Pogovarjali smo se s poslancem SDS in članom komisije DZ za človekove pravice Francem Breznikom, ki je komentiral najnovejše dogajanje v zvezi z razkrivanjem zločinov Udbe, predvsem pa nastop Milana Kučana na seji komisije.

Na zadnji seji komisije za peticije ter človekove pravice in enake možnosti ste želeli vprašati Milana Kučana tudi o akciji Jambor, s katero je Udba spremljala Borisa Pahorja. Kaj točno bi ga vprašali?

Vprašal bi ga, ali se zaveda, da ga je SDV obvestila tudi o tej akciji tako kot o mnogih med letoma 1970 in 1990 ter kakšna so bila njegova takratna ravnanja, da bi vse to preprečil. Ali se zaveda, da je vsaj dvajset let sodeloval v politiki, ki je vodila in izdajala ukaze za delo SDV, saj je bil kot član kolektivnega organa tudi naredbodajalec večine operacij slovenskega dela SDV? Ali se kot pravnik zaveda, kaj pomeni v mednarodnem kazenskem pravu izraz »zločini proti človečnosti« v smeri preganjanja in uničevanja posameznikov na podlagi kulturnega, verskega ali političnega prepričanja? Ob teh temeljnih vprašanjih, kot je vprašanje človečnosti, ne more biti relativizma in ne more biti izgovorov, da obstaja »več resnic«. Kolikor so operacije SDV, ki smo jih obravnavali na komisiji za peticije in človekove pravice, potekale v smeri preganjanja in likvidacij posameznikov na podlagi političnega prepričanja, pa akcija Jambor odpira novo poglavje odkrivanja kaznivih dejanj proti človečnosti, in sicer v smeri preganjanja posameznikov na podlagi drugačnega kulturnega delovanja in ustvarjanja. O tej akciji, ki je imela za cilj pasivizacijo delovanja Borisa Pahorja, so bili prav tako obveščeni Kučan, Marinc, Šetinc, Stanič in drugi.

Predstavljamo zanimivo pripoved domačina Franca Župana z Javorovice (vas na pogorju Gorjancev, v kateri je takrat živelo okoli sto ljudi) o »slavni bitki« na Javorovici 16. marca 1944, kjer je bil 4. bataljon Cankarjeve brigade praktično uničen.

»Partizansko osvobodilno gibanje bi mi bilo zagotovo všeč, če se ne bi za njim skrivalo toliko neznank, nasilja in trpljenja. Na začetku vojne so bila v naši hiši partizanom vrata na stežaj odprta. Najedli so se, pogreli in odpočili. Tudi v njihovo torbo je bil večkrat priložen priboljšek iz zadimljenega sušilnika. Že ob koncu leta 1941 in na začetku 1942, ko se je osvobodilno gibanje spreminjalo v revolucijo, smo začutili, da partizanom nismo (ne smemo biti) več všeč. Boj za oblast je storil svoje: namesto proti okupatorju je slovenska partija usmerila svoj boj proti lastnemu narodu. Temu nasilju pa se je precejšen del slovenskega naroda uprl na edini mogoč način – oborožitev in upor. Moja dva starejša brata povsem razumem, da sta se takrat vključila v vrste braniteljev pred komunizmom (domobrancev) in ne napadalcev svojega lastnega naroda (partizanov). Moji odločitvi je botrovala tudi usoda mojega tasta, ki ga je partizansko partijsko sodstvo obsodilo najprej na smrt, nato pa na 20 let zapora. Kako naj v takih okoliščinah pristopim h komunistom?!

»Obtožbo razumem kot kristalno jasen napad na demokratičen dialog in na nadlegovanje mojega osebnega miru iz pozicije moči,« je v zagovoru pred preiskovalno sodnico dejal Vasko Simoniti, osumljen razžalitve Komisije za preprečevanje korupcije.

