Pasica
Pasica

V času, ko tvorcu boljševistične jugoslovanske in slovenske kazenske zakonodaje Ljubu Bavconu podeljujejo naziv častnega meščana Ljubljane, prihaja v kinematografe prepovedani dokumentarec leta Maska demokracije.

Film Maska demokracije razgalja problem neuspele tranzicije v postkomunističnih državah, kar je tudi Slovenija. Cenzuriranje filmov to najbolje kaže. Nepredstavljivo je namreč, da bi si danes kateri od evropskih demokratičnih voditeljev dovolil preprečiti predvajanje filma na televiziji. Če bi se mediji dokopali do podobne informacije, kot se je to zgodilo v slovenskem primeru, bi nastal mednarodni škandal, »pogumni« cenzor pa bi verjetno utrpel nepopravljivo politično škodo. A Slovenija žal ta čas nima demokratičnih voditeljev, le lakaje botrov (z zadnjim predsednikom CK ZKS na čelu), ki so se zvito pritihotapili iz komunizma v demokracijo. In ne le voditeljev. Celoten sistem je še vedno okužen in prepreden z ljudmi ter miselnostjo nekdanjega komunističnega režima, ki se hrani z denarjem »nacionalnega interesa«. Botri so tudi v tujini zvito poskrbeli za idilično-pravljično podobo prehoda iz centraliziranega komunističnega režima v demokracijo, ki naj bi ga doživeli v Sloveniji. Jugodiplomacija je odlično opravila (in še opravlja) svoje delo.

»Prešvercani« v demokracijo

Tako smo že pisali, da skrajno levi lobi že vse od ustanovitve ministrstva za zunanje zadeve zaseda vsa na videz tehnična, pa vendarle ključna mesta za usmerjanje ministrstva in za sprejemanje odločitev. S tem ohranja svojo politično kredibilnost v tujini in sistematično blati pomladno stran.

Papagaja Blu in Jewel s svojimi nadobudnimi otroki zapustita dobro znano okolico Ria de Janeira, da bi obiskala deželo svojih prednikov v amazonskem pragozdu.

Nevajena divjine ptičja družina kmalu naleti na številne zabavne težave in čudaške karakterje, Bluju pa dodatne preglavice povzroči nepričakovano snidenje z nergavim tastom. Toda papagajski družini je sledil tudi stari sovražnik − nori kakadu Nigel, ki si želi maščevanja. Idilični pragozd se znajde v veliki nevarnosti, zato se mora Blu s starimi in z novimi prijatelji podati na novo vratolomno reševalno misijo.

Živeti kot pravi ptiči

Prvi Rio, ki se je porodil kot ljubezensko pismo režiserja Carlosa Saldanhe njegovemu rodnemu kraju, je, ovit v brazilske in sodobne pop glasbene zvoke, postal mednarodna uspešnica, ki je navrgla prek 486 milijonov dolarjev. Saldahna se s svojimi prisrčnimi in zabavnimi liki vrača v drugo: Blu (Jesse Eisenberg; v slovenski sinhronizaciji Aljaž Jovanović) in Jewel (Anne Hathaway; v slovenski sinhronizaciji Kataya Ajster) z naraščajem živita uživaško udomačeno življenje v mestu. Njuna Bia (Amandla Stenberg; v slovenski sinhronizaciji Klara Šmuc) kljun nenehno tišči v knjige; najmlajši Tiago (Pierce Gagnon; v slovenski sinhronizaciji Rok Mlinar) je vedno za kakšno pustolovščino, sploh če pri tem kaj uniči; in najstarejša Carla (Rachel Crow; v slovenski sinhronizaciji Zala Linea Rutar) je naježena najstnica, ki bi rada mir pred prehudo zaščitniško družino, da lahko izrazi svojo glasbeno plat.

Dilem ni več. Nataša Pirc Musar, dosedanja informacijska pooblaščenka, je nova generalna direktorica RTV Hanzi Slovenija. Nizko smo padli. Zares nizko.

