Slovenija

Neverjetno: Bratuškova »zaprla« letošnji proračun, polletne proračunske porabe, ki je za 400 milijonov evrov višja od načrtovane, pa ni skušala niti zajeziti. Zdaj odgovornost prelaga na ministre.

Finančno ministrstvo je sprejelo pravilnik o zaključku izvrševanja državnega in občinskih proračunov za letošnje leto. To pomeni, da so neposredni proračunski uporabniki le še do vključno 16. julija lahko prevzemali obveznosti v breme letošnjega proračuna. Če se je v preteklih letih to zgodilo sredi novembra, je bil ogenj v strehi. Letos gredo stvari dokaj mirno mimo, proračunski uporabniki pa bodo odslej lahko izplačevali le še plače, nekatere vnaprej določene socialne transferje in podobno, javnih naročil in s tem povezanih plačil pa letos ne bo več.

Primanjkljaj že na 70 odstotkih

V prvem polletju je država ustvarila že več kot 70 odstotkov za leto 2014 načrtovanega javnofinančnega primanjkljaja. Ta je načrtovan pri dobrih 1.000 milijonih evrov, v prvem polletju pa smo porabili 688 milijonov evrov več, kot se jih je steklo v državni proračun. V državni proračun se je v prvem polletju nateklo dobrih 4.160 milijonov evrov, porabili pa smo dobrih 4.850 milijonov evrov.

Luknja kljub višjim davkom

Od davkov se je v proračun steklo 3.270 milijonov evrov, od trošarin dobrih 694 milijonov ter od davkov na dohodek in dobiček, kot sta dohodnina in davek od prihodka pravnih oseb, dobrih 725 milijonov evrov. Nedavčni prihodki, kjer sta najpomembnejši postavki dohodki od dividend in drugega premoženja, so bili letos dobrih 475 milijonov evrov, prihodki od dividend pa 38 milijonov evrov. K temu je treba prišteti še vplačilo koncesnine na dražbi za radijske frekvence za mobilno telefonijo v višini 149 milijonov evrov.

Obeti za slovensko kmetijstvo so bili v prvem četrletju letošnjega leta spodbudni. Tudi za naprej kmetijstvu kaže dobro, saj država obljublja številne subvencije. A ni vse tako rožnato, saj se kmetje bojijo, da na policah ne bo njihovih pridelkov.

Statistični urad RS (SURS) je objavil podatke, po katerih je bilo v preteklem letu v naši državi 72.377 kmetijskih gospodarstev. Tako naj bi kmetje skupno obdelovali 477.023 hektarjev kmetijskih zemljišč in redili skoraj 400 tisoč glav velike živine. Posamezno kmetijsko gospodarstvo pa je po statisitčnih podatkih obdelovalo povprečno 6,6 hektarja kmetijskih zemljišč in redilo 5,5 glave velike živine. »Kmetije so gospodarile tudi s povprečno 5,2 hektarja gozda, 0,31 hektarja kmetijskih zemljišč, ki so bila neobdelana ali v zaraščanju, in s povprečno 0,26 hektarja nerodovitnih zemljišč, med katera spadajo tudi pozidana zemljišča in dvorišča kmetijskih gospodarstev,« pojasnjujejo na SURS. Ob tem opažajo, da je več kot 64.500 kmetijskih gospodarstev v letu 2013 imelo gozd, od katerih je les sekalo kar 60 odstotkov kmetov. »Skupni posek na družinskih kmetijah je v letu 2013 znašal nekaj več kot 1,36 milijona kubičnih metrov lesa ali povprečno 19 m3 lesa na družinsko kmetijo v Sloveniji,« pišejo na uradu.

Manj kmetijskih gospodarstev

Kmetje so v lanskem letu posest skupno obdelovali kar z 106.969 traktorji, kar pomeni, da je povprečna slovenska kmetija uporabljala 1,5 traktorja. Na medletni ravni to pomeni, da je bilo leta 2013 kar 4.940 traktorjev več kot leta 2010. Število strojev na kmetijah se je torej v zadnjih letih povečalo, ne pa tudi število kmetij. Čeprav podatki kažejo, naj bi se bilo v primerjavi z letom 2010 s kmetijsko pridelavo ukvarjajo 3 odstotke manj kmetijskih gospodarstev, pa je vendarle spodbudno, da so ta večja kot prejšnja leta. Za nekoliko več, torej za 10 odstotkov, je upadlo število kmetij, ki so gojile prašiče. »Izrazito je upadlo število prašičev, in sicer od leta 2010 kar za 94.533, to je okoli 25 odstotkov prašičev manj kot v letu 2010,« pravijo na statističnem uradu. Po zadnjih podatkih naj bi bila najpogostejša vrsta rejenih živali perutnina, ki naj bi jo redili na več kot polovici kmetijskih gospodarstev, s 47 odstotki ji sledi govedo in s 33 odstotki prašiči. Na nekoliko manj kmetijah pa gojijo kunce, ovce, konje in koze. Tri odstotke pa je takih, ki redijo čebelje družine.

Izvirni greh sega v leto 1989. Do takrat so bile podružnice LB v SFRJ samostojne temeljne banke, potem jih je LB pripojila k matici ter s tem prevzela tudi vse njihove obveznosti in dolgove. Devize so pristale v Beogradu, dolgov ni nihče terjal.

Vsi so se zanašali na nasledstvo. Vprašanje je tudi, kako so pred evropskim sodiščem zagovarjali slovenske interese. K izplačilu vlog se je nagibal tudi Milan Kučan.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v primeru Ališić in drugi, treh varčevalcev iz Bosne in Hercegovine (BiH), razsodilo proti Sloveniji in Srbiji glede starih deviznih vlog v LB oz. Investbanki. V končni sodbi jima je naložilo, da morata v letu dni najti sistemsko rešitev za izplačilo vseh varčevalcev.

ES razsodilo proti Sloveniji

Veliki senat sodišča je razsodil o tožbi treh v Nemčiji živečih varčevalcev iz BiH, ki so leta 2005 tožili BiH, Hrvaško, Srbijo, Slovenijo in Makedonijo zaradi nezmožnosti dviga svojih deviznih vlog v nekdanji podružnici Ljubljanske banke v Sarajevu in podružnici beograjske Investbanke v Tuzli. V končni pilotni sodbi je senat soglasno odločil, da sta Slovenija in Srbija tožnikom kršili pravico do varstva premoženja in učinkovitega pravnega sredstva. Državi morata tako tožnikom iz BiH kot vsem, ki so v enakem položaju kot oni, izplačati prihranke pod enakimi pogoji kot slovenskim oziroma srbskim državljanom, ki so imeli vloge v domačih podružnicah slovenskih oziroma srbskih bank. Gre za sistemski problem in državi morata v letu dni najti sistemsko rešitev za njihovo plačilo.

