Osmi kongres Socialnih demokratov (SD) v Kočevju, ki so ga nekateri cinično poimenovali »kočevski zbor odposlancev«, je prinesel (ne)pričakovan preobrat na vrhu stranke. Dozdajšnjega predsednika SD Boruta Pahorja je nasledil Igor Lukšič.

Delegati, ki so se v soboto, 2. junija, zbrali v kočevski športni dvorani, so se tako odločili za premik stranke od sredine proti (skrajni) levici, kongres pa je s tem postal eden najbolj prelomnih v zgodovini stranke, sicer pravne naslednice Komunistične partije Slovenije oziroma Zveze komunistov Slovenije. Slednja je po letu 1990 kar nekajkrat zamenjala ime. Stranka demokratične prenove oziroma Socialdemokratska prenova se je namreč leta 1993 združila še z nekaterimi manjšimi strankami, kot sta Delavska stranka in Socialdemokratska unija, pridružil se ji je tudi del nekdanje Socialistične stranke Slovenije, naslednice SZDL. Takrat je vodenje stranke prevzel Janez Kocijančič, stranka pa se je imenovala Združena lista socialnih demokratov. Pred nekaj leti je ime skrajšala v Socialne demokrate, na mariborskem kongresu pred tremi leti pa je stranka dokončno dobila nov »rdeči« imidž.

Nove Čebine
Izbira Kočevja za tokratni kongres verjetno ni bila naključna. Neformalni gostitelj kongresa je bil poslanec in nekdanji kočevski župan Janko Veber, ki je tokrat nastopal tudi v vlogi predsednika volilne komisije, medtem ko je funkcijo vodje delovnega predsedstva kongresa zasedel politični veteran Miran Potrč. Ta se je lani poslovil od poslanske funkcije in je s kongresom umirjen odšel v politični pokoj, na kongresu pa ga je nekaj časa nadomeščala Andreja Črnak Meglič. Kongres pa je potekal samo dan pred slovesnostjo v Kočevskem Rogu, kjer so se spominjali žrtev komunističnih pomorov, zato je rdeča barva, razumljivo, marsikoga vznemirila. Sicer pa je v času kongresa krožilo precej komentarjev in govoric tako med delegati kot novinarji. Nekateri najbolj cinični so kongres SD primerjali s 14. kongresom ZKJ leta 1990 v Beogradu, ki ga je delegacija slovenskih komunistov zapustila (na predlog tedanjega predsednika ZKS-SDP Cirila Ribičiča), ob tem je Sonja Lokar potočila tudi nekaj solz. Očitno je razdeljenost na »pahorjance« in »nepahorjance« naredila svoje, zato je bilo mogoče pričakovati tudi kakšen incident. Drugi pa so menili, da je bil kočevski kongres dejansko ustanovni kongres nove komunistične partije, torej repriza dogajanja leta 1937 na Čebinah. Vsekakor na to lahko sklepamo iz dejstva, da se je prav v Kočevju zaključilo Pahorjevo petnajst let dolgo vodenje stranke, ki jo je prevzel leta 1997. Vsa pozornost na kongresu je bila – ne glede na statutarne spremembe in kongresno resolucijo za večjo navzočnost žensk v politiki – usmerjena predvsem v eno točko: volitve predsednika stranke, čeprav tudi razdelitev ostalih funkcij ni bila brez pomena. Od štirih kandidatov za predsednika stranke (Borut Pahor, Igor Lukšič, Patrick Vlačič, Zlatko Jenko) sta se v drugi krog uvrstila Pahor in Lukšič, slednji pa je nato v finišu po dolgotrajnem in napetem štetju glasov ugnal Pahorja. Za Lukšiča je namreč glasovalo 190 delegatov, za Pahorja pa 180.