v njej, zagovarjali pravico do samostojnega življenja narodov v razmajani jugoslovanski federaciji in napisali prvo ustavo nove evropske države Slovenije. S tem se je samo še enkrat potrdila zgodovinska vloga kulture pri Slovencih, predvsem pomen literature za zavrti slovenski narod, ki je odigrala številne nadomestne vloge državotvorne nacije. Slovenci smo tako že zdavnaj obveljali za narod kulture, svoj nacionalni kulturni praznik slavimo prav na obletnico smrti največjega slovenskega pesnika. Kultura je bila v slovenski zgodovini poglavitna opora majhnega naroda, s katero smo kljubovali kulturnim velikanom sveta, ki so poleg kulture seveda imeli še vse druge prednosti svetovnih narodov.

Čeprav smo volivci na referendumu junija 2011 prepričljivo zavrnili novelo arhivskega zakona, ki jo je v času vlade Boruta Pahorja sprejel državni zbor in je zapirala dostop do večjega dela arhivskega gradiva prejšnjega, totalitarnega režima, bomo 8. junija že drugič odločali o (ne)dostopnosti arhivskih fondov. Stranke sedanje koalicijske vlade so se lotile novele arhivskega zakona na veliko bolj prefinjen način, ki na prvi pogled vzbuja vtis, da novela, ki je bila sprejeta konec januarja z 51 glasovi za (koalicijske stranke in NSi) in 28 proti (SDS, SLS), arhivsko gradivo odpira. Ko je postalo jasno, da referendum sicer bo, ker je bilo zbranih kar 46.000 podpisov za, so koalicijske stranke uspešno preprečile referendum na dan evropskih volitev. To pa ne samo zato, ker imajo na evropskih volitvah pomladne stranke vedno prednost, temveč tudi zato, ker je na njih po navadi dosežen kvorum, ki je za uspešnost referenduma potreben. Posluževali so se več kot prozorne trditve, namreč, da slovenski volivci niso sposobni odločati hkrati o dveh tako pomembnih vprašanjih. Volivci drugod po Evropi s tem nimajo nobenih težav. Združevanje volitev (in referendumov) je že z ekonomskih vidikov pravilno, posebno v Sloveniji, ki je finančno praktično na tleh. Neodgovorno taktiziranje vladne koalicije bo slovenske davkoplačevalce stalo dodatnih 2,2 milijona evrov. Najprej naj bi referendum potekal 3. maja, v času praznikov, kar je ustavno sodišče preprečilo, vendar tudi 8. junij ni primeren, saj bo na binkoštno nedeljo, velik cerkveni praznik. Kaj takega je v zahodni Evropi težko predstavljivo.

Zakaj je novela sporna?

Najbolj sporna določba novele arhivskega zakona je enačenje storilcev in žrtev, ker predvideva zavarovanje občutljivih podatkov nosilcev javnih funkcij prejšnje, totalitarne države. Arhivski zakon, ki je bil na pobudo vlade Janeza Janše sprejet 2006, omogoča (čl. 65, 3. odst.) neomejeno dostopnost do gradiva, ki je nastalo pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17. 5. 1990 in »ki se nanaša na nekdanje družbenopolitične organizacije ..., organe notranjih zadev (npr. policija), pravosodne organe (npr. sodišča, tožilstva, zapori) in obveščevalno-varnostne službe«. Omejitev predvideva samo za gradivo, »ki vsebuje občutljive osebne podatke, ki so pridobljeni s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter se nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij«.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo prihajajoča Cerarjeva vlada zdržala več kot eno leto?

Zadnji komentarji

Za pravico in resnico

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4450821..jpg

Vsak dan poteka pred vrhovnim sodiščem na Tavčarjevi 9 v Ljubljani protestni shod v podporo edinemu političnemu zaporniku sredi demokratične Evrope Janezu Janši. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4507352..jpg

Prvak največje opozicijske stranke Janez Janša je po krivici zaprt, s čimer so mu sistematično kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zavlačevanje predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše je preseglo vse razumne meje. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/3565673..jpg

Vse, ki vam ni vseeno, Odbor 2014 vabi in poziva, da se jim vsak dan ob 17.00 pridružite v čim večjem številu, ko bodo pred vrhovnim sodiščem prižigali svečke, luči upanja, svobode in pravice. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5578864..jpg

Član kolegija Odbora 2014 Aleš Primc opozarja medije: »Odgovorni uredniki in vodstvo RTV- verjamemo, da ste nas opazili in da se bo to poznalo pri vašem poročanju.« (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5867245..jpg

»Junak slovenske osamosvojitve Janez Janša, ki je bil v času vojne za Slovenijo obrambni minister, je že drugi mesec v zaporu brez dokazov! Na podlagi politično montirane 'indične' sodbe,« je opozoril urednik Demokracije Metod Berlec. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4163406..jpg

»Junak slovenske osamosvojitve Janez Janša, ki je bil v času vojne za Slovenijo obrambni minister, je že drugi mesec v zaporu brez dokazov! Na podlagi politično montirane 'indične' sodbe,« je opozoril urednik Demokracije Metod Berlec. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8730327..jpg

»Na podlagi iste sodbe je v zaporu tudi Anton Krkovič, ki je skupaj z Janšo ustanavljal Slovensko vojsko in bil poveljnik specialne brigade v času vojne za Slovenijo,« je še dodal Berlec (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8820408..jpg

Berlec je še opozoril zbrane, da »na drugi strani slovensko postkomunistično sodstvo izdaja oprostilne sodbe nekdanjim oficirjem agresorske jugoslovanske armade« Sramotno! (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/1682139..jpg

Aleš Primc v imenu Odbora 2014 poziva »vse ljudi, ki so bili žrtve slovenskega pravosodja, jim posredujejo svoje primere, saj je debata o slovenskem pravosodju nujna«. (foto: Matic Štojs)