Predsednik DL in notranji minister Gregor Virant je v petek doživel hladno prho. Za njegovo razrešitev je glasovalo več poslancev, kot ga je podprlo. Interpelacijo, ki je že druga za Viranta in peta v mandatu vlade Alenke Bratušek, je podprlo 39 poslancev, proti jih je glasovalo 23. Interpelacijo so podprli navzoči poslanci opozicijskih SDS, SLS in NSi ter nepovezani poslanec in prvi podpisani pod interpelacijo Ivan Vogrin pa tudi štirje poslanci PS − nekdanja ministrica Tina Komel in nekdanji minister Stanko Stepišnik ter Jožef Kavtičnik in Barbara Žgajner. Kljub temu pa predlagateljem ni uspelo doseči, da bi jo podprla absolutna večina poslancev, torej 46, kar bi bilo potrebno za razrešitev ministra. Za Viranta je rezultat glasovanja v državnem zboru popoln fiasko. Podprlo ga je samo 23 poslancev, kar je le četrtina glasov državnega zbora. Pa še ti so ga podprli s stisnjenimi zobmi zaradi koalicijske pogodbe. Če bi imel Virant kaj osebne integritete in ponosa, bi sam odstopil. Do sedaj se namreč še ni zgodilo, da bi nekdo »preživel« interpelacijo na tak način − da bi več poslancev glasovalo za njegovo razrešitev kot za to, da ostane. A Virant kljub temu ostaja …

Ministrskega položaja se drži kot pijanec plota. Zaveda se, da se njegova ministrska in politična pot končuje, saj je kot »politični previrant«, na katerega se ne morejo zanesti ne nobena politična koalicija in ne volivci, povsem neverodostojen. S prejemanjem ministrskega nadomestila v času navidezne brezposelnosti in privilegiranimi poceni letalskimi kartami pa je pokazal, da je navaden dvoličnež. Drugim pridiga o morali, sam pa se obnaša kot »kurji tat«, ki išče koristi zase, kjerkoli le more.

V nedeljo, 6. aprila, je Grahovo končno dobilo spomenik žrtvam komunistične revolucije. Na njem je napisanih 49 imen. Več kot 70 let so bila ta imena v Sloveniji, polni boljševizma, zamolčana.

Levičarski mediji so ob postavitvi spomenika žrtvam komunistične revolucije v Grahovem spet izražali svojo totalitarno pamet. Pisarili so o postavljanju spomenika »nacizmu in fašizmu«, o tekmovanju domobranskih spomenikov s partizanskimi, o tem, da čas za spravo »še ni zrel«.

Seveda, čisto jih razumemo. Ta svet je krut, tudi zanje – v posledici. Tako kot se to zgodi vsakemu zločincu po zločinu, ki ga je storil. Potem ko so med drugo svetovno vojno in po njej s svojo komunistično revolucijo in udbovskim totalitarnim režimom uničili življenja sto tisoč Slovencem in so Slovenijo uničili, je seveda za varuhe revolucionarnih izročil hudo, ko se postavlja še en spomenik žrtvam, ki so jih povzročili. Jasno, ta spomenik je postavljen tako žrtvam kot tudi spominu na partizanske zločine.

Polna bede in sprevrženosti

Cerkniška »Zveza združenj borcev za vrednote NOB« (ZZB) in stranka SD napovedujeta celo ustavno presojo. Tem ljudem 70 let pravljičarstva o NOB ni bilo dovolj. Še kar naprej bi živeli v svojem zlaganem svetu, s katerim bi radi še kar naprej posiljevali Slovence. V Grahovem na kraju partizanskega velezločina – in pred osnovno šolo – že več desetletij stoji spomenik, s katerim borci in komunisti častijo svoj velezločin. Na spomenik so napisali: »23. novembra 1943 Tomšičeva in Šercerjeva brigada uničita belogardistično postojanko Grahovo«.

