Škandalozno poročilo

Po skoraj letu dni je Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), ki jo (še vedno) vodi Goran Klemenčič, objavila del ugotovitev pri preverjanju podeljevanja poceni letalskih vozovnic družbe Adria Airways. KPK, ki je z objavo poročila zelo zavlačevala in to prelagala iz meseca v mesec, je »ugotovila«, da je za to, da je letalske vozovnice v letih 2010 in 2011 poceni kupoval Gregor Virant, predsednik Državljanske liste (DL) in minister za notranje zadeve, kriva nekdanja uprava Adrie Airways, ki je to dovoljevala. S tem naj bi bila po mnenju KPK kršila dolžno ravnanje skrbnega in vestnega gospodarja.

Kakšna dvoličnost!

Med tistimi, ki so kupovali poceni letalske vozovnice, je bila tudi družina Gregorja Viranta in Virant osebno. Pri tem so v KPK zapisali, da »je brez dvoma ugotovljeno«, da za odobritev teh ugodnosti ni posredoval Virant osebno, ampak je za družinsko potovanje Virantovih cenejše vozovnice na podlagi dogovora z ministrovo ženo Natašo Brejc Virant uredila njihova znanka M. B., prijateljica takratnega komercialnega direktorja Adrie Airways Tomaža Kostanjška. Tako je KPK pod Klemenčičevim vodstvom v celoti sprejela Virantovo trditev, da za velike popuste pri nakupu letalskih vozovnic, s katerimi naj bi bil sam in družina prihranili več tisoč evrov (po nekaterih podatkih celo do 10 tisoč), ni vedel. Krivi so torej družinska prijateljica, podjetje Adria Airways in njen komercialni direktor Kostanjšek pa tudi Virantova žena, ki naj bi bila izrabila skupno prijateljstvo. Na objavo delnega poročila KPK se je odzval tudi Virant in dejal, da je KPK korektno ugotovila, da ni ničesar kršil in na nikogar vplival, »govorice, da naj bi vozovnice pri Adrii ceneje dobil prek vez«, pa je označil za obrekovanje.

Režiser grozljivke Sirota in akcijskega trilerja Neznanec Jaume Collet-Serra nas popelje na dolgotrajni let čez Atlantik, kjer je na letalu tudi zvezni šerif Bill Marks.

Mednarodni zvezdnik akcijskih filmov Liam Neeson igra Billa Marksa – zveznega šerifa na poletih – v napetem trilerju, ki se odvija na 65 tisoč kilometrih višine. Med čezoceanskim poletom iz New Yorka v London Marks prejme vrsto skrivnostnih SMS-sporočil, v katerih od njega zahtevajo, naj letalsko družbo prepriča, da na točno določen bančni račun nakaže 150 milijonov dolarjev. Dokler denarja ni na računu, bodo vsakih 20 minut ubili enega potnika.

Igra mačke z mišjo

Marksa pestijo osebne težave, ki so iz njega iztisnile zadnjo kapljico želje, da bi se v skladu s svojim delom šel junaka; na svojo pomembno nalogo je začel gledati kot na pisarniško delo visoko nad oblaki. Toda nov dan v tej »pisarni« postane kriza, polna tveganja, in kmalu po vzletu se Marksov svet obrne na glavo. Obdaja ga le nekaj oseb, ki se sprva zdijo vredne zaupanja – med njimi sopotnica Jen Summers –, in šerif se mora zateči k slehernem odtenku znanja, ki si ga je bil nabral med urjenjem, da razkrije morilca na krovu letala. Pregon se sprevrže v napeto igro mačke z mišjo, pri kateri na nitki visijo življenja več sto potnikov.

Tudi Slovenci imamo svoj Krim. Gre za hrib južno od Ljubljane, na katerem stojijo radijski in televizijski oddajniki, včasih tudi kakšna Titova slika.