Odplačevali bomo več let

Tako kot v primeru tako imenovanih izbrisanih bo morala Slovenija pripraviti akcijski načrt za implementacijo sodbe in ga predložiti Svetu ministrov Sveta Evrope, ki nadzira uresničevanje sodb. To pomeni, da bo morala Slovenija, ki je po teritorialnem načelu na podlagi ustavnega zakona v začetku 90. let prejšnjega stoletja poplačala vse devizne varčevalce na svojem ozemlju, najti takšno sistemsko rešitev, po kateri bi takoj izplačala varčevalce z vlogami do okoli 500 evrov, preostale pa v petih letih v desetih polletnih obrokih prek slovenskih bank. Na podlagi sodbe morata Slovenija in Srbija vsakemu od pritožnikov v treh mesecih plačati tudi nepremoženjsko škodo v višini 4.000 evrov skupaj z obrestmi. Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu je tudi soglasno odločil, da bodo za leto dni preložili preučitev vseh podobnih primerov proti Sloveniji in Srbiji.

Pozabljeno nasledstvo po SFRJ

Nadalje je sodni senat sprejel odločitev, da v primeru drugih držav naslednic nekdanje skupne SFRJ, to so Hrvaška, BiH in Makedonija, tožnikom niso bile kršene človekove pravice. To odločitev je senat sprejel s 15 glasovi, dva sodnika sta dala ločeno mnenje. Ločeno mnenje sta podala nemška sodnica Angelika Nussberger, ki jo je Slovenija izbrala za nadomestnega sodnika, potem ko je bil po prvi sodbi v zadevi izločen slovenski sodnik Boštjan M. Zupančič, in srbski sodnik Dragoljub Popović. Evropska sodnika sta v ločenem mnenju edina tudi opozorila na to, da evropsko sodišče ni upoštevalo nasledstva.

Sodba je razočaranje

Slovenska pravobranilka Nataša Pintar Gosenca, ki je kot agentka na sodišču v Strasbourgu zastopala Slovenijo, kot tudi visoka predstavnica za nasledstvo Ana Polak Petrič sta sodbo zoper Slovenijo označili za veliko razočaranje, saj sodišče ni upoštevalo dejstva, da gre za vprašanje nasledstva. Po besedah pravobranilke tudi ni upoštevalo argumenta Slovenije, da je treba vprašanje starih deviznih vlog reševati po t. i. načelu teritorialnosti. Ana Polak Petrič je ob tem izrazila prepričanje, da sodba ne more izničiti obveznosti držav naslednic, ki izhajajo iz sporazuma o nasledstvu, po katerem se morajo o tem vprašanju dogovoriti. Po njenih besedah je dejstvo, da varčevalci nekdanje Ljubljanske banke (LB) v nekdanjih republikah SFRJ niso mogli dvigniti privarčevanih deviz toliko časa, kršitev njihovih človekovih pravic. A dejstvo je tudi, da je Slovenija na svojem ozemlju takoj po osamosvojitvi dosledno poplačala vse devizne varčevalce, ki so imeli vloge na ozemlju Republike Slovenije. Ta sodba pa ji nalaga, da bo sedaj morala poplačati tudi varčevalce na ozemlju drugih držav naslednic. Kot pozitiven vidik sodbe je Polak Petričeva izpostavila izključitev prenesenih deviznih vlog, ki so že bile plačane na Hrvaškem.

V BiH in na Hrvaškem navdušeni

V Sarajevu in Zagrebu so nad odločitvijo evropskega sodišča pričakovano navdušeni. Monika Mijić, predstavnica vlade BiH na sodišču v Strasbourgu, je ob tem dejala, da je »to največja bitka, ki jo je BiH doslej vodila in dobila pred evropskim sodiščem«. Dodala je: »Po 23 letih, odkar se vleče problem starih deviznih vlog v LB, je končno enkrat za vselej rešeno vprašanje, kdo je odgovoren za kršitev pravic do premoženja, kdo je odgovoren za krajo prihrankov navadnih ljudi v BiH in na Hrvaškem.« Tudi Mujčin Bešlo, pravni zastopnik treh pritožnikov iz BiH v primeru, je za Slovensko tiskovno agencijo (STA) po izreku sodbe dejal, da »je ta dan vesel dan« tako zanj kot za varčevalce, ki so imeli svoje prihranke v srbskih in slovenskih bankah in na svoj denar čakajo že 25 let. Hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić pa je presodila, da je sodba pokazala, da pri tem ni šlo za vprašanje nasledstva, temveč da za vprašanje povračila prihrankov konkretnim varčevalcem s strani konkretne banke. Potrdila je, da se sodba nanaša na varčevalce LB, ki še niso bili izplačani. Potrdila je tudi, da se sodba ne nanaša neposredno na prenesene devizne vloge, »vendar pa se vsekakor odraža tudi na ta primer glede na to, da je Hrvaška subjekt, na katerega so varčevalci prenesli svoje terjatve«. Ob tem je dodala, da samo Hrvaška ta denar zahteva od Slovenije in da gre za približno 300 milijonov evrov brez obresti. Hrvaško zunanje ministrstvo pa je v sporočilu poudarilo, da pričakujejo, da bo Slovenija kot članica EU ukrepala v skladu s sodbo in umaknila vse ovire v svoji zakonodaji, da bo nemoteno izplačala vse varčevalce LB ter da bo kot večinska lastnica LB in NLB vplivala na čimprejšnji začetek izplačevanja vseh prihrankov z obrestmi vred.

Izračunov škode še ni

Kolikšen bo finančni zalogaj, ki čaka Slovenijo za poplačilo starih deviznih vlog LB, za zdaj še ni znano, o tem pa se niso hoteli izreči niti na slovenskem finančnem ministrstvu, ki ga vodi Uroš Čufer, minister v odhodu. S finančnega ministrstva so namreč sporočili, da »morajo sodbo najprej natančno preučiti, šele nato bo mogoče podrobneje komentirati načine njenega uresničevanja«. Dodali so, da se sodba ne izvršuje neposredno, zato o konkretnejših zneskih še ni mogoče sklepati. Znano pa je, da v BiH ni bilo poplačanih še okoli 160 tisoč nekdanjih deviznih varčevalcev podružnice LB v Sarajevu, ki naj bi imeli konec leta 1991 skupno okoli 108 milijonov evrov vlog. Pri podružnici LB Zagreb pa gre za 115 tisoč varčevalcev, ki so imeli skupno 143 milijonov evrov deviznih vlog. Temu je treba dodati še obresti.

