Kako je Gregor Virant lahko dobil gradbeno dovoljenje za hišo v Dobu pri Domžalah, in spremljajoče objekte, s katerimi preprečuje nadaljevanje sprehajalne in vzdrževalne poti ob desnem bregu Radomlje? Virantovi »visoki etični standardi« pa se podirajo kot domine.

»Načelen« samo januarja
Gregor Virant, predsednik Državljanske liste (DL), nekdanji predsednik državnega zbora in zdajšnji minister za notranje zadeve, je v začetku leta 2013, še pred objavo znamenitega poročila Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), pohitel z izjavo, da ugotovitve komisije terjajo odstop tako Janeza Janše, takratnega predsednika vlade in predsednika SDS, kot Zorana Jankovića, predsednika Pozitivne Slovenije (PS) in župana mestne občine Ljubljana (Mol). Kmalu se je izkazalo, da je bil Virant s politično motiviranim poročilom KPK, ki jo vodi Goran Klemenčič, Janši pa je očitala sum korupcije v višini okrog 200 tisoč evrov in Jankoviću najmanj v višini 2,4 milijona evrov, seznanjen pred drugimi.

Še pred nedavnim proti KPK
Virant je v javnosti prisegal na visoko etičnost ravnanja politikov, na tem je gradil tudi podobo nove stranke, ustanovljene tik pred državnozborskimi volitvami jeseni 2011. Kar nenadoma je začel prisegati tudi na verodostojnost t. i. protikorupcijske komisije, čeprav je 13. januarja 2009 o njej dejal: »Sem za ukinitev komisije. Nobena zahodnoevropska država nima take komisije. Mislim, da je ta institucija navaden papirnati tiger in da se je potrebno proti korupciji in proti gospodarskemu kriminalu boriti s policijo in tožilstvom. Povrh vsega pa to komisijo vodi sporna oseba, čeprav to ni ključno. Povrh vsega sporna oseba, ki je bila udeležena v mnogih spletkah že doslej. V spletkah proti bivšemu predsedniku vlade gospodu Janši.«

Slovenske kmete skrbi njihov prihodnji socialni položaj, saj se bojijo, da bo varčevanje poseglo tudi v njihove pravice. Resorno ministrstvo so pozvali, da organizacije, ki zastopajo interes kmetov, vključijo v pripravo strateških dokumentov.

 

Pred tedni je svet Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) obravnaval poročilo o delu KGZS preteklem letu pa tudi letna poročila kmetijsko-gozdarskih zavodov, Zavoda za certifikacijo gozdov ter Inštituta za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu.  Na seji so svetniki opozorili na Pravilnik o minimalnih pogojih za zaščito posameznih nelovnih površin pred škodo od divjadi,  ki naj bi prinašal nekatere neživljenjske rešitve. Država naj bi se s temi ukrepi po mnenju KGZS želela izogniti nekaterim odgovornostim, predvsem pa plačilu škode, nastale zaradi divjadi, na površinah, ki s pravilnikom niso zaščitene. »Od države zahtevamo, da se ta pravilnik umakne oziroma popravi tako, da ne bo v škodo slovenskih kmetov,« pravijo na KGZS.

Upokojevanje kmetov

Kot drugo so na seji izpostavili ukrep zgodnjega upokojevanja kmetov. Od ministrstva za kmetijstvo in okolje pričakujejo, da bodo v letošnjem letu pripravili razpis, katerega predmet bo zgodnje upokojevanje kmetov. KGZS se zavzema, da bo zgodnje upokojevanje kmetov potekalo v skladu z evropskimi določili in tako za slovenskega kmeta in kmetijstvo najugodnejše. »Svet KGZS tudi zahteva, da ministrstvo za kmetijstvo in okolje ter ministrstvo za finance zakonske določbe, ki se nanašajo na prenosnike kmetijskih gospodarstev, ki za prenos prejemajo rento iz naslova ukrepov kmetijske politike, uskladita tako, da se jim prizna status predčasne upokojitve ali, podredno, da so oproščeni plačila dohodnine,« so zapisali na zbornici.