Slovenija je kot Ukrajina, ali kot je nedavno zapisal spletni publicist Tomaž Štih: »Še preden je Janukovič s pomočjo represivnega aparata in z izdatno rusko podporo iz politične tekme izločil opozicijsko voditeljico Julijo Timošenko, smo v Sloveniji poslali policijo nad neposlušnega in domnevno pedofilskega poslanca Magajno.« Štih je opozoril, da je nadlegovanje političnih nasprotnikov z uporabo represivnega aparata do popolnosti izpilila nekdanja ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal (LDS). V postopkih pred njeno policijo so se namreč znašli skoraj vsi opozicijski voditelji, ki jih je njena politična opcija smatrala za nevarne režimu. »Ni pomembno, da so si preganjani programsko povsem tuji in tudi politično nimajo veliko skupnega: kot denimo Žiga Turk, Franc Kangler, Janez Šušteršič, Zmago Jelinčič, Janez Janša, Zvonko Černač, Vasko Simoniti, Bernard Brščič in France Cukjati. Pomembneje je tisto, kar jim je skupno: potencial ogroziti absolutno oblast levice in obstoječe razmerje sil v državi in da nihče izmed njih ne pripada 'pravim',« opozarja Štih.

Tej logiki sledijo tudi državne oziroma paradržavne institucije, kot so na primer Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), Računsko sodišče RS (RS) in Informacijski pooblaščenec (IP). In ker je levica s kratkimi presledki na oblasti že 60 let, je ohranila vzvode ter celo iste ljudi v represivnih organih iz obdobja totalitarnega sistema. Po zgledu Janukoviča pravno državo zlorablja za pregon politične opozicije. »Če k temu dodate reden odtok informacij v časopise, ki pripadajo tej isti politični opciji, in to v politično najbolj primernih trenutkih, je sestavljanka zložena,« je jasen Štih.

Evropska komisija je Sloveniji ustavila izplačilo 185 milijonov evrov kohezijskih sredstev iz iztekajočega se obdobja 2007−2013, namenjenih za ceste, vodovode in javne zgradbe, v letu 2014 je ogroženo črpanje skoraj milijarde evrov iz EU.

Evropska komisija je Slovenijo v dopisu z dne 6. marca 2014 seznanila, da je zaradi odkritih nepravilnosti in sistemskih napak zamrznila vsa izplačila, ki bi jih v prihodnjih mesecih za sofinanciranje projektov prejel slovenski proračun iz dveh operativnih programov, in sicer Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih programov in Operativnega programa razvoja okoljske in prometne infrastrukture. Na podlagi tega dopisa je ogrožena skoraj milijarda evrov, ki so planirani za črpanje v letu 2014.

Kaj je razlog za ustavitev plačil?

Za tako strog ukrep se je Evropska komisija odločila po reviziji, ki jo je v Sloveniji opravljala med 14. in 18. oktobrom 2013, in po pripravi osnutka revizijskega poročila, ki ga je izdala 15. januarja 2014. Evropska komisija je namreč revidirala posamezne projekte, ki so jih sicer pregledali že slovenski pristojni organi. Gre za projekte, ki so prejeli sredstva iz kohezijskega sklada in evropskega sklada za regionalni razvoj, ter njihove izdatke, prijavljene v letu 2012. Razloge za ustavitev plačil Evropske komisije lahko po naših podatkih strnemo v tri točke. Prva je ugotovitev komisije, da ima Slovenija diskriminatorno zakonodajo na področju nadzora nad gradbenimi projekti. Ta namreč določa, da mora biti tisti, ki izvaja nadzor nad gradbenimi projekti, član Inženirske zbornice Slovenije, kar je diskriminatorno do tujih ponudnikov teh storitev. Drugi očitek se nanaša na Urad RS za nadzor proračuna, ki deluje pod okriljem finančnega ministrstva. Temu namreč očitajo, da pri revizijah projektov ni znal izdelati takšnega vzorca upravičencev, ki bi omogočal odkrivanje nepravilnosti. Tretji očitek pa se nanaša na organ upravljanja evropskih sredstev, kar je bilo v zadnjih letih ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Očitajo mu, da jim ne deluje sistem nadzora (prvostopenjske kontrole), zato nastajajo nepravilnosti.

Veliko je dokazov, kako si totalitarna oblast podreja sodno vejo oblasti v izključno korist ideološkega enoumja.