Varčevalci pritiskajo

Odvetniki, ki so zastopali varčevalce Ljubljanske banke in Investbanke iz BiH v zadevi Ališić in drugi pred sodiščem v Strasbourgu, pa so vladi in predsedstvu BiH že poslali zahtevo, da s Slovenijo in Srbijo nujno najdejo način za izplačilo varčevalcev v letu dni. V pogovoru za banjaluške Nezavisne novine so dejali, da niti Slovenija niti Srbija ne bosta mogli leta zavlačevati z izplačilom starih deviznih vlog, pri tem pa izrazili pričakovanje, da bosta plačali tudi obresti − Slovenija petodstotne, Srbija pa dvoodstotne. Po njihovi oceni naj bi šlo skupno za okoli 500 milijonov evrov. Njihovo pričakovanje pa ima malo možnosti za hitro uresničitev. Spomnimo, evropsko sodišče je v primeru Ališić in drugi razsodilo, da morata Slovenija in Srbija v letu dni najti sistemsko rešitev za izplačilo vseh varčevalcev. To pomeni, da imata leto dni časa za pripravo sheme za poplačilo varčevalcev, na podlagi katere bosta lahko varčevalcem izplačali njihove devizne vloge. Zato Amila Omersoftić, predsednica Združenja za zaščito deviznih varčevalcev v BiH, hiti z opozorili, da je sedaj največja odgovornost na vladah BiH in njenih dveh entitet. Če ne bodo hitro delovale, se lahko zgodi, da se bo izplačilo zavleklo na 20 let. Poudarila je še, da so razmere še posebej zapletene za varčevalce z območja Federacije BiH, ker je bila leta 1993 izvedena svojevrstna nacionalizacija podružnice Ljubljanske banke v Sarajevu, ko je bil del starih deviznih vlog preoblikovan v certifikate, te pa so nekateri unovčili med privatizacijo, ki je bila izvedena po koncu vojne leta 1995. Opozorila je še na nevarnost, da bodo sedaj oblasti v BiH same razsojale, kdo ima pravico do izplačila starih deviznih vlog in kdo ne.

Slovenski politiki so se skrili

Slovenski uradni odzivi na odločitev evropskega sodišča so zelo medli ali pa jih ni. Karl Erjavec, minister za zunanje zadeve v odhodu, se do konca redakcije v zvezi s tem ni oglasil. Še več, celo telefon je nehal dvigovati. Tudi Milan Kučan je poniknil, tudi najverjetnejši novi mandatar Miro Cerar se glede tega še ni izjasnil.

Kaj je počel Gabrovec?

Mediji so objavili odziv Rudija Gabrovca, nekdanjega visokega predstavnika za nasledstvo, in Franceta Arharja, nekdanjega guvernerja Banke Slovenije. Gabrovec, ki je bil visoki predstavnik za nasledstvo od aprila 2009 do letošnjega januarja, pred tem pa še med letoma 2001 in 2005, je za STA dejal, da je sodišče z razsodbo »povozilo svoje dosedanje lastne odločitve« predvsem glede sodbe v primeru Kovačić, a tudi glede primerov razpada držav nasploh. Pri razpadu držav je bilo namreč primarno načelo vedno teritorialno, kar sedaj ni. Po njegovi oceni je sodišče v razsodbi razločilo med zasebnim sektorjem in državno lastnino, saj je »državna lastnina avtomatsko obveznost države, pri zasebni lastnini pa te obveznosti ni«. Prepričan je, da je to tolmačenje, ki bo imelo velike posledice v svetu, in dodal, da gre za arbitrarno odločitev sodišča, ki pa je končna in jo je treba spoštovati. Slovenija ima zdaj eno leto časa, da to naredi. Po Gabrovčevi oceni bo to zelo težko narediti, saj bo treba v Sloveniji pri ureditvi vprašanja varčevalcev upoštevati štiri zadeve − dva ustavna zakona (iz leta 1991 in 1994), sporazum o nasledstvu in zdajšnjo sodbo. Problem pa je tudi, da Slovenija nima podatkov o varčevalcih LB v Sarajevu, saj ta podružnica vrsto let ni bila v lasti Slovenije. Po njegovi oceni bi po pravni plati bilo mogoče zadevo rešiti tako, da se za LB uvede stečaj, v stečajnem postopku pa se ugotovi, da so tudi vse podružnice del stečajnega postopka, in na ta način dobi terjatve v BiH in na Hrvaškem.

Devize niso ostale v Sloveniji

France Arhar, ki je med drugim zadnje leto sodeloval pri reševanju spora glede prenesenih vlog LB s Hrvaško, pa je za STA dejal, da ne ve, kaj je bil temeljni motiv odločitve sodnikov, da niso upoštevali niti sporazuma o nasledstvu niti teritorialnega načela, sodbe pa naj tudi še ne bi prebral. Dodal pa je, da je Slovenija v svojih odločitvah pri reševanju vprašanja starih deviznih vlog izhajala iz mednarodno priznane prakse. Tako so na primer ugotavljali, kakšno je teritorialno načelo pri ameriških bankah. Ko se je kakšna kolonija osamosvojila, je njihovo jamstvo takoj prenehalo, nova država pa je prevzela vse subjekte z vsemi pravicami in obveznostmi, je pojasnil. Tako je ravnala tudi Slovenija v ustavnem zakonu. Tako kot v vseh bankah na svetu je tok deviz potekal enako, torej so lahko potovale prek Ljubljane, a tu niso ostale niti bile porabljene. Poudaril je tudi, da z BiH ni bilo nikoli pogajanj glede starih deviznih vlog. »Pogajanja so bila vedno s Hrvaško. Bosna pa je vedno računala na to, da bo takšna rešitev kot za Hrvaško veljala tudi za BiH,« je še dodal Arhar. Problem pa je po njegovem mnenju tudi v tem, da je bila LB v Sarajevu nacionalizirana (leta 1993), ko se je Slovenija že osamosvojila, in ji je bila nato po vojni vrnjena (leta 2004). Tako se postavlja vprašanje, kako se bo ugotavljalo »fizično nasledstvo«. »Vsa ta dejstva nič ne pomenijo, pomeni evropska konvencija o človekovih pravicah ne glede na to, kdo je zdaj država, kakšna so mednarodna pravila tudi v takšnih primerih,« je še pojasnil Arhar. Še vedno mislim, da smo delali dobro, strokovno in korektno. Dokumenti, ki bi morali to dokazati, so bržčas v Bundesbanki, kamor so se morale prenašati devizne vloge, pravi Mitja Gaspari. »Če bi šli banki v Sarajevu ali Zagrebu v stečaj, bi zanje garantirala Narodna banka Jugoslavije − nobena od držav naslednic ne bi mogla prevzeti tega,« dodaja. »V Sarajevu pa so takratne oblasti banko kar aneksirale, in ko je bilo vojne konec, so nenadoma ugotovili, da s to banko nimajo nič. Sodišče je odločilo le o delu težave, o človekovih pravicah varčevalcev, ne pa tudi o nasledstvu. In naslednji problem bo, ko bo treba varčevalce legitimirati,« pravi Gaspari. Bi bilo bolje, da bi varčevalce izplačali že pred leti, ko so se pojavile zahteve? Bi bilo to bolj človeško, bi imeli manj škode zaradi odpora po slovenskih vlaganjih na Hrvaškem? »Delali smo po ustavnem zakonu. Ta je govoril, da Republika Slovenija jamči le za vloge na ozemlju Slovenije. Volje za spremembo tega dela nikoli ni bilo,« pravi Gaspari, pri čemer ne pojasni, kdo ni imel volje. Prav tako je nedosegljiv za dodatna pojasnila glede tega, predvsem pa dejstva, zakaj nihče v Sloveniji od podjetij v nekdanjih republikah nekdanje skupne države ni terjal danih posojil.

