Svoboda izražanja sodi med temeljne vrednote zrele in demokratične družbe. Uporabljala naj bi se tudi v slovenski družbi. A žal deloma velja nasprotno. V zadnjih nekaj letih lahko vse večkrat vidimo številne kazenskopravne pregone in celo pravnomočne kazenske sodbe za zapisane in izrečene besede. Ali je takšna praksa pravosodnih organov sprejemljiva v demokratični in pluralistični družbi, ki naj bi kot denimo slovenska temeljila na enakopravnem uresničevanju človekovih pravic?

Ali je v demokratični družbi smiselno in nujno, da pravosodni organi kazensko preganjajo osebo A zaradi razžalitve, ker je denimo osebo B označila za »bedaka«, »imbecila«, »nesposobneža«? Kazenskopravno se lahko pregon začne z zasebno tožbo, če gre za razžalitev javnega organa, pa tudi na predlog. A vendarle je odgovor na zgornje vprašanje seveda ne. Oseba B bi v zreli pravni državi za izrečene besede uveljavljala civilnopravno odgovornost osebe A z zasebno odškodninsko tožbo v pravdnem postopku, ne pa v kazenskem. Oseba B niti v pravdnem postopku ne bi imela veliko možnosti za uspeh, saj gre v zgornjem primeru za vrednostno sodbo, ki jih Evropsko sodišče za človekove pravice močno varuje. Svoboda izražanja namreč varuje tudi tiste izjave, »ki žalijo, prizadenejo ali vznemirijo državo ali katerikoli del prebivalstva« (Handyside proti Združenemu kraljestvu, 1976, 1 EHRR 737, 49. odstavek, slovenski prevod v D. Gomien, str. 87). Še manj možnosti za uspeh pa bi oseba A imela, če je javna osebnost, saj zanje velja, da so lahko podvržene ostrejši kritiki kot običajni ljudje.

Konkretni primeri pregona oporečnikov iz slovenskega pravnega reda so bralcem revije zelo dobro znani. V večini primerov gre za pregon kaznivega dejanja razžalitve zaradi zapisov in izrečenih besed, ki bi se nekomu v zreli družbi zdeli trivialni. Praksa slovenskih pravosodnih organov glede kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime ne nasprotuje samo ustavnopravnemu varstvu človekovih pravic, temveč tudi sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Hkrati v družbi ustvarja kulturo strahu in onemogoča prehod iz nekdanjega totalitarnega režima v zrelo in svobodno demokratično družbo. Pravosodni organi pa se žal ne odločajo za preganjanje primerov sovražnega izražanja, ki jih v slovenski družbi ni prav malo, a jih ne preganjajo takrat, ko bi jih morali.

Število azbestnih odpadkov se je povečalo, in to zaradi dotrajanosti materialov in neurij, ki so prizadela Slovenijo in je bilo treba azbestno-cementno kritino pogosto zamenjati. S tem pa grozi nevarnost tako ljudem kot okolju.

Kaj je sploh azbest? Po pojasnilih Agencije RS za okolje (ARSO) je azbest ime za vrsto naravnih mineralnih vlaken, ki so odporna na visoko temperaturo, kislino in lužila. Znanih naj bi bilo okrog 3.000 izdelkov, ki vsebujejo azbest. »Zaradi njegovih lastnostih so ga v preteklosti v veliki meri uporabljali v industriji in gradbeništvu,« pravijo in dodajajo, da so se v industriji uporabljali bodisi čisti azbest, bodisi materiali, pri katerih je bil azbest primešan drugim snovem. Med najpogostejše in znane materiale, ki vsebujejo azbest, gotovo spadajo skodle iz strešne lepenke, ki se uporabljajo za prekrivanje streh, izolacijske plošče ter tesnilne in izolacijske mase pri kotlih, grelcih, ceveh in tlačnih posodah. Azbest se je uporabljal tudi v tekstilni industriji, tako da ga vsebujejo celo nekatera oblačila, klobučevina, odeje, ponjave, zavese, preja in vrvi. Pri nekaterih materialih pa se azbest uporablja samo kot vezivo za azbestna vlakna. »Najpogosteje uporabljena veziva so bila cement, vinilklorid ali asfalt,« pravijo na ARSO. V domači uporabi so zelo pogosti izdelki iz azbest-cementa, iz katerih pa naj se azbest ne bi sproščal, če jih ne obdelujemo ali če niso poškodovani. Med najpogostejše izdelke iz azbest-cementa tako sodijo strešne in fasadne plošče, vodovodne in kanalizacijske cevi, vodni zbiralniki in korita za rože. Kot ugotavljajo pristojni, naj bi v preteklosti največ azbesta uporabljali prav v proizvodni azbestno-cementnih izdelkov.