Včasih se sprašujem, zakaj ne bi na slovenski Krim posadili še zunanjega ministra Karla Erjavca, ki je zadnje čase bolj papeški od papeža. Sedaj je najglasnejši nasprotnik nove kadrovske sestave Komisije za preprečevanje korupcije. No ja, saj so ga res »pokronali«, da so za predsednika KPK nastavili kandidata, ki je tik pred imenovanjem »zamrznil« svojo partijsko knjižico v »pingvinski« stranki. In je bil očitno kot tretjerazredni odvetnik dovolj dober, da je še konec osemdesetih let opravljal funkcijo lokalnega partijskega sekretarčka. No ja, zdaj je itak predsednik republike Borut Pahor vsega kriv, ne pa morda izbirna komisija. Ampak se tudi nanjo jezijo, pa ne toliko na predsednico izbirne komisije, velecenjeno poslanko PS gospo Rop (khm khm, Melito Župevc), ampak na članico Simono Habič. Toda če društvo Integriteta benti nad izbiro, pomeni, da grize svoj lastni rep. Mar ni Habičeva voditeljice Integritete? In da ne govorim o režimskem tisku, ki prav tako benti nad kadrovsko izbiro KPK. Je pač tako, da predsednik komisije ne bo mogel »verodostojno« preganjati Janeza Janše, ob tem pa za vsak primer še kakšnega Zorana Jankovića. Totalna vojna, ni kaj. Vsi bi radi izpadli čim bolj pošteni, čim bolj nepristranski in ne vem kaj še.

Seveda je moja pozornost še vedno usmerjena k RTV Hanzi Slovenija, kjer bodo v kratkem izbirali novega generalnega direktorja. Mene seveda zanima, ali bo stolček naskakoval dosedanji televizijski direktor Janez Lombergar, kajti v tem primeru bi Ksenija Horvat Petrovčič naskočila njegov sedanji stolček. Sicer pa ni izključeno, da bi katero od teh mest zasedla počasi odhajajoča informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, ki je ob odločitvi kranjskega okrajnega sodišča, da zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti v primeru globe tedniku Demokracija zaradi objave informacije o dopisovanju sodnika in novinarja Mladine, triumfirala, češ, pravna država dobro deluje.

Konec februarja je odjeknila sicer pričakovana, a vendar zelo neprijetna novica o stečaju časopisnega in založniškega podjetja Nova revija, ki je obstajalo od leta 1990. Končalo je eno najpomembnejših poglavij slovenske kulture.

Založba Nova revija je bila ustanovljena leta 1990 in je nastala iz istoimenske revije. Pobudo za izdajanje Nove revije je junija 1980 dalo šest slovenskih razumnikov, podprlo pa jo je 60 podpisnikov v časniku Delo. Prva številka je izšla maja 1982 pri Cankarjevi založbi. Med posebnimi številkami, ki so izšle v naslednjih letih, je bila najbolj odmevna znamenita 57. številka, v kateri so bili objavljeni Prispevki za slovenski nacionalni program. Zelo pomembna sta bila še 95. številka (Samostojna Slovenija) in poseben zbornik med desetdnevno vojno za Slovenijo (The Case of Slovenia). Založba Nova revija je v letih poslovanja izdajala vrsto zbirk s področja leposlovja, humanistike in družboslovja: Samorog, Paradigme, Interpretacije, Hieron, Pričevanja, Korenine, Libra, Slovenska kronika in Feniks; poleg, kot je zapisano na spletni strani Nove revije, »revije za mišljenje in pesništvo«, ki je do leta 2005 v 23 letnikih izdala 272 številk, pa še mesečnik Ampak, ustanovljen leta 2000, revijo za fenomenologijo in hermenevtiko Phainomena, revijo za religiologijo, mitologijo in filozofijo Poligrafi in revijo za človekovo pravice Dignitas. Založba Nova revija je imela od februarja 2005 tudi prenovljen knjižni klub Samorog. Tudi Sklad Josipa Jurčiča, ki je podeljeval Jurčičevo nagrado za novinarske in publicistične dosežke leta, je leta 1993 ustanovila Založba Nova revija, ki je od leta 1998 sodelovala tudi pri podeljevanju Rožančeve nagrade za literarno esejistiko. Ob novici o stečaju založbe Nova revija so se o vzrokih zanj pojavila različna ugibanja, med katerimi naj bi bil tudi Slovenski zgodovinski atlas. Za komentar stečaja založbe smo prosili direktorja založbe Nova revija, Tomaža Zalaznika, pa nam ga zaradi dogovora s stečajnim upraviteljem ni mogel podati.