DUTB objavila nove podatke

S posojili, ki bodo očitno prešla v breme davkoplačevalcev, se zdaj znova ukvarja tudi Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB). Ta je v skladu z aprilsko novelo zakona o dostopu do informacij javnega značaja pretekli teden objavila podrobnejše informacije, povezane s slabimi posojili, ki sta jih na t. i. slabo banko prenesli Nova Ljubljanska banka (NLB) in Nova Kreditna banka Maribor (NKBM). DUTB je na svoji spletni strani za vsako posamično preneseno posojilo obeh bank v 100-odstotni državni lasti objavila podatke iz pogodb o sklenjenih kreditnih poslih, kot so vrsta in vrednost posla, ime in sedež posojilodajalca in posojilojemalca, višina posojila, vrsta in predmet zavarovanja ter datum sklenitve pogodbe. Objavila je tudi seznam članov nadzornih svetov in uprav obeh bank iz obdobja, v katerem so ta slaba posojila nastala, ter člane kreditnih odborov.

Razkriti le podatki po volji levice

Viceguvernerka Banke Slovenije Stanislava Zadravec Caprirolo pa je v okviru novinarske konference o pogledu Banke Slovenije na strateške izzive ekonomske politike v Sloveniji dejala, da niso vsa slaba posojila posledica slabega upravljanja niti kaznivih dejanj. »Imena krivcev bodo znana lahko, ko bodo kazenski postopki sodišč končani in izdane odločbe,« je dejala in dodala: »Objavljena so imena odgovornih v določeni banki v določenem časovnem obdobju, poimenska objavljanja ljudi brez dokončno izkazanih razlogov pa ne morejo postati praksa v tej državi.« DUTB je objavila informacije, ki jih je prejela od obeh bank, način objave informacij pa je s posebnim navodilom določila Banka Slovenije. Seznam prenesenih terjatev iz NLB in NKBM skupaj z njihovo bruto izpostavljenostjo po stanju 30. septembra 2013 je DUTB objavila že takoj po aprilski uveljavitvi zakonske podlage. Prenosi dokumentacije za slabe terjatve z NLB in NKBM na DUTB so se sicer končali maja. Nominalna vrednost terjatev, prenesenih z NLB, znaša 2,278 milijarde evrov, z NKBM pa 1,22 milijarde evrov. Še letos pa naj bi slaba posojila na DUTB prenesla tudi Abanka. Novelo zakona o dostopu do informacij javnega značaja je vladajoča koalicija pod vodstvom Alenke Bratušek sprejela aprila letos. Gre za posojila, razvrščena v razreda D in E, torej tista, ki zamujajo več kot 90 dni. Junija pa je vladajoča koalicija pod vodstvom Alenke Bratušek in ob negiranju vseh pripomb največje opozicijske stranke SDS potrdila novo novelo omenjenega zakona, ki določa, da so v prihodnje javni ne le podatki o slabih posojilih, prenesenih na DUTB, ampak tudi o tistih slabih posojilih, ki so ostala v bilancah državnih bank. DUTB je zdaj tudi objavila sezname, vendar pa podrobnejši pogled pokaže, da so objavljeni podatki precej neuporabni. Tako je novinarka poslovnega dnevnika naštela pri tem številne pomanjkljivosti; ni znano npr., iz katerega obdobja izvirajo slaba posojila, ni znano, kakšne kakovosti so zavarovanja danih posojil, iz pregleda pa tudi ni jasno, kdo so osebe, ki so odobravale takšna posojila. Prav tako iz objavljenih podatkov ni mogoče izvedeti, kako kakovostna so bila posojila, ko jih je banka odobrila. Prav na to pa so junija opozarjali v SDS. Iz objave kopice podatkov pa je kljub temu mogoče izluščiti nekatere, vendar je treba stvari natančno poznati, kar vzame veliko časa. Dvomimo, da se bo kdo s tem podrobneje ukvarjal. Dodajmo pa, da nam je (za začetek) uspelo pridobiti nekaj zanimivih podatkov, in ko jih bomo preverili, jih bomo razkrili.

Po osnovnih in srednjih šolah se je nedavno končal pouk, za otroke pa se je začel čas brezskrbnih dni. A ne za vse. Mnogi otroci iz socialno ogroženih družin bi brez pomoči humanitarnih organizacij ostali na domačih dvoriščih.