Prepoved uporabe azbesta

V zadnjih nekaj letih pa je azbest kot material postal močno problematičen. »Azbest, ki je v stavbah, postane nevaren, ko material dotraja, se poškoduje ali pa se zaradi neprimernega ravnanja z njim začnejo azbestna vlakna sproščati v zrak in s tem predstavljajo nevarnost za zdravje,« pravijo pristojni. Glede na to, da je azbest dokazano škodljivi, je Slovenija z zakonom o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno in z

V prostorih Svetovnega slovenskega kongresa na Cankarjevi cesti 1/IV v Ljubljani so na zadnjem Večeru izza kongresa predstavili nov zbornik z naslovom Zlata knjiga o osamosvojitvi Slovenije – slovenski rojaki v podporo svobodi.

O knjigi, njenem nastanku in delovanju rojakov po svetu, njihovih naporih in zavzemanju za Slovenijo so 8. aprila govorili odgovorna urednica Zdenka Volarič, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa dr. Boris Pleskovič in predsednik Slovenske konference SSK Franci Feltrin. Zlata knjiga o osamosvojitvi Slovenije − slovenski rojaki v podporo svobodi je zbornik fotografij, časopisnih člankov, dopisov in pisem, protestnih transparentov, brošur in letakov iz osamosvojitvenega časa, ki jih je zbral Svetovni slovenski kongres v svojih dobrih dvajsetih letih obstoja. Svetovni slovenski kongres je nastal v času, ko je Slovenija kot samostojna država začela svojo pot, in je bil tudi sam vpet v osamosvojitvene dogodke, tesno pa je bil povezan tudi z organizacijami Slovencev po svetu, ki so podprle osamosvojitveni proces in Sloveniji pomagale na novi poti. Vsi ti dokumenti in pričevanja so prikaz pomoči in podpore, ki so jo slovenski rojaki po svetu dali Sloveniji ob njenem osamosvajanju in uveljavljanju v mednarodni skupnosti. »Zbrane dokumente smo želeli ohraniti v obliki zbornika kot trajni spomin in zahvalo slovenskim rojakom, ki so nesebično in požrtvovalno pomagali. Večino teh materialov smo zbrali ob 15-letnici Svetovnega slovenskega kongresa, ko smo pripravili razstavo z gradivi, ki so nam jih poslali naši rojaki iz tujine. Želimo si, da bi bil zbornik v oporo raziskovalcem osamosvojitvenega časa Slovenije ter podlaga za črpanje šolskega gradiva, ki se nanaša na slovensko skupnost po svetu, saj menimo, da mladi dandanes premalo vedo o delovanju naših rojakov v času osamosvajanja,« je Svetovni slovenski kongres o zborniku napisal v vabilu na prestavitev. »Ob pregledovanju dokumentov in večletnem vodstvu SSK sem prišel do dveh pomembnih spoznanj: prvič, nobena dragocenost ni poceni (Slovenci smo svojo državo drago plačali z znojem in krvjo), in drugič, biseri so trajni (naša država je biser, nastal v stiskah in bolečinah časa, v velikem pričakovanju novega),« je uvodu v zbornik zapisal predsednik Svetovnega slovenskega kongresa dr. Boris Pleskovič. Zbornik so uredili Franci Feltrin, ki je tudi idejni vodja projekta, Luka Klopčič in Nina Ferlan, odgovorna urednica pa je Zdenka Volarič.

V politiki so ženske kvote običajne. Zakaj ideja o moških kvotah v šolstvu, sodstvu in zdravstvu zveni kot mačistična šala?