Takšen scenarij sem potihoma pričakoval. Vladajoča politika je že do sedaj obvladovala javni zavod na Kolodvorski (in Tavčarjevi). In jasno je bilo, da bo zmagal tisti, ki bo imel podporo največje koalicijske stranke. Navsezadnje je tudi med člani programskega sveta RTVS precej takšnih, ki dvignejo roko po navodilih iz Kučanovega kabineta. In me niti ne preseneča, da predsednik slovenske vlade Milan Kučan obiskuje kabinet svoje namestnice na Gregorčičevi. Kaj drugega niti nisem pričakoval. Očitno pa se je Zoran Janković izneveril botru iz Murgel. A za medije to niti ni več pomembno. Važno je, da bo imel javni zavod RTV sedaj politkomisarko na oblasti, ki je bila dobro nagrajena za svojo raboto proti neposlušnim medijem. Sedaj naj bi na RTVS pripeljala še Gorazda Slaka, ki naj bi bil po poročanju Požareporta večni luzer.

A kako je nekoč rekel dvorni humorist Tone Fornezzi Tof? Včasih smo se tepli s »ta spodnjimi« (z Beogradom), sedaj se pa med sabo. In tudi »naprednjaki« na RTVS so sedaj med seboj na mrtvo skregani. Janez Lombergar bo moral spokati, nič dobrega se ne piše niti Miši Molk in njeni hčeri, ki ni tako popularna, kot so pričakovali, menda sta na smrt skregani Ksenija Horvat Petrovčič in Mojca Pašek ne glede na tako rekoč isti politični pedigre … Sicer pa, bizarno je, da se je na razpis za generalnega direktorja RTVS prijavil tudi Dimitrij Rupel, potem pa si je premislil – res škoda, da ni že preden je oddal kandidaturo ugotovil, da mu med programskimi svetniki ne bo uspelo dobiti več kot pet glasov.

Sicer pa je bila TV Hanzi že pred imenovanjem N. P. M. dovolj problematična. Tudi oddaja Odmevi v petek, 3. aprila, posvečena predvsem odkritju spomenika padlim domobrancem v Grahovem prejšnjo nedeljo, je bila bolj kot ne provokacija za razne komi-talibane. Soočenje predsednikov borčevske zveze Tita Turnška in Nove slovenske zaveze Petra Sušnika je vodil precej mrki Slavko Bobovnik, vendar dvomim, da lahko taka soočenja pripomorejo k razčiščevanju resnice.

Ker sem se rodil rahlega zdravja, sem imel v svojem življenju veliko opraviti z zdravniki. In ker grem že v devetdeseto leto, imam v tem pogledu precej izkušenj ne le kot bolnik, temveč tudi kot nekakšen »sopotnik«. Še kot študent in tudi pozneje sem namreč vzdrževal in občasno izdeloval razne elektronske medicinske inštrumente pa tudi moja žena je zdravnica. Tako sem lahko bolj kot kak povprečen državljan spremljal preobrazbe našega zdravstva od otroških let pa do danes.

Moji spomini na šolsko polikliniko še v stari Jugoslaviji so lepi. Kadar sem bil bolan, so me vedno korektno obravnavali in pozdravili. Ker sem imel težave s pljuči, so me – ker smo bili delavska družina – dvakrat poslali celo na brezplačno enomesečno letovanje na Rakitno. Tudi za vojne čase, ko sem bil interniran v taborišču Gonars, lahko povem, da je bil tamkajšnji vojaški zdravnik dr. Mario Cordaro dober in plemenit človek. Ker je ob izbruhu epidemije griže imel za zdravljenje le živalsko oglje in nobenih sulfamidov, za preživele pa nobene primerne diete, ni mogel delati čudežev. Naučil se je celo slovenščine; govoril jo je zelo počasi in slovnično pravilno, da se je lahko pogovarjal z bolniki. (Je bil v mladosti nemara Marjan Kordar?)