Gibanje »svetovni etos«, kot ga je imenoval njegov ustanovitelj, švicarsko-nemški teolog Hans Küng, se zadnja leta poskuša razširiti tudi v Slovenijo. Njegovi nameni so predvsem moralični, izdelati želi etična načela, sprejemljiva za vse ljudi ne glede na njihovo versko pripadnost; s tem bi premagali vsakršne spore med njimi in jih združili – kot se temu reče – v delu za boljši, miroljuben in pravičen svet. Ker se verniki različnih religij – kristjani, judje, muslimani, budisti, konfucijanci – morajo ravnati po etiki svojih ver, naj bi jih osvobodili takšnih etičnih enostranosti in jih dvignili na raven nadreligijske, ene same in popolne svetovne etike. Takšna naj bi bila dostopna tudi nevernim, agnostikom in ateistom – ali pa bi bila primerna ravno njim. Toda poleg etičnih ciljev ima »svetovni etos« lahko še stranske, celo politične učinke. Küng se s svojim projektom obrača predvsem na politične elite, na državnike, vladarje, politike in diplomate, ki naj na podlagah svetovne etike udejanjijo vizijo boljšega »globalnega« sveta.

Take in podobne poteze ohranja gibanje »svetovnega etosa« v slovenskem prostoru pri svojih slovenskih privržencih. Tudi med nami naj bi uveljavilo etiko, ki ne bo niti katoliška ali protestantska pa tudi ne muslimanska ali budistična. Iz vseh teh ver naj bi sprejela samo tisto, kar jim je skupno, takšno pa sprejemljivo tudi ateistom in agnostikom. Podobno kot Küng se naši glasniki obračajo na politično in kulturno javnost, vendar ne na njene vrhove, ampak na skromnejši krog pravnikov, filozofov in literatov. In tako ostaja negotovo, ali bi se mu utegnil pridružiti kak politik iz »levega« ali »desnega« bloka. Podobne težave ima gibanje »svetovnega etosa« v Nemčiji ali Ameriki.

Toda prave težave gibanja so globlje, teološke ali vsaj filozofske. Po prepričanju Hansa Künga in njegovih slovenskih privržencev je temelj »svetovnega etosa« tako imenovano »zlato pravilo«, ki pravi, naj človek drugim ljudem ne stori nič takega, za kar ne želi, da bi oni storili njemu. Ali še bolj poudarjeno: stori bližnjemu to, kar naj bi storil on tebi.

Gasilci po vsej državi vedno znova dokazujejo, da ljudje lahko računajo na njihovo pomoč. Radi pohvalimo njihovo nesebičnost in pogum, redko pa se v javnosti govori o težavah pri statusu, finančni negotovosti in pomanjkanju opreme.

Prostovoljno gasilstvo ima na Slovenskem 145-letno tradicijo. »Ljudje so se združevali v gasilska društva, da bi učinkoviteje preprečevali in gasili požare, ta društva pa so pomenila veliko več kot samo gašenje,« pojasnjujejo na Gasilski zvezi Slovenije (GZS). Sicer pa so naloge gasilske organizacije precej širše od samega gašenja in reševanja pri požarih, kar se vedno znova izkaže tudi v primeru naravnih in drugih nesreč. Gasilci igrajo ključno vlogo pri zaščiti in reševanju v primeru poplav, potresov, zemeljskih plazov, neurij. »S prenosom nalog zaščite in reševanja − z odredbo in kasneje z zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami − na gasilske enote je gasilska organizacija kot nevladna prostovoljska organizacija tudi uradno postala najpomembnejši člen v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter pomemben dejavnik pri zagotavljanju nacionalne varnosti na področju zaščite in reševanja,« zapišejo na GZS, kjer ocenjujejo, da je velika prednost gasilstva v razpršenosti gasilskih društev po celotni Sloveniji. »Gasilska društva lahko začnejo z aktivnostmi takoj na kraju nesreče in varujejo občane v svojem domačem okolju, kar je velika prednost pri poznavanju terena in hitrem posredovanju,« še dodajo.