Število šolajočih se otrok

Šolskega leta je konec za osnovnošolce in dijake. Kot kažejo podatki Statističnega urada RS (SURS) je bilo na začetku šolskega leta 2013/14 v osnovnošolsko izobraževanje vpisanih 166.500 otrok. »V redni program osnovne šole je bilo vpisanih 163.229, v prilagojeni program osnovne šole 1.807, v posebni program osnovne šole pa 1.499 otrok,« pojasnjujejo na SURS. Če je bilo v osnovne šole vpisanih nekaj več kot odstotek otrok več kot v preteklem šolskem letu, pa se je v šolskem letu 2013/14 vpis v srednje splošno izobraževanje zmanjšal za dve odstotni točki. Medtem ko je vpis v nižje in srednje poklicno izobraževanje ostal enak, se je povišal vpis v srednje tehniško in strokovno izobraževanje. Skupno je bilo tako v srednje šole ob začetku šolskega leta 2013/14 vpisanih 76.714 dijakov. Čeprav je statistika v zadnjih letih zaznala upadanje števila dijakov, strokovnjaki predvidevajo, da se bo v naslednjih letih njihovo število znova povečalo, saj že dve leti število učencev v osnovni šoli narašča. Zanimiv je podatek, da je bila v sedaj že preteklem šolskem letu generacija prvošolcev številčnejša, saj statistika kaže, da jih je bilo kar za 5 odstotkov ali 21.000 več kot leto poprej. Sicer pa se število otrok po razredih razlikuje po posameznih regijah. »Povprečno najnižje število otrok v razredu so imele osnovne šole v pomurski (17), povprečno najvišje pa osnovne šole v osrednjeslovenski statistični regiji (21),« ugotavljajo na statističnem uradu in dodajajo, da je v vseh osnovnih šolah ne glede na njihovo organizacijsko obliko v razredu povprečno 19 učencev.

Počitnice – nove skrbi

Ko se konec junija izpraznijo učilnice ter svoja vrata zaprejo osnovne in srednje šole, resorni minister tradicionalno nagovori učenke ter učence, starše in učitelje. V letošnji poslanici ob koncu šolskega leta je minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo zapisal: »Počitnice so pred vrati. Dnevi brezskrbnosti za mladež. Čas, ko si oddahnemo tudi starši in ko si moči za novo šolsko leto nabirate pedagoški delavci. Privoščite si jih in si naberite dovolj energije za izzive v prihodnje.« Za mnoge družine pa počitnice nikakor niso predstavljajo čas brezskrbnosti, saj so se primorane soočiti z izzivom, kako otrokom povedati, da zaradi revščine in finančne stiske ne bodo mogli iti na počitnice, izlet, v kino in početi aktivnosti, ki se jih udeležujejo njihovi vrstniki.

Revščina vse glasneje trka na vrata upokojencev, kar je še posebej krivično, saj bi si na stara leta vsak človek, ki je pošteno delal, zaslužil finančno varnost. Žal pa je imel DeSUS za upokojence do sedaj samo polna usta obljub.

C.U. je triinsedemdesetletna upokojenka, ki se za naš tednik ni želela predstaviti s polnim imenom. Dejala pa je, da mesečno prejema okoli 400 evrov pokojnine. »Delala sem od osemnajstega leta, in ko sem se upokojila, sem se veselila, da bom še nekaj let preživela v miru in uživala sadove svojega dela, saj sem za zdaj še zdrava. Veselila sem se obdelovanja vrta in vnukov, ki bodo prišli.« Danes njena pokojnina ne bi zadoščala za pokrivanje vseh stroškov, in če ne bi imela moža, ki ima malo višjo pokojnino kot ona, bi težko preživela. Ta čas sicer še nekako gre, saj sta z možem skromna in obrneta vsak evro, preden ga porabita, tako da jima včasih nekaj evrov celo ostane. Toda takšno ravnovesje je krhko, kot je krhko zdravje v starosti. Na pomoč svojih otrok danes ne more računati, saj se tudi oni borijo s pomanjkanjem in brezposelnostjo. In kako rada bi kaj podarila številnim vnukom za rojstni dan, pa si to komaj z velikim odrekanjem privošči! »Dobro je, da imamo vrt in pridelamo zelenjavo doma,« je dejala in obžalovala, da otrokom ne more pomagati skoraj z ničimer drugim, kot s pridelki s svojega vrta. »Kaj pa, če zbolim? Kaj, če zboli moj mož? Ali če, bog ne daj, kateri od naju umre? Kako bo preživel tisti, ki bo ostal sam?« Skrbi jo tudi, kako bi bilo, če bi morala ona ali mož v dom za ostarele občane. Kako bi poravnavali oskrbnino? Bo šla hiša – torej tisto, kar sta z možem želela zapustiti otrokom? Če se bo zgodilo, da bo moral kateri od njiju v dom za ostarele, druge rešitve zagotovo ne bo …

Draga zloženka

Takšnih zgodb je danes med slovenskimi upokojenci še veliko in marsikatera med njimi je še veliko bolj skrb zbujajoča pa tudi žalostna in brezupna. Marsikateri slovenski upokojenec je že zdrsnil pod prag revščine, v brezno pomanjkanja, iz katerega ni videti izhoda. Upokojencem je marsikdo od politikov pred zadnjimi državnozborskimi volitvami kaj obljubljal, a z rezultati, kot so, bo najverjetneje le malo od obljubljenega tudi uresničil. Predvsem predsednik DeSUS Karl Erjavec se je, kot smo pisali že v spletni izdaji Demokracije, dobesedno norčeval iz slovenskih upokojencev, saj za tokratne volitve ni imel nobenega programa. Po poročanju Slovenske tiskovne agencije je v vsa slovenska gospodinjstva poslal zloženko z zanj in za stranko nedostojnim geslom: Vrnimo ljudem dostojanstvo. Po izračunih poznavalcev je DeSUS za zloženko zapravil najmanj 100 tisoč evrov. Poleg sprenevedavega gesla je ljudi zelo motil tudi Erjavčev nagovor volivcem in volivkam, v katerem je dejal, da »ljudje v Sloveniji izgubljajo osnovno človekovo dostojanstvo«, hkrati pa, da je »v času, ko smo priče poskusom zmanjševanja pravic starejših – nižanju pokojnin in odvzemu regresa za upokojence«, po njegovo najboljša izbira stranka, ki jo vodi. Erjavec se je očitno ponorčeval iz volivcev tudi s tem, ko je javno obljubljal, »da ne bo nobenega nižanja pokojnin«.

Minuli sestav Državnega zbora RS je bil buren, saj smo imeli v tem času dve vladi: Janševo in vlado, ki jo je vodila Bratuškova. Veliko poslancev in poslank je pritegnilo pozornost javnosti bodisi v negativnem, bodisi v pozitivnem smislu. Pogledali bomo najodmevnejše primere.

Smo na vrhuncu predvolilne kampanje pred predčasnimi državnozborskimi volitvami. Že ob razglasitvi izidov prvih predčasnih državnozborskih volitev leta 2011 je predsednik SDS in zdaj edini politični zapornik v osrčju Evropske unije Janez Janša napovedal nove predčasne volitve. Napoved se je uresničila. Volitve bodo v nedeljo, 13. julija, s čimer se bo tudi uradno končal mandat tega sestava državnega zbora. Poglejmo, kdo so parlamentarci, ki so najbolj zaznamovali obdobje med zadnjimi in prihajajočimi volitvami.

Premierka, ki prepisuje?

