Pasica
Pasica

Če še tako obračamo in vrtimo statistične podatke, ministrstvo ne more skriti dejstva, da je brezposelnih, tudi mladih, iz leta v leto več. Četa registriranih brezposelnih v Sloveniji po zadnjih podatkih šteje skoraj 130.000 ljudi.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je ob prvem letu mandata ministrice Anje Kopač Mrak pripravilo poročilo, v katerem pišejo, da so v tem času v okviru svojih zmožnosti uspešno zagotavljali socialno varnost državljank in državljanov in ohranili sredstva za zagotavljanje socialne varnosti. Sredstva za to naj bi se v prihodnje celo povečala. Kot so zapisali na pristojnem ministrstvu, naj bi bilo spopadanje z brezposelnostjo ključno področje v prvem letu mandata, obljubljajo pa, da bo tako tudi v prihodnje. A kaj ko je smernice laže zapisati kot jih potem realizirati. Na ministrstvu se sicer zavedajo, da so predvsem ukrepi, ki bi oživili gospodarstvo in ustvarili ugodnejše podjetniško okolje, ključni za reševanje brezposelnosti in odpiranje novih, kvalitetnih delovnih mest. »Spodbujanje pogojev za gospodarsko aktivnost, še posebej tisto z visoko dodano vrednostjo, je temelj za nadaljnji razvoj in za nova delovna mesta, posledično pa tudi za zmanjšanje brezposelnosti,« pišejo na ministrstvu in dodajajo, da delovnih mest kot institucija sicer ne morejo ustvarjati. Kot kaže, obstaja zavedanje, da se z različnimi ukrepi in spodbudami lahko zvišujejo zaposlitvene možnosti brezposelnih. A kakšne so te spodbude? Zadostne?

Varljiva interpretacija

Statistični podatki so lahko močno varljiv kazalnik in ponujajo precej možnosti za interpretacijo pa tudi manipulacijo. Na ministrstvu zatrjujejo, da se je v lanskem letu ne glede na visoko število brezposelnih ob koncu leta zaposlilo 65.054 brezposelnih, kar naj bi bilo več kot kadarkoli v zadnjih letih. »Več brezposelnih oseb se je nazadnje zaposlilo v letu 1994 – 75.528,« pravijo na ministrstvu in dodajo, da se je v prvih mesecih letošnjega leta zaposlilo 10,8 odstotka brezposelnih več kot v istem lanskem obdobju. To je pogled skozi rožnata očala in tipičen primer, kako je lahko statistika varljiva in javnosti predstavljena na sprejemljivejši način. Med drugim pa v mesečnem poročilu Zavoda RS za zaposlovanje piše, da je bilo ob koncu februarja 2014 število registriranih brezposelnih oseb 129.764, kar naj bi bilo za 0,1 odstotka manj kot januarja 2014, vendar je bila v primerjavi s februarjem 2013 brezposelnost še vedno večja za 4,6 odstotka. V prvih dveh mesecih letošnjega leta naj bi bile na zavodu v povprečju prijavljene 129.804 brezposelne osebe, kar je za 4,5 odstotka več kot v primerljivem obdobju leta 2013. V zadnjem letu se je torej ne glede na prizadevanja ministrstva registrirana brezposelnost še povečala ne glede na to, naj bi se v prvih dveh mesecih iz evidence odjavilo skupaj 10,8 odstotka več brezposelnih oseb kot v primerljivem obdobju lani.