Za letošnji prvi april sem javno objavil, da ustanavljam Moško delavsko stranko. Čeprav je bil vse skupaj hec, pa reakcije niso bile prav nič hecne. Posebej me je presenetilo, da so me mnogi, ki dobro poznajo politiko, spraševali, ali vendarle ne mislim resno.

Pravzaprav sem s programskimi usmeritvami tudi mislil resno, pa čeprav se sliši komično.

A najprej se lahko vprašamo, zakaj moška stranka zveni komično, če pa že imamo stranko upokojencev, stranko mladih in Glas žensk? Ženska stranka ne zveni smešno, moška pač?

V teorije o izginjanju moških zaradi pesticidov ne verjamem. A vendarle v tej teoriji zarote marsikaj drži kot pribito. In zato so deli naše družbe povsem feminizirani. Poseben problem smo tudi moški sami, saj smo se pomehkužili in mnogi tudi poženščili.

Vsi psihologi in psihoterapevti govorijo o tem, da otrok odrašča ob identifikaciji. Poistovetenju, v slovenskem prevodu. Otroke vzgaja beseda, a posebej na nezavedni ravni ga še bolj vzgaja zgled. Zato posvojenci postanejo podobni svojim krušnim staršem.

Če pa zgleda ni, nastopi problem. To je tudi bistvo argumentacije proti posvojitvam otrok s strani istospolnih parov. Istospolni pari lahko otroke povsem enako dobro ali slabo vzgajajo kot običajni zakonski pari. Težava nastane pri spolni identifikaciji, pri zgledu. Tega seveda v političnih debatah o homoseksualnih porokah nikoli ni v ospredju. Kdor ne verjame, naj prebere kakšno knjigo. Pa to le mimogrede.

Leta 1939 rojeni Ambrož Kodelja je doma iz vasi Zagora pri Plavah v dolini Soče. Po osnovni šoli v domačem kraju in nižji gimnaziji v Novi Gorici je odšel na Srednjo kmetijsko šolo v Mariboru. Kasneje je bil nekaj časa predavatelj za vinogradništvo in kletarstvo v srednji šoli v Ložah pri Vipavi, nato pa je odšel v ljubljansko semenišče. V duhovnika je bil posvečen leta 1967. Sprva je deloval v Idriji, nato v Grahovem ob Bači in upravljal tudi Rut in Obloke, potem pa je odšel v zamejstvo. Tri leta je upravljal Števerjan v Goriških brdih, od leta 1986 pa je župnik v Doberdobu.

Doberdob je Slovencem najbolj znan kot kraj iz prve svetovne vojne, tudi po zaslugi Prežihovega Voranca, pa vendar velja za enega najbolj zavednih slovenskih krajev zunaj meja Slovenije. Bi lahko rekli, da tu poteka etnična meja med Slovenci in Italijani?

Doberdob je zadnja slovenska vas na zahodu. Tu se goriški Kras prevesi v Furlansko nižino in prvi prebivalci, ki smo jih tu prvotno srečali, so Bizjáki, nato pridejo Furlani. Danes je to območje zelo narodnostno mešano.

Kdo so to Bizjaki?

Gre za ljudi, ki so najprej živeli nad Kvarnerjem in so bežali pred Turki. Njihovo ime prihaja iz glagola »bežati«, kot razlagajo nekateri. Trubar jih je prišteval med Slovence, v svoji Ordungi pravi: »In vi, Bizjaki ...«

Prej ste omenili Kras …

Kras delimo na tri dele, in sicer tržaški, goriški in komenski Kras. Doberdob je na goriškem Krasu. Kar se tiče prve svetovne vojne, pa je vedno problem, ker Slovenci Doberdob poznajo kot »slovenskih fantov grob«. Kje je ta grob? Ker je bilo v okolici veliko pokopališč, se je za Doberdob reklo, da je »en sam grob«. V letih 1957 in 1958 so ta pokopališča prekopali in mrtve prenesli v Sredipolje (Redipuglia) ali pa na Prosek. Sam izviram iz Soške doline, iz župnije Deskle. Ko sta se po prvi svetovni vojni moj oče in stric vrnila domov, je bilo doma treba saditi krompir, vendar so bile njive spremenjene v pokopališče. Zato so sadili krompir med grobove. Italijanska pisateljica Suzana Tanarro, ki živi v Arezzu, rojena pa je bila na Občinah, je napisala roman z naslovom »Pojdi, kamor ti srce veli«. Popisuje, da na Krasu živi narod, ki je mrtve srkal, da je preživel ...