Po vrnitvi iz taborišča sem se zaradi pljučne tuberkuloze najprej zdravil v Splošni bolnišnici v Ljubljani in tudi tam se ne bi mogel pritoževati čez zdravnike, ki so nas zdravili v nemogočih, vojnih razmerah. Ker takrat še ni bilo učinkovitih zdravil proti tuberkulozi, je bila najhujša ovira pomanjkanje hrane. Zato me je šele po vojni in po 6 mesecih bivanja v Zdravilišču Golnik dokončno pozdravil dr. Tomaž Furlan. To je bilo kar 11 let po tem, ko sem se vrnil iz taborišča. Še pred tem sem bil po vojni večkrat v različnih okrevališčih in vse to je bilo zastonj, ker smo imeli socializem. Žal pa nespametno plansko gospodarstvo zaradi eksperimentiranja Edvarda Kardelja, npr. z agrarnimi reformami, kmečkimi zadrugami, zaplembo tovarn in premoženja podjetnikov (najbogatejše so kar pobili), z delavskim samoupravljanjem in s podobnimi »tozdarijami«, ni bilo uspešno. Zato je vrednost dinarja od leta 1945 do 1989 kar naprej padala in je bila nazadnje vredna miljonkrat manj kot na začetku. V takšnih razmerah ni mogoče kakršno koli planiranje in naše gospodarstvo je vedno bolj hiralo.

Na parlamentarnih volitvah na Madžarskem je prepričljivo zmagal Viktor Orban, ki je znova dobil dvetretjinsko, to je ustavno večino. Uspeh je doživela tudi stranka Jobbik, ki jo nekateri ocenjejo kot neonacistično. Levica je v nedeljo doživela pričakovan polom.

Madžarsko vlado bo še štiri leta trdno vodil premier Viktor Orban, ki mu je uspelo na volitvah za las dobiti ponovno dvetretjinsko večino, ki mu omogoča tudi nadaljnje sprejemanje zakonodaje brez vmešavanja opozicije in po potrebi tudi spreminjanje ustave.

Poražena leva opozicija

Nedeljske volitve so bile veliko razočarnaje za madžarsko opozicijo, ki je menila, da »bodo volivci jasno pokazali premierju Orbanu, kaj si mislijo o njegovih potezah«. Gre za poteze, ki jih zlasti leva madžarska politika razglaša za fašistične. Madžarska levica je že pred volitvami, vse od Orbanove velike zmage leta 2010, na vlado naslavljala kup očitkov. Zlasti jim gre v nos, da je Orbanova vlada madžarsko javno življenje temeljito očistila »naplavin« nekdanjega komunističnega sistema. Tako kot v nekaterih drugih postkomunističnih državah, na primer v Sloveniji, so tudi na Madžarskem komunisti po formalnem sestopu z oblasti obdržali v svojih rokah velik del vzvodov oblasti. Policija in sodstvo ter na splošno velik del državne uprave je še dve desetletji ostal v rokah nekdanjih komunističnih apartčikov in deloma še vedno deloval »po starem«. Kadri nekdanje madžarske komunistične partije so se obdržali tudi po letu 1989, ko so se komunisti uradno poslovili z oblasti, na najvažnejših položajih v državnih podjetjih, v bančništvu in transportu. Prav tako so obdržali medijski monopol, položaje v šolstvu in kulturi, sindikatih in v mnogih organzacijah civilne družbe. Orban je po letu 2010, ko je tako prepričljivo zmagal na volitvah, dobil možnost, da temljito odstrani dediče nekdanje partije z oblasti, kar je na levici razumljivo sprožilo običajni vik in krik o fašizmu, revanšizmu in podobno. Simptomatično za levico, ne le ne Madžarskem, ampak povsod po svetu, je, da ko zmaga na volitvah, razglasi, da je to volja demokratične večine ter da lahko spreminja državo in kadruje, kakor se je zazdi. Kadar pa volitve izgubi, se nenadoma razglasi za zaščiteno manjšino in so vsake spremembe, kadrovske ali katerekoli, nedomokratične, avtoritarne, revanšistične, fašistične ...

Prispevki za zdravstveno zavarovanje, za zaposlovanje, starševsko varstvo, za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ostajajo pogosto neplačani in jih je treba prisilno izterjati. Neplačani prispevki gredo v milijone.