Mag. Matjaž Janša je v času vlade Janeza Janše, med letoma 2005 in 2009, na ministrstvu za gospodarstvo vodil direktorat za pošto in elektronske komunikacije. Pozneje je bil zaposlen pri hčerinskem podjetju Pošte Slovenije, Elektronskem pismu Pošte Slovenije, kjer je do lanskega septembra delal kot namestnik direktorja, zadolžen za razvoj in trženje novih storitev. To podjetje je v posredni državni lasti, vendar ne uživa nobenih prednosti monopolnega položaja. Čeprav bi se mu mandat iztekel šele čez dve leti, je podjetje zapustil. Je odličen poznavalec informacijske družbe, telekomunikacij in elektronskih komunikacij, danes pa se kot samostojni podjetnik ukvarja s poslovnim svetovanjem pri razvoju poslovnih strategij, poslovnih načrtov, načrtov finančnega prestrukturiranja, izdelavi kvalitativnih analiz ter s svetovanjem pri enostavni prisilni poravnavi.

Pred leti ste vodili direktorat za pošto in elektronske komunikacije. Kako danes ocenjujete razvoj tega področja, gredo stvari v pravo smer?

V obdobju med letoma 2005 in 2009, ko sem vodil direktorat, so se stvari odvijale definitivno hitreje kot v zadnjih petih letih. Takrat smo med drugim pripravili razpise in shemo državnih pomoči, s katerimi smo pridobili več kot 80 milijonov evrov za graditev telekomunikacijskih omrežij po podeželju, poskrbeli za vračila vlagateljem v javna telekomunikacijska omrežja, praktično v celoti pripravili prehod na digitalno oddajanje TV-programov, ki je bil res končan šele nekaj let kasneje, in kar je najbolj bistveno, povsem obrnili trende razvoja konkurence na trgih elektronskih komunikacij v smer, ki je bila pred tem skoraj nepredstavljiva. Ob vsem tem smo na novo napisali tri zakone − zakon o potnih storitvah, zakon o digitalni radiodifuziji in zakon o elektronskem poslovanju na trgu – in uspešno predsedovali Svetu EU. V obdobju po letu 2009 se je dogajalo precej manj. Dokončanje izvedbe preklopa na digitalno oddajanje televizije in ponovitev sicer malo popravljenega razpisa za graditev odprtih širokopasovnih omrežij sta predvsem pobiranje sadov dela, ki smo ga naredili že prej. Drugih resnih prebojev v tem obdobju ni bilo zaslediti. Zaspala je tudi agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK), sedaj agencija za komunikacijska omrežja in storitve, ki je bila nekaj let ohromljena zaradi številnih menjav direktorjev, prav tako pa je v zamudi z nekaterimi ukrepi, ki so nujni za pospeševanje investicij.

Ustavno sodišče RS je ob razveljavitvi zakona o davku na nepremičnine svojo odločitev zelo podrobno razložilo, predsednica vlade Alenka Bratušek in nekateri člani koalicije pa so javnosti lagali, ko so se izgovarjali na Janševo vlado.

Ustavno sodišče RS je konec marca v celoti razveljavilo zakon o davku na nepremičnine, hkrati pa ugotovilo še ustavno neskladnost zakona o vrednotenju nepremičnin, kolikor se to nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja slednjih. Ustavni sodniki so odločitev sprejeli soglasno, obširnejši ločeni pritrdilni mnenji pa sta podala ustavna sodnika Mitja Deisinger in Jan Zobec.

Bratuškova zavajala

Po soglasni odločitvi ustavnih sodnikov so Alenka Bratušek, predsednica vlade, za njo pa tudi drugi predstavniki koalicije pohiteli s ponavljanjem neresničnih trditev, da je sporne določbe zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin že leta 2006 sprejela vlada Janeza Janše. Bratuškova je v prvem odzivu dejala, da za napake Janševe vlade ne namerava odgovarjati. Dejala je še, da je bil takrat izveden tudi popis nepremičnin, ki je bil podlaga za zakon o davku na nepremičnine. Med prvimi, ki so poskušali vplivati na javnost, je bil, zanimivo, Darijan Košir, nekdanji urednik Dela in nato direktor vladnega urada za komuniciranje v času vlade Boruta Pahorja, ki je na Twitterju zapisal, naj bo jasno, da so ustavni sodniki zakon razveljavili zaradi zakona iz časa Janševe vlade. Mantro so nato ponavljali še drugi iz koalicije. Navedbe niso resnične.