Prejšnji teden je državnozborski odbor za infrastrukturo in prostor obravnaval dva predloga sprememb zakona, ki se nanašata na promet, in sicer zakona o varnosti v železniškem prometu in zakona o cestah.

Oba predloga so poslanci že obravnavali na 12. seji (ki je potekala teden dni po izvolitvi in prisegi vlade Alenke Bratušek) ter sprejeli sklep, da sta primerna za nadaljnjo obravnavo. Prejšnji teden pa cestni zakon ni šel skozi poslansko sito.
Železniška varnost
Oba predloga je v imenu predlagatelja predstavil minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel. Za zakon o varnosti v železniškem prometu je dejal, da je usmerjen predvsem k prenosu evropske direktive o varnosti in interoperabilnosti v železniškem sistemu; slednja bi morala biti implementirana v naš pravni sistem že konec leta 2011.
Direktiva tako prinaša spremembo veljavne delitve železniških podsistemov na strukturne in operativne, dodaja izjavo in postopek o verifikaciji po nacionalnih predpisih in določilih, kdo ta postopek lahko izvaja, v sam verifikacijski postopek pa vključuje izdelano oceno in poročilo o tveganju. Za zagotavljanje interoperabilnosti varnosti železniških vozil, še posebej tovornih vagonov, se v predlog vnaša določba, da morajo biti ti ustrezno vzdrževani. Novost je tudi poenostavitev pridobivanja lastninske pravice na zemljišču na podlagi sklepa vlade o ugotovitvi javne koristi, in sicer za dela, ki se izvajajo po postopku vzdrževalnih del v javno korist, ki so zaradi svojih konstrukcijskih in funkcionalnih lastnosti izvedena tudi na zemljiščih zunaj progovnega pasu, kot tudi racionalizacija in pospešitev del na področju nivojskih prehodov cest čez železniške proge. Direktiva bo prinašala tudi jasnejše določbe o izvršilnih železniških delavcih na način, da odpravlja nejasnosti določb o načinu in osebi, ki izda dovoljenje za strojevodjo, o tem, kako se izda in ohrani veljavnost dovoljenja in spričevala za strojevodjo, ter natančneje pojasnjuje pogoje za pridobitev pravice do dela na delovnem mestu izvršilnega železniškega delavca, kar vsebuje tudi posebne zdravstvene in druge zahteve. Minister je na koncu predstavitve poudaril, da vlada podpira amandmaje koalicijskih poslanskih skupin, in pozval poslance k podpori predloga, kar se je tudi zgodilo.

Domovi za starejše pristojne že dalj časa opozarjajo na težko situacijo, ki izvira tudi iz gospodarske krize. Uporabniki namreč vse teže plačujejo storitve, zavarovalnice zmanjšujejo sredstva, država pa niža predpisane cene socialnovarstvenih storitev.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v aprilu končalo javni razpis, katerega predmet so bili socialnovarstveni programi za leto 2013. Skupaj naj bi resorno ministrstvo letos sofinanciralo 134 različnih programov. V te namene bo po besedah pristojnih namenjeno okvirno 11,4 milijona evrov, od katerih naj bi 9,9 milijona evrov namenili večletnim programom. »Sredstva, ki jih za te programe zagotavlja ministrstvo, so namenjena pretežno za stroške dela zaposlenih v programu, za materialne stroške, povezane z delovanjem programa, in za stroške, povezane z delom prostovoljcev, ki so v teh programih izrednega pomena,« pojasnjujejo na pristojnem ministrstvu. Socialnovarstveni programi se izvajajo po vsej državi, zajemajo pa različna področja, od preprečevanja nasilja, skrbi za invalide, telefonskega svetovanja, duševnega zdravja, pomoči otrokom s težavami pri odraščanju, vključevanja Romov, medgeneracijskega sodelovanja do pomoči starejšim.  