Lani je bilo skupaj neplačanih kar 760 milijonov evrov prispevkov za socialno varnost, je zapisano v poročilu Dursa o pobiranju prispevkov. Skupaj je bilo lani obračunanih nekaj manj kot 6,4 milijarde evrov prispevkov za socialno varnost, plačanih pa nekaj več kot 5,6 milijarde evrov. Obračunanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je bilo v lanskem letu nekaj manj kot 3,9 milijarde evrov, plačanih pa nekaj manj kot 3,4 milijarde evrov. Za zdravstveno zavarovanje je bilo lani obračunanih nekaj manj kot 2,5 milijarde evrov prispevkov, plačanih pa jih je bilo nekaj več kot 2,2 milijarde evrov. Prispevki za zaposlovanje so bili lani obračunani v višini nekaj manj kot 32,3 milijona evrov, plačanih pa jih je bilo 26,6 milijona evrov. Za starševsko varstvo je bilo lani nekaj več kot 31,7 milijona evrov obračunanih prispevkov, plačanih pa približno 26,5 milijona evrov. Po podatkih Dursa delodajalci zaposlenim v zadnjih desetih letih niso izplačali 342 milijonov evrov prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter 193 milijonov evrov prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Kaj bo s socialno varnostjo v Sloveniji? Že sedaj se veliko prebivalcev Slovenije počuti kot »riba na suhem«, saj je denarja na vseh področjih vse manj.

Postopki izvršbe

Kot je za STA dejala generalna direktorica Dursa Jana Ahčin, se je davčni dolg pri prispevkih za socialno varnost v letu 2013 zmanjšal za 82 milijonov evrov oz. za več kot 15 odstotkov. Napovedala je, da si bo Durs z različnimi ukrepi za obvladovanje davčnega dolga še naprej prizadeval za večjo učinkovitosti izterjave dolga, tudi pri prispevkih za socialno varnost.

Ivo Jevnikar , tržaški novinar in publicist, prejemnik Jurčičeve nagrade leta 2010, je od vodstva družbe RAI v Rimu prevzel dolžnost glavnega urednika slovenskih poročil RAI v Trstu, potem ko se je njegov predhodnik Marij Čuk upokojil.

Področje dela dobro poznate, saj ste kot novinar prav v tej hiši v Trstu delali dolga leta. Kakšen izziv je za vas osebno to uredniško mesto poglavitnega slovenskega medija v Italiji?

Res je, vso svojo dosedanjo službeno pot sem opravil v slovenskem uredništvu javne radiotelevizijske družbe RAI v Trstu s stalno pogodbo od začetka leta 1980. Takrat smo imeli le radio, spomladi 1995 pa se mu je pridružilo tudi nekaj televizijskih sporedov. Zato področje dela dobro poznam, priznati pa moram, da je videti nekoliko drugačno “na drugi strani”, ko te bremenijo večje odgovornosti in skrbi. Zato je imenovanje nedvomno izziv. Naše uredništvo ima nalogo, da informira Slovence v Italiji, vendar ob tem povezuje celotno našo skupnost v Furlaniji Julijski krajini in spodbuja njeno vsestransko rast, predstavlja jo tudi navzven, saj se naš televizijski Dnevnik (ponoči) vidi tudi v Sloveniji, po spletu pa po vsem svetu, radijski sporedi pa v širokem obmejnem pasu.

Ali lahko na kratko predstavite novinarski oddelek, ki ga odslej vodite – predvsem z vidika drugačnosti v primeri s podobnimi hišami v Sloveniji. Boste uvedli kakšne spremembe oz. novosti?

V Italiji so organizacijsko in hierarhično ločena časnikarska oz. novinarska uredništva, ki skrbijo za dnevnoinformativne oddaje in nekatere rubrike, ter programski oddelki, ki skrbijo za kulturno, glasbeno, dramsko, izobraževalno, zabavno in drugo ponudbo. Od leta 1995 je naše uredništvo dokaj avtonomno, tako kot italijansko uredništvo v Furlaniji Julijski krajini in uredništva v drugih deželah italijanske države. Naš glavni urednik odgovarja odgovornemu uredniku informativne službe za dežele v Rimu.