Premierka Alenka Bratušek je vodenje stranke Pozitivna Slovenija prevzela februarja 2013, potem ko je dotedanji predsednik Zoran Janković po spornem poročilu Komisije za preprečevanje korupcije, ki je Jankovića in takratnega premierja Janeza Janšo osumila koruptivnih dejanj pri navajanju oz. pridobivanju njunega premoženja, zamrznil mandat. Tik pred glasovanjem v državnem zboru o novi premierki, marca 2013, so se v javnosti pojavili očitki, da je Bratuškova v svojem magistrskem delu – magistrirala je leta 2006 na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, in sicer z delom, ki je nosilo naslov Statusna sprememba servisa za protokolarne storitve in neposrednega proračunskega uporabnika v javni gospodarski zavod – uporabljala vir, ki ga ni navedla oz. naj bi šlo za plagiat. Šlo naj bi za sporno poved, kjer je o liberalnem tipu državne blaginje zapisala, da je »zanj značilno majhno število univerzalnih socialnih programov in skromno socialno zavarovanje«, ki je identična povedi v nekem strokovnem članku Martine Trbanc.

Podatki kažejo, da sta zaposlovanje na črno in siva ekonomija v Sloveniji velik problem, zaradi katerega državna blagajna vsako leto ostane brez milijonov evrov. Obrtniki opozarjajo na težave, vlada pa je končno pripravila ukrepe.

Gospodarstveniki in obrtniki že dlje časa pristojne opozarjajo, da so v Sloveniji potrebne spremembe, ki bodo pozitivno vplivale na gospodarsko klimo v državi. Kot že ničkolikokrat je Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS) politične akterje pozvala, da pri soustvarjanju politične prihodnosti upoštevajo potrebe malega gospodarstva in se držijo obljub, ki so jih dali na nedavnem srečanju političnih strank z obrtniki in podjetniki. Na OZS menijo, da bi bilo za uspešen razvoj slovenske obrti in podjetništva nujno treba upoštevati 100 zahtev, ki so jih predstavniki obrtnikov in podjetnikov podali v dokumentu z naslovom Zahteve slovenske obrti in podjetništva 2014 – za zagon slovenskega gospodarstva. Kot je dejal podpredsednik OZS in predsednik UO OZS Branko Meh, je izmed predlogov treba izpostaviti predvsem deset ključnih.

Zahtevni administrativni postopki

Kot enega pomembnejših ukrepov izpostavljajo razbremenitev stroškov dela. »Ti so v Sloveniji neprimerljivo višji v primerjavi z državami, s katerimi Slovenija konkurira na svetovnem trgu,« ugotavljajo na zbornici. Pri tem so prepričani, da slovensko gospodarstvo na tak način ne more biti konkurenčno. Opozarjajo namreč, naj bi tudi čezmejno opravljanje storitev za obrtnike in podjetnike še vedno predstavljalo veliko težavo, predvsem z vidika administracije, poleg tega pa od njih zahtevajo še upoštevanje visokih zakonskih standardov. »Za tuja podjetja, ki opravljajo storitve v Sloveniji, visoki standardi ne veljajo, nadzor nad tujimi podjetji pa je manjši kot nadzor slovenskih podjetij, ki opravljajo storitve v tujini,« poudarja Meh. Na zbornici se zavzemajo tudi za spremembo zakona o delovnih razmerjih, saj so prepričani, da zdajšnja delovna zakonodaja ne rešuje temeljnih problemov, med katere umeščajo dodatek na skupno delovno dobo, plačani odmor za malico in prevoz na delo. »K precejšnjemu izboljšanju plačilne discipline lahko pripomorejo hitrejši oziroma učinkovitejši izvršilni postopki in odprava anomalij izvršilnega postopka v zvezi z ugovori,« so prepričani. Ob tem dodajo, da je čas, da se uredi tako imenovana insolvenčna zakonodaja, ki naj bi bila v korist najmanjših gospodarskih subjektov. Prav za male poslovne subjekte naj bi bile pomembna sprememba pavšalne obdavčitve. Na obrtni zbornici zato predlagajo, da gredo spremembe v smeri lažjega spremljanja in obračunavanja davčnih obveznosti za manjše subjekte. »V Sloveniji imajo prav mali poslovni subjekti zelo zapleten sistem računovodskega poročanja in davčnega obračunavanja, ki je v tujini običajen le pri večjih poslovnih subjektih,« ugotavljajo pristojni in dodajajo, da bi bilo med drugim nujno treba celovito prenoviti tudi sistem javnega naročanja.

Vlada v odstopu se rada pohvali, da ji je uspelo znižati brezposelnost. Pa ji je res? Če pogledamo gole številke – morda, če pa ob njih nekoliko razmislimo, pa problem še naprej ostaja nerazrešen, le da nekoliko prikrit.

Statistični urad Republike Slovenije je objavil podatke o registrirani brezposelnosti v Sloveniji za mesec april. Tako je bila stopnja registrirane brezposelnosti aprila v Sloveniji 13,4-odstotna, kar je 0,5 odstotne točke manj kot marca in 0,1 odstotne točke več kot aprila lani. Med moškimi se je stopnja na mesečni ravni znižala za 0,6 odstotne točke, na 12,6 odstotka, pri ženskah pa za 0,3 odstotne točke, na 14,4 odstotka, kažejo podatki statističnega urada. Število delovno aktivnih moških se je aprila povečalo za nekaj več kot 5.000, število registriranih brezposelnih moških pa se je zmanjšalo za okoli 2.400. Kot trdijo na statističnem uradu, se je število registriranih brezposelnih oseb aprila v primerjavi z marcem zmanjšalo za skoraj 3.100 oseb, na 123.636.