»Za izrek oprostilne sodbe je več ključnih argumentov pravne narave. /…/ V tem procesu niso na preizkušnji samo obdolženci, ampak tudi druga stran. Tista, ki bo sprejela odločitev. Ne samo konkretni senat višjega sodišča, v simbolnem in v stvarnem pomenu gre za delovanje pravne države, na kar so opozorili znani slovenski pravniki Klemen Jaklič, Aleksander Čeferin in Matej Avbelj. Če bi prišlo do potrditve obsodilne sodbe in bi kasnejše instance, v kar sem še vedno trdno prepričan, potem dejansko razveljavile to sodbo, bi bilo to zelo obremenjujoče ne samo za višje sodišče, ampak za celotno slovensko pravosodje. Zelo težko bi se izmaknilo očitku ne samo o pravni zmoti, ampak tudi o pristranosti sojenja. Vmesna varianta, ki bi bila tudi mogoča, da bi sodišče razveljavilo prvostopenjsko sodbo in bi vrnilo zadevo Patra v vnovično sojenje na okrajno sodišče, pa bi bila po mojem prepričanju skrajno nedopusten manever. V tem primeru bi lahko višjemu sodišču namenili še celo veliko hujši očitek, kajti zadeva bi v nadaljnjih postopkih zastarala in ne bi prišlo do težko pričakovanega pravnega epiloga. Zadeva Patria namreč avgusta leta 2015 zastara ...«

(Nekdanji predsednik ustavnega sodišča dr. Lovro Šturm je v intervjuju za našo revijo govoril o procesu Patria, morebitni sporni razsodbi in pravni državi.)

Na ljubljanskem višjem sodišču je prejšnjo sredo potekala javna seja višjega sodišča v zadevi Patria. Sejo je vodil predsednik senata Milan Štrukelj, članici pa sta bili sodnica poročevalka Mateja Lužovec in Silvana Vrebac Arifin. Predsednik senata je že na začetku seje pojasnil, da odločitve še ne bodo sprejeli, ker je zadeva zelo obsežna. Hkrati je dodal, da se bodo 30-dnevnega instrukcijskega roka sicer skušali držati, a da se glede na obsežnost in zapletenost zadeve lahko zgodi, da bodo potrebovali dalj časa. Tako se lahko zgodi, da bo razsodba višjega sodišča znana tik pred evropskimi volitvami, ki bodo 25. maja letos …

Še pomnite, kako so »posvečeni filmarji« z ministrom za kulturo Urošem Grilcem na čelu trdili, da je bilo imenovanje Igorja Prodnika na mesto direktorja Vibe filma nezakonito? »Primer« so predali celo upravnemu sodišču, a so tožbo izgubili.

Upravno sodišče je zavrnilo tožbi producenta Radovana Mišiča in Igorja Berginca, nekdanjega pomočnika direktorja Vibe filma, s katero sta na pobudo Filmske iniciative ali po nekaterih informacijah celo na pobudo ministra za kulturo izpodbijala odločitev ministrstva za kulturo o imenovanju Igorja Prodnika na mesto direktorja Vibe filma kot nezakonito s trditvami, da Igor Prodnik ne izpolnjuje vseh pogojev za mesto direktorja Vibe filma. Upravno sodišče je v obeh primerih zavrnilo vse navedbe v tožbah in ugotovilo, da je bilo imenovanje Igorja Prodnika v celoti zakonito. Izpostaviti pa je treba, da je ministrstvo za kulturo pod vodstvom sedanjega ministra Uroša Grilca popolnoma ignoriralo postopek pred upravnim sodiščem. Utemeljeno je mogoče sklepati, da je to storilo z namenom, da bi upravno sodišče razveljavilo imenovanje Prodnika, na mesto direktorja pa bi lahko imenovali svojega človeka. Ravnanje državnega organa, ki ignorira sodne spore, v katerih je samo udeleženo, je nedopustno, s tem pa se tudi znova kaže že kar pregovorna samovolja ministra za kulturo.

Evropa in še posebej EU je v veliki meri prostor miru in vsaj relativnega napredka, pa si nekateri narodi, ki brez lastne države živijo v njenem osrčju, kljub temu prizadevajo, da bi postali nacija in samostojen subjekt v mednarodni skupnosti.

Katalonci bi radi na referendumu odločali, ali naj se odcepijo od demokratične Španije, Škoti pa o tem, ali še naprej ostanejo del Združenega kraljestva ali ne. Tudi širše na planetu Zemlja danes obstaja veliko narodov, ki so veliko večji od slovenskega, pa nimajo lastne države, čeprav si jo z nekaj izjemami praviloma vsi želijo. Slovenci smo si pravico do lastne države izbojevali pred kratkim.