Vrhunski pravni strokovnjak dr. Lovro Šturm je opozoril, da imamo v Sloveniji še vedno sodno vejo oblasti, ki se v bistvu ne razlikuje od pretekle jugoslovansko-sovjetske prakse, še posebno na kazenskopravnem področju. Spomnil nas je tudi na besede predsednika goriškega okrožnega sodišča Borisa Sartorija (Žnidaršiča?) v letu 1950 o vlogi pravosodja: »Pravosodna funkcija kot del enotne ljudske oblasti je zelo pomembna v prehodni dobi iz kapitalizma v socializem, to je v dobi diktature proletariata, ko je naperjena OST SILE DRŽAVNE OBLASTI PROTI TISTIM ELEMENTOM, KI SKUŠAJO PREPREČITI ALI OVIRATI NAŠ RAZVOJ V SOCIALIZEM … Sodišča so tudi eden od organov ljudske oblasti, ki zadajajo udarce po liniji kazenskega sodstva izkoriščevalskim elementom in škodljivcem vseh vrst …« Naša sodišča so torej a priori naperjena proti vsem tistim, ki drugače razmišljajo od komunistov, to se pravi proti vsem demokratom različnih pogledov, ki niso v skladu z zločinsko ideologijo znanih socializmov. Nedvomno te besede tudi danes upošteva večina »uglednih« sodnikov in tožilcev v poosamosvojitveni Sloveniji, kjer je vsakdo kriv že na podlagi »nepravilne« politične opredelitve.

»Osemnajstega avgusta 1993 je na ljubljanskem letališču pristalo letalo Adrie, na katerem je bil med drugimi potniki tudi človek z lažnimi dokumenti. Njegovo pravo ime je bilo Radenko Radojčić, nekoč arhivar v CK ZKH in med letoma 1988 in 1992 pomemben sodelavec, agent in nato funkcionar varnostne službe JLA na področju propagandne aktivnosti s kodnim imenom Ljudevit, član posebne skupine Opera, med drugim udeleženec akcije Labrador, s katero je Beograd skušal zrušiti politično vodstvo Republike Hrvaške.
Na letališču v Ljubljani ga je pričakal vodja obveščevalnega oddelka ministrstva za obrambo Tone Peinkiher, enako kot Radojčić človek z dvojnim življenjem. Pri nekdanji Udbi, zakrinkani v kriminalistično policijo, je bil tajni sodelavec pod imenom Taksist. Radojčića je nastanil v službenem stanovanju ministrstva na Rojčevi ulici v Ljubljani, v katerem je ostal do 15. marca 1994. Peinkiherju je izročil 120 mikrofilmov iz arhiva jugoslovanske vojaške varnostne službe (v nadaljevanju KOS). Peinkiher o bivanju Radojčiča, stikih z njim in prijetih mikrofilmih ni obvestil svojih nadrejenih.
Peinkiher je sredi septembra 1993 Radojčiču povedal, da se sestaja z Milanom Kučanom ter novinarji Mladine, in mu naročil, naj pripravi načrt za odstranitev ministra za obrambo Janeza Janše. Radojčič je privolil in nastal je načrt, katerega uresničitev je v Sloveniji že 20 let znana kot afera Depala vas.«
(Janez Janša je v dopolnjeni knjigi Okopi razkril, kako je tranzicijska levica pod vodstvom Milana Kučana za obračun z njim angažirala nekdanjega agenta KOS.)

Prof. dr. Andrej Umek se je rodil leta 1938 v Ljubljani. Študij gradbeništva − vključno z diplomo in magisterijem − je opravil na Univerzi v Ljubljani, doktorski študij pa leta 1973 v ZDA na Illinois Institute of Technology. Deloval je na različnih raziskovalnih institucijah v Nemčiji in Švici, na Univerzi v Mariboru pa je bil od leta 1976 redni profesor in tri mandate tudi prorektor. V politiko se je vključil 1989 kot član Slovenske demokratične zveze in Demosa. Kasneje se je pridružil Slovenskim krščanskim demokratom, bil podpredsednik in član izvršilnega odbora SKD. Po združitvi s Slovensko ljudsko stranko je bil dvakrat član izvršilnega odbora SLS. Je član mestnega odbora SLS Ljubljana. Dvakrat je opravljal funkcijo ministra: prvič za znanost in tehnologijo (1996−1997), drugič za okolje in prostor (2000). Je vidni član predsedstva Zbora za republiko.