20.164 mest
A kot kaže, institucije zaradi pomanjkanja finančnih sredstev slednjim vse teže zagotavljajo ustrezno pomoč. Na Skupnosti socialnih zavodov Slovenije ob tem opozarjajo, da zakonodajalec, resorno ministrstvo, domove obravnava, kot bi se financirali iz proračuna. Na skupnosti zato poudarjajo, da niso proračunsko financirane ustanove in kot take iz državne malhe ne dobijo ničesar za tekoče poslovanje. V Sloveniji je v 99 domovih in posebnih zavodih po podatkih z začetka letošnjega leta na voljo 20.164 mest na 122 lokacijah, število prostih mest pa naj bi zaradi finančne stiske svojcev vztrajno naraščalo. Osnovna dejavnost domov je izvajanje institucionalnega varstva za starejše. Po zakonu o socialnem varstvu je institucionalno varstvo javna služba in oblika socialnovarstvene službe, ki skrbi za starejše od 65 let pa tudi za druge osebe, ki iz različnih razlogov ne morejo živeti doma. Institucionalno varstvo tako prevzema funkcijo doma, saj je dolžno zagotavljati  ustrezno prehrano, bivanje in zdravstveno varstvo.

Sredi aprila je v državnem zboru potekala javna predstavitev mnenj o problematiki plagiatorstva, na kateri so se med drugim dotaknili primera domnevnega plagiatorstva Alenke Bratušek, kar je prvi primer obtožbe plagiatorstva tako visokega slovenskega političnega funkcionarja.

Na predstavitvi je rektor Univerze v Ljubljani dejal, da preiskovalni postopek na fakulteti poteka po najhitrejši poti in bo tako trajal od treh do šest mesecev. V primerjavi z drugimi politiki plagiatorji je to zelo dolgo obdobje za pregled sporne naloge.

Kako se je začelo?
Konec februarja je spletni portal Planet Siol.net poročal o očitkih plagiatorstva v magistrski nalogi Bratuškove, ki je takrat začasno vodila Pozitivno Slovenijo in kandidirala za mandatarko. Slednja je leta 2006 magistrirala na ljubljanski fakulteti za družbene vede s temo »Statusna sprememba servisa za protokolarne storitve iz neposrednega proračunskega uporabnika v javni gospodarski zavod Brdo«, stroške študija pa ji je krilo finančno ministrstvo (takrat je bil minister Tone Rop), kjer je bila Bratuškova zaposlena. Pri tem sta zanimiva še dva vidika te zgodbe: kako je Bratuškova z diplomo iz znoja (»Vpliv poroznosti konfekcijskih medvlog na hitrost izhlapevanja znoja« na oddelku za tekstilstvo ljubljanske fakultete za naravoslovje in tehnologijo) brez ekonomskega oz. finančnega znanja zasedla položaj direktorice direktorata za proračun in opravila magisterij iz teme, ki se nanaša na javni gospodarski zavod, katerega je nadzorovala (kot članica in predsednica upravnega odbora).
Portal je tako kot glavni očitek navedel, da v magistrskem delu kot vira ni navedla članka Martine Trbanc; članka slednje ni navedla ne v besedilu ne med viri in literaturo. Za Siol je nalogo pregledal dekan novogoriške fakultete za uporabne družbene študije Matej Makarovič in izrazil sum, da gre za plagiat. Izdelek Bratuškove je označil za slabo napisanega, z izrazitim neakademskim slogom pisanja, brez jasnega raziskovalnega vprašanja in jezikovno šibkega z množico slogovnih in slovničnih napak.
Pozneje sta Makarovič in Bernard Brščič znova pregledala nalogo in ugotovila, da je Bratuškova brez navedbe štiri strani svoje naloge prepisala iz dveh aktov zavoda Brdo, na te očitke pa je odgovorila, da je sodelovala pri izdelavi obeh aktov. Sredi marca so tako predstavniki Slovenske demokratske mladine državnozborskim poslancem izročili njeno nalogo z opombami, ki naj bi dokazovale akademsko goljufanje.

Državni prostorski načrt je predvidel graditev navezovalne ceste na relaciji Jeprca–Stanežiče–Brod. Ceste tri leta po sprejetju uredbe o štiripasovnici še ni, vozniki pa se dnevno soočajo z zastoji ter jutranjimi in popoldanskimi konicami.