V zgodovini vsakega državotvornega naroda obstaja točno določen čas, ki je omogočil, da je neki narod postal suveren, sam svoj gospodar. Takšen čas, običajno vezan na dogodke, ki so omogočili osamosvojitev in postavitev na svetovni zemljevid oziroma mednarodno priznanje, narodi častijo kot nekaj »svetega«, mu posvečajo državne praznike, po njem in dogodkih iz njega poimenujejo mesta, trge, ulice ali odlikovanja. Takšen čas veže nase pozitiven odnos večine državljanov oziroma pripadnikov naroda. Takšen čas predstavlja vrednotno središče naroda. Za nas, Slovence, je to čas osamosvajanja. Znotraj tega časa, ki se v svoji zgodovinski končnici razteza od leta 1987 do leta 1992, posebej izstopajo dnevi vojne za Slovenijo. To so bili tedni, dnevi in ure v juniju in juliju 1991, ko je bilo vse na kocki. Samostojna in evropska prihodnost Slovencev, demokratična ureditev, naša vera in postave, blaginja in naša življenja. To so bili dnevi, ko se je − maja 1990 razoroženi − narod znova postavil za svoje pravice, razglasil samostojno Slovenijo in se uprl agresiji JLA.

V tistih dneh je nekaj odstotkov Slovencev, ki so ob množični podpori naroda prijeli za vsako razpoložljivo orožje in se skupaj s civilno obrambo zoperstavili 5. tehnično najmočnejši vojski v Evropi, s svojim pogumom doseglo nemogoče in izpisalo končno dejanje prehoda slovenskega naroda v nacijo. Pogum Slovencev je takrat občudoval ves svet. Predstavniki najmočnejših držav na svetu, ki so še nekaj dni pred vojno trdili, da nas ne bodo nikoli priznali, so zaradi našega poguma spremenili svoje stališče. Svetovni tisk je v nekaj dneh spremenil odnos do Slovenije in prestopil na našo stran. Ameriška visokonakladna revija People je svojemu zapisu o vojni za Slovenijo dala naslov: »Miš, ki je zarjovela«. Slovenci po svetu so kot eden stopili na ulice metropol, zasuli vlade s pismi in pozivi ter podprli boj svoje domovine proti Goljatu. Kljub nasprotovanjem osamosvojitvi v delu leve politike je bil narod enoten. Enoten kot še nikoli prej in zelo pogumen. To so bile »the finest hours«, svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.

Dr. Lovro Šturm velja za eno največjih pravnih avtoritet v Sloveniji. Dolga leta je predaval na Pravni fakulteti v Ljubljani. Bil je ustavni sodnik, predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, minister za šolstvo in šport in v prejšnjem mandatu minister za pravosodje. Sodeloval je pri ustanavljanju in začetku rednega delovanja Fakultete za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu v Ljubljani. Je predsednik sveta Zbora za republiko. Šturm je avtor številnih znanstvenih člankov in knjig.

 

Gospod Šturm, na ljubljanskem višjem sodišču je v sredo potekala javna seja višjega sodišča v zadevi Patria. Predsednik senata višjega sodišča Milan Štrukelj je že na začetku seje dejal, da odločitve še ne bo, ker je zadeva zelo obsežna. Hkrati je pojasnil, da se bodo skušali držati 30-dnevnega instrukcijskega roka, a da se glede na obsežnost in zapletenost zadeve lahko zgodi, da bodo potrebovali dalj časa. Očitno je, da bomo morali na končno razsodbo čakati še nekaj časa.

Vse tako kaže. Temu ni kaj dodati …

Po drugi strani pa je predsednik SDS Janez Janša pričakoval, da bo višje sodišče že sprejelo odločitev. Kot je dejal, pa se bo odločitev očitno zavlekla in bodo sodbo skušali čim bolj približati evropskim volitvam. To bo po Janševih besedah že tretjič, da se bo postopek v zadevi Patria približal volilnim opravilom, kar je po njegovem mnenju dodaten znak, da gre že od samega začetka za politični proces …

Težko komentiram. Ker sam pričakujem oprostilno sodbo, bo to morda celo koristilo opoziciji.