Ob botrstvu velikega »maga« je vsak komaj rojeni otrok že zadolžen za vrednost enega avtomobila.

Po grožnjah z novimi davčnimi obremenitvami in po tem, ko je celo slovenski sivi eminenci, stricu iz ozadja, varuhu slovenskega nacionalnega (beri tajkunskega) interesa, ki že desetletja vleče vse niti v državi, prekipelo in je jadrno odkorakal v vladno palačo ter obiskal predsednico vlade Alenko Bratušek, nas je slednja »osrečila« s pojasnilom, da novih dajatev ne bo.

Namesto tega je napovedala nekatere druge ukrepe za izboljšanje javnofinančnega položaja države, za katere pa že danes vemo, da so le še ena od izrečenih trenutnih misli, obljub ali karkoli že. Skratka, nič od tega ne moremo zares pričakovati. Premierkina izjava, da bi letos država lahko izterjala še 900 milijonov evrov davčnega dolga (od 1.500 milijonov), je namreč na meji fantastike. Prav nič novega se ne dogaja niti na področju preganjanja sive ekonomije, kjer bi država lahko pridobila na stotine milijonov evrov novih davkov. Niti o davčnih blagajnah, kakršne so na primer uvedli v sosednji Hrvaški in po katerih se je promet pri pravnih osebah, kjer v veliki meri poslujejo z gotovino, povečal, se v Sloveniji ne govori, kaj šele ukrepa.

Dogaja pa se na področju novega zadolževanja. Finančni minister je Slovenijo spet zadolžil za dve milijardi evrov. Skupni dolg Slovenije tako znaša že neverjetnih 28 milijard evrov, kar je skoraj še enkrat več kot ob koncu leta 2011 in več kot trikrat več kot ob koncu leta 2008. Vsak novorojenček je torej že ob prihodu na svet zadolžen za 14 tisoč evrov. Ali drugače, vsakemu novorojenčku so z botrstvom velikega maga iz Foruma 21 že odvzeli avtomobil srednjega razreda.

Matjaž Lulik se je po končanem študiju filozofije zaposlil na področju knjižničarstva. Danes dela na Rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice, kjer se poleg urejanja rokopisnega gradiva ukvarja s pripravo razstav.

Je predsednik območnega odbora Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Velike Lašče-Škofljica-Ig-Brezovica, predsednik Kulturnega foruma SDS in podpredsednik strokovnega sveta Odbora za kulturo SDS.

Pogovarjava se v prostorih Narodne in univerzitetne knjižnice, ki ni samo javna ustanova nacionalnega pomena, pač pa je tudi v monumentalni Plečnikovi zgradbi. Že pred leti je bilo rečeno, da se bo univerzitetni del preselil v novo stavbo. Se bo to sploh kdaj zgodilo?

Nova stavba bi stala približno toliko kot štiri kilometre avtoceste in pol ali ena tretjina razvpitih Stožic. Po mojem mnenju bi bilo projekt mogoče izpeljati, če bi obstajala politična volja. V medijih smo lahko zasledili že več predlogov glede arhitekturne rešitve nove stavbe, narejenih je bilo več študij, a nobena še ni bila uresničena. Za te namene je bilo porabljenega veliko denarja, a stari načrt je bil že toliko star, da ga je povozil čas. Vmes smo bili priče tudi pravniški napaki, ko je bil del zemljišča že odkupljen, a ga mestna občina ni vpisala v zemljiško knjigo. V mislih imam podjetje Angora, ki je šlo v stečaj, in to je bil le eden od problemov. Projekt birojaBevk Perović arhitekti se mi zdi korektna rešitev, ki bi omogočila izvedbo zastavljenega knjižničnega programa, a dokler ni uresničena, je to le lep načrt na papirju.

Ana Politkovska, leta 2006 ustreljena ruska novinarka, je dobro leto pred smrtjo v Novi gazeti objavila pogovor z ruskim sinologom Viljem Gelbrasom o hitro rastočem naseljevanju Kitajcev v Rusiji. Gelbras je tedaj s sodelavci izdal dve knjigi o kitajskem trgovanju v Rusiji in načrtih za njihovo sistematično poseljevanje določenih predelov Sibirije. V pogovoru se je razkrila vrsta dejstev, ki so bila javnosti tako rekoč neznana, govorila pa so o načrtnem procesu, ki so ga sprožili v najvišjih političnih krogih Kitajske.