»EU potrebuje močno EPP, ki je zadnjih 15 let glavni dejavnik njene stabilnosti in razvoja. V zadnjih petih letih, ko je EU pretresala kriza, so ravno vlade pod okriljem EPP svoje države potegnile iz krize,« je zatrdil nosilec liste SDS Milan Zver.

Svet SDS je 4. aprila na seji potrdil listo kandidatk in kandidatov za volitve v Evropski parlament. Te bodo potekale 25. maja. »Slovenija potrebuje močno SDS, ker vemo, kaj je prav, ker smo trdni steber evropskih vrednot v Sloveniji. Vemo tudi, kako pripeljati Slovenijo iz težke gospodarske krize,« je dejal na predstavitvi liste kandidatov za volitve v Evropski parlament njen nosilec Milan Zver. Preostali kandidati na listi največje opozicijske stranke so poslanka SDS Romana Tomc, nekdanja poslanka SDS Patricija Šulin, predsednik mestnega odbora SDS Ljubljana in nekdanji šef urada vlade za komuniciranje Anže Logar, zamejski odvetnik Damijan Terpin, podpredsednica podmladka SDS Carmen Merčnik, nekdanja nadzornica Holdinga Slovenske elektrarne Vlasta Krmelj in poslanec SDS Andrej Šircelj.

»Cilj ekipe je jasen – zmaga«

Nosilec liste za volitve v Evropski parlament je postal podpredsednik SDS in zdajšnji evropski poslanec Milan Zver. Na začetku se je najprej zahvalil članom sveta SDS, ki so izrazili skoraj plebiscitarno podporo odlični ekipi, ki je kombinacija izkušenosti in mladosti. Poudaril je, da ima ekipa obilo političnih izkušenj, a tudi »človeško vrlino«, ki je v politiki zelo pomembna. »Cilj ekipe je jasen, to je zmaga 25. maja,« je bil jasen Zver in dodal, da bodo ponovili rezultat izpred petih let, ko so prepričljivo zmagali.

SDS je del Evropske ljudske stranke (EPP), ki je skupina v Evropskem parlamentu. Skupina povezuje sredinske in desnosredinske politične sile iz držav članic EU, ki prek sodelovanja prispevajo k razvoju bolj konkurenčne in demokratične Evrope, ki bo bliže svojim državljanom, ter socialno tržnega gospodarstva. Kot največja politična skupina v parlamentu, kjer zdaj jasno prevladujejo nesocialistične stranke, ima skupina EPP največ moči za oblikovanje političnega programa tega organa in za osvojitev najpomembnejših glasov. Ta moč se odraža v dejstvu, da je skupina EPP od leta 1999 na mesečnih plenarnih zasedanjih Evropskega parlamenta osvojila več glasov kot katerakoli druga skupina.

Premierka Alenka Bratušek se je znašla v precej neprijetni situaciji. Ustanovni predsednik Pozitivne Slovenije (PS) Zoran Janković je začel dvigovati glavo in naj bi po nekaterih informacijah želel znova prevzeti vodenje stranke.

Medtem ko stranke že predstavljajo liste za evropske volitve, pa vladna koalicija poka po šivih. Zaradi odločitve Virantove DL, da ne podpre zvišanja stopnje DDV, je bila premierka Alenka Bratušek prisiljena umakniti predlog, s katerim je hotela nadomestiti izpad dohodka zaradi padlega zakona, ki je uvajal sporni nepremičninski davek. A klofuti, ki jo je doživela od ustavnega sodišča, se sedaj pridružujejo še nove – tokrat iz koalicije, celo njene stranke, in tudi botrov iz ozadja.