Lustracija − rešitve za Ukrajinoje bil naslov mednarodne konference, ki jo je organiziral Open Dialog Foundation. Za demokracijo je potrebna odstranitev nosilcev prejšnjega sistema in kršilcev človekovih pravic z vplivnih družbenih položajev.

Prvega aprila 2014 smo se v Kijevu na povabilo zbrali mednarodni strokovnjaki, pravniki, aktivisti civilne družbe ter predstavniki medijev, gospodarstva in vlade z namenom, da preučimo kriterije, subjekte, postopke in institucionalne rešitve za izvedbo lustracije v Ukrajini.

Številčna udeležba

Konference so se udeležili: Egor Sobolev, predsednik Lustracijskega odbora Ukrajine, Leonid Kozačenko, vodja Sveta podjetnikov v kabinetu ministrov Ukrajine, Pawel Osik, član Komisije za človekove pravice na Poljskem, Radoslaw Peterman, podpredsednik Oddelka za lustracijo pri Inštitutu za narodno spominjanje iz Poljske, Agnieszka Romaszewska, podpredsednica Poljske zveze novinarjev, Adam Hradilek z Inštituta za preučevanje totalitarnih režimov iz Češke Republike, Petras Ragauskas, član Lustracijske komisije iz Litve v letih 2005−2010, Giorgi Gotsiridze iz Zveze mladih pravnikov Gruzije, Jevgenij Krištafovič, direktor Centra za evropske iniciative iz Estonije, in Boštjan Kolarič, pravnik na Študijskem centru za narodno spravo.

Še pred nekaj leti skoraj ni bilo govora, da bi se kakšna družina odpovedala letnemu dopustu, ker eden od staršev ni našel zanesljivega dela. Danes je drugače. Vlada nas sicer prepričuje, da nam gre bolje, a rezultatov ni opaziti.

Če za začetek pogledamo nekaj zadnjih podatkov glede brezposelnosti, vidimo, da se stanje še zaostruje, na vidiku pa so novi dvigi trošarin in s tem cen. Mar res drži, da se stanje izboljšuje? Kot ugotavlja Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (Umar), so se razmere na slovenskem trgu v začetku letošnjega leta še poslabšale, ker se je število registriranih brezposelnih povečalo. Število delovno aktivnih naj bi sicer že od lanskega aprila ostajalo skoraj nespremenjeno, a se je dodatno povečalo število registriranih brezposelnih oseb. Konec februarja je bilo v evidenci brezposelnih prijavljenih 129.764 oseb, kar je 5.698 več kot februarja lani, poroča Umar. Januarja naj bi se bila povišala bruto plača na zaposlenega v zasebnem sektorju, v javnem sektorju pa naj bi ostala nespremenjena. Višina minimalne plače, ki jo prejema osem odstotkov zaposlenih pri pravnih osebah, se je januarja uskladila z lansko inflacijo in po novem znaša 789,15 evra bruto za delo s polnim delovnim časom. Cene življenjskih potrebščin so se marca povišale za 0,8 odstotka in so bile za 0,6 odstotka višje kot v istem obdobju lani. K marčni inflaciji so prispevale predvsem sezonsko višje cene oblek in obutve. Obseg aktivnosti se je po poročanju Umarja januarja povečal v večini dejavnosti, najbolj pa v gradbeništvu, in sicer za 42,9 odstotka v primerjavi z januarjem lani. Lansko januarsko raven so letos presegli tudi izvoz, obseg proizvodnje v predelovalnih dejavnostih in prihodek v tržnih storitvah ter trgovini na debelo. Nadalje so tu še spodbudne besede, da se je v začetku letošnjega leta povečala gospodarska aktivnost v območju evra, spodbudna pa naj bi bila tudi napoved za prihodnje mesece. Evropska centralna banka (ECB) v svoji zadnji napovedi pričakuje, da bo gospodarska rast v evrskem območju letos 1,2-odstotna, v letu 2015 pa 1,5-odstotna.