Februarska intervencija

Vse to se je znova potrdilo ob nedavni naravni katastrofi, ki je prizadela večji del Slovenije. Glede na podatke je v februarski intervenciji na pomoč ljudem po katastrofalnem žledolomu priskočilo več kot 42.000 gasilcev in na terenu opravilo okoli 334.000 ur dela. V reševalnih akcijah naj bi bilo sodelovalo tudi več kot 10.000 gasilskih vozil, s katerimi je bilo v tem času prevoženih več kot 342.000 kilometrov. Glede na še nepopolne podatke GZS naj bi gasilska društva pri tem utrpela za skoraj 800.000 evrov škode na opremi, refundacije odsotnosti gasilcev z dela, ki jih zahtevajo delodajalci, pa naj bi po ocenah znašale več kot 850.000 evrov. Samo za gorivo naj bi bila društva porabila več kot 287.000 evrov. Na vprašanje, kako bodo gasilska društva pokrila vse te stroške, na GZS odgovarjajo, da bodo stroški intervencij zahtevali daljšo časovno obdobje in veliko mero potrpežljivosti. Gasilci seveda računajo tudi na sredstva, ki jih imajo tako lokalne skupnosti kot država rezervirane za primere naravnih in drugih nesreč. Zaradi izredno težkih razmer in razsežnosti ujme je bil namreč sprožen državni načrt za velike intervencije, ki naj bi omogočal tudi pokrivanje stroškov gasilskim enotam, ki so pomagale na prizadetih območjih zunaj svoje domače občine.

Rusi na Krimu se hočejo odcepiti od Ukrajine, Rusija jih podpira, Zahod pa temu nasprotuje. Ukrajina se je pred dvema desetletjema odrekla jedrskemu orožju, v zameno za zagotovila o ozemljski celovitosti, ki pa je zdaj pod vprašajem.

Potem ko se je zdelo, da je politična kriza, ki je pretresala Ukrajino zadnje mesece, s pobegom predsednika Janukoviča končana, se vse bolj kaže, da se ta šele prav začenja. Kmalu po pobegu Janukoviča, za katerim je izdana mednarodna tiralica (menda se je zatekel v Rusijo), je na polotoku Krim, kjer živijo večinoma Rusi, postalo vse bolj napeto in proruski protestniki so začeli pozivati k priključitvi Rusiji. Krim je namreč najbolj »ruski del Ukrajine«, saj se tri četrtine tamkajšnjega prebivalstva izjavlja za Ruse. V Sevastopolu, kjer je že dvesto let ena najpomembnejših in največjih ruskih pomorskih baz, se jih za Ruse izjavlja devet od desetih prebivalcev. Prav zaradi tega ima Krim poseben status v Ukrajini. Krim je prišel pod rusko oblast konec osemnajstega stoletja, za časa carice Katarine Velike, ko so tam skoraj izključno živeli muslimanski krimski Tatari. A ruski carji so začeli razvijati pomorsko bazo v Sevastopolu kot sredstvo vojaško-političnega pritiska na Bospor in Dardanele ter na balkanske pokrajine pod turško nadoblastjo, kjer so živeli v glavnem pravoslavni kristjani. Z desetletji pospešenega naseljevanja Rusov na Krim, še posebno v Sevastopol in okolico, se je začela spreminjati sestava prebivalstva in okoli leta 1900 je bilo ruskega že več kot tatarskega. Leta 1944 je Stalin razglasil krimske Tatare za enega od »izdajalskih narodov« in vse prebivalstvo se je moralo izseliti praktično čez noč. V bistvu jim je bilo do konca sovjetskega režima prepovedano, da se vrnejo na Krim. S tem je postal polotok skoraj popolnoma rusificiran. Deset let po izgonu Tatarov je tedanji vodja Sovjetske zveze Nikita Hruščov Krim administrativno pripojil Ukrajini, a prebivalstvo je še vedno ostalo predvsem rusko. Po letu 1991 so se začeli vračati tudi nekateri potomci izgnanih Tatarov, vendar jih je danes glede na celotno sestavo komaj nekaj več kot deset odstotkov krimskega prebivalstva. Zaradi teh okoliščin si je Rusija ob razglastivi ukrajinske samostojnosti izsilila obljubo o prosti uporabi sevastopolske vojaške baze (in še nekaj drugih vojaških objektov v okolici), Ukrajina pa je morala Krimu priznati poseben status v svoji državi.  