Tiha podpora Virantu

Spletni portal Požareport je prejšnji teden razkril informacijo tako o poskusu zamenjave Alenke Bratušek na vrhu PS kot o obisku Milana Kučana v njenem kabinetu. Zanimivo je, da so mediji skoraj hkrati odprli navidezno fronto med Zoranom Jankovićem in Bratuškovo, češ da se njun spor poglablja. No, bržkone je resnica v tem, da je Kučan z obiskom pri Bratuškovi dal vedeti, da ni preveč navdušen nad morebitno vrnitvijo Jankovića na vrh PS. Verjetno je s tem povezana tudi novica, da je bila v začetku tega tedna vložena prva obtožnica proti Jankoviću. Zanimivo je, da je obtožnica (ne obtožni predlog!) prišla na dan v teh dneh, kar je očitno tudi namig »centralnega komiteja« Jankoviću, naj v političnem smislu ne izziva preveč. Janković je na tiskovni konferenci v ponedeljek reagiral zelo zadržano in priznal, da podpira premierko Alenko Bratušek. No, očitno pa nekoliko manj podpira nekatere njene ministre, saj se je spustil v neposredni dvoboj z notranjim ministrom Gregorjem Virantom, ki prav tako sodi med tiste, ki bi Jankovića žrtvovali kot kmeta na šahovnici.

Janez Janša se je rodil leta 1958.  Širši slovenski in jugoslovanski javnosti je postal znan v času afere JBTZ in s tem povezane slovenske pomladi. Kot podpredsednik SDZ je bil v Demosovi vladi minister za obrambo. Pod njegovim vodstvom je slovenska teritorialna obramba oziroma na novo nastajajoča slovenska vojska skupaj s policijo poleti 1991 uspešno ubranila komaj nastalo slovensko državo pred agresijo JLA. Ministrstvo za obrambo je uspešno vodil do marca 1994, ko se je zgodila afera Depala vas. Maja 1993 ga je tretji kongres SDSS izvolil za predsednika stranke. Leta 2000 je znova postal minister za obrambo v Bajukovi vladi. Leta 2004 je s SDS zmagal na parlamentarnih volitvah in decembra istega leta postal prvič predsednik vlade. Za Slovenijo so se začela »zlata leta«. Republika Slovenija je kot prva nova država članica Evropske unije izpolnila zahtevne pogoje in januarja 2007 prevzela evro, leto kasneje pa stopila v območje prostega pretoka ljudi z odpravo administrativnih meja. V prvi polovici leta 2008 je Slovenija uspešno vodila EU, Janša pa je predsedoval Svetu EU. Slovenija je bila takrat na vrhuncu svojega razvoja in mednarodnega ugleda. Na državnozborskih volitvah leta 2008 je SDS povečala odstotek podpore in število volilnih glasov, vendar pa zaradi podtaknjene afere Patria za las izgubila relativno večino. Na predčasnih volitvah jeseni 2011 je Janševa SDS zasedla drugo mesto, a kljub temu sestavila koalicijsko vlado. V dobrem letu vodenja je njegova druga vlada skozi zakonodajni postopek spravila pet ključnih reformnih ukrepov za izhod iz krize. Začeli so se kazati prvi znaki okrevanja Slovenije. A zaradi rovarjenja postkomunističnih sil in virantovanja je vlada, ki jo je vodil Janša, marca 2013 predčasno končala reformno naravnan mandat. Po javnem mnenju Janševa SDS spet uživa največjo podporo med političnimi strankami.



Gospod Janša, mineva dvajset let od razvpite afere Depala vas in posledično vaše razrešitve z mesta obrambnega ministra Republike Slovenije v državnem zboru 29. marca 1994. Ob predstavitvi vaše dopolnjene knjige Okopi - Pot slovenske države 1991−1994 ste dejali, da je šlo za klasično komunistično zaroto!?
Ta trditev je v knjigi dokazana s številnimi dokumenti. Doslej se ni oglasil še nihče, ki bi prepričljivo zanikal en sam objavljeni dokaz.

Noe

Režiser osupljivih čustvenih in vizualnih mojstrovin Črni labod in Rekviem za sanje predstavlja filmsko adaptacijo biblične zgodbe o apokaliptičnem vesoljnem potopu.