Gospod Umek, pri Zboru za republiko ste se v četrtek odzvali na zaplete z imenovanjem senata t. i. protikorupcijske komisije. Kako gledate na to, da je bil novi predsednik KPK Boris Štefanec do imenovanja na to funkcijo član vladajoče PS?

Ne moti me to, da je bil g. Štefanec član ene od političnih strank, izrazito pa me moti postopek, ki je vodil do njegovega imenovanja. Ta ni bil voden v skladu z demokratičnimi normami. S tem ko je izbirna komisija predsedniku države predlagala samo enega kandidata, je dejansko že opravila imenovanje. S tem si je vzela pravico, ki je nima ne po veljavni zakonodaji ne po temeljnih demokratičnih načelih. Zgrožen sem tudi nad dejstvom, da predsednik republike nedemokratičnega ravnanja komisije ni zaznal, ni je razpustil in njenega predloga zavrgel. Zaradi takega ravnanja izbirne komisije in predsednika države ocenjujem, da je imenovanje g. Štefanca nelegitimno.

Februarja je izšlo tretje Poglobljeno poročilo Evropske komisije o gospodarskem stanju v Sloveniji. Poročilo je posebej usmerjeno k zadolženosti slovenskega gospodarstva, sanaciji bank, h krepitvi konkurenčne sposobnosti slovenskih podjetij in k strukturnim reformam javnega sektorja. Poročilo za leto 2014 napoveduje umiritev upadanja gospodarske aktivnosti (-0,1odstotka).

Ob tem je Generalni direktorat za gospodarske in finančne zadeve pri Evropski komisiji izdal oceno o makroekonomskih neravnovesjih za Slovenijo za leto 2014. Avtorji ocene ugotavljajo čezmerna neravnovesja v slovenskem gospodarstvu in obstoj resnih tveganj, ki izhajajo iz slabega upravljanja podjetij (nizka konkurenčnost ob visoki zadolženosti) in iz (pre)močne vpetosti države v gospodarstvo. Pred kratkim je izšla tudi Pomladanska napoved gospodarskih gibanj, v kateri Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) za leto 2014 napoveduje dvig gospodarskega ustvarjanja za 0,5 odstotka. Napovedi Umarja so v primerjavi z ocenami iz Bruslja precej bolj optimistične.

Zadolženost gospodarstva

Po podatkih Evropskega statističnega urada (Eurostat) so slovenska podjetja iz nefinančnega sektorja v povprečju najbolj zadolžena glede na ustvarjeni dobiček od podjetij iz vseh držav članic evrskega območja. Za en evro ustvarjenega čistega dobička imajo v povprečju najetega 17,2 evra dolga (glej tabelo).

Predsednik SDS Janez Janša je v ponedeljek, 17. marca, v prostorih ljubljanske knjigarne Konzorcij skupaj z urednikom Tinetom Logarjem predstavil novo in dopolnjeno izdajo knjige Okopi, ki je prvič izšla leta 1994, kmalu po aferi Depala vas.

Zanimiv je časovni kontekst predstavitve nove izdaje Okopov, ki jih je tako kot Premike izdala založba Mladinska knjiga. V soboto je namreč Janša skupaj s strankarskimi kolegi predstavil alternativni vladni program, v torek pa je sodeloval še na predstavitvi zbornika Vojna za Slovenijo, ki na neki način nadaljuje tematiko Bele knjige slovenske osamosvojitve. Obe predstavitvi pa sta bili praktično tik pred dnevom D v zadevi Patria. Na predstavitvi Okopov je urednik Tine Logar pojasnil, da ima druga izdaja Okopov s podnaslovom Pot slovenske države 1991−1994 dodano novo poglavje 9a s šestnajstimi dokumenti po kronološkem redu. Knjiga je v primerjavi s prvo izdajo obsežnejša za 143 strani.

Mar res zarota?