Tržaška knjigarna (TK) je v likvidaciji. V središču Trsta in zadnji čas na Opčinah je ponujala slovensko literaturo, prevode, otroške knjige, priročnike in slovarje, zdaj pa se poslavlja. Kakšni so razlogi in ali se bo odprla nova knjigarna?

Že maja 2013 je Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ), ena od dveh krovnih slovenskih organizacij v Italiji, objavila sporočilo za javnost, v katerem je zapisala, da je splošna gospodarska kriza postavila v resno nevarnost nadaljnji obstoj in delovanje TK, edine slovenske knjigarne na Tržaškem, ter da lastniki tega trgovskega obrata in pomembnega kulturnega središča v Trstu v sedanjih razmerah ne morejo več nadaljevati dejavnosti, ki ustvarja vse večje primanjkljaje. »Kriza sredi devetdesetih let je zamajala manjšinski gospodarski sistem in s tem povezane tudi nekatere medijske, založniške in druge dejavnosti, med katerimi je bila tudi TK. Takrat je njeno vodenje in lastništvo prevzel zasebnik, ki je ob koncu leta 2008 odločil, da bo knjigarno prodal. Pred bojaznijo, da bi Slovenci izgubili edino slovensko knjigarno, je Jadranska finančna družba kljub negativnim splošnim gospodarskim kazalnikom od zasebnika knjigarno odkupila. S tem se je ohranila sredi mesta slovenska kulturna knjižna izpostava, ki pa doslej ni bila za razliko od drugih kulturnih sredin deležna javnih prispevkov, brez katerih bi v našem prostoru vidno zmanjšali ali celo ukinili marsikatero kulturno in drugo dejavnost. Po štirih letih upravljanja, ob sodelovanju TK s slovenskimi založbami in ob povečanem številu pobud za obiskovalce, pa se je izkazalo, da knjigarna izključno s tržne plati nima perspektive. V zadnjih letih so v TK zabeležili sistemske primanjkljaje, ki so dosegli višek v lanskem letu« (2012, op. p.), so zapisali v sporočilu za javnost v SKGZ.

Ta čas je rdeča zvezda postala vsenavzoča. Ne samo v retoriki in ikonografiji levice, temveč celo v Cerkvi na Slovenskem.

Decembra 2012 je Demokracija na spletni strani objavila kolumno z naslovom »Projekt Hitler«. V njej sem podrobno analiziral ideološko ozadje »ljudskih« vstaj in primerjal enakost takratnega družbenopolitičnega stanja Nemčije, ko je svoj pohod na oblast začela Hitlerjeva NSDAP, s stanjem pri nas. Dobro leto kasneje smo priče ustanovitvi dveh vstajniških strank, Solidarnosti in Iniciative za demokratični socializem (IDS). Že bežen pogled na njihov program kaže na radikalno politično opcijo, da ne govorimo o uporabi rdeče zvezde v logu IDS. A ta se v zadnjem času ne manifestira samo v tako imenovani sferi tranzicijske levice, temveč njena miselnost vdira tudi v eno od pomladnih strank in celo v Cerkev na Slovenskem. Če je NSi za časa življenja svojega prvega predsednika Bajuka še ostajala na pomladni liniji, je po njegovi smrti začela iztirjati iz te orbite. Vse bolj jo prevzema kocbekovsko-dolomitski duh t. i. mladega »politika novega kova«, ki je po navedbah nekaterih virov znotraj stranke podtaknjenec Kučanovega klana.

O spremembah arhivske zakonodaje, referendumu in kongresu Evropske ljudske stranke (EPP) v Dublinu smo se pogovarjali s poslanko SDS Evo Irgl, predsednico parlamentarne komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

Minuli teden je bil v Dublinu kongres Evropske ljudske stranke. S kakšnimi vtisi ste se vrnili v Slovenijo?