Samotarski Noe doživi vizijo konca sveta, zato se odloči s svojo družino zgraditi velikansko plovilo, kamor se bodo med uničenjem sveta lahko zatekli skupaj z živalmi. Njegovo početje opazi izprijeni lokalni poglavar Tubal, ki se želi polastiti Noetove barke, toda božji izbranec ima na svoji strani nepričakovane sile pravičnosti in božjega srda.

Prva apokalipsa

Zgodba o Noetu, zadnjem poštenem in pravičnem možu v svetu, ki se je prepustil hudobiji, nasilju in izprijenosti, ter o ladji, ki mu jo Stvarnik ukaže zgraditi, preden bo uničil svet, v Svetem pismu obsega samo nekaj strani. A teh nekaj odstavkov je pustilo neizbrisen pečat. Toda v vsej filmski zgodovini so bile upodobitve te zgodbe večinoma parodije, komedije ali animirani filmi. Prvič se je na filmskih platnih znašla leta 1928, kjer je bila prepletena z vojno dramo. Sledile so različne, bolj ali manj komične različice in interpretacije. Nikoli pa zgodba o Noetu ni bila posneta kot samostojno epsko in poglobljeno delo, ki bi se dotaknilo temeljnih vprašanj: človeških napak in moči ter božjega odpuščanja. Še nihče je ni predstavil kot to, kar v resnici je − prva apokalipsa.

Kako je zbral vse živali?

Režiser in scenarist Darren Aronofsky je bil nad zgodbo o Noetu očaran že pri 13 letih. Takrat je o njem napisal pesem za šolo. Toda šele ko je zavil v filmske vode, si je upal začeti sanjati, da bo nekega dne svojo skromno pesmico razširil na mogočen filmski projekt.

Kako dolgo bomo še tiho in mirno žvečili in prebavljali vso nesnago, ki nam jo v korito vrže aktualna oblast?!

Kadar se v dobrem tednu zvrsti toliko pomembnih političnih dogodkov, so mediji in novinarji zadovoljni. Ne toliko zaradi tega, ker tok dogodkov sam po sebi ponuja obilico gradiva za objavo in ni treba veliko misliti ter iskati novinarskih zgodb. V naših medijskih okvirih je vir zadovoljstva, da en dogodek hitro prekrije drugega, najbolj neugodnega lahko hitro pošljejo v pozabo, ob treh škandalih na dan je mogoče najbolj izstopajočega narediti za marginalnega. Seveda ni več mogoče nič prezreti ali zamolčati, toda z medijsko spretnostjo lahko vladi všečni mediji in novinarji manjšo neumnost držijo nad vodo, katastrofalno neumnost pa pošljejo hitro v pozabo.

Intenzivnost dogajanja je bila v zadnjih dneh takšna, da mnogi primeri niso preživeli niti do tedenskih kolumn, dežurni kolumnisti pa so danes že pregovorno nesposobnost aktualne vlade skušali blažiti s šivanjem politične prazgodovinske vezi do prejšnje ali celo do obeh vlad Janeza Janše. Ustavna razveljavitev nepremičninske zakonodaje in napovedovanje višjega DDV ali drugih davkov, nove ovadbe zoper Zorana Jankovića, odstop ministrice za zdravje, prav neobičajna medijska samopromocija in ponujanje novega ministra za zdravje, vloženi podpisi za referendum o zakonu, ki zapira udbovske arhive, krasna služba za Roka Praprotnika v NLB, potem ko ta banka – ki smo jo nekajkrat sanirali davkoplačevalci − množično odpušča zaposlene. In še bi lahko naštevali.

Mediji in novinarji pa porabijo ogromno energije, da skušajo v javnosti nesposobno vlado prikazati še kolikor toliko v znosni luči. Naivni bi bili, če bi pričakovali, da bo zaradi pomanjkanja kritične distance, ki mora biti imanentna dobremu novinarstvu, tudi četrta veja oblasti kdaj prevzela svoj del odgovornosti.

Društvo Gallus Bartholomaeus je predstavilo pobudo za graditev Plečnikovega Doma slovenske državnosti v središču Ljubljane. Prav bi bilo, da država svojo samostojnost deklarira z vidnim objektom, ob tem poudarja arhitekt Janez Suhadolc.