Prvi izid knjige Okopi, ki predstavlja neke vrste nadaljevanje knjige Premiki (po njej je nato dobila ime zbirka, v kateri so izšli tudi mnogi prevodi znanih del s področja vrednotenja polpretekle zgodovine doma in po svetu, do svojega odhoda v aktivno politiko pa jo je urejal Aleksander Zorn, član intelektualnega kroga nedavno bankrotirane Nove revije), se časovno in vsebinsko ujema še z dvema knjigama. Prva je Kučanov klan, v kateri avtor Danilo Slivnik prav tako opisuje delovanje udbomafije in omenja tudi razvpito zasliševanje direktorja Adita Borisa Platovška. Druga pa je Egiptovski lonci mesa, zbirka esejev Draga Jančarja, ki v naslovnem eseju lucidno presoja tedanje družbene in politične razmere v državi, ko se je ta po osamosvojitvi znašla v prvi in najbolj težavni etapi tranzicije. Tedaj se je namreč prvič jasno pokazalo, kje so bile najšibkejše točke Demosove vlade pa tudi posledice odsotnosti lustracije.

Strokovni svet SDS je pripravil celovit in obsežen alternativni vladni program z načrti za uresničitev, pri katerem je sodelovalo več sto članov in nečlanov stranke. Program temelji na akcijskem programu Evropske ljudske stranke, sprejetem na kongresu v Dublinu, in na oceni stanja v državi.

Slovenska demokratska stranka (SDS) je minulo soboto predstavila alternativni vladni program, ki ga je pripravil Strokovni svet SDS. Predsednik SDS Janez Janša je uvodoma poudaril, da živimo v državi in okolju, kjer tranzicija ni končana, ponekod pa sploh ni uspela, zato je treba najprej razložiti nekatere pojme, za katere v normalnih okoljih natančno vedo, kaj pomenijo. Dejal je še, da alternativni vladni program, ki ga je pripravila SDS tudi na podlagi ocene stanja, ki jo je sprejel Strokovni svet SDS, ne pomeni kritike vlade Alenke Bratušek, da pa je ta vlada prva v samostojni državi, ki ima na voljo vse instrumente za spopad s krizo. Maja lani je namreč državni zbor, tudi s podporo poslancev SDS, spremenil ustavo, v katero je zapisano zlato fiskalno pravilo, ki vladi nalaga odgovornost za takojšen začetek uravnoteženja vseh proračunov in vseh javnih blagajn. Po drugi strani pa je državni zbor sprejel spremembo ustave, ki onemogoča referendumsko blokado ukrepov fiskalne narave, ki so nujno potrebni za spopad s krizo. Tega instrumenta nobena vlada, »niti naša v preteklem mandatu niti Pahorjeva vlada ni imela,« je dejal Janša. Ob tem je spomnil na blokade v letu 2012 z ogrožanjem vseh protikriznih ukrepov, ki jih je takrat sprejemala vladna koalicija pod vodstvom SDS. »Od maja lani teh težav ni več. Sami pa lahko ugotovite, koliko je te instrumente vlada dejansko uporabila,« je dodal predsednik SDS, nekdanji predsednik vlade in nekdanji predsedujoči Svetu EU.

Škandalozno poročilo

Po skoraj letu dni je Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), ki jo (še vedno) vodi Goran Klemenčič, objavila del ugotovitev pri preverjanju podeljevanja poceni letalskih vozovnic družbe Adria Airways. KPK, ki je z objavo poročila zelo zavlačevala in to prelagala iz meseca v mesec, je »ugotovila«, da je za to, da je letalske vozovnice v letih 2010 in 2011 poceni kupoval Gregor Virant, predsednik Državljanske liste (DL) in minister za notranje zadeve, kriva nekdanja uprava Adrie Airways, ki je to dovoljevala. S tem naj bi bila po mnenju KPK kršila dolžno ravnanje skrbnega in vestnega gospodarja.

Kakšna dvoličnost!