Z lepimi vtisi. Doživeti kongres EPP (ELS), na katerem so nas nagovorili predsedniki vlad, vključno s kanclerko Merklovo in glede na stanje v Ukrajini ta čas najbolj »obleganima« Timošenkovo in Kličkom pa predsednikom Evropske komisije Barrosom, novim kandidatom za predsednika EK Junckerjem, je zame kot političarko neprecenljiva izkušnja. Ko je na oder ob pomoči svoje hčerke prišla Julija Timošenko, jo je dvorana pozdravila s stoječimi ovacijami. Njen govor je bil nabit s čustvi in je pomenil nadgradnjo govora, ki ga je pred njo imel Vitalij Kličko. Vsekakor sta oba nagovora imela močno sporočilno vrednost ne samo za Ukrajino in njene državljane, temveč tudi za članice EU, predvsem tiste, pri katerih tranzicija ni uspela; med njimi je žal tudi Slovenija. Tudi marsikaj, kar je izrekla kanclerka Merklova, je bilo zelo poučno in koristno tudi za nas in našo situacijo. Vendar so o tem poročali le redki slovenski mediji, kot da bi šlo za reči, ki se nas sploh ne tičejo.

Se je govorilo tudi o lustraciji?

Veliko predsednikov vlad je poudarjalo pomen razvoja demokracije, spoštovanja človekovih pravic in pravičnega pravosodja v državah, ki niso opravile lustracijskih korakov. Sama sem se udeležila posveta balkanskih držav, na katerem so bili izpostavljeni njihovi ključni problemi, ki so vezani tudi na ta vprašanja. Slovenija sicer na tem posvetu ni bila omenjena, ker se je govorilo predvsem o tistih državah, ki so ta čas v procesu pogajanj za vstop v EU in Nato, vendar pa se je v pogovorih z različnimi delegati na kongresu lahko videlo, da dovolj dobro poznajo situacijo v Sloveniji in njen problem neuspele tranzicije in ne izpeljane lustracije.

Peter Naglič (1883–1959) iz Šmarce pri Kamniku je deloval v družinskem podjetju za izdelovanje ščetarskih  izdelkov. Toda bil je tudi izjemen »ljubiteljski« fotograf. Ohranilo se je okoli deset tisoč dragocenih fotografij.

Pred 130 leti se je rodil Peter Naglič, fotograf iz Šmarce pri Kamniku. S svojim bratom Karlom je v obdobju med letoma 1920 in 1945 igral pomembno vlogo kot podjetnik, vključen v družinsko podjetje za izdelovanje ščetarskih  izdelkov. Svojo vidno vlogo je imel na Kamniškem kot tudi v širšem slovenskem prostoru. Kot uspešnega podjetnika tiste dobe, ki je bila zelo bogata s tehničnimi izumi, so ga poleg ščetarstva  zanimale novosti v zvezi s tehniškimi vedami, zanesljivo pa je največ prostega časa posvetil fotografiji. Z znanjem, ki ga je nadgrajeval z literaturo iz tujine,  s prefinjenim občutkom za motiv in kompozicijo, je v kombinaciji z doslednostjo dosegel visoko strokovnost. Sledil je tehničnim novostim tudi pri izbiri opreme. Z lastnim ateljejem v Šmarci  je bil znan tudi zunaj domačega kraja. V nasprotju s poklicnimi fotografi je bil od fotografskega udejstvovanja finančno neodvisen, kar mu je omogočilo, da se je fotografiji posvetil z dušo.

Bil je zelo plodovit

Njegova zapuščina je odlično ohranjena, vzorno urejena in popisana in tako prepoznavna glede na čas in kraj motiva, s pogosto pripisanim lastnim komentarjem, kar še dodatno kaže čas, ko so posnetki nastali. Poglobljen smisel za družbene, kulturne in gospodarsko pomembnejše ali čisto vsakdanje dogodke ga je spodbujal, da je bil rad »poleg« in s tem tudi povsem naključnim dogodkom vnesel svojstven duh dokumentarnosti.

Kot  fotograf je bil Peter Naglič zelo plodovit, saj celotna njegova zapuščina obsega prek deset tisoč  kakovostno izdelanih posnetkov, ki so ohranjeni v originalni obliki, bodisi posneti na steklo iz zgodnejšega obdobja delovanja, nekje do leta 1930, bodisi posneti na filmski trak.