Desetega februarja 2011 je bila v Uradnem listu RS objavljena Uredba o državnem prostorskem načrtu za navezovalno cesto Jeprca–Stanežiče–Brod, ki je bila sprejeta v skladu z Odlokom o strategiji prostorskega razvoja Slovenije in Uredbo o prostorskem redu Slovenije. Nov državni prostorski načrt je predvidel graditev navezovalne ceste ne relaciji Jeprca–Stanežiče–Brod skupaj s spremljevalnimi ureditvami in objekti. Poleg tega bi se morala zgrajeni cesti prilagoditi tudi vsa obstoječa gospodarska javna infrastruktura. V skladu z objavo v Uradnem listu RS je bilo tudi že določeno območje državnega prostorskega načrta z natančnimi parcelnimi številkami v katastrskih občinah Reteče, Podreča, Zbilje, Senica, Medvode, Zgornje in Spodnje Pirniče, Preska, Golo Brdo, Tacen, Stanežiče, Vižmarje, Ježica ter Šentvid nad Ljubljano. Kot je zapisano v uredbi, naj bi se navezovalna cesta izvedla kot štiripasovnica z vmesnim ločilnim pasom. Trasa naj bi bila razdeljena na dva odseka. Prvi bi potekal od Jeprce proti Stanežičam v dolžini 7,90 kilometra, drug pa bi v dolžini 3,20 kilometra povezoval Stanežiče z Brodom.  

Trasa štiripasovnice
Načrtovalci so predvideli, da bi se trasa štiripasovnice začela že v obstoječem zunajnivojskem križišču na Jeprci, potem pa naj bi po projektih vse do Medvod potekala po trasi sedanje regionalne ceste, ki povezuje Kranj, Jeprco in Ljubljano. »Na območju obstoječega krožišča Na klancu poteka v pokritem vkopu, nato pa po novi trasi ob območju hidroelektrarne Medvode prečka območje Donita, Savo, poteka ob levem bregu Save in nato znova prečka Savo v Preski,« piše v uredbi. Po tem pa naj bi načrtovana štiripasovnica znova potekala po regionalni cesti. Tako naj bi z manjšim odmikom od regionalke potekala vse do izteka na Celovško cesto. »V Stanežičah se prek zunajnivojskega priključka proti vzhodu odcepi krak navezovalne ceste Stanežiče–Brod, ki prečka železniško progo Ljubljana–Jesenice, v pokritem vkopu prečka Tacensko cesto in v nadvozu avtocesto A2 Kranj–Ljubljana, kjer se izvede rekonstrukcija oziroma delna prestavitev obstoječega avtocestnega priključka Brod,« določa uredba, v kateri je zapisano, da se trasa konča z iztekom na obvozno cesto.

Sredi aprila je Univerza v Ljubljani (UL) organizirala projekt Svobodna univerza, prek katerega je opozorila na položaj javne univerze v družbi. En dogodek znotraj projekta je organiziral tudi šolski minister Jernej Pikalo in zagotovil, da ne bo šolnin.

 

Prejšnji teden je univerzo oz. njenega rektorja obiskala predsednica vlade Alenka Bratušek, pri čemer je obljubila podporo izvedljivim projektom.

 

Svobodna univerza

Projekt z več kot 120 dogodki, ki je potekal na 15 članicah UL med 15. in 19. aprilom, je imel naslednje sporočilo: ohraniti znanje kot javno dobrino, ki je dostopna vsem. Miran Zupanič, dekan Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, je ob predstavitvi projekta dejal, da se s tem projektom univerza »ozira sama vase, da reflektira svoj položaj v družbi in tudi navznoter. Tako študentje kot nepedagoški in pedagoški delavci se sprašujejo o pomenu javne univerze«.

Zupanič je poudaril, da so pri izvedbi projekta sodelovali predstavniki vseh skupin na UL (študenti, učitelji in sindikati), pri čemer upa, da bo projekt spodbudil medfakultetno sodelovanje.

Gabi Čačinovič Vogrinčič, dekanja Fakultete za socialno delo v Ljubljani, je opozorila, da je nesprejemljivo, »da živimo v družbi, kjer se ogrožajo socialna država ter javno šolstvo in zdravstvo«, projekt pa da bo pripomogel k vzpostavitvi novega načina dialoga z javnostjo.