Črpanje sredstev iz evropskih strukturnih skladov se močno zatika. Na eni strani je Evropska komisija v začetku leta 2014 zadržala 185 milijonov evrov izplačil, po drugi pa vlada blokira črpanje preostalih evropskih sredstev.

Tudi po navedbah Jožeta Tanka, vodje poslanske skupine Slovenske demokratske stranke (SDS), je pripravljenih enajst okoljskih projektov v vrednosti okrog 230 milijonov evrov. Tanko je ob tem navedel, da vlada za te projekte na izda soglasja za začetek del. Pri tem se sprašuje, kakšen je namen zavlačevanja in ali je vlada pod vodstvom Bratuškove ta sredstva rezervirala za kaj drugega, po zavlačevanju pa bi jih potem temu izbrancu zaradi časovne stiske pri črpanju evropskih sredstev na hitro dodelila.

Čas se izteka

Čas, v katerem je treba izkoristiti vsa sredstva iz finančne perspektive 2007 do 2013, se namreč izteka. Če bo Slovenija želela dobiti vsa dodeljena sredstva iz te perspektive, mora to narediti do konca leta 2015, saj velja načelo dveletnega zamika. Nova finančna perspektiva za črpanje sredstev iz evropskih kohezijskih skladov pa se je že začela, in sicer gre za obdobje od leta 2014 do 2020.

Izvajalci in investitorji zaskrbljeni

Zdajšnja vlada je prenesla službo za razvoj in evropsko kohezijsko politiko izpod okrilja ministrstva za gospodarstvo v pristojnost kabineta predsednice vlade. Vladajoča koalicija je zamenjala tudi vodjo, in sicer službo zdaj vodi Andreja Kert. Kertova ima od 1. aprila tudi dva namestnika, to je Leo Lekočevič Jagodič in Andreja Engelmana.

Maska demokracije je dokumentarni film, v katerem so predstavljena dejstva, ki so nam jih zamolčali Milan Kučan, Igor Šoltes, Anton Rop, Danilo Türk, Drago Kos in drugi akterji slovenske tranzicije.

Da film Maska demokracije upravičuje svoj naslov, dokazuje tudi cenzura vladajočih lakajev, ki so preprečili predvajanje filma na Planet TV, ki ga je brez vsakršnih pojasnil umaknila s sporeda. Pri zakulisnih igricah naj bi bila sodelovala celo predsednica vlade Alenka Bratušek, saj naj bi se bila na tiho sešla z menedžerji grških lastnikov omenjene televizije in jih prepričala, da bi prikaz filma razjezil pomembne oglaševalce.

Cenzura sredi EU

Škandalozno, če vemo, da smo del demokratične Evrope in da se podobne filmske cenzure dogajajo daleč stran od nas − v deželah arabskega sveta, kjer so filmski cenzorji nedavno prepovedali predvajanje biblijske zgodbe Noe Darrna Aronofskega, češ da je vsak takšen film v nasprotju z vero in s temelji šeriatskega prava ter odvrača čustva vernikov. In kakšna čustva žali dokumentarni film Maska demokracije, da je doživel cenzuro oblastnikov in njihovih lakajev? Duha, ki je ušel iz steklenice, kar film Maske demokracije je, pa ni bilo mogoče ustaviti. Ustvarjalci filma so se potrudili in v slabem tednu pripravili dodaten scenarij predvajanja. Namesto na Planet TV, kjer naj bi pogojevali ogled filma, če bi bili njegovi ustvarjalci pripravljeni iz njega umakniti daleč najbolj moteč prikaz vloge sodniškega in tožilskega vrha v ključnih montiranih političnih procesih pred osamosvojitvijo Slovenije in po njej (JBTZ, Depala vas, Patria), se je film Maske demokracije zavrtel za javnost prvič minuli torek v kinu Komuna. Od 17. aprila dalje pa ga bodo predvajali še drugi slovenski kinematografi. 

Neuspela tranzicija

Slovenija je bila prva nekdanja jugoslovanska republika, ki je postala članica Nata in EU.