Med tistimi, ki so kupovali poceni letalske vozovnice, je bila tudi družina Gregorja Viranta in Virant osebno. Pri tem so v KPK zapisali, da »je brez dvoma ugotovljeno«, da za odobritev teh ugodnosti ni posredoval Virant osebno, ampak je za družinsko potovanje Virantovih cenejše vozovnice na podlagi dogovora z ministrovo ženo Natašo Brejc Virant uredila njihova znanka M. B., prijateljica takratnega komercialnega direktorja Adrie Airways Tomaža Kostanjška. Tako je KPK pod Klemenčičevim vodstvom v celoti sprejela Virantovo trditev, da za velike popuste pri nakupu letalskih vozovnic, s katerimi naj bi bil sam in družina prihranili več tisoč evrov (po nekaterih podatkih celo do 10 tisoč), ni vedel. Krivi so torej družinska prijateljica, podjetje Adria Airways in njen komercialni direktor Kostanjšek pa tudi Virantova žena, ki naj bi bila izrabila skupno prijateljstvo. Na objavo delnega poročila KPK se je odzval tudi Virant in dejal, da je KPK korektno ugotovila, da ni ničesar kršil in na nikogar vplival, »govorice, da naj bi vozovnice pri Adrii ceneje dobil prek vez«, pa je označil za obrekovanje.

Režiser grozljivke Sirota in akcijskega trilerja Neznanec Jaume Collet-Serra nas popelje na dolgotrajni let čez Atlantik, kjer je na letalu tudi zvezni šerif Bill Marks.

Mednarodni zvezdnik akcijskih filmov Liam Neeson igra Billa Marksa – zveznega šerifa na poletih – v napetem trilerju, ki se odvija na 65 tisoč kilometrih višine. Med čezoceanskim poletom iz New Yorka v London Marks prejme vrsto skrivnostnih SMS-sporočil, v katerih od njega zahtevajo, naj letalsko družbo prepriča, da na točno določen bančni račun nakaže 150 milijonov dolarjev. Dokler denarja ni na računu, bodo vsakih 20 minut ubili enega potnika.

Igra mačke z mišjo

Marksa pestijo osebne težave, ki so iz njega iztisnile zadnjo kapljico želje, da bi se v skladu s svojim delom šel junaka; na svojo pomembno nalogo je začel gledati kot na pisarniško delo visoko nad oblaki. Toda nov dan v tej »pisarni« postane kriza, polna tveganja, in kmalu po vzletu se Marksov svet obrne na glavo. Obdaja ga le nekaj oseb, ki se sprva zdijo vredne zaupanja – med njimi sopotnica Jen Summers –, in šerif se mora zateči k slehernem odtenku znanja, ki si ga je bil nabral med urjenjem, da razkrije morilca na krovu letala. Pregon se sprevrže v napeto igro mačke z mišjo, pri kateri na nitki visijo življenja več sto potnikov.

Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali si boste na televiziji cenzurirani film Maska demokracije ogledali v kinematografih?

Zadnji komentarji

Maske Demokracije

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/590363MST_1376.jpg

Vabilo na ogled filma Maska demokracije – filma, ki so ga na Planet TV spravili v »bunker«. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/233636MST_1395.jpg

V kinu Komuna je bilo mogoče videti precej znanih obrazov, tudi iz sveta politike. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/946078MST_1403.jpg

V prvi vrsti je bilo mogoče opaziti zgodovinarko dr. Andrejo Valič Zver, direktorico SCNR. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/882857MST_1429.jpg

Uvodna beseda je pripadla dr. Vasku Simonitiju, zgodovinarju in nekdanjemu ministru za kulturo. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/475241MST_1434.jpg

Pogled na kinodvorano z druge smeri – le redki sedeži so ostali prazni. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/441416MST_1440.jpg

Film se začenja – po ogledu bo jasno, zakaj ga niso predvajali na Planet TV … (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/866745MST_1455.jpg

Režiser filma Igor Prodnik, nekdanji direktor Vibe filma, ki so ga odslovili iz političnih razlogov. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/181710MST_1463.jpg

Med gledalci je bil tudi predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in nekdanji obrambni minister Aleš Hojs. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/362003MST_1493.jpg

Po ogledu filma se je občinstvo nekaj časa zadržalo v avli kinodvorane. (foto: Matic Štojs)