         Kitajci sekajo ruske gozdove in molzejo žabe   Za prodor Kitajcev v tujino, v našem primeru Rusijo, obstaja vrsta razlogov. Kitajci imajo dolgo mejo z nekdanjo Sovjetsko zvezo, zato so že zdavnaj razvili močan obmejni promet in ilegalno trgovino z Rusijo, kar jim omogoča korumpiranost ruskih oblasti, zlasti policije in carine. Toda v zadnjem desetletju so strategijo poslovnih stikov z Rusi nadgradili z načrtnim naseljevanjem svojih ljudi (vsak Kitajec, ki se poroči z Rusinjo, dobi na Kitajskem plačilo) in razširitvijo dejavnosti na ruskem ozemlju do včasih komaj doumljivih razsežnosti. Število kitajskega prebivalstva v Rusiji je ta čas težko ugotovljivo, saj živi tam tudi množica ilegalcev. Kitajci večinoma opravljajo posle, ki so bili uradno dogovorjeni z ruskimi oblastmi – obstajata pa tudi sivi in črni trg, ki ga Rusi zaradi visoke korupcije tolerirajo, vendar ga v svojih statistikah ne upoštevajo. Kitajci med drugim za visoko plačilo nabirajo žabji mrest (»molzejo žabe«) in ga pošiljajo na Kitajsko, razlog za to pa ni znan. Tako je Gelbrasova skupina raziskovalcev ugotovila, da so Kitajci v zadnjih letih dobili dovoljenje za sekanje in izvoz lesa (predvsem macesna) ob transsibirski železnici in tudi v evropskem delu Rusije; doma so namreč iztrebili že preveč gozdov, tako da jim grozijo naravne katastrofe (degradacija zemlje, poplave ipd.).

Vladi Alenke Bratušek ni uspelo z davkom na nepremičnine, zato kuje nove načrte, kako bo obremenila že tako izžeto gospodarstvo in državljane. Bo zasilni izhod vnovič iskala v višanju davka na dodano vrednost in s tem pahnila državo še globlje?

Na sestanku koalicije konec marca je minister za finance Uroš Čufer za krpanje skoraj 200-milijonske luknje predlagal vnovično zvišanje stopnje davka na dodano vrednost (DDV). K temu ukrepu se je vlada zatekla že 1. julija 2013, ko so stopnji davka zvišali z 20 odstotkov na 22 in z 8,5 odstotkov na 9,5. Po novem zvišanju, ki naj bi sledilo s 1. majem, pa naj bi po predlogu ministra novi stopnji znašali 24 in 10 odstotkov. Po podatkih Trgovinske zbornice Slovenije (TZS) naj bi, če bo odločitev o dvigu DDV sprejeta, to pomenilo, da bodo imele višjo stopnjo davka na dodano vrednost kot Slovenija znotraj Evropske unije samo še Madžarska s 27 odstotki ter Hrvaška, Danska in Švedska s 25 odstotki.

Stanje ni rožnato

Napoved o višji stopnji davka pa ni pretresla samo opozicije in gospodarstva, ampak je zamajala tudi temelje koalicije, a to je že druga zgodba. Epilog te pa je, da bi se obubožano slovensko gospodarstvo z dvigom davka na dodano vrednost še bolj obremenjevalo, vlada pa si tega že zaradi lastne eksistence ne sme privoščiti. Ne glede na to smo raziskali, kaj bi za slovensko gospodarstvo pomenil dvig DDV. Kljub optimizmu, ki ga je v vlado prineslo medletno povečanje bruto domačega proizvoda v zadnjem četrtletju za 2,1 odstotka, pa v gospodarstvu ostajajo realni, saj naj bi se po prvi oceni ta na celoletni ravni zmanjšal za 1,1 odstotka. »Statistično anomalijo, ki smo ji bili priče z objavo gospodarske rasti v zadnjem četrtletju, lahko pripišemo predvsem uspešnejšemu črpanju evropskih sredstev za graditev komunalne infrastrukture,« so jasni v Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). K rasti naj bi pripomogle še spremembe zalog, kar je po navedbah GZS enkratna postavka. Na drugi strani pa poudarjajo, da je bil sam prispevek menjave s tujino negativen, saj naj bi uvozili več blaga in storitev, kot smo jih izvozili. »Izdatki države so se skrčili manj kot v zadnjih dveh četrtletjih, kar bo negativno vplivalo na končen javnofinančni primanjkljaj,« opozarjajo.