Po padcu nepremičninskega zakona, interpelaciji o notranjem ministru Gregorju Virantu in uvajanju novih davkov (trošarin) je jasno, da je vladna koalicija pred razpadom, saj tedensko dobiva nove klofute. Prejšnji teden je ustavno sodišče do dokončne odločitve zadržalo še izvrševanje odloka o razpisu referenduma o arhivski noveli. Hkrati je zadržalo vsa referendumska opravila, kar pomeni, da referendum skoraj zagotovo ne bo potekal 4. maja, kot določa odlok. Tako se odpira možnost, da bi referendum potekal skupaj z evropskimi volitvami 25. maja, lahko pa tudi pozneje. Vladno agonijo lahko podaljša samo še preživitvena sla po oblasti in strah pred predčasnimi volitvami, ki se zajeda v vladajoče stranke. Nasprotja med PS, SD, DeSUS in DL so namreč iz dneva v dan večja. Čedalje opaznejša je tudi razklanost znotraj največje vlade stranke PS. Kot kaže sedaj, se bosta za mesto predsednika te stranke vendarle spopadla premierka Alenka Bratušek in njen ustanovitelj Zoran Janković. Izid spopada je nepredvidljiv, a po mnenju poznavalcev bo zadnji šef partije Milan Kučan še vedno edini resnični šef PS in vlade ne glede na to, kdo bo formalni predsednik PS.
Zato postajajo tudi koalicijski partnerji največje vladne stranke previdnejši pri svojih odzivih. Po novem vsaj delno dopuščajo možnost, da vlada pod vodstvom Bratuškove obstane, tudi če vodenje PS prevzame razvpiti ljubljanski šerif. Kratkoročno v primeru Jankovićeve izvolitve sicer tvegajo razpad koalicije, a zanj bo kriva stranka, ki bo šla iz vlade. Partnerji PS se dobro zavedajo, da je stranka Zares, ki je prva zapustila Pahorjevo vlado, leta 2011 na predčasnih volitvah doživela popoln polom. Kučan je v zadnjih dneh govoril tako z Bratuškovo kot z Jankovićem oziroma jima je poslal ustrezno sporočilo.

Partizanski zločini v Grahovem pri Cerknici so bili tako grozljivi, da so težko opisljivi. Zato je toliko bolj nedoumljivo manipuliranje medijev (z izenačevanjem zločincev in žrtev) ob nedavni postavitvi spomenika žrtvam teh zločinov.

V prejšnjih dveh nadaljevanji smo objavili pričevanje iz knjige Dano tisto uro, v kateri je Vinko Šega opisal partizanske zločine v Grahovem leta 1942 in 1943. Naj nadaljujemo z njimi z nadaljevanjem pričevanja o partizanskem napadu na domobransko postojanko v noči na 24. november 1943.

Prošnja za cerkev

»Šel sem prosit za cerkev, pa se ne morem spomniti, ali sem to storil pred reševanjem iz cerkve ali šele potem. Hotel sem najti komandanta Dakija. Nisem vedel, kje bi ga dobil. Zato sem vprašal nekatere partizane. Povedali so mi, da je v Matjaževi pisarni. Kmalu sem ga našel. Stal je ob cesti. Bil je mož srednje postave, bled, oblečen v navadno vojaško suknjo stare jugoslovanske vojske, imenovano 'šinjel'. Epoleta iz blaga je bila na eni strani odtrgana in je visela navzdol. 'Prosim, pustite cerkev in je ne požgite!' sem prosil Dakija. Mrko me ge gledal. 'Dobite dol naše sovražnike,' mi je odvrnil. Rekel sem mu: 'Tega pa ne morem storiti.' Odgovoril mi je: 'Potem pa vam ne morem pomagati.' Obrnil sem se in odšel.

Kletve podivjanih partizanov

Razdejanje je bilo popolno in pogled grozen: ogenj, dim, ruševine, odbite veje z dreves, na tleh žica električne napeljave. Zraven pa vpitje in streljanje. Silno sem bil žalosten. Iz neprevidnosti sem stopil na električno žico z okovanimi čevlji, da me je streslo. Ne vem, kako sem prišel do župnišča. Zdaj se čudim, da me Daki takrat ni ustrelil, to je bila v tistem času najmanjša stvar.