Ali javna seja višjega sodišča, na kateri so prisluhnili tudi argumentom obrambe, lahko pomeni, da v nasprotju s sodnico na prvi stopnji Barbaro Klajnšek, ki je bila očitno politično pristranska, lahko pričakujemo bolj pošteno razsodbo? Kot je bilo razumeti predsednika senata, je bilo to, da je bila seja v sredo javna, skoraj izjema.

No, javna seja se razpiše, če jo zahtevajo stranke. Ni pa javna seja isto kot javna obravnava.

Že prejšnji teden ste dejali, da pričakujete oprostilno sodbo.

Minilo je prvo leto vlade, ki naj bi bo besedah njene predsednice obrnila letalo v pravo smer in ga rešila pred strmoglavljenjem. Pomemben, morda celo njen najvplivnejši del sestavlja ekipa Lukšičevih ministrov, za katere običajen človek potrebuje kar nekaj časa, da jih našteje. Morda zato, ker se ne želijo pretirano izpostavljati, saj pokrivajo “občutljiva” področja, med katerimi sta šolstvo in delo. Ministra za izobraževanje Jerneja Pikala si bomo zapomnili kot ministra, ki vztrajno ponavlja mantro umirjanja šolskega prostora. Po kakšnem drugem dejanju za zdaj še ne pa tudi v prihodnje bo verjetno ostalo tako, saj se ne ve, kdaj bodo volitve. Biti tiho, dajati denar vse povprek brez analiz – da je le šolski prostor “umirjen” – je taktika kupovanja tišine. Država SD nikoli ni pomenila nič drugega kot orodje za ohranjanje večne oblasti, do nje pa se pride tudi s t. i. spontanimi upori in z glasnim Štrukljevim sindikatom. Pa si oglejmo nekaj skritih dosežkov ministra Pikala v zadnjem letu.

Sporno kadrovanje Po zelo jasni formulaciji ni važno, kaj znaš, važno, da si naš, ki jo je uporabila tudi predsednica vlade, se je začelo njegovo kadrovanje. V njegovi ekipi so strogo zvesti člani SD, četudi večina med njimi ni nikoli videla šole kot učitelji, ravnatelji, strokovnjaki. To se je lepo pokazalo pri uradniškem svetu, ki je med vsemi njegovimi izbranci potrdil le enega, kar se ni zgodilo nikoli v zgodovini samostojne Slovenije. Si predstavljate, kakšen vik in krik bi bil, če bi takšne “strokovnjake” predlagal minister SDS? Šlo je celo dlje: njegov generalni direktor za investicije Mitja Valič – prej zaposlen v Jankovićevem Mercatorju – je bil v Makedoniji obsojen na dve leti zapora. Europol je za njim izdal mednarodno tiralico, a ker Slovenija ne sme izročati svojih državljanov državam zunaj EU, je Valič na varnem. Po pravnomočni obsodbi ga je minister sicer hitro umaknil z direktorskega mesta na drugo mesto na ministrstvu.

V Sloveniji so elementi totalitarizma še vedno živi. Udbomafija kot naslednica komunistične partije obračunava s političnimi nasprotniki s psihičnim terorjem in na ta način že trideset let poskuša onemogočiti Janeza Janšo.

Komunistični sistem je od državljanov zahteval popolno lojalnost in slepo podrejenost. Razmišljanja z lastno glavo in svobode govora ni priznaval. Še več, komunistična partija (KP), ki je nadzirala in krojila tako javno kot zasebno življenje, ni izbirala sredstev za utišanje nasprotnikov. Že v času Lenina je bila znana metoda zastraševanja množice ta, da so žrtvovali enega, da so utišali druge. Zastraševanja, pregoni in umori so se začeli takoj po 2. svetovni vojni in so trajali vse do razpada Jugoslavije. Likvidacije, vohunjenje, zapiranje na Goli otok in najrazličnejša kriminalna dejanja so bili v rokah Udbe, tajne policije, ki ni izbirala sredstev pri dosegu enega in edinega cilja: zaščititi KP ne glede na ceno.