Cene stanovanjskih nepremičnin v Republiki Sloveniji so bile lani v povprečju za 4,3 odstotka nižje kot 2012. Cene novih stanovanj so se v tretjem četrtletju 2013 znižale za kar 15 odstotkov.

Padec cen je bil povezan s prodajo večjega števila stanovanj iz stečajne mase propadlih podjetij. Cene novih stanovanj so se v zadnjem četrtletju 2013 pričakovano izraziteje zvišale, glede na cene v tretjem četrtletju za 8,3 odstotka. Kljub temu so bile cene novih stanovanj v celem letu 2013 v povprečju za 2,8 odstotka nižje kot v letu 2012. Po podatkih Statističnega urada RS (Surs) je bilo v zadnjem trimesečju 2013 prodanih le 121 novih stanovanj, kar je izrazito malo, pa še od tega je bilo le osem stanovanj prodanih iz stečajne mase propadlih podjetij.

Največ stanovanj prodanih v Ljubljani

Lani je bilo največ novih stanovanj prodanih v osrednjeslovenski statistični regiji, in sicer 42 odstotkov vseh prodanih v državi, od tega je bila več kot polovica novih stanovanj (52 odstotkov) prodana v mestni občini Ljubljana. V podravski regiji je bilo prodanih 20 odstotkov vseh novih stanovanj, v gorenjski regiji pa 14 odstotkov. Preostalih 14 odstotkov novih stanovanj je bilo prodanih v vseh drugih devetih regijah. To so podatki, ki so skrb zbujajoči in kažejo, da kupcev za nova stanovanja dejansko ni. Stanovanja ostajajo na trgu.

Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali si boste na televiziji cenzurirani film Maska demokracije ogledali v kinematografih?

Zadnji komentarji

Volilni kongres EPP

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2143691..jpg

Predsednik SDS Janez Janša med prijatelji demokrati iz Portugalske in Kazahstana (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4970252..jpg

Po dolgih letih prvo srečanje predsednika SDS Janeza Janše z nekdanjo ukrajinsko premierko in politično zapornico Julijo Timošenko (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2704523..jpg

Delegacija SDS −Janez Janša, Milan Zver, Zofija Mazej Kukovič, Romana Jordan, Alenka Jeraj in Eva Irgl − z gostiteljem kongresa, irskim premierjem Endo Kennyjem (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6362274..jpg

Prvak SDS se je srečal tudi z gostiteljem volilnega kongresa EPP v Dublinu, predsednikom irske vlade Endo Kennyjem. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/1479605..jpg

Veselje po objavi zmagovitega rezultata in čestitke Jean-Claudu Junckerju. V EPP so ga s 385 glasovi izvolili za svojega kandidata za predsednika Evropske komisije. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5497656..jpg

Predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy je s predsednikom SDS Janezom Janšo govoril o zasedanju Evropskega sveta. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7230097..jpg

Evropski komisar za notranji trg Michel Barnier je s predsednikom SDS Janezom Janšo govoril o svoji kandidaturi. (Foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2302738..jpg

Predsednik SDS Janez Janša v pogovoru z nemško kanclerko Angelo Merkel in predsednikom Evropskega sveta Hermanom Van Rompyem (foto: Facebook)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5521179..jpg

Eden glavnih ukrajinskih opozicijskih voditeljev in nekdanji boksarski šampion Vitalij Kličko se je pred srečanjem vrha o Ukrajini srečal tudi s prvakom SDS Janezom Janšo. (Foto: Facebook)