Ustanovni člani Odbora za postavitev Plečnikovega parlamenta oziroma Doma slovenske državnosti so Stane Bregar, Danijel Starman, Janez Suhadolc, Franci Feltrin in Matjaž Košak. S postavitvijo parlamenta na novi lokaciji bi v prostore sedanjega »socialističnega« parlamenta umestili institucionalni sedež interesnega povezovanja evroregije Alpe-Jadran. Ljubljana bi s tem pridobila pomen ključnega povezovalnega člena gospodarske regije, ki se bo v prihodnosti še intenzivneje povezovala in razvijala, pravijo pobudniki.

Dom slovenske državnosti

V društvu Gallus Bartholomaeus, ki ima svoj sedež v Dol. Gradišču 10, 8310 Šentjernej, zasledujejo osnovni cilj in poslanstvo, ki ga imajo zapisanega v statutu: ohranjanje in razvoj narodove kulture, s katero želijo ohranjati slovensko identiteto. Kot pravi njihov predsednik Stane Bregar, nas ta bogati in nam pomaga ohranjati tiste vezi, ki jih kot narod potrebujemo za obstoj slovenske države in slovenstva. Člani društva so kot del civilne družbe soodgovorni, da pripomorejo k prizadevanju za pozitivne vrednote, ki krepijo narodovo samozavest in upanje. K temu bi veliko pripomogel Dom slovenske državnosti, ki ga je po Bregarjevem mnenju treba postaviti. »Slovenci imamo toliko moči in poguma, da ga tudi bomo zares postavili! Kadar gre za stvari, ki so resnično vsenacionalnega in neminljivega pomena, znamo stopiti skupaj, zmoremo združiti moči in realizirati tudi tisto, kar je na videz neuresničljivo. Za Slovenijo je to velik projekt, ki bo zahteval veliko moči in energije. Odgovornost, povezano s svojim poslanstvom, zato prevzemamo vsi Slovenci in Slovenke.« Izgradnja Doma slovenske državnosti, v katerem bi imela sedež državni zbor in državni svet, naj postane osrednji civilnodružbeni projekt združevanja, preseganja preteklosti, doseganja sprave in upanja za svetlo prihodnost, ob tem pravi Bregar.

Je še mogoče slišati ime Janez Janša in besedo Patria v dveh ločenih stavkih ali je cilj umazati Janševo ime dosežen?

Janez Janša ni Patria! Patria je finsko podjetje, ki izdeluje vojaško opremo, oprema pa je predmet, kar Janez Janša ni. Je človek, ki pa ga želijo nasprotniki popredmetiti in mu vzeti človeško dostojanstvo. Če že lahko oprostimo naivnežem, ki sprejmejo vse, kar vidijo in slišijo v medijih kot sveto resnico, pa ne moremo oprostiti sodstvu. V ustavi je zapisano, da je Slovenija pravna država, v 27. členu pa: »Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.« Verjetno ta dva člena tudi kdaj veljata v praksi, vendar sta v primeru Janše definitivno kršena. Brez dokazov ga je ljubljansko okrajno sodišče spoznalo za krivega in mu prisodilo dve leti zaporne kazni. Višje sodišče, ki obravnava pritožbo, pa potrebuje zaradi obsežnost in zapletenosti zadeve vsaj 30 dni za razglasitev odločitve. Po več letih sojenja je takšna izjava absurdna. Gre za politični proces, kjer je cilj uničiti Janšo in že tretjič vplivati na volilni izid. Kljub vztrajnosti postkomunistične elite, ki vedno znova poskrbi, da je Janša reden gost na sodišču, so mnogi prezrli spletke in podpora Janši vztrajno raste. Izjava sodnega senata, da potrebujejo vsaj 30 dni, pa vpliva na njihovo verodostojnost in potrjuje Janševe besede: »Sodba je bila napisana vnaprej, v političnih Murglah in s strani znanih avtorjev.« Izobražen in izkušen sodnik, seznanjen s primerom, ne potrebuje toliko časa, razen če traja 30 dni, da se uskladijo v ozadju. Večini je že jasno, da bo višje sodišče primer vrnilo na prvostopenjsko sodišče, kjer bo zastaral, Janša pa ne bo nikoli opran krivde.