V Sloveniji vse večje število posameznikov in družin trpi hudo pomanjkanje kot posledico izgube službe, nizkih dohodkov pa tudi sistemskih vrzeli. To potrjujejo statistični podatki kot tudi opažanja humanitarnih organizacij na terenu.

 

Statistični urad RS je pred dnevi objavil podatke, po katerih je povprečna mesečna plača v Sloveniji nižja že tretjič zapored.  »Povprečna mesečna bruto plača se je po znižanju v decembru 2012 in v januarju 2013 znižala še v februarju 2013,« pojasnjujejo na uradu. Tako naj bi povprečna mesečna neto plača za mesec februar znašala 982,68 evra in je bila od plače za januar nižja kar za 1,6 odstotka. Kot ugotavljajo na uradu, pa naj bi se glede na mesec januar zmanjšalo tudi število plačanih ur. Delodajalci naj bi s februarsko plačo plačali povprečno 157 ur na zaposleno osebo, kar naj bi bilo kar za 10,3 odstotka manj kot mesec poprej. Na uro pa je povprečna bruto plača znašala 9,52 evra. Najbolj naj bi znižanje povprečne mesečne plače prizadelo zaposlene v izobraževanju, katerim se je povprečna mesečna bruto plača znižala kar za 5 odstotkov. Za nekoliko manj, 4,7 odstotka, so se znižali dohodki v kulturnih, razvedrilnih in rekreacijskih dejavnostih. 4,6-odstotno znižanje pa je doletelo zaposlene v kmetijstvu, lovu, ribištvu in gozdarstvu. Kot opažajo na statističnem uradu, so najmanjša znižanja, torej za manj kot odstotek, zaznali v trgovinskih dejavnostih, pri vzdrževanju in popravilih motornih vozil ter pri komunikacijskih in informacijskih dejavnostih. Nekoliko višje februarske povprečne bruto plače pa naj bi bili prejeli zaposleni pri preskrbi z električno energijo, s plinom in paro, v rudarstvu in predelovalnih dejavnostih.

Registrirana brezposelnost stagnira

Realnost Slovenije pa je na žalost prišla do točke, ko se dobljeni službi ne gleda v zobe. Vse več ljudi je namreč brezposelnih in živi praktično iz rok v usta. Posledično pa so podvrženi tudi slabim bivanjskem in socialnim razmeram. Bremena pa ne nosijo samo starejši, ampak tudi številni otroci. Zaskrbljuje dejstvo, da se stanje na področju zaposlovanja ne izboljšuje, ampak stagnira.

Iz sindikalnih vrst je prišla pobuda, da bi bilo treba spremeniti zakon o reprezentativnosti sindikatov, ki je bil sprejet leta 1993, in sicer z določbo, da je treba reprezentativnost na določeno obdobje potrditi.

Pobudo je na spletnem portalu predlagam.vladi.si podal Gvido Novak, predsednik Sindikata vojakov Slovenije (SVS), ki je v zadnjem času dosegel vrsto uspešnih tožb proti ministrstvu oz. vladi v obrambo pravic članov sindikata.

Na dve leti
Zdaj veljavni zakon določa (med drugim), da sindikat postane reprezentativen, ko obseg njegovih članov doseže »najmanj 15 odstotkov delavcev posamezne panoge, dejavnosti, poklica, občine oziroma širše lokalne skupnosti« (druge zahteve so navedene v 6. členu, ki je v celoti naveden v okviru).
Novak vladi predlaga, da se zakon spremeni tako, »da se uvede dvoletno obnavljanje oz. potrjevanje reprezentativnosti sindikatov predvsem z vidika ustreznega števila članov, ki je pogoj, da država sindikatom podeli reprezentativnost. Število članov bi bilo po predlogu treba dokazovati s potrdili o plačani članarini v mesecu pred ugotavljanjem oz. potrjevanjem reprezentativnosti sindikata«. Pri tem se naslanja na zakonodajo drugih držav, pri čemer je izpostavil hrvaški zakon, ki predpostavlja vnovično preverjanje reprezentativnosti sindikati v treh letih po njegovi ustanovitvi.
Predlagatelj tako meni, da je sindikalno zakonodajo treba urediti, ker se danes dogaja to, da imajo nekateri sindikati na podlagi podeljene reprezentativnosti pred mnogimi leti še vedno status reprezentativnosti do države oz. delodajalca, čeprav je iz njih že pred več leti izstopilo toliko članov, da sindikati ne izpolnjujejo več pogoja za reprezentativnost, vendar tega danes nihče ne ugotavlja, ker pravna podlaga za to ne obstaja. Posledično v uradnih postopkih nastopajo sindikati, ki imajo le peščico članov, in s tem ovirajo sindikate, ki zastopajo z zakonom predpisano število članov za status reprezentativnosti v poklicu ali dejavnosti.