Patricija Šulin je nekdanja poslanka Slovenske demokratske stranke (SDS) v Državnem zboru Republike Slovenije (DZ RS), Svet SDS pa jo je pred kratkim izvolil kot kandidatko za evropsko poslanko. Je podpredsednica Odbora za finance SDS, sicer zaposlena na Davčni upravi RS kot višja davčna inšpektorica. Pred tem je delovne izkušnje pridobivala v komercialnem delu gospodarstva. Šulinova je tudi mestna svetnica v mestni občini Nova Gorica. Prihaja iz Trnovega pri Gorici, z družino živi v Novi Gorici.

Bili ste poslanka v slovenskem državnem zboru. Kako ocenjujete ta čas in koliko so za vas dragocene te izkušnje?

Poslanka državnega zbora sem bila dobro leto, do marca lani, ko je vlado prevzela Alenka Bratušek z novo koalicijo. To leto je bilo tako zame kot tudi za delo v državnem zboru zelo intenzivno, saj je bilo treba stanje v državi znova zasukati v pravo smer. Mislim, da je vladi Janeza Janše deloma to uspelo, vendar je bilo njeno delo žal prekinjeno. Sprašujete po mojih izkušnjah v parlamentu. Povedati moram, da so neprecenljive, ker jih ne moreš dobiti nikjer drugje, in so pomembne za moje nadaljnje politično delovanje.

Kot vsake izkušnje so tudi te »v živo« nekaj povsem drugega od tistih, ki jih dobimo, ko politiko spremljamo pred televizijskim zaslonom. Politika je zelo zahteven in odgovoren poklic. Politiki pa so v zadnjem času predvsem na račun vsegliharstva, ko ljudje vse mečejo v isti koš, zelo nepriljubljeni. Res je, da so tudi med politiki taki, ki so prestopili mejo zakonodaje na tak ali drugačen način in jih je treba ustrezno obravnavati. Smo se kot posamezniki kdaj vprašali, koliko je denimo takih, ki sicer niso politiki, so si pa z utajo davkov, s prirejanjem prihodkov, z goljufivim črpanjem subvencij, olajšav in socialnih transferjev nakopičili veliko dobička? Ti se običajno ne omenjajo, ker niso javno izpostavljeni, jih je pa veliko v moji in vaši okolici in jih ni nič manj sram kot tajkunov. Začnimo ločevati poštene in nepoštene ne glede na to, ali je nekdo politik, zdravnik, odvetnik, podjetnik. Nalijmo si čistega vina. Neredko se zgodi, da prav tisti, ki izkoriščajo veliko ugodnosti na račun drugih davkoplačevalcev, moralizirajo o poštenosti.

Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali si boste na televiziji cenzurirani film Maska demokracije ogledali v kinematografih?

Zadnji komentarji

Maske Demokracije

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/590363MST_1376.jpg

Vabilo na ogled filma Maska demokracije – filma, ki so ga na Planet TV spravili v »bunker«. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/233636MST_1395.jpg

V kinu Komuna je bilo mogoče videti precej znanih obrazov, tudi iz sveta politike. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/946078MST_1403.jpg

V prvi vrsti je bilo mogoče opaziti zgodovinarko dr. Andrejo Valič Zver, direktorico SCNR. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/882857MST_1429.jpg

Uvodna beseda je pripadla dr. Vasku Simonitiju, zgodovinarju in nekdanjemu ministru za kulturo. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/475241MST_1434.jpg

Pogled na kinodvorano z druge smeri – le redki sedeži so ostali prazni. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/441416MST_1440.jpg

Film se začenja – po ogledu bo jasno, zakaj ga niso predvajali na Planet TV … (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/866745MST_1455.jpg

Režiser filma Igor Prodnik, nekdanji direktor Vibe filma, ki so ga odslovili iz političnih razlogov. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/181710MST_1463.jpg

Med gledalci je bil tudi predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in nekdanji obrambni minister Aleš Hojs. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/362003MST_1493.jpg

Po ogledu filma se je občinstvo nekaj časa zadržalo v avli kinodvorane. (foto: Matic Štojs)