Danes, ko se znova soočamo s krizo demokracije, je politični in znanstveni napor dr. Andreja Gosarja, ki ga je vlagal v iskanje sistemskih rešitev, več kot aktualen. Zato je vsekakor dobrodošlo poznavanje skoraj sto let stare, a živahne akademske razprave o demokraciji, v kateri so poleg njega sodelovali še Leonid Pitamic, Albin Ogris, Gorazd Kušej, Aleš Ušeničnik in mnogi drugi. Seveda se klasični razpravi o demokraciji poznajo znamenja časa, v katerem je nastajala, a mnoge dileme so aktualne še danes. V njih se izraža tudi vpliv najimenitnejših sodobnikov, ki so se lotevali demokracije, kot so Max Weber, Robert Michels, Gaetano Mosca, Hans Kelsen, James Bryce, Joseph A. Schumpeter idr. Akademska razprava je močno zaznamovala tedaj dokaj razvit in pluralen dnevni in revijalni tisk na Slovenskem, ki sta bila intenzivno vključena v javno razpravo o demokraciji.

Gosar kot predstavnik laične katoliške politične misli je svoj koncept demokracije oblikoval v času vsesplošne krize demokracije v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja. Zavračal je skrajne leve in skrajne desne koncepte, ki bi (parlamentarno) demokracijo kar odpravili. Zavzel se je za to, da bi jo dopolnili z načelom avtonomije. Parlamentarna demokracija je zanj politična ustanova, ki s svojim sistemom odločanja o skupnih zadevah centralizira, posplošuje, (po)enoti, a tudi preveč spolitizira. Ne upošteva »slikovitosti« družbene strukture, saj temelji na načelu enotnega ljudstva. Odločanje in upravljanje o stvareh, ki po svoji naravi niso splošne politične, naj se zato po Gosarju prenesejo v pristojnost avtonomnih družbenih skupin in nižjih lokalnih enot (subsidiarnost). V skladu s tem izhodiščem bi klasični parlamentarni sistem v institucionalnem smislu morali po Gosarjevem mnenju dopolniti z dodatno »samoupravno« zbornico, ki bi odločala o t. i. nepolitičnih zadevah. Poskusimo v nadaljevanju najprej razčleniti njegov koncept.

Dr. Andrej Gosar (1887−1970) je v Času leta 1926 objavil in nato še dvakrat ponatisnil odlično razpravo Kriza moderne demokracije?. V njej se kritično loti teze o krizi moderne demokracije, o kateri so govorili mnogi vidnejši evropski družboslovci.

Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali si boste na televiziji cenzurirani film Maska demokracije ogledali v kinematografih?

Zadnji komentarji

Maske Demokracije

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/590363MST_1376.jpg

Vabilo na ogled filma Maska demokracije – filma, ki so ga na Planet TV spravili v »bunker«. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/233636MST_1395.jpg

V kinu Komuna je bilo mogoče videti precej znanih obrazov, tudi iz sveta politike. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/946078MST_1403.jpg

V prvi vrsti je bilo mogoče opaziti zgodovinarko dr. Andrejo Valič Zver, direktorico SCNR. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/882857MST_1429.jpg

Uvodna beseda je pripadla dr. Vasku Simonitiju, zgodovinarju in nekdanjemu ministru za kulturo. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/475241MST_1434.jpg

Pogled na kinodvorano z druge smeri – le redki sedeži so ostali prazni. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/441416MST_1440.jpg

Film se začenja – po ogledu bo jasno, zakaj ga niso predvajali na Planet TV … (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/866745MST_1455.jpg

Režiser filma Igor Prodnik, nekdanji direktor Vibe filma, ki so ga odslovili iz političnih razlogov. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/181710MST_1463.jpg

Med gledalci je bil tudi predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in nekdanji obrambni minister Aleš Hojs. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/362003MST_1493.jpg

Po ogledu filma se je občinstvo nekaj časa zadržalo v avli kinodvorane. (foto: Matic Štojs)