Pred nedavnim so po slovenskih srednjih šolah potekali dnevi odprtih vrat in številni slovenski osnovnošolci so si šli ogledat šole, na katere se kasneje želijo vpisati. Toda katero izbrati, kje izvedeti, katera šola je dobra oz. najboljša?

Zagotovo si otroci pa tudi njihovi starši želijo, da bi bila izbira kar najboljša. Pri takšnih izbirah gotovo pride prav vsaj seznam šol, ki bi utegnile biti dobre. Zato se je nemara komu prileglo, da se je sredi februarja pojavil seznam oziroma lestvica najboljših slovenskih šol, stotih osnovnih in enainosemdesetih srednjih, ki je bil pripravljen na podlagi uspešnosti šol na nacionalnem preverjanju znanja oziroma na podlagi splošne mature. Pripravili so ga na zasebni mednarodni fakulteti Alma Mater Europaea v Mariboru. Med tremi najboljšimi osnovnimi šolami so se tako znašle Osnovna šola Majde Vrhovnik, Scuola elementare Vincenzo e Diego de Castro Pirano in Osnovna šola Kolezija, na četrtem mestu je pristala Osnovna šola Prežihovega Voranca Ljubljana, na petem pa Osnovna šola Milana Šuštaršiča. Med najboljšimi srednjimi šolami so po tem seznamu Gimnazija Bežigrad, Zavod sv. Stanislava, Škofijska klasična gimnazija in Gimnazija Vič, sledijo še Gimnazija Želimlje in Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer.

Metodologija razvrstitve

Seznam osnovne šole razvršča na podlagi rezultatov nacionalnega preverjanja znanja (NPZ), ki se v Sloveniji izvaja na koncu šestega in devetega razreda osnovne šole. Število točk je povprečje ocen, ki jih je prejela določena šola, in je izračunano takole: povprečje vrednosti dosežkov učencev iz vseh predmetov na nacionalnem preverjanju znanja v šestem in devetem razredu na zadnjem NPZ je 50 odstotkov končne ocene, povprečje vrednosti dosežkov na NPZ v letu prej je 25 odstotkov končne ocene, zadnjih 25 odstotkov končne ocene šole pa je povprečje vrednosti dosežkov na NPZ iz leta pred tem. Število točk posamične šole se izračuna tako, da se povprečje vrednosti vseh predmetov z zadnjega NPZ pomnoži z 0,5, povprečje prejšnjih dveh let pa z 0,25. Če so dostopni samo podatki za nekatere od predmetov, se uporabijo samo ti podatki. Če so na voljo le podatki z enega NPZ, se ti pomnožijo z 1,0, če pa z dveh let, pa se vsako od njih množi z 0,5.

Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali si boste na televiziji cenzurirani film Maska demokracije ogledali v kinematografih?

Zadnji komentarji

Maske Demokracije

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/590363MST_1376.jpg

Vabilo na ogled filma Maska demokracije – filma, ki so ga na Planet TV spravili v »bunker«. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/233636MST_1395.jpg

V kinu Komuna je bilo mogoče videti precej znanih obrazov, tudi iz sveta politike. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/946078MST_1403.jpg

V prvi vrsti je bilo mogoče opaziti zgodovinarko dr. Andrejo Valič Zver, direktorico SCNR. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/882857MST_1429.jpg

Uvodna beseda je pripadla dr. Vasku Simonitiju, zgodovinarju in nekdanjemu ministru za kulturo. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/475241MST_1434.jpg

Pogled na kinodvorano z druge smeri – le redki sedeži so ostali prazni. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/441416MST_1440.jpg

Film se začenja – po ogledu bo jasno, zakaj ga niso predvajali na Planet TV … (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/866745MST_1455.jpg

Režiser filma Igor Prodnik, nekdanji direktor Vibe filma, ki so ga odslovili iz političnih razlogov. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/181710MST_1463.jpg

Med gledalci je bil tudi predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in nekdanji obrambni minister Aleš Hojs. (foto: Matic Štojs)

http://demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/362003MST_1493.jpg

Po ogledu filma se je občinstvo nekaj časa zadržalo v avli kinodvorane. (foto: Matic Štojs)