Nekdanji premier Janez Janša ugotavlja, da je farsa, ki jo zganja Tone Peršak kot poklicni politik na čelu Slovenskega PEN, vsak dan večja. Sicer pa Janša še vedno pričakuje sklep upravnega odbora PEN o svoji izključitvi.

»Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.« Znameniti stavek je 9. septembra 1972 izustil Stane Dolanc, sekretar izvršnega biroja Predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije, v Splitu in nato obračunal z mehkejšo, liberalnejšo linijo znotraj partije. Moralnimi nasledniki partijskega režima pa se še danes zavedajo bistva Dolančevih besed. Njim je oblast resna stvar in jo je treba ohranjati tudi s pomočjo njihovih (prikritih) ideoloških varuhov. Verjetno pa prav aktualno dogajanje v Slovenskem PEN odkriva prikrito resnico o bistvu obstoja organizacije, ali kot je rekel pisatelj Franček Rudolf, »PEN je udbovska zadeva«.

Brez dialoga, nečastna razsodba
V PEN so lahko sprejeti pisatelji in intelektualci, ki so se dokazali na državni in mednarodni ravni. Leta 1988, v času vojaške aretacije, je na povabilo pisatelja Draga Jančarja član združenja postal tudi Janez Janša. Skoraj petindvajset let po prelomnem dogodku v zgodovini samostojne Slovenije ga je trdno ideološko jedro izobčilo iz navidezne »organizacije svobode, tolerance in dialoga«. Niso se niti ozirali na poslana pisma svojih članov, ki so ugovarjali izključitvi, med njimi niti na pismo Draga Jančarja niti na pismo Alenke Puhar, ki je iz PEN izstopila še pred sejo odbora, prav tako ne na pisma Mete Kušar, Nika Grafenauerja, Braneta Senegačnika in Deana Komela. Ni jim bilo mar niti to, da izobčenju nasprotujejo Jančar, nekdanji predsednik PEN, in sedaj predsednik Strojan kot tudi predsednik mirovnega komiteja Mednarodnega PEN Edvard Kovač. Brez dialoga ali celo polemike so sestavili nečastno razsodbo, kar je nedvomno pokazalo na politikantsko ravnanje častnega razsodišča in upravnega odbora PEN, je v svojem pismu tedaj zapisal Jančar. Pojasnil je, da se je sam vedno zavzemal za to, da se različno misleči pogovarjajo in sodelujejo: »Tudi z Bučarjem, Koširjevo in Peršakom se danes v marsičem ne strinjam, a to ne pomeni, da z njimi ne bi mogel biti v isti organizaciji.« Jančar je tako pripravljen braniti pravico Bučarja, vseh članov in tudi Janeza Janše, da brez posledic artikulirajo in javno izrečejo svoje stališče in mnenje: »Branim mišljenje, nasprotujem sojenju.« Prav tako je Jančar nedavno opozoril, da smo se zdaj znašli v položaju, v katerem je častno razsodišče postalo naglo sodišče, upravni odbor pa naj bi bil njegov eksekucijski vod. Jančar sicer upa, da se to ne bo zgodilo in da nismo pozabili na misel pisatelja in misleca Voltaira: »Ne odobravam tega, kar si rekel, toda vse življenje si bom prizadeval za to, da boš lahko to povedal.«