Po Sloveniji

Po zadnjih razpoložljivih podatkih Zavoda RS za zaposlovanje pa se je število registrirano brezposelnih oseb zmanjševalo tudi maja, in sicer glede na april za skoraj 4.000 ali za 3,2 odstotka. Glede na marec se je stopnja registrirane brezposelnosti aprila znižala v vseh starostnih razredih, še najbolj med mladimi, starimi od 15 do 29 let, in sicer za 0,8 odstotne točke, na 23,4 odstotka. Med starejšimi od 55 let se je zmanjšala za 0,6 odstotne točke, na 20,6 odstotka. Za 0,3 odstotne točke se je na 10,3 odstotka zmanjšala tudi stopnja registrirane brezposelnosti med osebami, starimi od 30 do 54 let. Na letni ravni je stopnja registrirane brezposelnosti ostala nespremenjena v notranjsko-kraški regiji, kjer je 12,3-odstotna, in spodnjeposavski statistični regiji, kjer je 14,9-odstotna. V vseh drugih statističnih regijah pa se je v primerjavi z istim mesecem prejšnjega leta zvišala. Stopnja registrirane brezposelnosti je bila aprila najvišja v občini Dobrovnik, kjer je bila 25-odstotna, najnižja pa v občini Gorenja vas-Poljane, kjer je bila 5,7-odstotna, sicer pa je bila v 80 slovenskih občinah višja od slovenskega povprečja. Aprila je bila najvišja stopnja registrirane brezposelnosti v zasavski statistični regiji, kjer je bila 18,3-odstotna, najnižja pa je bila v gorenjski statistični regiji, in sicer 10,1-odstotna. Stopnja registrirane brezposelnosti se je v primerjavi z marcem znižala v vseh statističnih regijah, najizraziteje pa v pomurski za eno odstotno točko in v spodnjeposavski za 0,8 odstotne točke. Glede na lanski april pa se je stopnja brezposelnosti znižala v koroški za 0,8 odstotne točke ter nekoliko še v pomurski, podravski in goriški statistični regiji.

Naši dosedanji podatki, da sta zakonca Goran Klemenčič in Nina Zidar Klemenčič postala lastnika na trgu več sto tisoč evrov vredne Kersnikove vile v Lukovici, so se pokazali za točne. Navedbe, ali pri nakupu ni morda prišlo do zlorabe hudo dementnega Lojzeta Kersnika, pa še raziskujemo. Nina Zidar Klemenčič grozi s tožbami …

Poročali smo že, da v Lukovici pri Domžalah stoji tako imenovana Notarjeva vila, ki je bila nekoč v lasti znanega slovenskega pisatelja, politika in notarja pa tudi nekdanjega lukoviškega župana Janka Kersnika. Vilo je nato v 50. letih prejšnjega stoletja po svoji teti Gabrijeli Rahne podedoval Lojze Kersnik. Teta mu je vilo prepustila predvsem zato, ker je pričakovala, da bo zaradi dobre službe in posledično dobrega finančnega stanja nepremičnino lahko vzdrževal, sicer pa je bila vila prvotno namenjena njegovemu bratu.

Potek dogodkov

Zaradi narave dela je Lojze Kersnik mnogo let preživel po svetu, stalno prebivališče pa ima v Ljubljani, zato v Notarjevi vili nikoli ni živel. Da pa ta ne bi samevala, jo je odstopil v uporabo svoji sestri Ivi Skušek, ki je v vili živela z družino od dne, ko jo je podedoval njen brat Lojze. Lojze s svojo ženo namreč ni imel potomcev, hkrati pa se je po informacijah našega zanesljivega vira ves čas zavedal, komu je Gabrijela Rahne, od katere je podedoval nepremičnino, teta. Zato je pred nekaj leti pripravil vse potrebno, da nepremičnino v Lukovici zapusti bratu oziroma njegovim potomcem. O tem priča tudi ena od njegovih oporok.

V državi se veliko govori o prometni varnosti in o tem, kako bi jo izboljšali. Vendar je jasno, da ob slabi cestni infrastrukturi to ne bo mogoče. Tega se zavedajo tudi pristojni, vendar je denarja kljub temu iz leta v leto manj.

Evropska unija je podpornica projekta SENSOR (South Easr Neighbourhood Safe Routes), ki poteka v 15 državah jugovzhodne Evrope. V okviru projekta ocenjujejo in razvrščajo stanje cest oziroma vso cestno infrastrukturo glede na stopnjo tveganja prometnih nesreč. Tako naj bi že septembra letos dobili celosten pregled in oceno tveganja, kar naj bi v prihodnje pomagalo pri izboljšanju varnosti v cestnem prometu. Stanje naj bi bilo najbolj zaskrbljivo prav v jugovzhodni regiji, kamor se uvršča tudi Slovenija, saj naj bi po podatkih v tem delu Evrope v prometnih nesrečah življenje izgubilo okoli 10 tisoč ljudi letno, medtem ko naj bi jih več kot 100 tisoč utrpelo hude telesne poškodbe, ki puščajo trajne posledice.

Infrastruktura bistvenega pomena

Razlog za številne žrtve in poškodovane naj bi bile tudi slabo vzdrževane ceste po jugovzhodni Evropi. Kot je poudaril John Dawson, predsednik neodvisnega evropskega programa za oceno cest EuroRap in gost na mednarodni konferenci projekta SENSOR, ki je potekala pod okriljem Direkcije RS za ceste (DRSC) in AMZS, bo po znanih rezultatih projekta treba prednostno v čim krajšem času sanirati vsaj 10 odstotkov vseh najbolj kritičnih odsekov. Na konferenci je bil navzoč tudi minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel v odhodu, ki se je strinjal, da je varnost v cestnem prometu tudi z vidika infrastrukture bistvenega pomena za kakovosten prometni sistem. Glede na to, da so finančna sredstva večinoma velik problem, Dawson meni, da se vložki, ki se namenjajo obnovi cestne infrastrukture, hitro povrnejo. Tako naložbe v prometno varnost znižajo stroške za zdravstveno in socialno oskrbo. Sicer pa tovrstno investiranje prinaša tudi visoke donose v gospodarstvu. Pri tem je Dawson opozoril, da se v prometnih nesrečah izgubita kar dva ali trije odstotki BDP. Podatki kažejo, naj bi bila Evropska unija samo v letu 2011 za odpravljanje posledic hudih prometnih nesreč porabila več kot 130 milijard evrov. Kot je na konferenci opozoril nekdanji direktor DRSC mag. Gregor Ficko, bi tudi naša država ob upoštevanju, koliko denarja gre za odpravo posledic prometnih nesreč, lahko prihranila med 200 in 250 milijonov evrov na leto, če bi obnovili mrežo državnih cest.

Slovenija bo do konca leta prvega od desetih novih urgentnih centrov, ki jih gradijo s pomočjo evropskih sredstev. Kako bo po novem organizirana urgentna mreža, še ni čisto dogovorjeno. V Krškem se bojijo, da bodo ostali brez urgence v svojem ZD.