Čeprav je Udba uradno razpuščena, komunizem pa razglašen za totalitarni sistem in s tem prepovedan, saj je postavljen ob bok nacizmu in fašizmu, so metode »udbovske šole« še vedno žive, vodilni v nekdanji KP pa še vedno aktivno posegajo v delovanje države. Slovenije ne vodi vlada, ampak vladajo ljudje iz ozadja, tisti, ki so vladali že v času komunistične Jugoslavije, tisti, ki bodo naredili vse, da ne izgubijo pridobljenega statusa in komunističnih privilegijev. In ti akterji imajo že trideset let isti cilj: odstranitev Janeza Janše iz političnega življenja.

Od disidenta do obrambnega ministra

Verjetno v Sloveniji ni človeka, ki bi bil deležen toliko podtikanj, kot jih je deležen predsednik SDS Janez Janša. Obračun z njim se je začel že leta 1983, ko je objavljal članke o neenakopravnosti jezikov, saj se je pri vojaškem pouku in poveljevanju uporabljala le srbohrvaščina, in članke o nujni prenovi Jugoslovanske ljudske armade (JLA). V letih 1987 in 1988 je bilo proti njemu sproženih 23 različnih ukrepov (prisluškovanja, tajna preiskava stanovanja, nadzor, odvzem potnega lista itd.), vrhunec obračuna pa je predstavljalo leto 1988, ko je Udba aretirala četverico − Janšo, Borštnerja, Tasića in Zavrla. Sodili so jim na vojaškem sodišču zaradi izdaje vojaške skrivnosti. Proces JBTZ je pomenil prelomnico v slovenski zavesti. Sprožil se je močan odziv javnosti, ki je pospešil zahteve za demokratizacijo slovenske družbe.

Pogovarjali smo se z glasbenikom Giannijem Rijavcem, v osemdesetih in devetdesetih letih pevcem legendarne skupine Big Ben. V zadnjih letih je znan predvsem kot promotor mirovne pobude Beli golob in vodi tudi fundacijo z istim imenom.

Večina Slovencev vas pozna po glasbenem delovanju – v osemdesetih in devetdesetih letih ste nastopali z vokalno skupino Big Ben Hit Quartet in popskupino Big Ben. Je na vašo glasbeno pot vplivalo tudi družinsko okolje?

Drži. Izhajam iz kulturno-prosvetne družine. Že moj praded je bil organist v cerkvi, prav tako ded, ki je bil tudi učitelj, moja mama učiteljica ... V naši družini se je vedno pelo, bili smo pobudniki zborovskega petja na vasi, v Trnovem na Goriškem. V naši hiši je bil ustanovljen tudi pevski zbor, ki ga je vodil moj ded Vladimir Peršič. Nato je zbor vodila moja teta in nazadnje jaz. Pri nas doma je še vedno star klavir Petrof, še tisti pravi, rezljan s svečniki. Tako sem igral klavir, še preden sem začel pisati. S prvim razredom osnovne šole pa sem šel v prvi razred glasbene šole. Takrat še nisem znal pisati po nareku. Učitelj na glasbeni šoli je bil Danilo Čadež, mož moje tete, tudi član legendarne zasedbe Slovenskega okteta in urednik za zborovsko glasbo na ljubljanskem radiu. Zato so mi potem sošolci delali zapiske ...

Plečnikova Ljubljana je razglašena za spomenik državnega pomena, vendar smo pri nas še zelo daleč od tega, da bi jo temu primerno znali tudi varovati. Nekaj izbranih fotografij kaže, v kakšnem stanju je naš kulturni ponos.

Očitno to nikogar od mestnih oblastnikov ne moti in tudi župan Janković kot papagaj še kar naprej ponavlja, da je Ljubljana najlepše mesto, mestni arhitekt pa najboljši.

Primeri skrunitve

Manjši park ob kliničnem centru, ki ga je leta 1933 uredil Plečnik, je že nekaj mesecev brez poprsja zdravnika Eda Šlajmerja. Njegov avtor je bil kipar Zdenko Kalin (slika 1). Gre le za eno, danes že običajnih kraj brona v naši prestolnici, ki so se začele z uničenjem Goršetovega kipa nad vhodom v kopališče Ilirija. Očitno smo do njih postali že čisto ravnodušni. Bolj nenavadno je, da je Plečnikov spomenik pred Kazino, to je v samem središču mesta, že dvakrat postal plen vandalov. Ti so nedavno uničili celo kopijo Pengovovega putta z vencem, na katerega danes spominja le še del stopala (slika 2). Mazanje kulturnih spomenikov je pri nas že utečena folklora.

Ljubljanska stolnica je najuglednejša cerkvena baročna stavba v Sloveniji. V njej so poslikave lombardskega baročnega slikarja Giulia Quaglia. Bile so potrebne obnove in v letih od 2002 do 2006 jih je uspešno opravil Restavratorski center.

Obdobje Academiae Operosorum v Ljubljani pomeni pomembno simbolno prelomnico bogatejšega, izrazitejšega in še pogostejšega navezovanja na italijansko umetnost, kot je bilo to do tedaj navzoče v slovenskem prostoru v različnih kulturno-umetniških in drugih ozirih.

Nova stolnica v Ljubljani

V smislu ambicioznega oziranja proti Rimu je bila nova stolnica v Ljubljani v letih 1701–1707 sezidana po idejni zasnovi najuglednejšega rimskega arhitekta, slikarja in teoretika jezuita Andrea Pozza. Kot enoladijski obokani baročni dvorani s stranskimi kapelami in z empora­mi nad njimi, s prečno ladjo in s kupolo nad križiščem (sprva navidezno) ter z iluzionistično Quaglievo poslikavo se v njej zrcali pomemben vzor – rimska jezuitska cerkev Il Gesu. Velika želja stolnega dekana in glavnega pobudnika gradnje Janeza Antona Dolničarja, da bi k sodelovanju pritegnil Andrea Pozza, zaradi umetnikove prezaposlenosti ni bila uresničena. Dekan je poslikavo nove stolnice zaupal Giuliu Quagliu, ki si je slikarski sloves pridobil s poslikavami cerkva in palač v Furlaniji ter ravno v tistem času s poslikavo goriške nadžupnijske cerkve, današnje stolnice (1702). Quaglio je leta 1703 (do vključno leta 1706) začel slikati svoje najpomembnejše umetniško naročilo – poslikavo ljubljanske stolnice kot eno najobsežnejših freskantskih del pri nas – skupaj s svojim pomočnikom in prvim pravim učencem šestnajstletnim Carlom Innocenzom Carlo­nijem in najverjetneje z drugimi pomočniki. Tematsko so vsi prizori posvečeni zgodbi ustanovitve ljubljanske škofije in njen­emu zavetniku sv. Nikolaju. Na ladijskem oboku je predstav­ljena zgodba sv. Miklavža, ki med Dioklecijanovim in Maksimijanovim preganjanjem kristjanov v Miri vernike spodbuja k mučeništvu z gesto, ko kaže na prizor Zmagoslavja sv. Križa, na zahodni steni pa najdemo tri prizore iz Miklavževih legend.

V Delu je 27. julija lani Spomenka Hribar napisala obširno razpravo z naslovom Ujeti v preteklost. Starejši Slovenci v Argentini z zamudo prebiramo slovenski tisk, tako mi je navedeno Delo prišlo v roke šele v začetku decembra lani.

V svojih razmišljanjih niza prispodobe, s katerimi so takrat slovenski protikomunisti prikazovali ljudem grozote boljševiškega nasilja nad Slovenci, ki so pod tujo okupacijo krvaveli iz tisočerih ran. Z nekaterimi njenimi navedbami se ne morem strinjati.