V Sloveniji je načrtovanih deset novih urgentnih centrov, septembra naj bi odprli že prvega med njimi. Nove urgentne centre gradijo s pomočjo evropskih sredstev, in sicer ob bolnišnicah v Mariboru, Celju, Novem mestu, Murski Soboti, Novi Gorici, Jesenicah, Slovenj Gradcu, Izoli, Trbovljah in Brežicah. Tudi UKC Ljubljana bi moral kar najhitreje dobiti novo urgenco, a za ta projekt niso bila predvidena evropska sredstva, zaostrene javnofinančne razmere pa so projekt ustavile. Prvi urgentni center bo zgrajen poleti v Splošni bolnišnici Brežice, graditev pa intenzivno poteka v Murski Soboti, Celju, Trbovljah in Mariboru. Kmalu bodo urgentni center začeli graditi še na Jesenicah in v Izoli, kjer je že podpisana pogodba z izbranim izvajalcem, hkrati pa tečejo priprave za graditev v Novi Gorici, Novem mestu in Slovenj Gradcu, ki so mu pred kratkim dodelili sredstva iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Z zgraditvijo mreže desetih urgentnih centrov bo slovensko zdravstvo pridobilo objekte, v katerih bodo enotni urgentni centri lahko delovali kot samostojna enota v bolnišnici.

UC Brežice

Brežiški urgentni center, ki so ga kot prvega v mreži slovenskih urgentnih centrov začeli graditi leta 2011, bo zgrajen v predvidenem roku, torej do konca junija. Vodstvo Splošne bolnišnice Brežice ocenjuje, da bo začel delovati konec septembra oziroma jeseni. Za celotno naložbo, ki znaša nekaj manj kot tri milijone evrov, so dobili okoli 1,8 milijona evropskega denarja, razliko pa prispevata država in bolnišnica. V novi brežiški urgenci naj bi začeli nameščati pohištveno in medicinsko opremo, pred začetkom delovanja pa bodo uredili tudi električno napajanje. V urgentnem centru bosta delovali kirurška in internistična urgenca, ki ju sedaj izvajajo v ločenih bolnišničnih oddelkih, hkrati pa bodo v njej izvajali del urgence na primarni ravni. Sedanjo bolnišnično urgenco bodo v nove prostore začeli seliti poleti, začetek delovanja pa je odvisen tudi od pridobitve uporabnega dovoljenja. Splošna bolnišnica Brežice oskrbuje približno 70.000 prebivalcev brežiške, krške in sevniške občine, zdravi pa tudi del prebivalcev sosednjih območij.

Tokrat objavljamo življenjsko zgodbo Silvestra Slaka, ki naj bil z védenjem o povojnih pobojih, ki so jih zagrešile nekdanje komunistične oblasti, zaznamovan že v otroštvu. Kot pričo pa naj bi ga bili poskušali likvidirati vedno in povsod.

Silvester Slak se je rodil 6. avgusta 1949 v Ljubljani in prva otroška leta preživel na Trojanah. Dve leti pred njegovim rojstvom mu je tedanja komunistična oblast pobila najprej njegove stare starše, potem pa so s poboji njegovih sorodnikov nadaljevali. »Pobili so mi vse živeče prednike. Nihče ni umrl naravne smrti. To je teroristično dejanje,« je prepričan Slak. Pravi, da očetovi starši na nagrobnih spomenikih niso imeli ne imena ne priimka. Slak dopušča možnost, da je mogoče preživel le najstarejši očetov brat Anton, ki je emigriral v Avstralijo, vendar skeptično dodaja, da je imela slovenska obveščevalna služba lovke tudi v tujini. Do pobojev namreč ni prihajalo samo po koncu vojne. »Kruta obračunavanja z nasprotniki so trajala vso zgodovino Socialistične federativne republike Jugoslavije in se nadaljevala tudi v »demokratični« Sloveniji, vendar na bolj prefinjene in prikrite načine,« opozarja Slak. Likvidatorji naj bi prihajali tako iz vrst navadnih delavcev kot zdravnikov in sodnikov ter na razne načine onemogočali in odstranjevali po njihovem mnenju sovražnike naroda.

Zaznamovani vse življenje

Narodu nevarni naj bi bila tudi Slak in njegova družina, in to zato, ker so bili priče povojnih pobojev. »Mene in mojo družino so napadali in ustrahovali vse življenje, kamor koli sem šel, da ne bi prišla resnica na dan,« pripoveduje Slak. »Leta 1955 smo se preselili z družino Slak-Štrajhar s Trojan v občino Piran, točneje v Sečovlje.«

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali se strinjate s tistimi, ki pravijo, da je Janeza Janšo po petindvajsetih letih v zapor spet spravil Milan Kučan?

Zadnji komentarji

Upanje, pravica in svoboda

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/714000MST_0337.jpg

Udeleženci četrtkovega shoda so se najprej zbrali na Kongresnem trgu, kjer so jih pričakali predstavniki Odbora 2014 z velikim zahvalnim napisom Janezu Janši za zasluge pri osamosvajanju Slovenije. (Foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/732821MST_0426.JPG

Množica zbranih je odšla po Wolfovi ulici na Prešernov trg, kjer je že maja letos potekal množični shod v podporo Majniški deklaraciji. Ob tem ni manjkalo dežnikov – pa ne samo zaradi občasnega rosenja. (Foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/459868MST_0498.JPG

V prvi vrsti pred stopniščem frančiškanske cerkve so se zvrstili govorci na prireditvi pa tudi Urška Bačovnik. Med govorci je bil tudi David Tasič, ki meni, da je Janša moral v zapor zaradi svojega prepričanja in ne zaradi nezakonitih dejanj. (Foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/715291MST_0593.JPG

Prišli so tudi gostje od drugod, med drugim nekdanji slovaški premier Mikuláš Dzurinda. Javnost je nagovoril tudi podpredsednik SDS in evropski poslanec Milan Zver, ki je spomnil, da je Miro Cerar nov obraz samo do naslednjih volitev. (Foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/725587MST_0631.JPG

Dvignjena kazalec in sredinec – pozdrav miru in svobodi. Demokracija ni ne leva ne desna, ampak je ena sama. Dr. Jože Pučnik bi dejal: Gre za Slovenijo. Zato tudi toliko slovenskih zastav na shodu. (Foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/186633MST_0636.JPG

Pogled na frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja in množico ob njej. Opaziti je bilo mogoče tudi transparente, ki predsedniku vrhovnega sodišča Branku Masleši sporočajo, da je bilo dovolj »tepihovanja«. (Foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/896110MST_0672.JPG

Med množico je bilo mogoče slišati vzklike »Kučana v zapor«. Sicer pa so se udeleženci aktivno odzivali na govore, ki so bili močno motivacijski. Zborovanje je bilo kljub močnim čustvom dostojanstveno in kulturno. (Foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/411172MST_0717.JPG

Opaziti je bilo mogoče tudi evropske zastave, kar ne preseneča, saj gre pri slovenski pomladi tudi za prizadevanje za evropsko Slovenijo. (Foto: Matic Štojs)