Kdo je ustanovil domobranstvo

Priložnost za opis tistih hudih časov je bila spominska slovesnost pred kapelico mučencev v Šentjoštu, kjer je bila pred 70 leti ustanovljena prva vaška straža. Slovesnost te obletnice je potekala z mašo, s častno stražo, oblečeno v domobranske uniforme, s slovensko zastavo in domobransko himno. Spomin na tisti, za nas pomembni zgodovinski dogodek je bil po mnenju Hribarjeve neprimeren, češ da še poglablja razdeljenost našega naroda. Seveda se mi ob takem razmišljanju Hribarjeve nemudoma utrne misel o demokratični Sloveniji in znotraj nje pravici o enakopravnosti drugače mislečih pa o pravici do javnega izražanja itd. Ob tem brez zadržkov sprašujem Hribarjevo, ali je neštete borčevske prireditve in manifestacije, ki se ponavljajo skozi dolga desetletja, prav nič ne motijo. Se je slovenska zgodovina začela z NOB?

Režiser grozljivkSilent Hill in Volčja bratovščina nam tokrat postrežeta z nekoliko temačnejšo različico vsem znane fantazijske pravljice o pravem pomenu ljubezni in poguma.

V igrani različici večne ljubezenske zgodbe spoznamo bogatega trgovca, ki ostane brez premoženja, vendar dobi novo življenjsko priložnost. Ko se izgubi v gozdu, ga pot pripelje do neznanega gradu, lastnik pa mu obljubi bogastvo v zameno za trgovčevo najmlajšo hčerko. Da bi rešila očeta, lepotica sprejme negotovo usodo, toda kmalu se izkaže, da skrivnostni graščak premore več obrazov. Kljub strahu mladenka počasi spoznava, da pod na videz surovim zverinskim kožuhom bije srce, polno ljubezni in strasti, vendar je pot do iskrene sreče posejana s številnimi preizkušnjami in ovirami.

Piše se leto 1810

Nekdaj bogat trgovec se je, potem ko mu je neurje na morju vzelo vse premoženje, s svojimi nepreskrbljenimi otroki prisiljen umakniti v skromno življenje na deželi. S svojo ljubeznivostjo in prešernostjo mu je v uteho in veselje predvsem najmlajša hči Belle, ki jo po tihem od vseh otrok najbolj ljubi. Naporno potovanje, za katerega upa, da bo družini vsaj malo olajšalo življenje, trgovca zanese v temačen gozd in ta naleti na čarobno kraljestvo grozljivega bitja, imenovanega Zver. Brez kazni lahko vzame številne dragocenosti, toda ko utrga prelepi cvet vrtnice, ki si ga je kot edino darilo zaželela Belle, ga Zver obsodi na smrt.

Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali si boste na televiziji cenzurirani film Maska demokracije ogledali v kinematografih?

Zadnji komentarji

Volilni kongres EPP

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2143691..jpg

Predsednik SDS Janez Janša med prijatelji demokrati iz Portugalske in Kazahstana (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4970252..jpg

Po dolgih letih prvo srečanje predsednika SDS Janeza Janše z nekdanjo ukrajinsko premierko in politično zapornico Julijo Timošenko (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2704523..jpg

Delegacija SDS −Janez Janša, Milan Zver, Zofija Mazej Kukovič, Romana Jordan, Alenka Jeraj in Eva Irgl − z gostiteljem kongresa, irskim premierjem Endo Kennyjem (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6362274..jpg

Prvak SDS se je srečal tudi z gostiteljem volilnega kongresa EPP v Dublinu, predsednikom irske vlade Endo Kennyjem. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/1479605..jpg

Veselje po objavi zmagovitega rezultata in čestitke Jean-Claudu Junckerju. V EPP so ga s 385 glasovi izvolili za svojega kandidata za predsednika Evropske komisije. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5497656..jpg

Predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy je s predsednikom SDS Janezom Janšo govoril o zasedanju Evropskega sveta. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7230097..jpg

Evropski komisar za notranji trg Michel Barnier je s predsednikom SDS Janezom Janšo govoril o svoji kandidaturi. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2302738..jpg

Predsednik SDS Janez Janša v pogovoru z nemško kanclerko Angelo Merkel in predsednikom Evropskega sveta Hermanom Van Rompyem (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5521179..jpg

Eden glavnih ukrajinskih opozicijskih voditeljev in nekdanji boksarski šampion Vitalij Kličko se je pred srečanjem vrha o Ukrajini srečal tudi s prvakom SDS Janezom Janšo. (Foto: Facebook)